Tiha sem. To se pravi, molčim. Raje molčim, kot bi bila delila laži.

Kolikokrat mi je danes šinilo: Kako ga sovražim!

Sovražim, da ga? Sem se mar zataknila nekje v srednji šoli, če moram intenzivnim čustvom, ki jih čutim do moškega, poiskati njihovo nasprotje, da bi se počutila manj ranljivo? Sem se mar res zataknila nekje v srednji šoli? Ali pa se je srednja šola zataknila nekje v meni in me sedaj, ob vseh sedmih retrogradnih planetih prosi, da jo tokrat raje izpustim, kot pa ponovno, že neštetič uprizorim.

Hm. Ali sem sploh sposobna v odnosu uprizoriti kaj drugega kot klasično srednješolsko dramo? Ali bi mi tokrat lahko uspelo uprizoriti odraslo sebe, Tamaro, ki se zaveda notranjih krikov svoje Tamarice, in deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu, ki jo lahko drži?

Vse svoje otroštvo in vse tja do osemnajstega leta, ko sem odšla na sprejemne na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, sem razglašala, da bom nekoč igralka. Ko sem pa sprejemni izpit padla, mi je vse ostalo tudi padlo – in nikoli več nisem zavila na nikakršen oder v vlogi nekoga drugega. Ni mi bilo treba. Tedaj in tam sem namreč celo svoje življenje zavestno spremenila v oder: zavoljo vznemirjenja, zavoljo šova, zavoljo nestalnosti. Ja, tedaj in tam sem se zavestno odpovedala Tamari, da bi lahko bila vse: Julija, Magdalena, Kali in Afrodita, Diana in Brigita. Odpovedala sem se sebi, da bi lahko bila vse od naštetega. In bila sem. Bila sem vse od naštetega in neznansko uživala v tem, da lahko menjam obraz enako pogosto kot spodnje hlačke (ki sem jih tedaj še nosila). Mislila sem, da sem svobodna, če se uspem lahkotno, nonšalantno, doživeto izražati v svoji vlogi. Mislila sem, da vrtim cel svet okoli svojega mezinca … v resnici pa sem se sama vrtela v nižjih krogih Dantejevega pekla kot kurbe, zvodniki in zapeljivci, saj jaz v nasprotju z njimi nisem prodajala svojega telesa, marveč svojo dušo. Vse, kar sem počela, sem počela za plačilo.

In moje plačilo je bilo odobravanje drugih.

Zavist drugih.

Poželenje drugih.

Drugih. Drugih. Drugih.

Mene v tej enačbi ni bilo do izpred kakih sedmih let, ko se je začelo moje potovanje v žensko esenco – moje raziskovanje večne zagonetke: kdo sploh sem? Veste, včasih se mi zdi, da je bilo pred začetkom potovanja lažje odgovarjati na zgornje vprašanje. Tedaj sem samo skomignila z rameni in preprosto odvrnila: »Ne vem.« Ali pa sem pričela naštevati vse nalepke, s katerimi sem se istovetila, misleč, da odgovarjam na dejansko vprašanje.

Sedaj? Sedaj še vedno ne vem, kdo sem. Vem pa, denimo, da predstavlja to, o čemer govorim in pišem, zgolj tisto, kar se nadejam v (bližnji) prihodnosti postati in ne to, kar sem. Vem, da prav vsakič, ko začnem naštevati, kdo vse nisem, govorim iz mene strah, ne moja duša. In vem, da me dvojina plaši prav zato, ker se mi zdi neizogibno, da se bom v njej ponovno izgubila in ponovno po vseh štirih plazila do najbližjega kavča, ob katerega se lahko uprem in dvignem na noge …

hm, razen …

razen če bi mi na noge lahko pomagala njegova iztegnjena roka?

No, ne vem. Morda. Tvegano je, a lahko poskusiva. Ampak pod enim pogojem, dragi moj um: če mi vnaprej obljubiš, da me zaradi tega, ker mi nekdo pomaga vstati na noge, ne boš prepričeval, da sem manjvredna, nesposobna, neumna.

Sva dogovorjena? Prisežeš?

Prav, potem pa greva. Dajva, poskusiva, ali nama tokrat uspe stopiti v vlogo, v katero se mediva zadnjih sedem let: v vlogo Tamare, ki se sočutno zaveda notranjih krikov male Tamarice, ampak deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu. Veš, to preprosto pomeni, da Tamarici ne bova dala sladoleda samo zato, da bi jo utišala, ampak preprosto zato, ker je poletje.

Dajva, um, poskusiva. Kaj sploh potrebujeva za to dramsko uprizoritev?

Igralko? To imava. Imava mene. Kolikor se spomnim, sem nazadnje prebivala ravno tu, v tem telesu, ki se zadnje tri dni napihuje in zmrduje nad tisto torkovo ohrovtovo mineštro. Če pozabim svoj tekst, lahko vedno računam na svojo žensko dušo, na svojo attho, ki piše moje vrstice v novem poglavju življenja, in ni vrag, da iz vsega tega obilja izraznih oblik, ne bo uspela izribariti ravno tisto Tamaro z zvrhanim košem zavedanja same sebe in vere v to, da se lahko tudi na tako zloglasnem terenu, kot so odnosi, počuti popolnoma varno in sprejeto.

Dobro, igralko imava. Naprej. Kaj še potrebujeva?

Oder? Ni nujno.

Gledalce? Ah, kje. Saj tega ne počneva več zavoljo vznemirjenja in šova in nestalnosti! Ne. Sedaj to počneva zavoljo sebe, zavoljo tistega dela sebe, ki si želi v odnosih z ljudmi uspevati, ne uveneti.

Ne potrebujeva odra in ne potrebujeva publike, ampak glede na to, da stopava v odrasle čevlje znotraj dvojine – si upam reči partnerstva? – boš ti neizogibno prej ali slej moj oder in moja publika.

D … daj, drži mi prostor, v katerem se lahko izrazim. Drži ga, ko bruhajo iz mene strahovi male Tamarice, ki se boji, da je nič. In drži ga, ko bruhajo iz mene provokacije mojega ega, ki si želi, da mu priznaš svojo zmoto in njegov prav; svoj poraz in njegovo zmago. Drži mi prostor, ko misliš, da iz svojega klobuka na skrivaj vlečem probleme, ker se že predolgo imava preveč lepo. Drži mi prostor tudi, ko misliš, da se boš vsak čas naveličal tega mojega razburkanega morja; saj veš, da je lahko tudi cele dneve in tedne čisto mirno in spokojno.

Vem. Vem, da sem zalogaj, ampak ti si vendar velik fant. Pardon, ni res. Sploh nisi velik fant. Tudi ti imaš tukaj, ob meni, priložnost uprizoriti moškega v sebi. Moškega, ki ne jemlje vsega, kar prihaja iz mojih ust, osebno; ki se zaveda, da so besede zgolj meglen odsev resničnosti, ki jo nabijajo s čustvi. Moškega, ki je kapitan svoje barke in gospodar svojih čustev; ki se zaveda, da ga nikoli ne prizadene beseda in dejanje drugega, ampak njegov lasten odziv nanje. Moškega, ki ve, da je ženska ob njem mogočna sila narave, ki senzibilno, dojemljivo, prizemljeno in včasih popolnoma kaotično potuje svoje krog mesec za mesecem – v imenu ljubezni, v imenu življenja in v imenu skupnosti.  

No? Kaj praviš? zaključim svoj notranji monolog in pogledam na telefon. Nobeno novo sporočilo me ne čaka. Hkrati si oddahnem in zakrčim. Toliko mu imam povedati, pa molčim. To se pravi, tiha sem. In dovoljujem, da se na zunaj zdi, kot da mi gre vse narobe in da je to tisto, kar me frustrira, v resnici pa samo izrabljam vsako priložnost zato, da se lahko zgrudim pod bremenom bolečine, in zjočem. Včeraj zvečer sem, denimo, po pomoti izbrisala dva nova zapisa, ki sta se rodila v zadnjem tednu in sem ju hotela podeliti z vami. Zaprepadeno sem bolščala v ekran, na vse pretege iskala za vedno izgubljena zapisa in se v resnici jokala iz strahu, da bi se tudi on ne pridružil rubriki »za vedno izgubljeno«.

Izgubljen, da bi bil? Ja, kako pa govorim? Saj v to vendar ne verjamem. Saj sem bila vendar še tri ure tega popolnoma pomirjena ob dejstvu, da sedaj pač ni najin čas … si oporekam.

Kdo komu oporeka? Ne vem. Pojma nimam. Ne vem več, kdo je kdo.

Ne, še vedno (ali pa morda spet) ne vem, kdo sem – vem samo, kam grem lahko to iskati.

O, slišim jo, me že kliče. Duša me vabi na divji ples. 

Gre kdo z nama?

No, če si premislite, veste, kje naju najdete. Navznoter in navzdol.

In dress code?

Rajski vrt. Eva v duši in Eva v telesu.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.