Zakaj ne cvetimo (in kje naj začnemo)

ef7209c90bff3005157f357d11d2236d

*Zakaj si ne dovolimo zacveteti?

*Zakaj si ne dovolimo zavzeti prostora in časa, ki ju potrebujemo, da se odpremo svetu kot čudoviti rožni popek prvemu majskemu soncu?

*Zakaj si ne dovolimo biti vse, kar si želimo, če je že golo dejstvo, da smo sedaj tukaj, dovoljšen razlog, da nam to pripada?

Mislim, da sem v današnjih sanjah dobila odgovor na vprašanje, zakaj ta vprašanja ponovno terjajo mojo pozornost ravno sedaj, tik pred začetkom svojega prvega programa za resnične ženske (iz mesa in krvi in še mnogih drugih čarobnih snovi), ki si želijo in ki vedo, da lahko ~ cvetijo. Mislim pa tudi, da ta izkušnja ni samo moja in da lahko v njej prepozna sebe še marsikatera ženska – in najbrž tudi moški.

*

Danes ponoči sem imela mnogo razburljivih sanj, ampak tiste, ki so me potegnile iz spanca, so bile sanje o mojem življenju. Natančneje, o mojem življenju iz srednješolskih let, ko sem si najbolj od vsega želela biti všečna in sem bila v tej smeri pripravljena storiti marsikaj. Ampak ne glede na to, kako sem se trudila ugajati in biti »kul« in zaželena, nisem nikoli zares verjela, da bom vse to kdaj postala. Kajti če sem se ozrla okrog sebe, je bilo naokrog toliko boljših in lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših punc, da je bil vsak moj poskus že v štartu obsojen na propad.

Zbudila sem se torej s priokusom teh sanj v ustih in prva misel, ki mi je šinila, ko sem se še zaprtih oči  usedla, je bila: »No, saj vse to je še vedno res.«

Ja. V teh petnajstih letih se na tem področju ni veliko spremenilo. Toliko let kasneje se še vedno – večinoma povsem nezavedno – trudim ugajati. Danes mi sicer ni kaj dosti mar zato, da bi bila »kul« in zaželena, si pa po drugi strani želim biti … brana in slišana. Ja, želim si, da bi to, kar (tako neskončno rada) dajem v svet, padlo na plodna tla, ampak zapuščina srednješolskih dni mi veleva, da moram vedno stremeti k višjemu saldu, saj je kvaliteta pomembnejša od kvantitete in koliko pomembnejši od kako.

»Oprosti, ampak nisem po župi priplavala, da bi v to verjela!« jo zaslišim, mojo žensko dušo, mojo attho. In se strinjam z njo. Toda ne glede na to, da se strinjam, se še vedno primerjam. In ne glede na to, da se strinjam, je vsak moj poskus biti vse, kar si želim, že v štartu obsojen na propad, kajti okrog sebe lahko še vedno opazim veliko lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših Žensk.

No. To, kar opažam, je na mnogo načinov lahko zelo resnično. Itak. Vedno bodo okoli mene takšni in drugačni ljudje, ampak nihče izmed njih ne more biti jaz … in ravno to je tisto, na kar se moramo osredotočati, če si želimo cveteti, torej biti vse, kar si želimo.

Vem, da smo bile ženske tekom zgodovine primorane ugajati (in ne pričakujem, da se bo to samo od sebe čez noč spremenilo). Vem, da smo bile primorane tekmovati med seboj, kajti v svetu, iz katerega poganjamo, je bilo vedno prostora samo za eno – za najboljšo in najlepšo in najbolj suho izmed nas (in ne me vprašat, kaj ima suhost s tem, ampak ta se na nek nepojasnjen način vedno prikrade na seznam stvari, ki nam preprečujejo, da bi, kajne?). Vem, da se je zgodovina, ki še zdaleč ni bila pisana na žensko dušo, globoko usedla v kolektivno ženskost, zaradi česar še vedno čutimo vzgib k tekmovalnosti in primerjanju in izključevanju.

Ampak dajmo se raje začeti pogovarjati o drugih stvareh.

Na primer o navdihu, ki nas zakuri, ko katera izmed nas zares zacveti.

Pa o hvaležnosti, s katero smo blagoslovljene, ko nam je dano opaziti razlike in podobnosti med nami.

In nenazadnje o blagodejnosti, ki jo čutimo, ko se nekam vključimo in nas zatorej nekdo sprejme.

Če bodo to stvari, ki oblikujejo in odslikujejo naše dneve, imamo mnogo večjo možnost, da zacvetimo. In kljub temu, da nam cvetenje pripada, nam ga nihče ne bo metal v hrbet. Kako ti tudi ga? Za cvetenje sta namreč potrebna čas in prostor, ki si ju lahko vzameš samo ti … zase … ker veš, da je tako prav. 

Da bi skupaj zacvetele v vsem, kar si želimo biti, sem za vse nas ustvarila program SAJ CVETIŠ!, ki ponuja 22 dni ženske esence za izkušnjo pomladi v sebi, h kateremu te toplo vabim. Več o programu lahko izveš na tej strani: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis, kjer se lahko tudi prijaviš in zagotoviš svoje mesto v ženskem krogu.

Hvala!

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Sestrstvo

sisterhood5

Moji dve zaupnici Nikici obe živita (daleč) stran in tako so naša srečanja na štiri oči zelo omejena. Za tisti občutek, da “se imamo še vedno druga drugo v življenju”, se zato redno slišimo preko Whatsapp-a. Moj čas za poslušanje in odgovarjanje na ta sporočila je potem ko Svaruna odložim v vrtcu in preden ga popoldan poberem in tako sem eno takšnih sporočil eni izmed Nik ravnokar poslala … in nemudoma zatem pomislila: “Hih! V bistvu obožujem svoje življenje!”

Da ne bo pomote: medtem ko sem se snemala, sem malce ponergala nad dejstvom, da sem včeraj do 1h ponoči gledala epizode enih “vanliferjev” (torej ljudi, ki živijo in potujejo v kombijih, predelanih v domove), zaradi česar se ponovno počutim neprespano, poleg tega pa je najino stanovanje popoln portret kaosa, zaradi česar bom del današnjega delovnega dne namenila čiščenju. Ko sem vse to povedala in izpljuvala, sem po pomoti pritisnila napačen gumb in sporočilo izbrisala, namesto, da bi ga poslala.

Ampak ne glede na to, da sporočilo ni bilo dostavljeno in da Nika ne bo slišala, s kako skrajno levo nogo sem se danes zbudila – jaz sem vse to izrazila … in to je bilo dovolj.

* In v tistem trenutku sem začutila, koliko boljše se počutim. Nisem več čutila tiste teže utrujenosti in zastalosti. Ne. Čutila sem samo še ZADOVOLJSTVO ob tem, da prepoznavam, sprejemam in izražam vse, kar je v meni – in to me dela pretočno in to me dela lahkotno in zaljubljeno v vse, kar in vse, kar še prihaja.*

Poleg tega sem neskončno zadovoljna in hvaležna, da imam v življenju ženske, za katere vem, da me bodo vedno, ko bom to potrebovala, poslušale.

Samo POSLUŠALE.

SAMO poslušale?

No. Ne. Kajti “samo” poslušanje je tisto, kar v resnici potrebujem – in potrebujemo, kajne?

V odnosih z moškimi sem vedno norela zaradi njihove nenasitne potrebe po tem, da bi me (zelo dobronamerno, seveda) popravljali, me reševali, me spreminjali. V njihovih očeh sta bila moj kaos in izobilje destruktivna (in to lahko sedaj popolnoma razumem in spejmem), zato so me po viteško reševali in s tem obema delali medvedjo uslugo, saj jaz apriori ne želim biti rešena – marveč SLIŠANA.

A veste o čem govorim?

Ženska esenca je primarno nagnjena k ustvarjanju skupnosti, zaradi česar ženske globoko v sebi čutimo željo in potrebo po deljenju svojih izkušenj, misli in čustev z ostalimi ženskami – in to nas povezuje in to nas pomirja in to nam daje občutek sprejetosti. Ko pa smo tiste, ki poslušamo, tiste, ki zares slišimo – brez sodb, brez nasvetov, brez predalčkanja – odgovorno in vestno držimo varen prostor, v katerem se lahko izrazijo druge ženske.

Ustvarjanju takšnega sestrstva se nadejam tudi v fb skupini Attha sestrstvo, kjer bo od petka, 29.3. naprej potekal 5-dnevni brezplačni izziv 5 DNI ŽENSKE ESENCE. V tem izzivu se bomo preko ritualčkov skupaj, družno potapljale v žensko esenco, našo izvorno, divjo, slastno ženskost.Mmmm! Prijaviš se lahko tukaj: https://mailchi.mp/83254d53ccc0/izziv.

ritual

Eva iz Rajskega vrta

Tiha sem. To se pravi, molčim. Raje molčim, kot bi bila delila laži.

Kolikokrat mi je danes šinilo: Kako ga sovražim!

Sovražim, da ga? Sem se mar zataknila nekje v srednji šoli, če moram intenzivnim čustvom, ki jih čutim do moškega, poiskati njihovo nasprotje, da bi se počutila manj ranljivo? Sem se mar res zataknila nekje v srednji šoli? Ali pa se je srednja šola zataknila nekje v meni in me sedaj, ob vseh sedmih retrogradnih planetih prosi, da jo tokrat raje izpustim, kot pa ponovno, že neštetič uprizorim.

Hm. Ali sem sploh sposobna v odnosu uprizoriti kaj drugega kot klasično srednješolsko dramo? Ali bi mi tokrat lahko uspelo uprizoriti odraslo sebe, Tamaro, ki se zaveda notranjih krikov svoje Tamarice, in deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu, ki jo lahko drži?

Vse svoje otroštvo in vse tja do osemnajstega leta, ko sem odšla na sprejemne na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, sem razglašala, da bom nekoč igralka. Ko sem pa sprejemni izpit padla, mi je vse ostalo tudi padlo – in nikoli več nisem zavila na nikakršen oder v vlogi nekoga drugega. Ni mi bilo treba. Tedaj in tam sem namreč celo svoje življenje zavestno spremenila v oder: zavoljo vznemirjenja, zavoljo šova, zavoljo nestalnosti. Ja, tedaj in tam sem se zavestno odpovedala Tamari, da bi lahko bila vse: Julija, Magdalena, Kali in Afrodita, Diana in Brigita. Odpovedala sem se sebi, da bi lahko bila vse od naštetega. In bila sem. Bila sem vse od naštetega in neznansko uživala v tem, da lahko menjam obraz enako pogosto kot spodnje hlačke (ki sem jih tedaj še nosila). Mislila sem, da sem svobodna, če se uspem lahkotno, nonšalantno, doživeto izražati v svoji vlogi. Mislila sem, da vrtim cel svet okoli svojega mezinca … v resnici pa sem se sama vrtela v nižjih krogih Dantejevega pekla kot kurbe, zvodniki in zapeljivci, saj jaz v nasprotju z njimi nisem prodajala svojega telesa, marveč svojo dušo. Vse, kar sem počela, sem počela za plačilo.

In moje plačilo je bilo odobravanje drugih.

Zavist drugih.

Poželenje drugih.

Drugih. Drugih. Drugih.

Mene v tej enačbi ni bilo do izpred kakih sedmih let, ko se je začelo moje potovanje v žensko esenco – moje raziskovanje večne zagonetke: kdo sploh sem? Veste, včasih se mi zdi, da je bilo pred začetkom potovanja lažje odgovarjati na zgornje vprašanje. Tedaj sem samo skomignila z rameni in preprosto odvrnila: »Ne vem.« Ali pa sem pričela naštevati vse nalepke, s katerimi sem se istovetila, misleč, da odgovarjam na dejansko vprašanje.

Sedaj? Sedaj še vedno ne vem, kdo sem. Vem pa, denimo, da predstavlja to, o čemer govorim in pišem, zgolj tisto, kar se nadejam v (bližnji) prihodnosti postati in ne to, kar sem. Vem, da prav vsakič, ko začnem naštevati, kdo vse nisem, govorim iz mene strah, ne moja duša. In vem, da me dvojina plaši prav zato, ker se mi zdi neizogibno, da se bom v njej ponovno izgubila in ponovno po vseh štirih plazila do najbližjega kavča, ob katerega se lahko uprem in dvignem na noge …

hm, razen …

razen če bi mi na noge lahko pomagala njegova iztegnjena roka?

No, ne vem. Morda. Tvegano je, a lahko poskusiva. Ampak pod enim pogojem, dragi moj um: če mi vnaprej obljubiš, da me zaradi tega, ker mi nekdo pomaga vstati na noge, ne boš prepričeval, da sem manjvredna, nesposobna, neumna.

Sva dogovorjena? Prisežeš?

Prav, potem pa greva. Dajva, poskusiva, ali nama tokrat uspe stopiti v vlogo, v katero se mediva zadnjih sedem let: v vlogo Tamare, ki se sočutno zaveda notranjih krikov male Tamarice, ampak deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu. Veš, to preprosto pomeni, da Tamarici ne bova dala sladoleda samo zato, da bi jo utišala, ampak preprosto zato, ker je poletje.

Dajva, um, poskusiva. Kaj sploh potrebujeva za to dramsko uprizoritev?

Igralko? To imava. Imava mene. Kolikor se spomnim, sem nazadnje prebivala ravno tu, v tem telesu, ki se zadnje tri dni napihuje in zmrduje nad tisto torkovo ohrovtovo mineštro. Če pozabim svoj tekst, lahko vedno računam na svojo žensko dušo, na svojo attho, ki piše moje vrstice v novem poglavju življenja, in ni vrag, da iz vsega tega obilja izraznih oblik, ne bo uspela izribariti ravno tisto Tamaro z zvrhanim košem zavedanja same sebe in vere v to, da se lahko tudi na tako zloglasnem terenu, kot so odnosi, počuti popolnoma varno in sprejeto.

Dobro, igralko imava. Naprej. Kaj še potrebujeva?

Oder? Ni nujno.

Gledalce? Ah, kje. Saj tega ne počneva več zavoljo vznemirjenja in šova in nestalnosti! Ne. Sedaj to počneva zavoljo sebe, zavoljo tistega dela sebe, ki si želi v odnosih z ljudmi uspevati, ne uveneti.

Ne potrebujeva odra in ne potrebujeva publike, ampak glede na to, da stopava v odrasle čevlje znotraj dvojine – si upam reči partnerstva? – boš ti neizogibno prej ali slej moj oder in moja publika.

D … daj, drži mi prostor, v katerem se lahko izrazim. Drži ga, ko bruhajo iz mene strahovi male Tamarice, ki se boji, da je nič. In drži ga, ko bruhajo iz mene provokacije mojega ega, ki si želi, da mu priznaš svojo zmoto in njegov prav; svoj poraz in njegovo zmago. Drži mi prostor, ko misliš, da iz svojega klobuka na skrivaj vlečem probleme, ker se že predolgo imava preveč lepo. Drži mi prostor tudi, ko misliš, da se boš vsak čas naveličal tega mojega razburkanega morja; saj veš, da je lahko tudi cele dneve in tedne čisto mirno in spokojno.

Vem. Vem, da sem zalogaj, ampak ti si vendar velik fant. Pardon, ni res. Sploh nisi velik fant. Tudi ti imaš tukaj, ob meni, priložnost uprizoriti moškega v sebi. Moškega, ki ne jemlje vsega, kar prihaja iz mojih ust, osebno; ki se zaveda, da so besede zgolj meglen odsev resničnosti, ki jo nabijajo s čustvi. Moškega, ki je kapitan svoje barke in gospodar svojih čustev; ki se zaveda, da ga nikoli ne prizadene beseda in dejanje drugega, ampak njegov lasten odziv nanje. Moškega, ki ve, da je ženska ob njem mogočna sila narave, ki senzibilno, dojemljivo, prizemljeno in včasih popolnoma kaotično potuje svoje krog mesec za mesecem – v imenu ljubezni, v imenu življenja in v imenu skupnosti.  

No? Kaj praviš? zaključim svoj notranji monolog in pogledam na telefon. Nobeno novo sporočilo me ne čaka. Hkrati si oddahnem in zakrčim. Toliko mu imam povedati, pa molčim. To se pravi, tiha sem. In dovoljujem, da se na zunaj zdi, kot da mi gre vse narobe in da je to tisto, kar me frustrira, v resnici pa samo izrabljam vsako priložnost zato, da se lahko zgrudim pod bremenom bolečine, in zjočem. Včeraj zvečer sem, denimo, po pomoti izbrisala dva nova zapisa, ki sta se rodila v zadnjem tednu in sem ju hotela podeliti z vami. Zaprepadeno sem bolščala v ekran, na vse pretege iskala za vedno izgubljena zapisa in se v resnici jokala iz strahu, da bi se tudi on ne pridružil rubriki »za vedno izgubljeno«.

Izgubljen, da bi bil? Ja, kako pa govorim? Saj v to vendar ne verjamem. Saj sem bila vendar še tri ure tega popolnoma pomirjena ob dejstvu, da sedaj pač ni najin čas … si oporekam.

Kdo komu oporeka? Ne vem. Pojma nimam. Ne vem več, kdo je kdo.

Ne, še vedno (ali pa morda spet) ne vem, kdo sem – vem samo, kam grem lahko to iskati.

O, slišim jo, me že kliče. Duša me vabi na divji ples. 

Gre kdo z nama?

No, če si premislite, veste, kje naju najdete. Navznoter in navzdol.

In dress code?

Rajski vrt. Eva v duši in Eva v telesu.

bride

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

Še Malo o Delu …

V četrtek sva s Svarunom gledala Robin Hooda. Minili so bili trije tedni, odkar sva doma na bolniški: najprej z noricami, potlej pa še z virozo, polno katarja.

Nisem mama, ki bi otroku dajala risanke v gledanje. No, tu pa tam padejo lekcije iz angleščine pod krinko Pujse Pepe v izvirniku, to pa je približno vse. Preden sem postala mama, sem bila zelo proti risankam in posledično od sebe pričakovala, da jih svojim otrokom ne bom nikoli izpostavljala. Potem pa sem postala mama. Mama, ki še vedno misli, da ustaljeno gledanje risank za naše otroke ni podporno, hkrati pa misli, da kakšna kvalitetna risanka z močno sporočilno vrednostjo obredno tu pa tam (ki jo starš – in ne majhni prstki – zavrti) povsem podpira otrokov razvoj. Ja, postala sem mama, ki se ne pretirano obremenjuje z občasnimi izjemami k ustaljenemu ritmu, ker ve, da je življenje kontrast in zatorej sestavljeno iz tega in onega. Tisti časi, ko sem se pobožno trudila biti najboljša mama, ki jih je svet kdaj videl, so pač mimo. Sedaj se raje vsako jutro namenim biti najbolj iskrena, sočutna, ljubeča in prisotna jaz, kar sem lahko – in namesto z dobronamernimi prepovedmi in pravili svojega sina raje vzgajam v sodelovanju z resničnostjo. S tem, kar je.

In četrtkova resničnost je bila, da je cel dan deževalo (zaradi česar se mi je zdelo bolje, da ne greva na sprehod – sploh pa ne brez dežnih škornjev, ki počivajo v vrtcu), da sem bila popolnoma brez energije (v nekem trenutku sem bila ob spremljavi svojega gromkega kašlja celo prepričana, da bom tudi sama zbolela) in popolnoma brez domišljije za igro s Svarunom in njegovimi dinozavri že tretjič v istem dnevu. Četrtkova resničnost je bila, da se mi – roko na srce – ni ljubilo početi čisto nič drugega kot udobno poležavati na kavču, pokriti z dekico, brez da kdorkoli karkoli hoče ali rabi od mene.

V razmišljanju, kako bi prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam, mi je šinilo: risanka!

Pred časom sem z interneta pobrala nekaj risank za morebitne deževne dni in zazdelo se mi je, da so čakale na točno ta deževen dan. Navdušenje nad rešitvijo mi zaokroži po telesu, da pomenljivo pogledam sina, ki me že nestrpno vleče na tla k dinozavrom, in slavnostno oznanim, naj se udobno namesti na kavč, saj se bo predvajanje Robin Hooda pravkar začelo. Brez ugovarjanja se privije k meni in se širokih oči zazre v ekran, kjer ljudski glasbenik Alan-a-Dale, ki je bil pravkar obljubil, da bo zgodbo povedal točno tako, kot se je zgodila, že pričenja s svojim hudomušnim napevom.

Rada imam Robin Hooda. To je ena mojih najljubših zgodb, ki se me je še kot Tamarico globoko dotaknila, me jasno nagovorila. In tudi tokratno predvajanje ni šlo mimo brez solz, sploh, ko sem Svarunu skušala prevesti, kako je »Nottinghamski šerif slavljencu zajčku pravkar vzel cekinček, ki je bil rojstnodnevno darilo od njegove uboge družine, rekoč, da Družina, ki skupaj varčuje, skupaj plačuje.« Ali kako je tik zatem »Robin Hood, preoblečen v starega berača, zajčku podaril svoj lok s puščico in zeleno kapo, mami pa mošnjiček zlatnikov in nekaj spodbudnih besed.«

Pri Robin Hoodu me je vedno ganilo to, kako daljnosežna je lahko notranja moč enega človeka (ahem, ali pač lisjaka). Glede na to, da je bil Robin boljši ostrostrelec od celo posebej izurjenih šerifovih gozdnikov, je imel priložnost, da s svojo spretnostjo počne, kar hoče. Najbrž bi se z lahkoto pridružil tedanji kraljevi vojski, ki je egoistično siromašila ljudi, jih ločevala, jih onesposabljala. Toda potem ko je na lastni koži izkusil, kako nepravično deluje monarhija, se je odločil stopiti v bran ljudem. Vzel je stvari v svoje roke in uspešno blažil udarce, ki so jih tisti s pozicij moči, namenjali ubogim. Odločil se je svojo spretnost, svoj dar, uporabiti v najvišje dobro sebe (ker mu je menda tak življenjski slog zelo prijal) – in družbe, v kateri je živel. Odločil se je svoj dar pretvoriti v svoje Delo, v svojo poklicanost.

»Toliko tvegaš, da bi nam pomagal ohraniti vero v boljše čase,« mu je solznih oči v slovo zašepeta mama zajklja, ko je odhajal, »blagoslovljen bodi.« »Oh, želim si le, da bi lahko storil kaj več,« ji odgovori. Ja, Robin Hood se je odločil nuditi svetu edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo: samega sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov. Ob tem, ko je živel svoje poslanstvo, pa je spletel okrog sebe tesno skupnost ljudi, ki so stali ob njem, sodelovali z njim, in ga ne izdali niti za 1000 funtov nagrade, kolikor je izprijeni princ John razpisal zanj.

Skupnost. Koncept, katerega pomenskosti se čedalje bolj čedalje več nas zaveda. Skupnost je rdeča nit tega dopisa. Skupnost žensk na Facebooku in konkretno komentar ene izmed njih na moj prejšnji članek o Delu, je bil namreč povod za pisanje tega članka. In skupnost je moj odgovor na skrb, ki jo je Sabina izrazila (in ki jo gotovo še mnoge izmed nas gojimo).

Sabina je v svojem odgovoru na prejšnji članek izrazila zanimanje za življenje iz svoje poklicanosti, in strah, ki ji je doslej preprečeval, da bi to življenje že živela: strah pred pomanjkanjem denarja. In v trenutku, ko sem prebrala o njenih skrbeh, me je v srcu malce stisnilo, saj se tudi sama še vedno precej redno potapljam mednje.

»Kdo sem pa jaz, da bom govorila o denarju, ali dovoljšni količini le-tega. Če bi kdorkoli imel dostop do stanja na mojem bančnem računu, bi se mi zakrohotal v brk,« slišim zvok, ki pravi, da se je nekaj v meni pričelo krčiti. In zaslišim vse komentarje svojih bližnjih, ki mojo predanost Delu pogosto komentirajo z: »Zakaj sploh še pišeš? Zakaj se končno ne lotiš česa, kar bi ti dejansko prinašalo denar?« In nemudoma za tem, ko bi me strah skorajda pomanjšal, ko bi skorajda zaplavala v ta nepodporen tok misli, zaslišim glas vstajenja.

Moja ženska duša, moja attha, sočutna in ljubeča in iskrena in pristna ženska v meni, mi nežno dvigne glavo, se mi zazre v oči in mi po materinsko šepne: »Imaš glas. Imaš možnost biti slišana. In imaš možnost svetu ponuditi edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo …«

»Saj vem, saj vem. Samo sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov,« dokončam njen stavek in obstanem. Mirna. In začutim, kako se v meni pričenja gnesti drugi zapis na temo dela kot poklicanosti. Ja, tako hitro gre to včasih. In tako kot običajno, ko se nalaganje članka v meni začne, tudi tokrat ne stečem nemudoma k računalniku. Pustim ga, da se lepo marinira, intuicijo pa povabim, naj me vodi. In vodi me, kot običajno, do navdiha: najprej do Robin Hood-a, ki sva si ga s sinom pogledala, zatem pa še do članka na internetu na temo teorije zarote, v kateri sem končno lahko sprevidela rešitev, in ne več problem. Obe strugi, kamor me je intuicija vodila, sta v mojih mislih stekli v dognanje, da ima denar v resnici samo toliko moči, kolikor pozornosti mu namenimo.

Da je denar sveta vladar, mi je oče neštetokrat ponovil tekom odraščanja. In jaz sem se temu vsakič ognjevito uprla: včasih tako, da sem pogledala stran, včasih pa tako, da sem začela denar popolnoma zavračati in se celo nagibati k temu, da bi živela popolnoma brez njega. V boju proti denarju sem vztrajala kar nekaj let. Potem pa sem začela delati ploščice in se s služenjem denarja še nekaj let borila na nasprotni fronti, za denar. Nobena izmed bitk me ni pomirila, kaj šele osrečila. Nobena me ni pri moji rasti in razcvetu podprla, marveč, ravno nasprotno, izpila in iztrošila. In tako sem sprejela odločitev, da se ne bom več borila. Ta odločitev prihaja naravnost iz moje atthe, esence moje ženskosti, in ta odločitev me krepi v zaupanju in ne v skrbi, stresu, strahu. Ne bom se borila proti denarju, ne bom se borila za denar, in, morda najpomembnejše, ne bom se borila niti z denarjem. Dokler je denar moj cilj, moj sovražnik, ali moje orožje, je moje delovanje odvisno od njega. Ko pa preneha biti vse od naštetega, ga lahko končno dojemam ko to, kar v resnici je: energija, ki priteka v moje življenje v zameno za energijo, ki jo dajem v svet. Ne?

Ko gradim to, kar sem, zaradi česar bom lažje nudila svoj unikatni koktejl svetu, potem vrednost priteka k meni nazaj. To zagotovo drži. Je pa res, da včasih malce traja. Traja, ker ni lahko zapustiti sistema verovanja, v katerega smo bile vzgojene in v katerem smo živelea vse svoje življenje; sistema, ki pravi, da mora nekdo izgubiti, da lahko nekdo drug dobi; sistema, ki pravi, da moramo za izobilje krvavi pot potiti. Traja, ker ni lahko začeti o denarju razmišljati na drug način – sploh, če smo obdane z ljudmi, ki še vedno verujejo v boj. Kako se torej predamo svojemu Delu? Kako se naj podamo na pot srca, ki nas kliče in vabi in moleduje in osvaja, nas pa strahovi še držijo v okovih navidezne varnosti? Kako narediti prvi korak?

Moja izkušnja priča o podpori skupnosti. Ljudje nismo rakci samotarji, ampak ribice, ki plavajo v jatah. Potrebujemo drug drugega, da lahko sami sebe izkusimo kot tiste, ki prejemajo in tiste, ki dajejo: podporo, ljubezen, sočutje. Potrebujemo drug drugega, ker smo skupaj močnejši in ker je življenje tako zabavnejše. Potrebujemo drug drugega, da v drugih lažje prepoznamo in pozdravimo sebe. In včasih se potrebujemo tudi zgolj zato, da si malo potožimo, da se malo pohvalimo, da poprosimo za podporo ali pomoč.

Nikdar ne bom pozabila, kako navdušeno in skorajda nejeverno je draga, čudovita, srčna zdravilka Mateja Vavtar vzkliknila, ko se je prvič povezala z menoj: »Si si pa izbrala starša, ki ti bosta vedno stala ob strani!« Ja. Četudi moja starša ne moreta razumeti, zakaj sem tako trmasta s svojim Delom in se raje ne zaposlim kot učiteljica angleščine, mi že vsa ta leta stojita ob strani. Ko potrebujem posojilo, je moj oče tisti, na katerega se obrnem. Ko potrebujem varstvo za Svaruna, je moja mama tista, na katero se obrnem. Živim v zavedanju, da stojita ob meni, in za to sem neskončno hvaležna. Ne sprašujeta, se včasih zmrdujeta, ampak vselej čutim njuno zemeljsko podporo. Zaledje. Poleg njiju sem blagoslovljena z veliko čudovitimi, unikatnimi ljudmi, s katerimi si križam poti in ki jim lahko rečem »prijatelji«. To so ljudje, s katerimi se lahko jočem in smejim, letim in tonem, se izgubljam in se najdem. (Hvala vam, saj veste, kdo ste.)

Ja, moja izkušnja priča o tem, da brez svoje skupnosti ne bi zmogla.

Zmogla? Mar to pomeni, da sem jaz že neka ponosna lastnica zgodbe o uspehu?

No, sami presodite. Če bi verjela v lasten uspeh, tega prispevka morda ne bi pisala iz moje dnevne sobe, ampak iz kombija, ki bi si ga kupila in predelala za prvih 10,000 evrov dobička, in s katerim bi s Svarunom potovala po svetu in ga izkušala. Tako pa to pišem iz stanovanja, v katerem lahko živim zahvaljujoč svojemu očetu, pri čemer sem se bila pravkar naučila razlike med »dobičkom« in »izkupičkom«, ha! Sem mar privilegirana, ker lahko živim v sorazmeroma velikem stanovanju in zanj zavoljo svojih staršev sorazmeroma malo plačujem? Morda res. Sem mar privilegirana, ker je bilo tudi vozilo, edina večja stvar, ki si jo zares lastim, darilo? Najbrž. Sem mar nepoštena, ker sem v preteklosti denar od države rada sprejela, državi pa sama ničesar nisem vrnila? Gotovo. Ampak po drugi strani sem tudi samohranilka, ki brez kakršnekoli pomoči otrokovega očeta, preživljam in vzgajam sina; samohranilka, ki je šele lani spomladi, ko je šel otrok prvič v vrtec, dobila končno nekaj časa, da začne eksperimentirati s svojim Delom.

To je moja situacija. In vsaka ima svojo situacijo. Svoje izhodišče, svoj pristan. Svoje okolje, svojo podporo. Vsaka ima svojo pot. Niti dve izmed nas nimata enakih poti, kako naj torej obstaja ena formula za pot Dela? Formula je že. Unikatna, kot smo unikatne me. In vsaka ima svojo, zakopano globoko, najgloblje v sebi. To življenje sem si sama izbrala. In moje življenje je tisto, za katerim stojim dan in noč. Obožujem ga. Obožujem, kako me podpre s tistim, kar rabim, vedno, ko prisluhnem svoji resnici. In s časovnim zamikom obožujem tudi, kako me podpre s tistim, česar nisem hotela, vedno, ko izgubim kompas.

To je celotna slika, vam v uvid. Jaz zase mislim, da nisem še »tam«, sem pa nedvomno naredila prvih nekaj korakov v življenje, podprto s svojim Delom. Sedaj sem se ustavila, da zadiham, da pogledam nazaj in naprej in da določim, kako bom prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam.

Ne me narobe razumeti, tega ne pišem z grenkobo v glasu. Moj glas je poln spoznanj. Spoznanj o prepričanjih, v katerih sem doslej rada obtičala, prepričanjih, ki mi niso dovolila iti naprej. In venomer ko pišem, se moj glas spremeni v vihar, ki poruši zidove omejujočih prepričanj. Tako kot sedaj. Veste, ni naključje, da o Delu pišem ravno sedaj. Ravno sedaj se je namreč zgodilo, da čutim, kako prihaja nova zora in že štejem njene blagoslove. Ravno sedaj o tem pišem, ker čutim, da sem spet pretočna.

In veste, ravno sedaj čutim, da v mojem srcu divja vihar, ki ruši zidove starih, domačih, a nepodpornih prepričanj … in transformira obsedenost z denarjem za užitek v tem, kar je in v tem, kar sem.

snowwhite