Kaj pa, če mi ni treba plezat?

3bd09c78d6960da8d81a9bb325ae9150

Po dolgem, dolgem ogrevanju, ki je trajalo vse odkar sem avgusta izdala svojo prvo knjigo, sem se februarja letos naposled voljno spustila v Podzemlje.

Pot ni bila dolga, kajti pred tem sem se počasi, potihem spuščala cela štiri leta – vse odkar sem zato, da bi moj sin imel očeta, jaz pa ljubimca, pristala na odnos, ki je tako mene kot Svaruna močno oskrunil.

Ne, pot ni bila dolga. In verjemite, po vseh teh letih spuščanja, je bilo pristati na trdnih tleh Podzemlja pravi blagoslov. Pred tem sem se namreč zelo pogosto počutila, kot da se okrog mene vse ruši. Vsakič znova sem imela to vizijo padanja: ko se mi je že zazdelo, da sem si s svojimi brezhibnimi načrti tlakovala pod nogami, se je svet pričel tresti in tla pod mojimi nogami so se zdrobila v nešteto drobnih koščkov. Razblinila. Vse se je zgodilo tako hitro, da se nisem imela časa niti ničesar oprimiti in tla so me posrkala vase – da sem trenutek kasneje že pristala nadstropje nižje. In ko sem se v tem nadstropju (sprva nerada) udomačila in si s svojimi brezhibnimi načrti za plezanje navzgor spet tlakovala pod nogami, se je zgodba ponovila. Potres. Tla se razblinijo in posrkajo vase. In znova pristanem nadstropje nižje. In nižje. In nižje. In nižje.  Vsakič, ko sem mislila, da nekaj vem, to se pravi – da vem, kdo sem in kam grem … puff, gone. In vse, proti čemer sem trdoživo plezala, in se naprezala in se vzpenjala, je bilo vedno dlje in dlje in dlje.

Nekajkrat sem se popraskala po glavi in se vprašala: »Kaj pa, če mi sploh ni potrebno plezati navzgor?«

Ampak zatem sem proti takšnim bogoskrunskim mislim zamahnila z roko kot proti roju sitnih muh, se v nejeveri nasmehnila svoji ideji in jo označila za čudoviti nesmisel.

In ja, to svojo idejo bi nedvomno lahko imela za nesmisel, če se ne bi ravno v tistem spomnila na dogodek izpred devetih let, ko sem v meditaciji spraševala, kdo je moj angel varuh in pričakovala karkoli bolj prebavljivega kot odgovor, ki sem ga dobila: »Kali.«

Tedaj še nisem vedela, kdo Kali je, ampak spomnim se, da se mi je ob imenu pred očmi nemudoma naslikala moška podoba temnih kodrastih las; hja, hčerka patriarhata pač vedno misli, da jo bo rešil neki princ, kaj? In ko mi je kakšno minuto zatem leksikon pokazal namesto moške žensko podobo temnih kodrastih las … z ogrlico iz lobanj, krilom iz krvavečih podlahti, ki v eni roki drži odsekano glavo, v drugi pa okrvavljeno sabljo, sem se stresla in rekla: »Ne, pa ne, pa ne. To bo pomota. To mora biti pomota. Kajti če je to moja vodnica, kdo sem potem jaz?«

Potem sem se ozrla navzgor, v nebo – od koder sem bila naučena, da nas tisti božanske sorte vedno poslušajo – in ji opravičujoče dejala: »Ej, sori, ampak ne morem. Jaz sem love and light and rainbows and unicorns. Ti pa, no …«

In v mislih se mi je izoblikoval refren tiste Kreslinove pesmi, ki sem jo ob tej priložnosti namenoma zanikala: »Nočem, da me vidijo s teboj. Pa brez zamere.«

Za Božič, ko sem si zaradi udarca v vrata zlomila nos, so se pod menoj razblinila še zadnja tla, ki sem jih skrbno tlakovala s svojimi daljnosežnimi načrti. In vedela sem: ne morem se več pretvarjati, da je ne slišim. Kali me je namreč že mesece klicala k sebi. Pa ne gor, tja, kjer sem si jo pred enajstimi leti predstavljala. Dol – v ljubeč, varen objem teme in tišine.

*

In mimogrede, v torek, 7.4., na rojstni dan moje najstarejše živeče prednice po ženski liniji, moje međimurske bakice Mice, začnemo tu, v skupini Attha sestrstvo, s Potovanjem, ki bo zastonj – moje darilo in steber, ki ga nudim sebi in vsaki, ki se mi pridruži v teh majavih časih. Polnokrvna: Počasno Pomladno Prebujanje Poslušanja

Povezava do moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, pa je tukaj: https://mailchi.mp/f9d5b2ff97a1/atthaprebujanjevzenskoesenco?fbclid=IwAR2DIunTrF3XGNLHBmq7uGiKm8UV6OCxLGjFctCVasjzUFnAw9_hUKfH8mg.

cropped-attha_naslovnica.jpg

 

Če še kje preberem, da moramo dvignit vibracijo …

f6ed36b043bce27e5cb7c1cb8823cb8a

Cel teden dni pred menstruacijo, ko se moje bistvo spušča navznoter in navzdol, Punčko Tamarico v meni poslušam: »Ej, prisežem … če še kje preberem, da moramo dvignit vibracijo, bom bruhala.«

Hkrati poslušam tudi Mamo v meni – Mamo tej Punčki, Mamo mojemu Svarunu in Mamo mojemu Svetu – ki še pomni: »Tudi ti si še ne tako dolgo tega mislila, da se moraš dvigniti  nad Zemeljsko oblo in poleteti …«

»Vem. To je bilo preden sem ugotovila, da je moja revolucija navznoter in navzdol.«

Vem.

Razumem.

Dvigovanje vibracije zveni v teh časih zelo mikavno, kajti bolj kot se dvigaš, bolj spuščaš strah in jezo in žalost in ostala čustva, ki nas vežejo na Zemljo. In ne čutiti svojih in kolektivnih čustev se sedaj, v tej maniji, zdi kot balzam. Kot Rajski vrt preden smo ugriznile v jabolko in ga ponudile Adamu. Ali pa morda kot Rajski vrt, preden smo iz njega tako kot Lilit odletele, ker je bil za nas preprosto preveč pogojevan?

Čutim, da sedaj ni čas, da bi karkoli dvigovali. Čas je, da gremo navznoter in navzdol. In čutimo vso svojo človeškost. Čutimo polnost človeške izkušnje. Polnost – pa tudi nepopolnost, kajti slednja jo dela tako slastno in sočno in živo.

To me spominja na zgodbo o Inani. In ti časi vabijo na Inanino potovanje. Potovanje navzdol.

Inana je svojo pot začela kot kraljica nebes, toda kaj kmalu se je z nebes voljno spustila na Zemljo, ker je razmišljala: »Tukaj, v nebesih, je vse preveč popolno. Vsi so razsvetljeni, vsi živijo v ljubezni in ne v strahu … dolgčas.«

Ko je prispela na Zemljo, je postala čarobnica. Od Zemlje se je učila, kako živeti na in z Zemljo. In mislila je, da je srečna. Vse dokler ni nekega dne od spodaj zaslišala tihega rjovenja.

Kaj? Mar obstaja spodaj? Mar ni Zemlja najbolj spodaj, kolikor lahko grem?

Izkazalo se je, da ne. Izkazalo se je, da obstaja še bolj spodaj kot spodaj na Zemlji. Izkazalo se je, da obstaja Podzemlje, kjer živi Inanina sestra Ereškigal. Ereškigal je podzemlja, ki v svojem naročju in v svojem srcu drži vso bolečino našega sveta. Ona je tista, ki ujame vsa čustva, ki jih potlačimo pod površje naše zavesti, ker se nam zdijo preveč strašna ali boleča ali črna. Ereškigal je temna boginja … zato ker mora živeti z vsemi sencami, od katerih si mi lahko privoščimo odleteti.

V zgodbi se izkaže, da od spodaj tiho rjovi, ker ji je pravkar umrl mož. In Inana začuti, da mora k njej v Podzemlje. Nemudoma.

Povezava do moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco: https://mailchi.mp/f9d5b2ff97a1/atthaprebujanjevzenskoesenco?fbclid=IwAR2DIunTrF3XGNLHBmq7uGiKm8UV6OCxLGjFctCVasjzUFnAw9_hUKfH8mg

Telo je modra ženska

89352268_10158211831384166_4356712905488465920_n

»Kaj praviš?« mi zakliče, medtem ko sopiha za menoj.

»Pravim, da naših drv ni, kjer sem jih pustila …« zamrmram v brado bolj sebi kot Svarunu, medtem ko hitim po stopnicah navzgor.

»Jaz sem ti jih nesel gor,« se vmeša sosed, ki sicer živi v pritličju, a mi sedaj koraka naproti, saj se – kot kaže – spušča iz četrtega nadstropja.

»Ooo, a res?« zažarim.

»Ja, seveda. Zato pa smo sosedje,« mi pomigne, ko utrujen po še enem dolgem dnevu na gradbišču, hiti domov k družini, »sem videl, da si pustila na zidku, pa sem ti kar odnesel …«

»O, kako lepo,« zagrulim in mislim resno, »najlepša hvala.«

Dolga leta sem se spraševala, kaj pomeni biti ženska. V zadnjem času pa sem se o tem nehala spraševati in začela izkušati. Seveda. Vedno je najprej misel. In ko misel spustimo, naredimo prostor za izkušnjo.

Jaz sem po izdaji knjige spustila VSE: vse, kar sem mislila, da vem. Spustila sem tudi pričakovanja, da bom kdajkoli še kaj vedela. In ko sem to storila, sem zaslišala glas, ki ni bil moj, a je vseeno prihajal odznotraj: Pridi v telo.

Kar sem slišala, mi ni bilo všeč. Niti najmanj. Ampak da me nekaj vabi v telo, me tudi ni presenečalo, kajti vedela sem, da bo prej ali slej do tega prišlo. To sem vedela (in se dolgo sprenevedala), vse odkar sem s tem trikrat podpisala pogodbo. Najprej pri osmih, ko sem spoznala, da je moje telo narobe in umazano. Drugič pri sedemnajstih, ko sem zbolela za anoreksijo. In nazadnje pri šestindvajsetih, ko sem zanosila, donosila, rodila ~ in spoznala, da je moje telo v resnici modra ženska.

Ko sem bila v času nosečnosti priča vsej čarobnosti, ki jo telo zmore, sem si ga prvič v življenju zaželela sprejeti: sprejeti in torej ljubiti, kajti sprejemanje je najbrž najbližja definicija ljubezni. Toda k temu sem pristopila na edini način, ki sem ga poznala – in ki se je vsakič dotlej izjalovil. K temu sem pristopila razumsko. Hotela sem ga ljubiti iz glave. Pa ni šlo. Kajti iz glave sem ga lahko samo cenila. Ali spoštovala. (In še to samo včasih, ko je bilo v glavi sončno; ko so pa moje notranje nebo prekrivali nevihtni oblaki, sem se nad telesom znašala.) Da bi ga lahko vzljubila, sem morala vanj.

In tako sem se v zadnjih mesecih po dvaintridesetih letih življenja s to modro žensko, ki je moje telo, začela – utelešati. No, tako se mi je vsaj zdelo. Kot da bi prvič zares spoznala, kako je, če si živ v svojem telesu. Kot da bi prvič zares pritisnila na lastne gumbke in aktivirala ženske kode v tem telesu. Kot da bi prvič ta svoj inštrument zares uglasila, da me lahko življenje vzame v svoje naročje kot kakšno flamenko kitaro in se muza, ko igrivo prebira moje strune … ko počne z mano vse, za kar sem tukaj … glasbo.

Ko življenje igra na moj inštrument kot na kakšno flamenko kitaro, se zgodi, da iz mene izvabi glasbo. Tako je. Moje telo mi poje skrivnosti, do katerih bi z glavo prišla mnogo pozneje, če sploh kdaj. Tako je bilo tudi nekaj dni tega …

Okoli šestih zvečer sva prišla s Svarunom domov z novo vrečo drv in se najprej odpravila na vrt pokukat solatke, ki sva jih prej posadila. In medtem ko sva bila na vrtu, me je sladek svež pomladni polmrak šepnil na uho: »Sledi mi, pa ti povem skrivnost.« Svaruna sem povabila na večerni sprehod do gozdička, drva pa pustila kar na zidku pred blokom brez skrbi, da jih morda ne bi bilo več tam, ko se vrneva.

Pa sva šla. Medtem ko vdihujem topel zrak, poln cvetnega prahu, in skušam karseda zbrano poslušati predavanje svojega sina o nečem, kar sem tistega dne slišala že vsaj štirikrat, mi pomladni polmrak prišepeče: » Pridi v telo.«

Ker rada in zato veliko pišem, berem in govorim, preživim precej svojega časa v glavi in včasih se konec delovnega dne počutim, kot da me je sama glava, ki melje in melje do onemoglosti, medtem ko ta modra ženska, ki je moje telo, životari kar po svoje, povsem samorastniško. Saj ne rečem, zelo dobro ji gre. In ni, da potrebuje mojo pomoč pri opravljanju vseh funkcij, ki me držijo pri zdravju in zavesti. Ne. Kar rabi, je to, da bi nekdo živel v njej. In da bi bila ta nekdo jaz.

Namuznem se, pomežiknem, potem pa pokorno pridam: »To je ta tvoja skrivnost?«

Odzovem se povabilu. In pridem v telo. Domov. Tako, da zaprem oči in storim tisto, kar počnem zadnje mesece, ko dobim isto navodilo: svoje prsi ljubeče napolnim z vdihom življenja. To je to. Preprosto postanem in začutim svoje prsi. Ni, da se hudo osredotočam nanje. Ne, kajti na ta način z lahkoto spet zdrsnem v glavo, v misli. Samo … potopim se vanje. In ko se potopim vanje, zdrsnem v telo. Postanem mehka. Voljna. Polna. Polnokrvna.

Ni se mi treba več koncentrirati, da bi slišala, kaj Svarun govori. Slišim ga jasno in glasno in mimogrede.

In ni se mi treba več koncentrirati, da bi slišala svoje telo. Slišim ga jasno in glasno in mimogrede in kar zaslišim je: »Ko prideva pred blok, bodo najina drva že v četrtem nadstropju.«

»Kaj? Kako? A resno?« začutim eksplozijo navdušenja, ki ni imela nič skupnega s tistim običajnim nejevernim, »oh, da bi bilo vsaj res, kajti danes se mi res ne ljubi …«

Ne. Tokrat sem vedela, da bodo drva gor. Kako bodo prispela gor, se mi ni sanjalo, niti me ni zanimalo. Vedela sem, da bodo drva že gor, in to je to. V svoji sočni pomladni mehkobi sem to vedela. Globoko v mehkem tkivu mojih prsi. In to je zadoščalo.

Mislim, da bom odslej verjela vsemu, kar mi bo povedalo pretanjeno mehko tkivo globoko pod prsnimi bradavicami.

In ko sva prišla pred blok in opazila, da drv res ni več, sem se za droben hipec čutila dolžno ne verjeti, ampak potem sem preglasila nejevero in si rekla: »Tamara, mislim, da moraš odslej verjeti vsemu, kar ti bo povedalo pretanjeno mehko tkivo globoko pod prsnimi bradavicami.«

Ja, mislim, da bom odslej verjela vse, kar mi bo povedalo moje telo. Kajti moje telo je modra ženska. O tem sedaj ni več dvoma.

*

Ta petek, 20.3., ob 20:30 bom na prvi dan pomladi v moji fb skupini Attha sestrstvo govorila o POLNOKRVNOSTI, o pomladi zunaj in znotraj nas in o življenju iz ženske esence. Upam, da se mi pridružiš.

In – če ti je bil ta zapis všeč, sem prepričana, da ti bo všeč tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri si lahko več prebereš na tej povezavi.

Osmi marec in zrele tepke

004-tamara attha WEB

Moja mama je svojo prvo deklico pričakovala na današnji dan pred triintridesetimi leti. Zdravniki so bili namreč napovedali, da se bom rodila na dan žena. In ne, ni naključje, da me je v življenju zaneslo v raziskovanje ženskosti. Ni naključje, da sem se od nekdaj spraševala, kaj pomeni biti ženska v tem svetu. In niti ni naključje, da to spoznavam šele sedaj, ko sem se nehala spraševati in začela izkušati žuborenje ženske esence.

Ja, roditi bi se morala na današnji dan. No, saj vsi vemo, da je predvideni datum poroda vendarle samo predviden, ampak ravno zaradi tega ne morem, da ne bi malce predvidela, zakaj sem se odločila počakati. Sem morda že tedaj dejala rojenicam, ko so prišle trkat, naj še malo počakajo, ker še nisem čisto pripravljena? In potem, ko so prišle čez dva dni spet, sem si mar morala priznati, ne samo, da nisem nič bolj pripravljena, ampak da v bistvu nikoli ne bom bolj pripravljena, in sem naposled zadržano prikimala in se spustila navzdol iz teme začetka? Ne vem. Kar pa vem, je to, da je imela ta zgodba v mojem življenju že ogromno uprizoritev. Pa ne samo v mojem. V življenjih vseh nas. Kajti ena od stvari, ki jih vem, je dejstvo, da so si tako naše izkušnje kot tudi izkušanje mnogo bolj podobne kot različne.

Najprej strast: duša si nekaj želi doživeti.

In potem, ko se stvar v nas umedi, da postanemo zreli kot velike, sočne tepke, ki se polno bohotijo na soncu: strah.

In kaj-pa-čeji.

»Kaj pa, če bo bolelo, ko življenje zagrize vame?«

»Mamma mia, seveda bo zabolelo, ampak ali nisi zato tukaj, da življenje zagrize vate? Saj si vendar tepka, tepka. «

Res. Sem smo prišli, da bi živeli. To se pravi, da bi bili živeti. Da bi se v popek rodili in potem v cvet odprli in potem v sadež dozoreli in potem … potem naj bi dovolili, da si nas življenje privošči. Da nas živi. Kako? Ja, tako, da mu pustimo, da se nas dotika. Pustimo, da nas boli. Pustimo, da se nam smeji. Pustimo, da nam paše ali nas plaši; da nas jezi, iritira ali preprosto radosti. Pustimo, da se zgodi. Vedno se zgodi, kar se mora in to, kar se zgodi, nas bogati. In to, da »se zgodi«, še ne pomeni, da se nam življenje dogaja. Ne. To pomeni, da življenje živi skozi nas. In mi smo tisti, ki »dogajamo«.

Prej ko slej nam postane jasno, da so stvari, na katere se nikoli ne moremo povsem pripraviti. Življenje je prva od teh stvari. Kajti ne glede na to, koliko zavlačujemo zato, da bi se pripravili, nas vedno uspe najti nepripravljene.

Hvala bogu, da je tako. »In boginji,« bi pristavil Svarun. No, morda predvsem njej, kajti predaje nas uči ona in predaja je potrebna, če si želimo zares živeti. Če si zares želimo, da življenje ugrizne v nas. In zdaj je čas.

No, seveda pa lahko tudi počakamo … in pozneje postanemo kompot.

In ne, saj s kompotom ni nič narobe, ampak vsaj za tisto tepko v meni vem, da si želi … da vanjo življenje zagrize … in se mu pocedi po bradi. 😉

🎁 In tudi, če bi tista tepka v tebi rada postala kompot, je tukaj vsaj ena stvar, na katero ti ni potrebno čakati – na prevzem mojega darila tebi ob dnevu žena: Od danes, 8.3. do naslednje nedelje, 15.3., je cena moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco 25€ namesto 34€.

🎁In vsem, ki si jo umislite v marcu, podarjam tudi 25% popust pri udeležbi na kateremkoli ženskem krogu ali programu v 2020 (eden prihaja zelo kmalu).

Več o knjigi si lahko prebereš na tej spletni strani, kjer jo lahko tudi naročiš: https://mailchi.mp/f9d5b2ff97a1/atthaprebujanjevzenskoesenco?fbclid=IwAR2DIunTrF3XGNLHBmq7uGiKm8UV6OCxLGjFctCVasjzUFnAw9_hUKfH8mg

Ljubi svojega nepopolnega soseda

87394972_637658873728289_8054134071749509120_n

Včeraj sem prebrala članek, ki je govoril o tem, da so med testiranjem razvpitega 5G omrežja v Den Haagu na Nizozemskem ptice kar “cepale” na tla. Mrtve, seveda. Tri manj kot tristo nedolžnih ptic je mrtvih padlo na tla med testiranjem omrežja, ki naj bi letos prišlo tudi v Slovenijo. In prejšnjo soboto je umrla naša ljubljena psička Ela.

Kaj imajo skupnega vse te smrti?

Tako ptice kot tudi Ela so umrle neposredno zaradi – ljudi.

Ko sem danes zjutraj plesala in prebujala svoje telo, to naše čudovito čuteče bitje, mi je zazvonil telefon. Bil je profesor z veterinarske fakultete v Ljubljani, ki je pravkar opravil obdukcijo naše psičke, in sporočil mi je, da je Elijina smrt posledica topega udarca v predel trupa, ki ji je zlomil dve rebri in raztrgal pljučno krilo, iz katerega je naposled izkrvavela.

V trenutku, ko sem to slišala, sem se zgrudila, tako kot se je prejšnjo soboto Ela zgrudila pred moje noge, in kriknila: »Neee …«

»Zelo mi je žal, gospa.«

»Neee, ampak,« se oklenem še zadnjega upanja; trdno se ga oklenem, da mi pobledijo členki in zadržujem dih, »se pravi zagotovo ni bil infarkt?«

»Ne, njeni organi so bili za njeno starost v izredno dobrem stanju.«

»Neee.«

No, Tamara, si že izgubila vero v ljudi?

»Mama, to je toliko hujše kot če bi umrla od infarkta! Bojim se, da izgubljam vero v ljudi.«

»Saj niso vsi takšni.«

»Vem, mama. Ampak jaz sem res hotela verjeti, da ni nihče takšen!«

Zajokala sem še glasneje. Začutila, kako presneto boli. In zarjula.

Vedela sem, da me lahko ne bi tako bolelo. Če bi živela varno in bi ne zaprosila za obdukcijo. Vmes sem se že vprašala, ali je bilo smiselno drezati, kajti … kar ne veš, ne boli.  In kar veš, žge in je včasih pravi pravcati ognjeni krst resnice.

Naj žge. Če to v tem trenutku pomeni živeti, naj ne neha boleti. Navsezadnje žalujem za drago prijateljico, za katero sedaj vem, da je umrla nasilne smrti, skoraj zagotovo s strani tistega, ki jo je brcnil. Morda tistega, ki sem ga videla odhajati in se ozirati k psici preko rame v trenutku, ko sem pritekla pred nonina vhodna vrata. Ne vem. On ali ona pa ve. In on bo živel s tem.

No, Tamara, si že izgubila vero v ljudi?

Nikoli! Kajti če jo jaz izgubim, jo prav lahko izgubiš tudi ti in potem vsi …

To me spominja na mojo najljubšo pesem od Libertinesov, The Good Old Days, ki pravi nekako tako: »Če si izgubil vero v ljubezen in glasbo, se nam slabo piše, kajti če si jo izgubil ti, jo lahko izgubim tudi jaz in to vem, da ne bi bilo prav. Saj veš, kako se trudim, da ne bi spet zašel na kriva pota, in boli me, ko te slišim vzdihovati za dobrimi starimi časi, kajti dobrih starih časov še ni bilo, dobri stari časi so sedaj.«

Grem ven, v gozd, da izjočem svoje solze in se pogovorim z Naravo, in se spomnim nečesa, kar mi na obraz nariše kisel nasmeh. Nekaj dni tega sem poslušala predavanje o tem, kako svojo duhovnost združiti s svojo človeškostjo, in v njem je Marion Woodman citirala verz iz pesmi W. H. Audena, ki se me je tako zelo dotaknil: »Love your crooked neighbour with all your crooked heart.«

Ljubi svojega nepopolnega soseda z vsem svojim nepopolnim srcem.

Ja. In navsezadnje smo vsi sosedje, kaj? Cimri. Kajti živimo na skupnem planetu. Ki ga družno uničujemo. Koliko nedolžnih smrti je še potrebnih, da enkrat za vselej pokopljemo toksično maskulinost v nas in v svetu, zaradi katere kot družba ne znamo kontrolirati svoje moči. Svoje avtoritete. In  večne težnje po več. Človek, ki je z brco ubil psičko, ki ga še oblajala ni, je to storil zato, ker je lahko. In ljudje, ki nas zavoljo napredka vedoč rinejo v prepad, tudi to počnejo zato, ker lahko. No, bomo videli, ali lahko. Mislim, da nas bo Mati Narava že ustavila, nič bat. Ampak resnično upam, da se bomo sami ustavili še preden nas ustavi ona, kajti ljubezen ni samo sladka in roza in pentljice in samorogi. Ne. Ljubezen je lahko tudi besen, odločen: »Dovolj!«

Smrt, ja. Te spomni, da je treba življenje čuvati. In božati. Blagoslavljati. Se mu klanjati. Ga ljubiti. Ljubkovati. Poljubljati. Plesati. Peti. Predvsem pa živeti. ŽIVETI!

In se mu zahvaljevati. Vedno.

*

Če se te je ta zapis dotaknil, te povabim, da zaviješ na to stran, kjer si lahko več prebereš o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco. V njej je podobnih zapisov še več.

Hvala za tvoj čas, vem, da je dragocen,

Tamara

 

 

Rezine mojega srca

87530746_210665053417128_7465270523342094336_n

Medtem ko sem čakala, da se zaključi rojstni dan, na katerega sem peljala Svaruna, sem z dragim prijateljem Jogijem sedela na čaju in se počutila skorajda krivo, ker sem se samo prve pol ure, ko sem mu govorila o Elijini nenadni smrti, jokala, preostali dve uri in pol pa režala. Pokažem mu psičkino fotografijo, ki sem jo prejšnje noči, ko zaradi silne žalosti nisem mogla spati, prilepila v dnevnik, nakar me vpraša, ali ga sme prelistati.

»Prelistati?! Dnevnik?!« v šoku odvrnem in skoraj bleknem: »Ne, to je samo moje.«

In nemudoma se spomnim nekega dogodka iz prejšnjih let, ko sem na štantu prodajala granole in energijske ploščice, ampak počasi že začela širiti glas o moji prihajajoči knjigi. In ker knjiga ni bila izdana in je zatorej nisem mogla lično izložiti na svojo mizo, sem vzela svoj tedanji dnevnik, ga zavila v bel papir in nanj nakracala naslov knjige v nastajanju, Attha: Prebujanje v žensko esenco. Ni, da se mi je zamisel zdela briljantna, a v resnici niti nisem razmišljala, koliko je dobra ali ne, saj boljše ideje, kako predstaviti nekaj, kar je bilo v tistem trenutku enako otipljivo kot zvezdni prah ali kripto valute ali flirtanje prek interneta, nisem imela. No. Ne samo, da ideja ni bila briljantna, izkazala se je za porazno. Ko sem se namreč vrnila k svoji mizi, od katere sem bila pred kake pol ure odvandrala, da bi se podružila z ljudmi na dogodku, sem slonečega nanjo našla mladega moškega, izredno zatopljenega v moj dnevnik. Tla so se mi začela drobiti pod nogami. Srce se je potopilo, želodec se je stisnil, in pljučem se je zdelo, da zadnjič zajemajo zrak.

Naglo stopim do njega in potihem, a odločno zamrmram: »Am, to je v bistvu moj dnevnik.«

Sama sebi: »Zelo slaba ideja, Tamara!«

On: »O. Oprosti.«

Njegova punca, moja prijateljica: »Ma Janko!«

On: »Ne, sej v bistvu je bilo zelo zanimivo pisanje …«

Jaz, tlom pod mojimi nogami: »Zemljo, otvori se

Ko se mi ta dogodek odvrti pred očmi, Jogi še vedno v roki drži moj dnevnik. Moj dnevnik: moje pisanje in moje srce; moj kaos in moje zveličanje.

Da bi ponovila sram in strah prejšnjega dogodka, ko nekdo prebere moje necenzurirane misli, se mi na prvo žogo seveda zdi nepojmljivo. Ampak potem pomislim, kolikokrat sem si že in kolikokrat si še bom izbrala, da se želim preživljati tako, da s svetom delim »fetine« – ali po slovensko rezine – svojega srca. No, kolikokrat? Vsakič znova. Ker druge poti ni.

Ozrem se navznoter in navzdol in svojemu telesu pomignem: »No, kaj praviš?«

In ko prisluhnem, slišim, da ne ugovarja. Nasprotno, počuti se žgečkljivo. To se mu zdi vznemirljivo. Zato globoko vdihnem in počasi prikimam: »Okej.«

Pogovori s telesom so tako preprosti. In vem, morda se zdi smešno, da dialogom s telesom pravim pogovori, kajti pogovori običajno terjajo besede, s telesom pa načeloma govorimo jezik občutkov. Ampak ja, tudi to so pogovori. Kajti kot nekomu, ki je tako odkrito zaljubljen v besede, se mi vedno bolj zdi, da najpomembnejše pogovore izvedemo – molče. Brez besed. S pogledi. In dotiki. Pa občutki. In z ljubečo prisotnostjo.

Jogi torej odpre moj dnevnik in lista. Lista in le tu pa tam prebere kaj, kar je napisano z velikimi tiskanimi črkami ali kaj, kar je podčrtano. Lista in jaz se počutim žgečkljivo. Smejim se. Letim z metuljčki v trebuhu. Sram in strah v meni vestno recitirata svojo mantro, da je deliti se z nekom, četudi samo preko besed, ranljivo; in ranljivosti sem se že majhna naučila izogibati, saj sem imela vtis, da je ranljivost nasprotje od moči.

Lista moj dnevnik in jaz se ob tem počutim obenem ranljivo in močno, obenem ponižno in brezkompromisno v vsem, kar sem. Lista moj dnevnik in sram in strah in žgečkljivost in metuljčki so ves čas prisotni, poleg njih pa tudi glasno šumenje mojega telesa, ki se stresa ob resnici: »To je tako intimno, to je tako intimno, to je tako intimno.« Ampak modrega zvežčiča, ki mi ga je sestra prinesla iz Finske, zato ker je intimno, še ne zaprem, se ne umaknem, ne zlezem pod mizo, si z rokami obraza ne pokrijem, se ne tako ali drugače skrijem. Vem, to sem doslej vestno počela: se delila, se razkrila, se prestrašila, se umaknila, se napolnila in ponovila vajo. Neštetokrat.

Tokrat ne. Tokrat obsedim. Kar je malce lažje. Kajti če bi stala, bi me burja prej s tlemi zravnala. Obsedim. In ne grem na stranišče ali na telefon. Tam sem, priča svojemu telesu, priča vsemu, kar se v meni dogaja pri tem majhnem koraku za človeštvo, ki je tako zelo velik korak zame.

Obsedim, kajti tega sem si potihem želela:

Povedati in biti slišana. Pokazati in biti videna. Prikazati se in biti čutena. Deliti in biti – sprejeta. Deliti in biti kljub temu, ali pa morda ravno zato – sprejeta.

In nekaj mi pravi, da si tega ne želim samo jaz …

*

Če si tega želiš tudi ti, te vabim, da si prebereš mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri lahko več izveš na tej povezavi.

cropped-attha_naslovnica.jpg

Ča ča ča

b21ec2cd26748a5b2406c0c043012f45

Moja prva kolumna za občinsko glasilo naše, moje občine Hrpelje-Kozina:

Ko to pišem, me v želodcu znano tišči. Priznam: imam precejšnjo tremo. Kajti napisati članek za občinsko glasilo pomeni napisati članek, ki ga bodo brali ljudje, s katerimi se srečujem v trgovini in na pošti, pa v vrtcu, na igrišču, v naravi – če tistih, ki so me rodili, vzgojili in učili niti ne omenjam. In napisati članek za ljudi, ki te poznajo, je ranljivo.

Saj veš, o čem govorim. Gotovo si bil/a tudi sam/a že v situaciji, ko je bilo težko spregovoriti, ko se je bilo težko izraziti. Ampak če si res bil/a kdaj v takšni situaciji: mar nisi nazadnje ugotovil/a, da je ne glede na to, kako težko je kdaj povedati, kar imamo povedati, še težje molčati … in imeti nekaj za povedati?

No, jaz sem. Navsezadnje beseda ni konj. Konj ne, je pa lahko most.

Beseda je lahko most med ljudmi. In besede, ki jih vtkemo v iskrene, resnične zgodbe o izkušnjah iz našega življenja, ustvarjajo zares trdne mostove. Zato, ker so si naše izkušnje med seboj bolj podobne kot različne. Zato, ker so si naše izkušnje podobne tudi, če si naša življenja niso. Samo pomislimo, koliko manj same in čudne in izolirane se počutimo, ko nam kdo pove nekaj, kar se mu je pravkar zgodilo, mi pa na to odvrnemo: »Ej, točno vem, o čem govoriš. Isto se je zgodilo meni.« Dobro je vedeti, da se ne samo mi tako počutimo, da se vse to ne dogaja samo nam. In dobro je, da to vemo.

In ravno zato vam danes pišem tole pisemce. Da vam povem eno kratko zgodbico, ki se mi je zgodila pred kratkim in v kateri se lahko najbrž še marsikdo prepozna.

Jaz: »Uuu, danes je pa pravi dan za vse tiste opravke, ki me čakajo v Sežani. Spotoma pa še par stvari prevzamem in dostavim in tako ubijem tri muhe na en mah. Krasno.«

Zadovoljno zagodem ob misli na to, da bo moje popoldne dodobra izkoriščeno, moj čas pa aktivno preživet, in niti ne slišim, kako življenje ob tem zašepeta: »Hm, ne vem, no.«

Čez pol ure, tik za tem, ko sem vsem štirim ljudem, ki bi jih morala v Sežani ali na poti srečati, sporočila, da se oglasim, me kličejo z vrtca, ker se moj šestletni Svarun zvija na ležalniku od bolečin v trebuhu in glasno stoka.

Jaz: »Očitno iz te moke ne bo kruha.«

Odhitim po Svaruna in z njim popoldan preživim na relaciji kavč – kopalnica. In ko malček čez nekaj ur vendarle zaspi, da se njegovo telo okrepi, pomislim: »Hej, ta današnji incident me pa na nekaj spominja … aha, saj res.«

Namrščim se in to nemudoma zatem obžalujem, kajti ob tej obrazni grimasi začutim ostro bolečino v zgornjem delu nosa, kjer mi je pred slabima dvema tednoma počila kost. In ravno na to nesrečo sem se spomnila, ko mi je danes življenje preprečilo, da bi šla v Sežano po opravkih. Namreč, podobno kot sem bila danes prepričana, da je dan za opravke v Sežani, sem bila malo pred Božičem prepričana, da sem zbrala dovolj poguma za predstavitve svoje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je izšla lani avgusta.

Jaz: »Uuu, zdaj sem pa res pripravljena, da pošljem knjigo v svet!«

Bila sem pripravljena in bila sem prepričana. In to prepričanje ni izhajalo, tako kot običajno, iz glave. Da sem pripravljena na korak naprej, sem čutila v telesu. In res sem bila! In korak naprej sem tudi naredila … čeprav bi bil morda tokrat korak vstran boljša izbira, glede na to, da so bila pred mano vrata. A kakorkoli, od te pripravljenosti in prepričanosti niti slišala, kako mi je Življenje potihem šepetalo: »Hm, ne vem, no.«

Na Božič sem nič hudega sluteča naredila korak naprej – in zakorakala naravnost v masivna vhodna vrata. Bum! Diagnoza: nosna piramida je počena. Obležim. In razmišljam: »Ko vsaj ne bi naredila koraka naprej! Potem se nič od tega ne bi zgodilo. Ampak če bi naredila korak vstran in se to ne bi zgodilo, se ne bi bila primorana ustaviti. In če se ne bi ustavila, se morda še dolgo ne bi zavedala stvari, ki sem se jih začela zavedati, ko sem takole ležala in gledala v strop.«

Stvari, kot so: nisem vsak dan mlajša in v življenju se lahko zgodi marsikaj, kar nas ustavi in vse sprejmem in vse je z razlogom, ampak ravno zaradi tega, ker ne vem, kakšen bo jutrišnji dan, bom danes živela tako, da lahko rečem, da živim. In povedala, kar imam povedati.

Vabim te, da tudi ti storiš isto. Da še danes živiš, kar imaš živeti. Da še danes poveš, kar imaš povedati. In da zaplešeš z življenjem en ča ča ča.

A zakaj ravno ča ča ča?

Zato, ker ča ča ča plešemo tako, da gremo korak naprej in nato nazaj in nato še malo vstran. Veš, moja najljubša definicija optimista je tista od Roberta Braulta, ki pravi, da je optimist nekdo, ki ve, da korak nazaj, potem ko si naredil korak naprej, ni katastrofa, ampak ča ča ča. In moja želja je, da ta dopis vsaj malo zrahlja prepričanje, da moramo v življenju vedno samo naprej, naprej, naprej. Ne. Tudi korak nazaj ali korak vstran je čisto na mestu – če se odločimo, da bomo živeli tako, da bomo z življenjem plesali ča ča ča.

*

Če ti je bil ta zapis všeč, sem prepričana, da moraš ošvrkniti tudi tole stran, kjer izveš več o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri je mnogo, mnogo več takšnih – in podobnih zapisov.

70909917_469179483680198_5595633227457888256_n