Nekaj me zanima.

Si morda tudi ti takšen/a, da rad/a razmišljaš o svojih najljubših rečeh? O rečeh, ki te navdihujejo in omogočajo, da je vsak naslednji korak lahkotnejši in odločnejši? O rečeh, ki plemenitijo tvoje dneve tako, da v resnici plemenitijo tvoje dojemanje svojih dni?

Jaz ja. In ne samo, da o svojih najljubših rečeh rada razmišljam ~ o njih rada tudi govorim in jih delim z ljudmi. Ko razmišljamo in govorimo o vsem, kar nam je ljubo, se avtomatsko uglašujemo v dobro počutje in to, dragi moji, je zelo dragocena navada, ritualček, ki ga lahko osvojimo. Zelo človeško je, da včasih čutimo potrebo po tem, da bi se komu zjokali na rami; dajmo se, dajmo si duška in spustimo ven vse, kar nas tišči (to je prvi pogoj za plutje s tokom). A to še ne pomeni, da moramo stvari, ki nas tiščijo, mučijo in skrbijo, venomer pogrevati – v svojih mislih in v pogovorih z ljudmi. Zakaj? Zakaj le, če lahko razmišljamo in govorimo tudi o stvareh, ki so nam ljube in prijetne in ki nas dvigujejo in poživljajo in … navdihujejo?

Prejle, med meditacijo, sem dobila sijajno idejo, da bi začela enkrat mesečno s tabo deliti nekaj  mojih najljubših stvari z namenom navdihovanja. Veš, z navdihom imam že dolga leta zelo intimen odnos; odnos, ki je – tako kot vsak dolgotrajen odnos – šel čez to in ono, ampak tisto, kar sem se iz tega odnosa naučila, je:

a) navdih je hrana za našo dušo
b) navdih je potrebno deliti. 

Navdih nam navda duha z lahkotnostjo in uvidom v številne možnosti, ki jih imamo vedno na izbiro. In ko zares začutimo ta “high”, ki nam ga nudi navdih, postane deljenje samoumevno. Zato danes prvič s tabo delim NAVDIH, ki naj ti lepo postilja vstop v mesec maj.

S tabo bom odslej delila mesečno DOTO.

Doto?
Doto.

SSKJ pravi, da je “dota” premoženje, ki ga ženska prinese v zakon in mnogi in mnoge, si morda doto razlagamo kot sinonim za žensko neenakopravnost. Ampak glede na to, da ne morem iz svoje kože (v kateri ni nič črno in nič belo), bi te rada povabila, da skupaj z mano na “doto” pogledaš z drugega zornega kota.

Vzemiva, da premoženje iz zgornje definicije ni samo denarno, marveč je vse, kar nam je dragoceno. Vse, kar nam je dragoceno, pa je točno takšno zato, ker nam vzbuja pozitivne občutke, občutke ugodja in udobja in užitka, kajne? Torej je premoženje sposobnost ustvarjanja pozitivnih občutkov, občutkov ugodja in udobja in užitka … ker se takrat počutimo preprosto dobro v sebi. Premoženje je potemtakem povezano s našo sposobnostjo ustvarjanja trenutkov užitka ~ zase.

In sedaj vzemiva, da zakon dandanes ni več edina oblika odnosa s partnerjem in da odnos s partnerjem ali partnerico ni edini ključni odnos v našem življenju, saj vsak trenutek vsakega dne ustvarjamo in gradimo odnose z vsem, kar je. Zakon je torej lahko sinonim za odnos, ki ga ljudje kot družabna bitja gradimo vedno in povsod. Odnos do ljudi v svojem življenju, odnos do svojega okolja, odnos do življenja samega, predvsem pa odnos do sebe, je le nekaj  odnosov, ki  zelo pomensko vplivajo na kvaliteto našega življenja.

Sedaj pa se vprašajva:

Kaj je tisto, kar jaz prinašam v te svoje odnose odnose? Jih mar navdajam s svojim premoženjem, ali v njih životarim? 

Mi mar uspeva v svoje odnose … do sebe, do ljudi, do svojega okolja in do življenja samega … vnašati užitek? Mi mar uspeva v teh odnosih uživati?

Ker je življenje tako radodarno do mene, sem se njegove radodarnosti nalezla, in zato je DOTA brezplačni mesečni vodnik užitka, namenjen tebi, ki:

*se odločiš užitek spustiti v svoje življenje
*se odločiš užitek sprejeti in prepoznati in se mu predati
*se odločiš poskrbeti zase, ker veš, da samo na ta način narediš največ zase in za svet.

Da bi tudi ti v svoj email nabiralnik vsak mesec prejela svojo DOTO, moraš v to vložiti samo še nekaj klikov, začenši s tem: https://mailchi.mp/27c7d24feffe/dota. 😉

Čudovit vikend (ki mu jaz pravim #mačježivljenje) ti želim,

Tamara

Naj ti danes povem eno zgodbico.

Na poti domov iz Sežane, kamor tedensko hodiva h prijateljem po sveže, domače kozje mleko, sva na mejnem prehodu v Krvavem Potoku pobrala dva štoparja. Iz Sežane se vedno odpravim čez Italijo, tudi če mi zdaj, ko živim na Kozini, ni več bližje – pa niti dlje. Ampak ker imam pot mimo Lipice tako rada in ker se rada obdajam stvarmi, ki jih imam rada, jo vselej izberem. In ker me je ta lepa pot tudi danes ustavila v hitenju, v katerega v življenju tako avtomatsko pademo, sem imela danes možnost na hitro odreagirati, ustaviti tema dvema fantoma in na nek način povrtniti za vsa leta mojega lastnega štopanja.

Ker je dejstvo, da Italijani *zelo* prezirajo štopanje, dobro znano, sem si rekla, da bosta  fanta najbrž imela več možnosti za prevoz do Rijeke iz Hrpelj, zato sem ju zategnila te 3 kilometre ~ 3 kilometre, ki so se zaradi precejšnje gužve na cesti razvlekli na dobrih 15 minut.

Ker je moja najljubša tema pogovorov s tujci primerjalna lingvistika, smo jo tudi s fantoma mahnili tja in primerjali med slovenske izraze s poljščino in grščino, maternima jezikoma fantov. Naučila sem se, denimo, da je “kri” po grško “emma”, saj ju je zanimala zgodba o nastanku imena vasice Krvavi Potok.

V nekem trenutku izjavim: “Uuu, I know a greek song!”
“Really? Which one?”
“Ah, Feggaraki Mou.”
“Well, I dont’ know it by the name. But if I heard it, maybe. How does it go?”

Ahem. Glede na to, da sem nekaj minut pred tem v prtljažnik pospravila njune inštrumente, sem vedela, da sta glasbenika. In glede na to, da sem se jaz kakih deset let tega ustrašila peti pred glasbeniki, se mi je na tej točki v grlu ustvaril masten cmok. Razlog, da sem kakih deset let tega prenehala s petjem, pa ni bil v tem, da sem se končno sprijaznila z dejstvom, da peti ne znam in sem kot odrasel človek pač rekla bobu bob. Ne. Razlog, da se mi od tedaj v grlu naredi masten cmok vsakič, ko imam kaj zapeti, je v tem, da pojem najbrž najraje na svetu; od nekdaj … in za vedno … in zato ne bi prenesla, če bi kdo skritiziral moje petje. A me razumeš? Petje je nekaj, kar držim na varnem zato, ker sem se deset let tega odločila, da ne bi preživela, če bi mi kdo uničil idejo o tem, da znam peti. To, da znam peti, je bil moj varen pristan. Moj varen pristan, moj ego. In te barke nisem bila pripravljena spustiti na odprto morje. Nikoli.

Zajamem zrak. In čutim cmok v grlu. In si rečem: “Vem, da zmorem.” Tega me je v resnici naučil Svarun, ki si to ponavlja, ko ga je česa strah (pogoltniti, ponavadi).

Pa zapojem: “Ah, Feggaraki mou fegari … ” In slišim, kako se mi zaradi cmoka lomi glas. In slišim, kako drvim mimo besed, ki jih ne znam izgovarjati in jih ne razumem. In slišim, kako komaj čakam prenehati s petjem … in končno utihnem – težja, kot sem bila, ko sem začela s petjem. Mnogo težja.

Pa se smeje vmeša Poljak: “You speak better than you sing.”

Zemljo, otvori se. 

In nadaljuje: “But I like your voice. It’s soft and I felt really good while you sang, it was a good vibe … ”

Bla, bla, bla. Vse, kar mi je odmevalo, je bilo: “You speak better than you sing.”

Za trenutek obsedim. Mami me tisti vlak misli, na katerega bi običajno sedla. Misli, kot so: “Morda pa res ne znam peti. Še dobro, da nisem nikoli zares poskušala. Ok, če ne znam peti, potem ne zmorem prav ničesar v življenju, sedaj je uradno, sedaj je potrjeno in lahko se za vekomaj poslovim od svojih sanj … ” Za trenutek zares pomislim, da bi sedla na ta vlak in se odpeljala in se zjokala. Zjokala, ker se je zgodilo nekaj, česar sem se bala vse živlejnje. Nekdo mi je pravkar rekel,  da ne znam peti, to se pravi, da ne znam početi nečesa, kar sem VEDNO mislila, da znam.

Ampak tik preden stopim na ta vlak, postanem. In zaslišim: “To ni res.”

Potihnem. In prisluhnem še: “Ni res, da ne znaš peti. Res pa je, da ne znaš verjeti v svoje petje.”

Ja, to je tisti del mene, ki sem se ga oklepala, ampak vanj nikoli zares verjela. Jaz ne. Že res, da sem celo živlejnje druge poslušala, kako hvalijo moje petje in se z njihovo hvalo hranila, ampak ta … ta te nikoli ne nasiti prav za dolgo, se mi zdi.

A veste tisto, ko pravijo, da je lastna hvala cena mala?

No, jaz mislim, da je ravno obratno. Tuja hvala je cena mala, če v lastno ne verjameš  najprej sam.  

In kako to vem?

Ker sem zadnjih deset let preždela v prepričanju, da bo en sam negativen komentar na račun mojega petja izničil celo živlejnje hvale.

Ampak kot se je danes izkazalo – temu ni bilo tako. Ta negativen komentar je v meni sprožil samo vedenje, da znam, da zmorem, da sem vedno zmogla. In to vedenje ne izhaja iz mojega žugajočega uporništva, češ “mu bom že pokazala, kdo ne zna peti”. Ne. To vedenje izhaja iz moje najgloblje resnice, ki me od nekdaj vabi, da svoj glas uporabljam za petje. To vedenje izhaja iz tiste najgloblje resnice, ki me neprestano uči, da je UŽITEK ključnega pomena v življenju. 

Jaz prejle v avtu med petjem niti slučajno nisem uživala. Ah, kje. Komaj sem čakala, da zaključim, ker mi je bilo tako neudobno peti ob misli, da pojem zanič. Tako je: peti mi je bilo neudobno, ker sem mislila, da pojem zanič. Bingo! Uganka rešena. Sedi, pet. 

Užitek … je tisto, kar osmišlja vse, kar počnemo. Kar pomeni, da je vse, kar počnemo brez njega, brez smisla. Ampak dobra novica je, da užitek ni nekaj, kar nam je dano, marveč nekaj, za kar se ODLOČIMO. Nekaj, kar IZBEREMO. Nekaj, kar PRIORITIZIRAMO. Zato, ker vemo, da nam pripada. Zato, ker vemo, da je tisto, kar daje življenje. Zato, ker se imamo radi. Preprosto.

Užitek se bomo učile prioritizirati v programu SAJ CVETIŠ, na katerega se lahko prijaviš tukaj: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis.