Eva iz Rajskega vrta

Tiha sem. To se pravi, molčim. Raje molčim, kot bi bila delila laži.

Kolikokrat mi je danes šinilo: Kako ga sovražim!

Sovražim, da ga? Sem se mar zataknila nekje v srednji šoli, če moram intenzivnim čustvom, ki jih čutim do moškega, poiskati njihovo nasprotje, da bi se počutila manj ranljivo? Sem se mar res zataknila nekje v srednji šoli? Ali pa se je srednja šola zataknila nekje v meni in me sedaj, ob vseh sedmih retrogradnih planetih prosi, da jo tokrat raje izpustim, kot pa ponovno, že neštetič uprizorim.

Hm. Ali sem sploh sposobna v odnosu uprizoriti kaj drugega kot klasično srednješolsko dramo? Ali bi mi tokrat lahko uspelo uprizoriti odraslo sebe, Tamaro, ki se zaveda notranjih krikov svoje Tamarice, in deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu, ki jo lahko drži?

Vse svoje otroštvo in vse tja do osemnajstega leta, ko sem odšla na sprejemne na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, sem razglašala, da bom nekoč igralka. Ko sem pa sprejemni izpit padla, mi je vse ostalo tudi padlo – in nikoli več nisem zavila na nikakršen oder v vlogi nekoga drugega. Ni mi bilo treba. Tedaj in tam sem namreč celo svoje življenje zavestno spremenila v oder: zavoljo vznemirjenja, zavoljo šova, zavoljo nestalnosti. Ja, tedaj in tam sem se zavestno odpovedala Tamari, da bi lahko bila vse: Julija, Magdalena, Kali in Afrodita, Diana in Brigita. Odpovedala sem se sebi, da bi lahko bila vse od naštetega. In bila sem. Bila sem vse od naštetega in neznansko uživala v tem, da lahko menjam obraz enako pogosto kot spodnje hlačke (ki sem jih tedaj še nosila). Mislila sem, da sem svobodna, če se uspem lahkotno, nonšalantno, doživeto izražati v svoji vlogi. Mislila sem, da vrtim cel svet okoli svojega mezinca … v resnici pa sem se sama vrtela v nižjih krogih Dantejevega pekla kot kurbe, zvodniki in zapeljivci, saj jaz v nasprotju z njimi nisem prodajala svojega telesa, marveč svojo dušo. Vse, kar sem počela, sem počela za plačilo.

In moje plačilo je bilo odobravanje drugih.

Zavist drugih.

Poželenje drugih.

Drugih. Drugih. Drugih.

Mene v tej enačbi ni bilo do izpred kakih sedmih let, ko se je začelo moje potovanje v žensko esenco – moje raziskovanje večne zagonetke: kdo sploh sem? Veste, včasih se mi zdi, da je bilo pred začetkom potovanja lažje odgovarjati na zgornje vprašanje. Tedaj sem samo skomignila z rameni in preprosto odvrnila: »Ne vem.« Ali pa sem pričela naštevati vse nalepke, s katerimi sem se istovetila, misleč, da odgovarjam na dejansko vprašanje.

Sedaj? Sedaj še vedno ne vem, kdo sem. Vem pa, denimo, da predstavlja to, o čemer govorim in pišem, zgolj tisto, kar se nadejam v (bližnji) prihodnosti postati in ne to, kar sem. Vem, da prav vsakič, ko začnem naštevati, kdo vse nisem, govorim iz mene strah, ne moja duša. In vem, da me dvojina plaši prav zato, ker se mi zdi neizogibno, da se bom v njej ponovno izgubila in ponovno po vseh štirih plazila do najbližjega kavča, ob katerega se lahko uprem in dvignem na noge …

hm, razen …

razen če bi mi na noge lahko pomagala njegova iztegnjena roka?

No, ne vem. Morda. Tvegano je, a lahko poskusiva. Ampak pod enim pogojem, dragi moj um: če mi vnaprej obljubiš, da me zaradi tega, ker mi nekdo pomaga vstati na noge, ne boš prepričeval, da sem manjvredna, nesposobna, neumna.

Sva dogovorjena? Prisežeš?

Prav, potem pa greva. Dajva, poskusiva, ali nama tokrat uspe stopiti v vlogo, v katero se mediva zadnjih sedem let: v vlogo Tamare, ki se sočutno zaveda notranjih krikov male Tamarice, ampak deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu. Veš, to preprosto pomeni, da Tamarici ne bova dala sladoleda samo zato, da bi jo utišala, ampak preprosto zato, ker je poletje.

Dajva, um, poskusiva. Kaj sploh potrebujeva za to dramsko uprizoritev?

Igralko? To imava. Imava mene. Kolikor se spomnim, sem nazadnje prebivala ravno tu, v tem telesu, ki se zadnje tri dni napihuje in zmrduje nad tisto torkovo ohrovtovo mineštro. Če pozabim svoj tekst, lahko vedno računam na svojo žensko dušo, na svojo attho, ki piše moje vrstice v novem poglavju življenja, in ni vrag, da iz vsega tega obilja izraznih oblik, ne bo uspela izribariti ravno tisto Tamaro z zvrhanim košem zavedanja same sebe in vere v to, da se lahko tudi na tako zloglasnem terenu, kot so odnosi, počuti popolnoma varno in sprejeto.

Dobro, igralko imava. Naprej. Kaj še potrebujeva?

Oder? Ni nujno.

Gledalce? Ah, kje. Saj tega ne počneva več zavoljo vznemirjenja in šova in nestalnosti! Ne. Sedaj to počneva zavoljo sebe, zavoljo tistega dela sebe, ki si želi v odnosih z ljudmi uspevati, ne uveneti.

Ne potrebujeva odra in ne potrebujeva publike, ampak glede na to, da stopava v odrasle čevlje znotraj dvojine – si upam reči partnerstva? – boš ti neizogibno prej ali slej moj oder in moja publika.

D … daj, drži mi prostor, v katerem se lahko izrazim. Drži ga, ko bruhajo iz mene strahovi male Tamarice, ki se boji, da je nič. In drži ga, ko bruhajo iz mene provokacije mojega ega, ki si želi, da mu priznaš svojo zmoto in njegov prav; svoj poraz in njegovo zmago. Drži mi prostor, ko misliš, da iz svojega klobuka na skrivaj vlečem probleme, ker se že predolgo imava preveč lepo. Drži mi prostor tudi, ko misliš, da se boš vsak čas naveličal tega mojega razburkanega morja; saj veš, da je lahko tudi cele dneve in tedne čisto mirno in spokojno.

Vem. Vem, da sem zalogaj, ampak ti si vendar velik fant. Pardon, ni res. Sploh nisi velik fant. Tudi ti imaš tukaj, ob meni, priložnost uprizoriti moškega v sebi. Moškega, ki ne jemlje vsega, kar prihaja iz mojih ust, osebno; ki se zaveda, da so besede zgolj meglen odsev resničnosti, ki jo nabijajo s čustvi. Moškega, ki je kapitan svoje barke in gospodar svojih čustev; ki se zaveda, da ga nikoli ne prizadene beseda in dejanje drugega, ampak njegov lasten odziv nanje. Moškega, ki ve, da je ženska ob njem mogočna sila narave, ki senzibilno, dojemljivo, prizemljeno in včasih popolnoma kaotično potuje svoje krog mesec za mesecem – v imenu ljubezni, v imenu življenja in v imenu skupnosti.  

No? Kaj praviš? zaključim svoj notranji monolog in pogledam na telefon. Nobeno novo sporočilo me ne čaka. Hkrati si oddahnem in zakrčim. Toliko mu imam povedati, pa molčim. To se pravi, tiha sem. In dovoljujem, da se na zunaj zdi, kot da mi gre vse narobe in da je to tisto, kar me frustrira, v resnici pa samo izrabljam vsako priložnost zato, da se lahko zgrudim pod bremenom bolečine, in zjočem. Včeraj zvečer sem, denimo, po pomoti izbrisala dva nova zapisa, ki sta se rodila v zadnjem tednu in sem ju hotela podeliti z vami. Zaprepadeno sem bolščala v ekran, na vse pretege iskala za vedno izgubljena zapisa in se v resnici jokala iz strahu, da bi se tudi on ne pridružil rubriki »za vedno izgubljeno«.

Izgubljen, da bi bil? Ja, kako pa govorim? Saj v to vendar ne verjamem. Saj sem bila vendar še tri ure tega popolnoma pomirjena ob dejstvu, da sedaj pač ni najin čas … si oporekam.

Kdo komu oporeka? Ne vem. Pojma nimam. Ne vem več, kdo je kdo.

Ne, še vedno (ali pa morda spet) ne vem, kdo sem – vem samo, kam grem lahko to iskati.

O, slišim jo, me že kliče. Duša me vabi na divji ples. 

Gre kdo z nama?

No, če si premislite, veste, kje naju najdete. Navznoter in navzdol.

In dress code?

Rajski vrt. Eva v duši in Eva v telesu.

bride

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

Advertisements

Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara

DSC_5649

Foto: Anja Orian, čigar čudovita lanena oblačila nosim na tej fotki (https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name)

O ljubezni, ki vedno teče

Čutim potrebo, da se vam javim.

Ne nujno zato, da ponovno dostavim nekakšne tla-majajoče uvide, ki sem jih dobila, odkar sem nazadnje objavila zgodbo in definitivno ne zato, da obeležim kakšno zgodbo, ki se venomer piše v mojih mislih. Ne, danes ne prinašam nobene zaokrožene zgodbe, kajti nobena še ni imela dovolj moje ljubeče prisotnosti, da se umedi, zaradi česa se, resnici na ljubo, počutim, kot da lebdim v zraku, kajti – kdo sploh sem brez vseh teh zgodb, ki jih piše življenje? Brez vseh teh zgodb, ki mi dajo priložnost, da izdihnem staro in v sebi naredim prostor za novo: nov vdih, nove izkušnje, nove trenutke s samo sabo in ljudmi, ki barvajo portret mojega življenja? Vse, ki od tega zapisa pričakujete neko sila koherentno in kohezivno celoto, kakršne sem si doslej prizadevala objavljati, boste ob tem zapisu ostale razočarane, slabim priokusom v ustih. In tudi to je v redu, ker tudi mi, ki se besedam posvečamo in namenjamo dobršen del svoje pozornosti, redno ugotavljamo, da tudi besede včasih izvisijo pri opisovanju vsega, kar je človek možen čutiti. Ni, da sem se nenadoma odločila zavračati besede. Kje pa. Še vedno jih obožujem in še vedno se klanjam njihovi moči, ko me uspejo dvigniti in razpihati in razbliniti preko tega zemljevida, ki mu pravim življenje. Ampak včasih bolj kot to, kaj besede sporočajo, veja namen sporočanja. In danes je moj namen preprosto javiti se, pomahati vsem vam, ki hvaležno berete moje zapise in znotraj njih uspete najti več sočutja do sebe.

Torej, nobene zgodbe danes.

Nobene razen ene, ki se je trenutno odvijala v moji življenjski izkušnji. Ampak obljubim, da bodo moje misli danes prav tako razpršene, kot je moja resničnost: to se pravi, še bolj razpršene kot običajno in bolj spontane, kot sem mislila, da je sploh mogoče.

Zadnje čase veliko razmišljam o odnosih in o mojem odnosu do odnosov. Letošnje poletje je na tem področju precej burno in čeprav sem ga namenila zaokroževanju svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v resnici počnem vse, razen tega. In ja, včasih me zapopade, da bi se krivila za to in se izgubljala v občutkih krivde in sramu, ker ne dohajam svojih zunanjih ciljev, toda takoj, ko notranjega okupatorja zavoham – in zavoham ga na daleč – mu kupim enosmerno vozovnico tja, od koder prihaja. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje sprijaznim z dejstvom, da sem le človek in ne supermama, ki z eno roko poskrbi za otroka in gospodinjstvo in z drugo roko drži prostor ter železno disciplino svojemu kreativnemu poslu v povojih. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje spomnim dejstva, da sem le človek, ki v vsakem trenutku dneva v svojo izkušnjo privablja različne dogodke in ljudi, ki mu pomagajo pisati zgodbe življenja – in nenazadnje pomagajo izpisati tudi knjigo, ki si jo tako želi izdati.

Eden izmed ljudi, ki sem jih tako privabila v svojo resničnost zadnje čase, je bil Dan. To je tisti moški, ki mi je pred dobrim mesecem dni na enem izmed socialnih omrežij pustil čudoviti komplimet, ki sem se ga najprej morala naučiti sprejeti. Z Danom sva – sicer zgolj preko telefona, saj živi približno dva tisoč kilometrov stran – šla z najinimi vsakodnevnimi pogovori v globine, ki so me s svojim vedno tesnejšim primežem najprej krčile in nato sočno, slastno sproščale in mehčale v odpiranje. In čeprav mi je dobri stari um, ki je hotel celotno darilo odviti pri priči, vseskozi metal polena pod noge, češ, da se odnos ne more razviti z nekom, ki trenutno biva pod španskim nebom, medtem ko jaz diham slovenski zrak, ostajam po tej navezi prepričana, da je mogoče.

Ja, prav zares je mogoče nekomu se odpreti in nekoga sprejeti v svoj mehurček brez dotika, ki v današnji resničnosti služi kot predplačilo za vse, kar še prihaja. Saj veste, o čem govorim. Saj smo vendarle ljudje. Saj smo vendarle ženske, lačne in žejne dotika, ki zdravi in neguje. To čudovito žensko telo, ki nam nudi dom in zavetje, izkuša svet s pomočjo petih čutil in zaokroža našo fizično resničnost, v katero smo tako vneto skočile v začetku naše zemeljske izkušnje. In kaj se zgodi, ko telo ne more fizično izkušati in spoznavati sočloveka? Tedaj delo prevzameta um in duša.

Naša duša bo, takoj ko ji dovolimo, začela ljubiti.  Začela bo ljubiti preprosto zato, ker je naši duši lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. Resnično, naši duši je lažje ljubiti in nato ljubezen izgubiti (če bi kaj takega sploh obstajalo), kot ne ljubiti. In če v odnos stopamo z dušo, je zatorej možno zaljubiti se v nekoga, ki ga še nismo zagledali s svojimi fizičnimi očmi in povohali s svojim nosom in pokusili s svojim jezikom in se ga dotaknili z vsakim delčkom naše kože.

Veste, naša duša živi za vse ali nič. Večkrat, ko me zanos zapelje v dramo, kjer gre za življenje ali smrt, in potem o svojih notranjih pokrajinah razlagam svojim sestram, dobim nazaj skesan odgovor, da se morajo bolje naučiti cenzurirati moje presežnike in bogato intonacijo. In tega vam ne govorim, da s strani svoje duše upravičim svojo izvorno nagnjenost k teatralnosti, ampak zato, da vam lažje oslikam način, na katerega naša duša pristopa k ljubezni. Naša duša ve, da je ljubezen vedno na poti k nam. Naša duša ve, da se ljubezen skriva za vsako masko vsakega mimoidočega na vsaki ulici vsakega mesta vsake države vsakega kontinenta. In zato, ker naša duša vse to ve, nas vedno vabi k temu, da se vsemu v polnosti odpremo. V polnosti odpremo. Na vse ali nič. Silovito. Brezkompromisno. Prvinsko. Rumi pravi, da moramo svoje srce treti in treti, dokler se ne odpre, naša duša pa pravi, da se moramo ljubezni vedno znova odpirati, dokler nam ljubiti ne postane enostavneje od ne ljubiti.

Ja, naša duša si želi izkusiti vso ljubezen, ki plava v našo izkušnjo. Naša duša si želi, da se odpremo vsaki novi izkušnji. Naša duša si želi, da stopimo iz svoje sence v soj ljubezni, ki je tu, da nas nahrani, napoji. Tega si naša duša zares želi.

Hm. Kaj pa počne medtem naš um? Naš um bo, če ga pustimo bezljati, vedno iskal  nove težave našim rešitvam. Um seveda ne išče težav, ker bi bil naš sovražnik, ampak ker je naš prijatelj, ki skuša skrbeti za nas, kot ve in zna. Misli dobro, tudi, kot seje tisto manj podporno in žanje tisto manj užitno, takorekoč. V resnici pa je um le eno zelo prestrašeno bitje, ki na podlagi preteklosti predvideva prihodnost.

Nekega dne mi je, nič hudega sluteči, šepnil: »Tamara, še noben moški ni bil kos tvojemu kaosu in tudi ta ne bo, zato bo bolje, da mu sedaj, ko še nista vpletena in bo zatorej morebitna izguba manj intenzivna in boleča, pokažeš celotno čustveno paleto, s katero žongliraš, in v zasedi počakaš, da dvigne roke. Zaupaj mi.« Pa sem šla v akcijo in na plano privlekla vse izrazne oblike moje duše, moje atthe, od male Tamarice, ki se je bila pri šestih odločila, da noče imeti nikoli družine, do svobodne Tamare, ki si želi potovati s svojim sinom in kombijem, do Tamare z bolečim prepričanjem, da še vedno potrebuje nekoga, ki jo bo rešil. Vse sem mu postregla in se zares izkazala kot gostiteljica. Rezala sem in rezala in on je jedel in jedel.

Rezala sem tudi, ko je nehal jesti in ga porogljivo, zasmehljivo, zaničevalno vprašala: »Pa ne, da ti je že dovolj?«

Pa mi je vljudno odvrnil: »Zelo je bilo okusno, ampak nisem več lačen. Hvala.«

In rezala sem še naprej in naprej in se nič več ne ozirala na njegovo lakoto po tem, da me spozna, kakor je bil trdil, ampak zgolj na mojo lakoto, da si končno dokažem tisto, česar sem se začela nekje na pol poti začela bati: »Če me spozna v vsem, kar sem, mu zagotovo ne bom več všeč. Če me spozna v vsem, kar sem, mi zagotovo ne bo več želel držati prostora, v katerem se lahko varno, necenzurirano izrazim.«

Moje misli še vedno vršijo. V mojem telesu še vedno odzvanja. In kar lahko rečem, je samo, da raste tisto, kar zalivamo. Saj poznate tisto anekdoto o belem in črnem volku? No, jaz sem se tokrat odločila hraniti sestradanega in prestrašenega volka, za katerega sem verjela, da potrebuje mojo pozornost, mojo ljubezen. Odločila sem se hraniti svoj strah, da bo moje izkustveno obilje za vsakega moškega preveč. In temu pravim “še ena izkušnja več”. Še ena izkušnja trenja lastnega srca, dokler se v polnosti ne odpre, kajne?

V zadnjem času sem veliko prebirala Rumija, in še ena izmed njegovih slavnih misli se glasi: nismo tu zato, da iščemo ljubezen; naša naloga je le poiskati vse prepreke, zaradi katerih ljubezen ne more steči. Ker ljubezen je tisto, kar teče. To počne. Teče, od mojega srca, do vašega in tako naprej in nazaj in za vselej.

wildwoman2

Mir pod Mangartom

Dobra dva dneva je trajalo, da sem se popolnoma predala vsemu obilju časa, ki sem ga v zakup dobila za en teden, ko je Svarun z mojimi starši na morju. Prva dva dneva sem še podlegala ustroju svojega uma, ki mi je že pred Svarunovim odhodom navdušeno prigovarjal, kako bo super, da bom lahko cel teden posvetila izključno pisanju knjige. Toda ko je Svarun odrinil, je od navdušenja ostal samo občutek dolžnosti, ki je najbrž najslabši prijatelj vsakega kreativnega dela, saj le-ta k šanku pripelje še svoje stare prijatelje, občutke krivde.

»Kako lahko počivaš sedaj, ko imaš toliko časa, da se zares predaš urejanju knjige?« se kaj kmalu zasliši sikanje diktatorskih misli znotraj mene. Nekaj časa jim še dovolim, da razmetavajo z menoj po plesišču življenja, potem pa me pastirjev predrami, da vstanem, jih zgrabim in jaz prevzamem vodstvo temu sijajnemu ča-ča-ča-ju.

37300472_10156225361177819_1881183984747020288_n

Pastirjev glas?

Ja, pastirjev glas. Veste, prejšnjo noč sem namreč preživela na ovčji kmetiji na 1300 metrih nadmorske višine, kjer vsako poletje oče Štef in sin Mitja – in letos tudi moja draga prijateljica Tjaša – vodita svojo čredo ovac na visokogorske pašnike pod Mangartom.

Včeraj dopoldan sem se odpravila na obisk k omenjeni sestrici, ki je te dni praznovala rojstni dan. Zmenjeni sva bili, da v kaki dve uri pogovorov strneva zadnjih sedem mesecev življenja, ko se nisva videli, saj je Tjaša pravkar nazaj z obsežnega, polnega, pisanega potovanja po Srednji Ameriki. Ampak glede na to, da je moja draga sestrica glavna junakinja pustolovske komedije Tjaša: Življenje, vredno življenja, ki je živeta po resničnih dogodkih, in da je v meni včeraj špilala meni lastna pustolovska drama Tamara: Biti ali ne biti, se je najino dvourno druženje sprevrglo v štiriindvajseturno odisejado, polno smeha, skute in spoznanj.

37320660_10156225360932819_6927356522699685888_n

Ker mi je v trenutku, ko se je Tjaša pakirala v planine, v glavi še vedno vrelo veliko besed, sem začutila, da potrebujem še malce vetra med vožnjo, zato sem se prijateljici ponudila, da jo odpeljem do Tolmina. A namesto, da bi jo v Tolminu pustila, da z vso zelenjavo z maminega bujnega vrta odštopa dalje, sem jo zapeljala vse do kmetije pod Mangartom, čisto blizu prelaza Predel in zatorej meje z Italijo. Tisti občutek, ko je v glavi neprijetno veliko besed, ki kot dežne kaplje še vedno iščejo svoje struge, kamor bi se izlile in odpotovale dalje, v svet, me je včeraj za roko popeljal v mir, v edino, za čimer sem hrepenela. Kar pa me je obdržalo v miru, je bilo sprejemanje, v katerega se urim z vsakim novim dnem.

»Menda ja ne greš sedaj domov? Tukaj prespi in se na pot odpravi jutri zjutraj, spočita. Celemu svetu se tako mudi, vsi samo norijo in vsi bi samo delali.« se usuje iz Štefa plaz besed, ko okrog sedmih zvečer po prijetnem kramljanju o moji in njihovi primorščini naznanim svoj odhod. Ob besedah, ki sem jih za vas po spominu prevedla iz bovščine, zelo specifičnega primorskega dialekta, je Štef v ogorčenju naokrog mahal s svojo palico – ampak znotraj njegovega ogorčenja ni bilo niti trohice nemira, ampak zgolj veliko sadov globokega miru, ki je zaustavil moj korak. Postanem, ga pogledam in pokimam. Pogledam vase, kjer že ves dan brenči in pogledam potrebi po miru in zraku v oči. Pogledam naokrog in se zavem, da večjega miru, kot je tu, ga danes ne dobim, sploh pa ne v obliki dveipolurne večerne vožnje po zloglasnih ovinkih.

Ostanem, se odločim, nakar poprosim za debelejša oblačila, saj sem se od doma zjutraj, saj veste, na kratek obisk, odpravila samo v kratkem topu, lanenem krilu in moji najljubši tanki srajčici iz šifona. Dobim: ene nogavice, pa druge nogavice, Crockse, pajkice, spodnjo majico, pulover in pleteno jakno, že dišečo po kmetiji. Za silo bo, čeprav me veter na pobočju pošteno prebiča. Med njihovo večerno molžo se odločim za obnovitven sprehod. V začetku se misli še opotekajo za menoj kot trop sestradanih divjih psov, a ob plezanju navzgor po strmem terenu jih kaj kmalu zamenjam za prisotnost, ki bo odločala, ali bom dosegla še tisto zadnjo živordečo gozdno jagodo pred menoj, ali pa se bom odkotalila v dolino kot plaz, po katerem si utiram pot. Med belim skalovjem iščem svojo pot in z neukročenim, pristnim smehom sproščam prejšnjo napetost v hvalnico sebi in življenju, ki sva me vnovič pripeljala točno tja, kamor sem prosila.

37242392_10156225360962819_8911367071099518976_n

Po mojem sprehodu in njihovi molži, ko se spet zberemo pred simpatično kmetijo, se nenadoma zavem, da mi bobni v glavi, nakar mi Tjaša na debele rezine nareže krompir in rezine z ruto pritrdi okrog mojih senc. Štef pravi, da si je njegova mati ob glavobolu vselej delala ali obkladke iz čomp, ali pa je pila kôfe z limono. Pri njej je menda delovalo oboje, obkladki pa so delovali tudi pri meni, saj že po kakih dvajsetih minutah počitka, občutka, da mi bo glavo vsak čas razneslo, ni več. Nadomesti ga hvaležnost za dobrote, s katerimi mi postrežejo. Domač, ročno izdelan ovčji sir in skuta sta še slajša zaradi zavedanja, da so ga omogočile srečne ovce, ki svoje dneve preživljajo tako, da nosu svobodno prepuščajo vodstvo do najslajše, najbolj zelene in najbolj dišeče trave na pašnikih izpod Mangarta. Kaj pa moja najljubša poslastica? Ta ostaja slana ovčja skuta, značilna za bovške konce, ki jo tradicionalno strežejo s kuhanim krompirjem. Tole pa je nekaj, vam povem.

37256928_10156225361217819_6509979804261941248_n

Po večerji se kaj kmalu odpravimo spat, ker se na kmetiji dnevi pričnejo in končajo s soncem. Zjutraj, me svari Mitja pred odhodom v posteljo, me bo najbrž zbudil generator, ko bodo ob pol šestih pričeli z jutranjo molžo. Zabubim se v spalno vrečo, ki poleti vedno v nizkem štartu v avtu čaka nove pustolovščine, in izdihnem dan. Ob čirikanju čričkov. In odmevu kozjih zvoncev naokrog. V miru. Srečna.

Zjutraj se zbudim, ponovno pripravljena na odhod, pa me mir spet premami. Začudeno me pogledajo, ko zopet sveto naznanim, da odhajam. Res ne boš kôfe? Res ne boš s Tjašo peljala ovc na pašo? Ah, seveda sem. Vse sem, že samo zato, ker se ne vsak dan zbudim na pristni gorski kmetiji: kôfe z najbolj svežim, še toplim, ovčjim mlekom in zavajonom iz Rositinih jajčk namesto smetane; s Tjašo peljala ovce na pašo in dovolila, da me magičnost ob prodiranju jutranjega sonca skozi špranje jutranjega gozda poboža; se najedla sveže sladke skute po prihodu nazaj domov; se še enkrat kot netopirček obesila v Tjašino ruto za aerial, jogo v zraku; objela gostoljubne gospodarje, pobožala ovčice, se stisnila k majhnim kozličkom in naposled le odpeljala iz gorskega raja. Mirna. Srečna. Z obljubo, da prihodnjič pripeljem še Svaruna … in veliko dodatnih oblačil, če bo slučajno tudi on hotel plesati po Tjašinem trenutnem plesišču – to se pravi hlevu in ograjenem dvorišču, kjer sta s Štefom kidala gnoj, ko sem jima mahala.

*

Prihodnjič se bo zgodil kar kmalu. In ta novica bo morda všeč tudi vam, saj se v planine ponovno odpravljam v začetku avgusta – po dobrote Ovčje Kmetije Mangart. Pa ne samo zase, ah kje, tudi za vas jih lahko prinesem. Ovčji sir, slano in sladko skuto lahko izpod marljivih rok prisrčnega Mitje in njegovega očeta Štefa tako kupite tudi vi, preko mene, jaz pa jih pripeljem za vas v Ljubljano ali na Obalo. Ste za?

Vedite, da ob nakupu omenjenih dobrot izkažete svojo podporo prijetni družini, ki je svoje srce posvetila planini in tradiciji. Štefova družina namreč že stoletja vztraja v prikupni kmetiji sredi dolinice pod Mangartom – prvi pisni viri, v katerih je omenjana, namreč segajo kar v 16. stoletje.

Več podatkov o naročanju dobrot iz ovčjega mleka pričakujte na mojem fb profilu: Tamara Mihalic. Hvala vam!

37345060_10156225361312819_4629395341114867712_n

 

Epilog

Želja po pisanju je v meni bivala dolgo preden sem zares začela tale sveti spletni prostor polniti z drobci moje življenjske izkušnje. Mislim, da mi jo je v zavedanju prvič prebudila mama, ko mi je nekje desetletni mimogrede predstavila Balaševićevo in zaupala, da si je v življenju vedno želela samo brati in pisati – pa je šla namesto tega študirat ekonomijo, kjer so bile razpisane štipendije. Mama mi je predala ljubezen do lepe pisane besede, ki ima vedno večjo moč, da mi nenapovedano ustavi dih in ujame trenutke iz mojega polnega, pisanega dne, ki jih posveti v preprosti hvaležnosti in ugodju. Ampak razen tega, da sem nekoč pri kakih štirinajstih za neki natečaj napisala izrecno poganski esej o Suši, v katerem se spomnim, da sem čarala s kamni, klečala na tleh in klicala dež, in bila zanj odlikovana, se v svet pisanja sama nisem pretirano vključevala. Seveda, bilo je nekaj poskusov namenskega zlaganja besed, utrinkov iz zunanjega sveta, toda vsi so zaradi mojega razočaranja in skritega prepričanja, da pač nimam tega daru, prej ali slej pristali v plamenu noninega šp’rgerta, po slovensko šporheta.

Potem pa sem se deset let kasneje nesmrtno zaljubila v filozofa z iskrico v očeh in pristno naklonjenostjo sočnosti besed, ki je slednjo po letih in letih spet prebudil v meni. To je bilo nemudoma po tem, ko sem diplomirala, in tik pred tem, ko sem jo mahnila v Indijo, in to je bil čas, ki sem ga namenjala temu, da malce doložim k že tako zajetnemu kupčku, namenjenemu za potovanje. V valovih tiste ljubezni me je navdih preplavljal vse do konic prstov in prvič v življenju sem zares čutila potrebo, nič več željo, po pisanju. Besede, lepo zložene v rimajoče se misli, so kar bruhale iz mene kjerkoli, kadarkoli, in nikoli ne bom pozabila, kako sem se v gostilni, kjer sem delala kot natakarica, skupaj s svojim plazom besed skrivala za kamin in na servietke v naglici, preden mi uidejo, čečkala ode svoji ljubezni. Od tedaj me želja, potreba po pisanju, ni več zapustila. Še več, ne samo, da potreba ostaja tukaj, prerasla je v odgovornost, ki jo čutim do sveta, h kateremu imam pridati svoj delček. Tudi odgovornost je v meni prebudil taisti fant, ko mi je leta kasneje nekoč bežno navrgel, ali sem kdaj pomislila, da bi začela pisati, “tako, zares”, češ da znam besede tako zložiti skupaj, da bralca slastno pobožajo.

Da znam?

No. Hvala.

A res?

Okej. Ampak to v resnici ni tisto, h čemer stremim, veš, To, da bi postala mojstrica v zlaganju besed in žela pohvale in nagrade me sploh ne zanima. Ne. Pisanje je samo sebi namen. Pisanje je moja oblika zdravljenja in presejanja in celjenja, v kateri želim kar se da točno zaobjeti občutke in čustva svoje izkušnje, za katere vem, da niso samo moje, ampak preprosto in pristno – človeške.

Veste, nekaj vam moram priznati. Navkljub vsej naklonjenosti besedam, ki jo čutim od nekdaj, si v resnici nikoli v življenju nisem želela postati pisateljica. Ah, kje. Vedno sem govorila, da bom igralka (druga izbira) ali pevka, poetinja, kantavtorka, pri čemer je bila glasba vedno – in ostaja – moja prva ljubezen. Razlog, da sem izbirala same takšne, v zgodbe zavite poklice, tiči v tem, da sem se vedno želela dotikati ljudi; zares dotikati. Želela sem, da se jih zgodba, pa pesem in glas, na tak način dotaknejo, da bi ob tem pozabili na svoj vsakdan in dovolili svoji duši, da se jim zglasi. V obliki smeha, v obliki solz, v obliki napetosti in jeze in strahu in presenečenja in užitka in blaženosti. V vseh možnih oblikah. Kajti znotraj naše človeške duše so zajete vse možne izrazne oblike.

Tisto, kar vidijo in kar slišijo in čustva, ki jih ob tem spreletevajo, so v resnici le odsev nas samih. Moja draga Nika vedno pravi: “If it bites you, it’s in your own clothes.” In res je tako. Vsemu, kar nas grize, posodimo lastne zobe, pri čemer drugi to prebudijo v nas. In skupaj tako soustvarjamo, najprej sebe in potem še svet, v katerem si želimo živeti.

V nedeljo sem tu gori objavila razmišljanje o lastni vrednosti in denarju, ki se v meni medi od lanske jeseni in dere globoko, globoko, vedno globlje. Ja, še vedno dere. Ne, še vedno nimam vseh odgovorov. Ja, dovolila sem si biti ranljiva in pisati o nečem, za kar še nimam odgovorov. Dovolila sem si spraševati se in si priznati vse, kar tli, kar se v meni kadi. Dovolila sem si objaviti zgodbo brez zaključka, brez epiloga, vedoč, da epilog že še pride. Ker epilog vedno pride. In epilog je čisto zares prišel – popolnoma drugače, kot sicer. Poslala mi ga je prijateljica Maja, lepa, čutna, mojstrica besed, ki redno prebira moje zapise in tako soustvarja svojo resničnost z menoj. Njen epilog moje zgodbe me je spravil na kolena in mi pokazal ogledalo, v katerem sem videla, kako iz pepela vstaja nekaj novega.

Danes ga delim z vami. Ker je to vrhunec soustvarjanja. Ja, saj je res, da vsi vedno sami pridemo do svojih odgovorov. Ampak včasih pomaga uzreti skelečo svetlobo v tujem človeku, ki je naše ogledalo, se strinjate?

Majin epilog k mojemu zapisu Rakov čas žgečka mojo luno:

“Daj, spusti, mogoče kar zaduši, kot pravijo za plevel, tisto malo možgansko grizeče bitje, in dovoli, da je zate poskrbljeno tako kot si ljubeče ustvarjeno namenjena.

Epilog: Dovolim si, da me zaobjame živo prisotna ljubezen in ne dovolim, da trmasta Tamara Deluje proti moji poti. Naredila je odločilen korak, potreben korak, korak zavestne ženske izmaličenega patriarhalnega sistema, vendar si ta Tamara zasluži pravljično ljubezen in lahkotno hodi v to smer.”

wildwoman1

Rakov čas žgečka mojo luno

Dolgih nekaj let tega mi je prijatelj astrolog rekel, da bom med drugim zato, ker imam luno v raku v drugi hiši, najbrž vse življenje finančno preskrbljena s strani nekoga drugega. Da ne bom nikoli v popolnosti finančno neodvisna. Te besede so me zaskelele, prizadele, ampak zaznamovale, saj jim še danes vestno sledim. Pravzaprav jim še posebej danes in te dni sledim, saj letošnji rakov čas dodobra žgečka mojo luno v raku, veste.

Ne bi rekla, da sem finančno odvisna, toda brez dobre volje mojega očeta, ki mi v stiski na dolgi rok posodi ali pač krije stroške avtomehanika, ne bi bila zdaj tukaj, pred tem računalnikom, ampak v neki službi, ki bi mi omogočala, da se vedem kot sprejeta definicija odgovornega odraslega starša štiriletnika. Ne, ne bi rekla, da sem odvisna, a hkrati si ne drznem trditi, da sem povsem neodvisna. Res je, da ves čas migam, da ves čas dajem in kreiram in ob tem se nemalokrat počutim kot žabica iz zgodbice o maslu. Jo poznate?

Poznate zgodbo o dveh žabicah, ki sta skočili v velik lonec z mlekom? Prva je nekaj časa brcala, sčasoma pa obupala in se utopila. Druga pa se ni vdala. Brcala je in krilila, se kobacala in se na vse kriplje skušala rešiti iz kozice. To je počela vso noč in vse dokler se zaradi njenega brcanja ob zori mleko ni spremenilo v maslo, iz katerega je žabica lahko enostavno skočila. Tudi jaz, prav tako kot druga žabica, brcam in brcam in brcam – ampak po maslu še kar ni ne vonja ne okusa. In tile kraki me, vam povem, tu pa tam, vsaj enkrat mesečno, že pošteno bolijo. Danes, na primer.

Danes je tisti dan v mesecu, ko so me bolečine polegle v refleksijo. Rdeča luna sveti nad mano in v njenem siju že vse od začetka pisanja moje knjige, že od začetka tega najbolj katarzičnega potovanja, predihavam občutke lastne vrednosti. Lastna vrednost je tisti aspekt sebstva, ki je bil v meni najbolj oskrunjen, je zato najbolj občutljiv in zato terja največ časa in sočutja in ljubeče pozornosti, da se zaceli. Ja, ponovno sem tu, kjer spuščam majhnost in sprejemam obilje. Počasi. Preudarno. Po korakih – ali bolje rečeno, po korakcih – ki jih iz mene izvablja življenje s svojim neumornim, razikgranim plesom. Saj veste, ča-ča-ča, naprej, nazaj.

V odnosu do sveta in soljudi svojo vrednost še vedno nemalokrat determiniram na podlagi tega, koliko imam – ali pač koliko manj imam: koliko manj fizičnih dokazov za svoje izobilje sem uspela do tega trenutka v življenju nakopičiti. In ja, še vedno se včasih ujamem v obsojanje same sebe, v inkvizicijsko izpraševanje dejstva, kako lahko v meni sploh še raste prepričanje, da sem toliko, kolikor imam. A namesto, da grem spet po dobri stari poti retoričnih vprašanj, ki omenjeno prepričanje v meni le še zalivajo, se danes odločam za sprejemanje; vedoč, da je ta zalivalnik, ta žlafadur – kot v našem kotičku Primorske rečemo zalivalniku – najbrž rodilo moje večje vključevanje v družbeno shemo kot kdajkoli poprej (otrok v instituciji to nedvomno prinese za seboj); vedoč, da so moj žlafadur najbrž rodila tudi vsa čudovita, srčna, iskrena sporočila podpore s strani bralk mojih zapisov, ki mislijo, kako pravljično je moje življenje.

Ja, moje življenje je pravljično – vse dokler se ne osredotočim na pomanjkanje, ki še vedno kdaj oblikuje moje dojemanje resničnosti.

Ja, moje življenje je pravljično že sedaj. »A kaj bo šele potem, ko mi bo vendarle uspelo zaobiti to navidezno pomankanje?« se navdušeno sprašujem na dneve, kot je danes.

Tega ne vem. Lahko zavoham in si zamislim in začutim. Vem pa še ne. In razlog, da tega ne vem, leži v tem, da se svojega čudovitega in izjemnega in žvrgolečega in pisanega in plešočega in neskončno izpolnjujočega in predvsem dobro znanega, domačega življenja na nek način oklepam. Naj pojasnim.

V zadnjem mesecu sem veliko časa preživela v pogovorih z nekim mladeničem. Ta mi je iskreno in nerodno in ljubko podal zares čudovit kompliment, ki sem se ga morala naučiti sprejeti in iz srca sem mu hvaležna za to lekcijo. Čeprav zelo odločen in predan podjetnik, se je ta moški izkazal za večjega hipija1, kot velik del tistih, ki jim persono krojijo aladinke2, špinel3, dolgi lasje in brezbrižno poležavanje na odročni plaži. Svobodomiselnost pri meni vedno vžge. In tudi tokrat je vžgalo, zaradi česar sem v najinih neskončnih pogovorih resnično uživala … vse dokler nisem izvedela, da je ta moški navkljub svoji preprostosti bogat, najbrž celo mastno bogat. V trenutku, ko sem se pričela zavedati njegovega premoženja, torej fizičnih dokazov za njegovo blagostanje, sem se zdrznila, zakrčila, zaprla. Sprva sem se poskušala potolažiti in sprejeti njegovo, mojo, najino situacijo, vendar je tisti del mene, ki se je zbal za življenje, kakršnega sedaj živim, postajal vse glasnejši, vse močnejši, vse dominantnejši. Vse dokler nisem popolnoma prekinila stika z omenjenim moškim. Tisto noč, preden sem to storila, nisem mogla spati. Božala sem spečega Svaruna ob meni, se osredotočala na to, da ostaja pipica za Fluidlight (tehniko neskončne vesoljne podpore, ki me je je naučila Sara) odprta in srepo bolščala v temo za dokazi, ki bi upravičevali moj strah. Strah, ki mi je lezel do kosti. Strah, ki me je zasliševal, kako se bom v svojih raztrganih pajkicah počutila ob tem čednem moškem v obleki. Strah, ki me je prepričeval, da bom morala za to, da bi bila ob njem, izdati del sebe, ali vsaj tiste črne luknjaste pajkice. Strah, ki je sam odgovarjal na svoja vprašanja, rekoč, da bo, v kolikor nadaljujem te pogovore (v katerih je bil potencial za razvoj prav vsega) mojega življenja konec. Mojega čudovitega in pravljičnega življenja, ki ga imam tako rada … in nad katerim se tako rada pritožujem, ko se mi zdi, da mi ne nudi dovolj sredstev za vse, kar bi rada.

Veste, odkar sem se preselila v stanovanje, kjer trenutno živiva s Svarunom, sanjam o hiški ob gozdu, v zelenju, v samem objemu Matere Narave. Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo živeti tukaj, kjer živim – nasprotno, najino pisano stanovanje mi (še posebej, ko je čisto in pospravljeno) nudi neskončno ugodje. Hiška s pogledom na zeleno je zgolj naslednja stopnička, na katero lezem, tako kot v življenju vedno skačemo na nove in nove stopničke, ki nas navdihujejo in krepijo naše sposobnosti kreiranja. Ampak hiške v gozdu še ni, ali bolje rečeno, mene še ni v hiški ob gozdu, saj hiške ob gozdu nisem zmožna sprejeti. Nisem je zmožna sprejeti brezpogojno, ne glede na to, kako mi pride naproti. Neskončno si je želim, to že, ampak nisem je pripravljena sprejeti, ker globoko v sebi vztrajam v prepričanju, da si jo moram najprej zaslužiti. Da moram več, da moram bolj, da moram disciplinirano, da moram, moram, moram vložiti nepojmljive količine energije, da bi nekaj nepojmljivega (kar se mi hiška ob gozdu še vedno zdi) lahko dobila. Da moram sama zanjo zaslužiti. Da si jo moram preprosto zaslužiti.

Ampak kaj sploh pomeni to, da si nekaj zaslužimo?

Ob vsem, kar sem se že naučila o ženskem magnetizmu, se konceptualno popolnoma zavedam, da mi za hiško ni potrebno garati in krvavi pot potiti. Ne, usmerjanje enormnih količin energije ven, iz sebe, v svet, ni bil nikoli ženski način pridobivanja stvari. To seveda še ne pomeni, da ženske ne delujemo v smeri tistega, česar si želimo. Nasprotno, živeti v ženski esenci pomeni, da vedno iščemo užitek, da smo vedno obrnjene proti ugodju, predvsem pa, da vedno sprejemamo, z rokami široko razprtimi v objem, blagostanje, ki je že na poti k nam. Ker blagostanje je vedno na poti k nam, če smo to pripravljene videti, ali ne; če smo to pripravljene sprejeti, ali pač ne.

Včeraj sem to izkušnjo z moškim in spoznanjem o hiški podelila z eno izmed mojih dveh najljubših Nik na svetu, pa mi je rekla: »Tega moškega bi lahko sprejela kot pot do tiste hiške, o kateri tako sanjaš.« Res je. Jaz pa sem namesto tega izbrala strah, da se bo moja nesigurnost ob nekom visoko letečem povsem razpasla in bom spet s celim svojim bitjem začela verjeti, da sem manjvredna.

Kdo je tisti, ki mu moram dokazovati, da sem okej?

Komu moram polagati račune, da je življenje, ki ga živim, pravo?

Koga moram na vse možne načine prepričevati, da sem dovolj vredna?

Ko sem omenjenemu moškemu položila v vedenje, da se počutim neudobno, ker prihajava iz tako različnih svetov – on iz tistega s hišnimi pomočnicami in zasebnimi čistilkami, jaz pa iz tega, kjer vsak mesec žongliram z zaslužkom in upam, da bo v mojih rokah pristala vsaj polovica žogic, ki sem jih vrgla v zrak – mi je rekel: »Ob meni se ti ni treba počutiti neugodno. Vem, da si na svoji poti, na kateri te podpiram in vem, da moraš na njej ostati. Želim si le, da bi mi dovolila, da sem ob tebi na tej poti. Koga sploh briga, če ne enako zasluživa?!«

»Mene,« sem si zašepetala v brado in uprla pogled h tlom, »mene briga«

Ob tem zapisu se počutim bolj ranljivo, kot sem se počutila kdajkoli v življenju. Počutim se nago, ker nimam odgovorov. Ja, konceptualno mi je jasno vse, ampak hkrati čutim, da me tisti ranjen del mene, vztrajno cuka za rokav, ker rabi mojo ljubečo pozornost in rabi moje sprejemanje.

Zato zdaj zaključujem ta zapis in grem. Tja dol, v ranljivost, dihat.

Ta zapis še čaka svoj odmev, čaka svoj mir, čaka svoj epilog.

In jaz čakam z njim – a medtem živim. Ker sprejemam.

__________________________________________________________________________

Hipi1 je po moji definiciji svobodomiseln človek odprtega duha in radovedne narave, ki je manj vpleten v splošno družbeno tendenco po kopičenju materialnih stvari in bolj vpleten v lastno definicijo uživanja in predanega ustvarjanja življenja, kakršnega si zares želi živeti.

Aladinke2 so udobne hlače širokega kroja s korakom daleč pod koleni.

Špinel3  je na Primorskem, kot v pesmi Marjo Špinel Iztoka Mlakarja, džoint, džola.

home

Včasih pač paše …

Ko sem med pripravo večerje brskala po hladilniku, sem na vratih nenadoma zagledala odprto steklenico terana, ki sva jo s S. odprla v soboto.

“Kot nalašč!” sem se nasmehnila; potrebovala sem namreč nekaj, kar bi moji omaki za pašto dodalo širino ali pač globino, zato sem dober deciliter rdečega vina zlila čez pražene korenčke in čebulo ter nasekljane črne olive.

Potem sem postala. In se namuznila. Bilo je, kot bi se rdeča vsebina steklenice z vinom spogledala z rdečo vsebino (tik) predmenstrualne mene. Bilo je, kot bi se obe nasmehnili, igrivo, nagajivo odmaknili pogled, se čez hipec znova soočili, naravnost v oči – in mislili isto. Pokimali sta. In ob tem odobravanju sem nemudoma odhopsala v mojo čudežno sobico, kjer najde vsak, kar išče, po velik pecljat kozarec za vino, si natočila dober deciliter terana in se z izdihom sesedla na stol.

V duhu letim že ves dan, toda hkrati pričakujem menstruacijo, kar pomeni, da so moje noge težke in moja glava težka. Tako zelo težka sta, da bi se lahko v kratkem potencialno pretvorila v nestrpno in sitno in zadirčno breme sami sebi. Pa sem si rekla: »Zakaj si ne bi naredila tega dne sila zabavnega?« Odvihrala sem v kopalnico in iz nje prišla – zabavna. S cvetličnim venčkom na glavi in rdečimi sončnimi očali v obliki srčkov na nosu.

»Tako, sedaj pa že bo,« zadovoljno zapredem in pričnem srebati kapljice rujnega z roba kozarca. V tem v kuhinjo priteče Svarun.

»Boš nazdravil z mano?« ga vprašam. Mu grem po pecljati kozarec, mu natočim riževega mleka, mu posadim na nos očala, ga vzamem v naročje in nazdraviva. Oba hihitajoča. Oba zabavna. In oba zabavana s strani kontrasta, ki ta ga žvenket kozarcev za vino in srčkasta očala nudila najinemu vsakdanu. Preden bi začela izpraševati lastne odločitve, preden bi se zaradi njih začela obsojati, preden bi si podarila kakršnokoli napetost zaradi rdeče vsebine mojega kozarca, pomislim na besede Valentina izpred dobrih sedmih let. Valentino je bil Francoz, ki sem ga spoznala in se vanj zaljubila v Goi, nato pa sva mesec dni z vmesnimi postanki potovala iz Goe v Varanasi. Imela sva se čudovito, saj je bil vas najin skupen čas posvečen sproščenemu uživanju, katerega mojster je bil Valentino. To je bil čudovit čas čudovitih vodil: Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Še danes vidim največje darilo najinega odnosa ravno v tem, da sem lahko to slovensko zapuščino garaštva in nemira zamenjala z romanskim pridihom sproščenosti predajanja trenutku užitka. Mmmm.

Bila sva bila nastanjena v mali vasici blizu Ajante, slavnih indijskih budističnih jam iz 2. stoletja pred našim štetjem, ko sva zleknjena v pogovor prebavljala večerjo. Nenadoma me poprosi, ali bi ga lahko fotografirala z njegovim profesionalnim fotoaparatom. Nisem oklevala, nisem spraševala, pa mi je vseeno odgovoril na vprašanje, ki se je porajalo v meni. Našel je moje oči, se mi nasmehnil ter rekel: »Sometimes it’s nice.«

Včasih pač paše.

Ja, včasih prav zares paše kak drugi izvoz, ovinek, bližnjica. Včasih paše življenje voditi malo drugače. Tako kot je temu profesionalnemu fotografu, ki je cele dneve najinega skupnega potovanja v lečo lovil estetiko in ki je bil moj prvi življenjski učitelj fotografije, po tisti indijski večerji pasalo biti pred objektivom – tako tudi meni, ki sem v zadnjih nekaj letih postala prava pravcata puristka, paše kdaj pa kdaj spiti kozarec rdečega vina. Brez pompa in hudih razlogov in odrasle družbe. Včasih pač paše, tako preprosto je.

Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali o tem, s kakšno lahkoto lahko pričnemo ljudi, ki jih zgolj virtualno poznamo, predalčkati. In kako lahko, potemtakem, nekomu, ki piše o duhovnosti in osebnostni rasti, nemudoma pripišemo svetniški sij, pozabimo pa na to, da je duša, ki prav tako kot vse ostale, živi človeško življenje v človeškem telesu.

Predstavljajte si, da obstaja nekdo, čigar zapise redno radi berete, čigar pesmi vedno znova poslušate, čigar filme spet in spet predvajate. Predstavljajte si, da vam plod kreativnosti določene osebe resnično spregovori: da se najdete v njem, da ga srkate in se stvarstvu nenehno zahvaljujete za obstoj nekoga, ki lahko s takšno preciznostjo opiše, zajame, posrka, poboža, poujčka vaša čustva. Nato si pa, lepo prosim, predstavljajte, da je avtor teh mojstrovin – človek, prav tako, kakor vi. Človek, ki se prehranjuje in crklja s svojimi otroki in razmišlja in se pogovarja in si prepeva pod tušem in lula in kaka in masturbira in seksa in se ljubi – prav tako, kakor vi. Človek, ki ima bolj ali manj uspešne osebne odnose – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj leti, drugič tone, tretjič pa preprosto vztraja, korak za korakom – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj pokadi kak cigaret, kdaj mastno zakolne, kdaj spije kozarec vina (ali se ga pač popolnoma napije) in kdaj poje nekaj, kar ve, da zanj ni najbolj podporno – prav tako, kakor vi. Predstavljajte si, da je človek, ki ustvarja nekaj, kar vas dviguje, samo to – človek, kakor vi. Človek, ki živi, ali bolje, človek, ki se tako kot vi, uči kar najbolje zacveteti.

Jaz sem tudi nekdo, ki deli svojo zgodbo. To zgodbo ustvarjam in soustvarjam znotraj človeškega telesa in znotraj človeškega življenja, ki se v mnogih, premnogih, najbrž celo večini aspektov sploh ne kaj dosti razlikuje od vašega. Tudi jaz se prehranjujem in crkljam s svojim sinom in razmišljam in se pogovarjam in si prepevam pod tušem in lulam in kakam in masturbiram in seksam in se še raje ljubim – prav tako, kakor vi. Tudi jaz bolj ali manj uspešno vzgajam sebe in svojega sina. Tudi jaz gradim odnose, takšne, ki obstanejo in tiste, ki ne. Kar hočem s tem povedati, pa je, da smo tudi ljudje, ki brezkompromisno dajemo sebe v svet, tudi samo ljudje – prav tako, kakor vi. Niti približno si ne laskam, da sodim med ustvarjalce, ki brenkajo na strune neštetih src daleč naokrog. Daleč od tega. Ampak vseeno pišem. In danes pač pišem medtem ko praznim kozarec vina. Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Ker včasih pač paše stres pustiti pred vrati in si narediti življenje malce drugačno.

Pa ne me narobe razumeti. Ne pravim, da je vzgoja otroka s kozarcem vina v roki optimalna. Daleč ob tega. Pravim samo, da je tudi kozarec vina v roki del življenja. Saj veste, ker včasih paše. In ta včasih je rezerviran za tiste dni, ko se ne, tako kot običajno, sprašujemo »zakaj le?«, marveč »zakaj pa ne?«.

36693007_10156196021122819_7009154943651151872_n.jpg

Jaz sem nevihta

Odkar prisluškujem svojemu menstrualnemu ciklusu, se vedno pripravim na lutealno fazo, na čas med ovulacijo in menstruacijo. Pripravim se tako, da bolj intenzivno skrbim zase in da bolj doživeto ljubim samo sebe.

Lutealna faza je jesen našega cikla – bogata, pisana, dišeča. S tem je tudi čas, ko se naužijemo vsega obilja, ki nas obdaja. In včasih, ko se zdi, da obilja ni, je jesen čas, da se z vso ljubeznijo do sebe nežno opomnimo na vsa čustva, vse občutke, vse vtise, vse izkušnje, vse užitke, vse ljudi, s katerimi nam je dano odvijati darila. Ko ozavestimo hvaležnost za svoje polno, pisano življenje, lahko v lutealni fazi izkusimo vznemirjenje, toplino in hvaležnost božičnega jutra namesto zloglasnega in osovraženega takoimenovanega predmenstrualnega sindroma.

Zloglasnega in osovraženega, kaj?

No, ja. V življenju sem izkusila zelo veliko zelo intenzivnih lutealnih faz, te pa so bile vedno bolj intenzivne, ko sem bila v partnerskem odnosu. Tedaj sem se dobesedno cel mesec poprej tresla, kako me bo spet razmetavalo naokrog; in vedno me tudi je. Nenapovedano, nekontrolirano sem samo v nekaj minutah zamenjala več čustev in več izraznih oblik, pri čemer sem se, nemočna, nebogljena, vztrajno metala v vrtinec, ki ga hranil moj strah. Strah? O, ja. Strah pred tem, da pogledam svojim čustvom naravnost v oči, je pustošil okrog mene kot pobesneli divji žrebec, medtem ko sem jaz vdano štela minute, dokler se bo njegov stampedo izkazal za usodnega.

Jeseni bo dve leti, odkar me je draga sestra Anja držala za roko, ko sem prvič v življenju pogledala strahu v oči – in prvič v življenju zares čutila vsebino svojega srca. Prvič nisem pred čustvi spakirala in zbežala na varno, ampak vstala in obstala, trdno, ko so tisočerih glav divjala skozi mene.

Svaruna sem peljala k staršem in si na Anjin predlog vzela cel dan za spuščanje odnosa, za katerega sem vedela, da ni podporen, nisem pa vedela, kako naj imam samo sebe rajši od ideje o ljubezni v svoji glavi. Odgovor je bil v čutenju. Čutenju, kateremu sem se vztrajno upirala in katerega sem vztrajno zapirala, odkar mi je bilo že kot Tamarici dano jasno vedeti, da so moja intenzivna čustva preveč in odveč.

Spomnim se, kako sem se ob prvem grmenju stresla in vzela telefon v roke, da zakličem na pomoč. Po dolgem, dolgem pogovoru, ki sva ga imeli zjutraj, mi je Anja na vsako moje grabežljivo iskanje utehe zunaj sebe, rekla samo: »Draga, tukaj sem zate. Ampak skozi to moraš sama.« Za nekoga, ki je svoja čustva dotlej samo prekrival, povezoval z obliži pogovorov, se mi je to zdelo nepojmljivo. Sama? Čisto sama?! Saj vendar ne zmorem, saj je vendar preveč.

Spomnim se krčevitega zvijanja na tleh svoje dnevne sobe. Spomnim se brezčasnih ur grmenja in strašanskega naliva, ki mu je sledil. Neutolažljivega joka, ki je pomagal čustvom ven, meni pa noter; neutolažljivega joka, za katerega se je zdelo, da mu ni ne konca, ne kraja. Vstala sem in šla ven. Brezciljno sem hodila ure in ure, se opotekala in padala pod točo, ki je lila iz mojih globin. Padala sem in ponovno vstajala, znova in znova, v nevihti, ki ji nisem bila kos. Dokler ji nisem bila kos. Dokler se nisem v svoji furiji dobesedno, fizično zaletela v visok grm, ki me je ustavil. Samo stala sem tam in božala listke, kot bi jih prvič videla, kot bi se jih prvič dotikala – in na nek način sem jih prav zares prvič videla in se jih dotikala. Prevzeta v občudovanju. V miru. Obstala sem, presenečena, da nevihte ni več. Niti grmenja ni bilo več.  Obstala sem in spoznala, da nevihta v resnici ni ločena od mene. Kajti nevihta sem jaz sama.

Ko mi je draga Anja prva v življenju dala potrditev, da z mojimi čustvi ni absolutno nič narobe, mi je dala hkrati dovoljenje, da jih ne samo lahko, marveč da je celo zaželeno, da jih v vsej polnosti izražam. In jih res. Odtlej lutealne faze ne dojemam več kot grožnje, marveč kot priložnost, da stopim v svojo moč. Da osedlam divjega žrebca strahu, ki vihra okrog mene, in ga zajaham. Ker zmorem. Ker je predmenstrualni sindrom v resnici samo beg od tega izobilja znotraj in zunaj mene; beg pred žrebcem, namesto ježa na žrebcu.

Hm.

Lutealna faza je tista, ko pripremo vrata svetu, da lahko odpremo pot navznoter in navzdol. V moje zavedanje običajno naplavi vse vtise, ki jim še nisem uspela pogledati v oči, vtise, ki sem jih spretno, včasih nevede, pometla pod preprogo. Do sedaj … zato ker imam šele sedaj v svojem življenju zavedanje, predvsem pa orodje za delo z njimi.

il_570xN.1583372187_sewc

Draga sestra Anja, ki jo omenjam v zgornjem zapisu, je avtorica te slike IN ustvarjalka čudovitih lanenih oblačil, med katerimi je tudi ta bela obleka, ki jo nosim. Vse njene ročno izdelane, ročno pobarvane mojstrovine lahko najdete v njeni trgovini, tukaj:

https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name

Ribollita

(for Enligsh version swipe down)

RIBOLLITA

Toskanska enolončnica iz daljnega spomina

DSC_2062

V Toskano sem se kakih deset let tega odpravila z dvema prijateljicama. Mateja, ki je študirala arhitekturo, je morala za določen predmet nabrati kar nekaj skic zanimivih stavb, in v iskanju le-teh sva se ji z Niko pridružili na poti v Firence. Zares smo se imele lepo, uživale smo italijanski gellato, pile Chianti in raziskovale starodavno mesto. Kaj je bilo moje največje odkritje? Ribollita, nedvomno. Nekega dne smo se usedle v oštarijo, kjer za vegetarijance niso imeli popolnoma ničesar na meniju, razen te goste enolončnice s kruhom, fižolom, paradižnikom in sirom. Prva žlica me je dobesedno popeljala v nebesa. V nebesa, o katerih sem sanjala zadnjih deset let in vse dokler se nisem odločila, da naredim svojo verzijo ribolitte. Nekaj dni tega sem namreč gledala Corellijevo mandolino, in ob gledanju tistih prepevajočih, zabavnih, sproščenih italijanskih vojakih sem vedela, da je prišel čas za malo Italije na krožniku. Ker, saj veste, če ne gre Tamara v Toskano, pride Toskana na Kozino.

5 žlic oljčnega olja

7 lovorovih listov

velik ščep timijana

1 velika čebula

4 stroki česna

¼ srednje velike gomoljne zelene (ali ½ stebelne)

3 večji korenčki

3 krompirji

1 srednje velika bučka

5 listov ohrovta (ali špinača ali blitva)

3 šalice belega fižola (tradicionalno uporabljajo sorto Canellini)

1 namočen datelj

1 konzerva (400g) paradižnikove mezge ali pelatov

sol in poper po okusu

1 rezina suhega kruha ali prepečenca

Ko postrežemo:

pinjole

sir/ kvasni kosmiči

kruh, na kocke narezan in popečen

limona

Fižol namočimo večer poprej in skuhamo do mehkega preden se lotimo ribollite. Lahko seveda uporabite samo beli fižol, kot to storijo v Toskani, jaz pa sem poleg njega zavoljo barvitosti uporabila še adzuki fižol in čičeriko.

Na srednjem ognju segrejemo oljčno olje in na njem popražimo začimbe. Dodamo narezano čebulo in čez kako minuto ali dve še česen. Zeleno, korenček, krompir in bučko narežemo na drobne kocke in dodamo v kozico. Nato na drobne trakce narežemo ohrovt, datelj pa na drobno nasekljamo, ter oba dodamo zelenjavi. Dušimo med konstantnim mešanjem. Če namesto ohrovta uporabimo špinačo ali blitvo, ju dodamo čisto na koncu preden postrežemo. Ko je zelenjava dodobra podušena, zalijemo z jušno osnovo ali vodo ter kuhamo do mehkega. Šele nato juhi dodamo paradižnikovo mezgo ali pelate (poleti lahko uporabimo tudi svež paradižnik, ki ga pa dodamo šele potem, ko je krompir kuhan) in približno tretjino mase zmešamo z ročnim mešalnikom. Enolončnici dodamo odcejen fižol po izbiri in v drobtine mleti suh kruh, ter pustimo, da se kruh napije. Po potrebi dodamo še jušne osnove ali vode, sicer pa je ribollita izvorno precej gosta.

Popražimo pinjole, naribamo sir, če ga bomo uporabili (jaz sem uporabila veganskega) in nakockamo ter popečemo kruh. Vse troje potresemo po ribolliti, ki smo jo naložili v skledice. Nato stisnemo še malce limoninega soka, polijemo z nekaj oljčnega olja, ter uživamo v tej slastni iznajdbi srednjeveških kmetov, ko so svojim mineštram od prejšnjega dne za malo drugačno jed dodajali kruh.

***

Pazljivo, ker se zavedam, da Svarun ne mara packastih, kašastih, predvsem pa »zblojenih« jedi, ga vprašam, ko predano pospravlja s svojega krožnika: »Svarun, a ti je všeč ta juha?«

»Ja, ful mi je dobra,« pove in me niti ne pogleda, tako je zaposlen z zajemanjem nove kruhove kocke.

Tudi vam bo, boste videli. Ker je zelo žlahtna – in hkrati tako preprosta.

DSC_2044.JPG

DSC_2054.JPG

RIBOLLITA

Tuscan stew from a distant memory

About ten years ago me and my two best friends went to Tuscany. Mateja, who was a student of architecture, needed to come up with quite some schetches of interesting building, while Nika and I always needed a break from the hardships of a student life, so the three of us packed our bags and took the train to Florence. We had a really nice time. We ate gellato, drank Chianti and found ourselves lost all the time in the tiny streets of the old town. My biggest find, though? Ribollita, without a doubt. I was literally forced to order this bread, beans, potato and cheese stew one day at a restaurant that didn’t serve any other vegetarian dish. The first spoonfool then paved my way to heaven, a heaven I would be dreaming about for the next decade, but never really taking the fuss to recreate it. But then a few days ago, as I watched the opera-singing italian soldiers in Capitain Corelli’s mandolin, I felt the urge to have some Italy on my plate – and in my belly.  

5 Tbsp olive oil

7 bay leaves

1 tsp thyme

1 big onion

4 cloves of garlic

¼ big celery root (or ½ stalk)

3 big carrots

3 potatoes

1 zucchini

5 leaves kale (or spinach or chard)

3 cups white beans (Canellini beans are used traditionally)

1 soaked date

1 can (400g) tomato sauce

salt and pepper to taste

1 slice of dry bread, crumbled

To serve:

pine nuts

cheese or nutritional yeast

Bread, cubed and toasted

lemon

Soak beans overnight, rinse in the morning and cook until done. You can only use white beans, as they do in Tuscany, or you could replace part of the beans with pulse of your choice. The sky is the limit. I, for example, replaced one cup of white beans with half cup chickpeas and half cup adzuki beans.

Heat olive oil on low temperature and fry the spices. Add chopped oninos, and in a minute’s time, chopped garlic. Cube celery, carrots, potatoes and zucchini and add to pot. Add salt and pepper. Cut the kale leaves into thin slices and chop the date, and add them to pot. If you use spinach or chard instead of kale, don’t add now, but rather just before serving. Simmer over medium heat while stirring. When the vegetables are soft, add broth or water and cook until done. Add tomatoes (in the summer you can use fresh tomatoes insted, but don’t forget to add them when the potatoes are done) and blend about a third of the soup. Add beans and crumbled bread and let it soak. If you need to, add more broth or water, but ribollita is supposed to be quite thick.

Roast pine nuts, grate the cheese, if you’re using (I used vegan cheese), cube and toast bread. Place the soup in pots, sprinkle all of the toppings upon, and add a squeeze of lemon juice and a dash of olive oil. Oh, and enjoy in this delicious invention of the peasants from the middle ages, who decided to put some bread into their day-old minestrone soup, you know, for a twist.

***

Carefully, because I am aware of the fact the he detests sloppy and all mix-everything-together dishes, I ask: »Svarun, do you like this soup?«

»Yes, I love it,« he says without looking at me, so consumed is he into positioning the next bread cube onto his spoon.

You will like it too, you’ll see. Because its easiness goes along well with its richness.

DSC_2042

DSC_2072.JPG

DSC_2076.JPG

(Svarun took this last photo + I like the shades)

Samo trenutek, prosim

Neki mladenič mi napiše zelo srčno, iskreno, nerodno sporočilo na enem izmed socialnih omrežij, kjer sem aktivna. V sporočilu mi pove, da je močno začutil – četudi tega ni še nikoli storil preko interneta – da mi mora povedati, da sem najlepša ženska, kar jih je kdajkoli v življenju videl.

Preberem sporočilo. In sporočilu sledi trenutek. Trenutek, v katerem sem se morala odločiti, ali bom sprejela kompliment, ali pa bom poslušala razum, ki mi govori, da niti slučajno nisem najlepša ženska na svetu, ker – kaj pa moj nos, ki ni kot iz revij, kaj pa moj trebuh, ki ni bil nikoli raven in mišičast, in kaj pa moje nadlahti, ki skladiščijo maščobo tudi sedaj, ko ne dojim več (v zadnjih mesecih nosečnosti mi je draga prijateljica in doula Nina ljubkovalno prigovarjala, da materino telo, kjer pač lahko, zadržuje maščobno tkivo kot podporo dojenju)? Imela sem trenutek, da se odločim, ali bom zatrla in odrinila pohvale, s katerimi se moj racionalni in patogeni um ne strinja, ali pa se bom potopila v žensko esenco, se prepustila moji ženski duši, moji atthi, ter besede, iz katerih sta se cedila med in mleko, sprejela? Zares sprejela. Se nasmehnila in dovolila, da me pobožajo in podprejo.

Ja, naša ženska duša obožuje pohvale. Dobesedno. Kopa se v njih. In naša ženska duša, če ji pustimo živeti, je tudi razlog, da vse te pohvale sploh pridejo – in prihajajo. (Prav zares, šele ko sem se začela počutiti dobro v svoji koži – in torej v stiku s svojo ženskostjo – so začele prihajati pohvale iz vseh strani.) Pri tem nikakor ne trdim, da so zunanje pohvale tiste, ki jo hranijo. Ne. Zunanje pohvale so vedno zgolj odsev tistega, kar same čutimo glede sebe, ko si zares dovolimo čutiti se. Kar našo dušo hrani je skrb zase, o kateri sem že govorila tu na blogu, so trenutki in rituali, ki si jih pričaramo v tem polnem, nabitem življenju, predvsem pa jo hrani sprejemanje sebe, v vsem in z vsem, kar smo.

Sprejemanje sebe je tisto, ki nas pomiri z vsemi našimi, vedno spreminjajočimi se zunanjimi in notranjimi atributi. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega si sploh jemljemo in dajemo trenutke zase. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega lahko oblečemo kratek top tudi, če naš trebuh ni točno takšen kot tisti iz reklam za fitnes. Zakaj? Zato, ker nam tako paše. In ker je naš. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega lahko preskočimo depilacijo podpazduh – modni trend zadnjih nekaj desetletij, ki veleva, da morajo izgledati ženske podpazduhe infantilno – in še vedno nosimo majice brez rokavov. Zakaj? Zato, ker nam tako paše. In ker smo odrasle ženske kot take že zdavnaj mimo pubertete, kar pomeni, da nam dlake posledično rastejo, in rastejo z razlogom.

Pretekli vikend smo šli na poroko v ljubo, drago Međimurje. Vedela sem, da si želim obleči vijolično svetlikajočo se oblekico brez rokavov, ki se zaveže okrog vratu; na poroki sem se namreč namenila izplesati svojo dušo in omenjena obleka tako mehko valuje z mano, ko se vrtim, kot nobena druga. Česar nisem vedela, je – ali naj si odstranim dlake pod pazduho, ali pa ne. Vedela sem, da bom z neobritimi podpazduhami na poroki črna ovca. In po določenem pogovoru z mamo nedolgo tega, v katerem mi je – na ne najbolj ljubeč, to se pravi na zelo škorpijonovski način – dala vedeti, da dlake pod pazduho dajejo občutek neurejenosti, sem vedela tudi, da bom deležna opazk. Ali se mi bo po kakšnem kozarcu vina sploh ljubilo zagovarjati svoja stališča in po zagovorih sproščeno plesati svoj ciganski ples? Ali pa bom zamahnila z roko, se preudarno umaknila in poleg Svaruna na nekaj stolih prespala dobršen del večera vse do petih zjutraj?

»Ah, ne,« sem si rekla, in se tik pred zdajci »uredila«. In v tistem trenutku stala za tem. Ni, da sem si dlake želela odstraniti. Želela sem samo vedeti, kako se bom ob tem počutila glede sebe.

Moja mama me je od veselja, da sem bila končno del množice – ker je pač »normalnost« nekaj, česar si je od svojih hčera od vedno želela – že na sprejemu objela.

Moja sestra je mojo urejenost komentirala z: »Pritisk družbe, kaj?«

In jaz?

Meni še vedno ni jasno, zakaj se moram sploh spraševati, ali bom tudi na poroko peljala svoj »pliš«, kot mu afektivno reče draga, zabavna prijateljica Amanda. Saj sploh ne gre za to, da ga kamorkoli peljem – del mene je, tako kot vse ostalo. Tako kot moj nos in moj trebušček in moje nadlahti, tako kot moja jeza in moja sproščenost in moj strah in moje veselje. Prav imaš, Jana, res je pritisk družbe. Družbe, ki promovira enakost in zatira vsakršno odstopanje. Družbe, ki nam pere možgane zdaj v to smer, zdaj v ono, ampak vedno, vedno, vedno stran od sebe. Družbe, v kateri je že moj štiriinpolletnik zasmehovan s strani sovrstnikov, ker ima daljše lase od ostalih fantov. Družbe, v kateri smo ženske, ki se ne odločimo podlegati družbenim normam, vsaj na nekem nivoju izobčene. Kako boleče!

In sedaj?

Sedaj imamo trenutek, da se odločimo. Ali se bomo borile proti temu, kar je, upirale pritiskom družbe, scale proti vetru – ali pa se bomo znotraj tega izziva notranje okrepile? Samo trenutek, prosim.

Jaz se odločam za slednje, saj boj našim ženskim dušam ni še nikoli koristil. Sprejemanja sebe nas uči naša ženska duša, naša attha, ki vztrajno, neomajno, ne kriči, marveč šepeta iz naših globin. Da smo lepe in vredne. Odločam se za sprejemanje, za sprejemanje sebe. Kajti sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega si sploh lahko dovolim biti takšna in drugačna, a vedno zvesta sama sebi. In odločim se, da bom tudi svojega sina krepila v sprejemanju sebe takšnega, kakršen si želi biti. In če bo želel biti kratkih las, bom to z največjim veseljem pozdravljala – ampak šele, ko bo izviralo iz njega in ne iz pritiska družbe.

Sprejemanje sebe nam prinaša zavedanje, zavedanje pa je, z mojega osebnega vidika, ključna sestavina življenja boginje v nas. Je tisto, kar se blešči v nas bolj kot diamanti, ki si jih navesimo v ušesne mečice, okrog vratu, zapestij ali gležnjev. Zavedanje … svoje lepote, svoje ženskosti, svoje božanskosti je tisto, kar privablja pohvale, ki smo jim lahko kos; ki jih lahko sprejmemo.

Kaj pa mladenič iz začetka zapisa, ki mi je poslal prikupno sporočilo?

Sporočilo mi je laskalo, zvenelo je iskreno in še vedno mislim, da je tudi v resnici zares bilo. Zato, samo trenutek, prosim.

Odločila sem se sprejeti njegovo pohvalo. In dejstvo, da imajo vsake oči svojega malarja. Prepojena s svojo žensko dušo, svojo attho, sem storila, kar stori vsaka boginja, ko prejme pohvalo: zleknila sem se vase, se nasmehnila, in iskreno zahvalila za njegove božajoče besede.

DSC_6219