Ljuba ženska,

24.8. sem na čudovitem festivalu, ki ga je organiziral dolgoletni znanec, že drugič vodila ženski krog. Kak mesec dni pred tem me je poklical in rekel: “Tamara, to, kar deliš, je zlato. Bi prišla na festival, ki ga organiziram za družine z otroci, in tam vodila ženski krog za mamice?” Ker mi je bilo vabilo v čast, sem pristala, hkrati pa nisem mogla, da se ne bi začela spraševati, ali je res že čas, da začnem prioritizirati sanje in ne strahove ~ to vabilo je bilo namreč že drugo iste sorte v nekaj mesecih: “Prosim, pridi in vodi ženski krog na našem dogodku. Vem, da si prava oseba za to.”

Odkar sem se leta 2016 prvič usedla v ženski krog, sem vedela, da je to nekaj, kar si želim tudi sama početi ~ nekoč in nekje, ko bom dovolj stara in modra, da si bom lahko zaupala. Če bi ta nekoč kdaj zares prišel sam od sebe, ne vem. Kar pa vem, je, da ni moje delo, da posedam in ga čakam.

Sarah Durham Wilson, ki je moja vodnia na prehodu iz Mladenke v Mater pravi, da je Mladenkino darilo to, da misli, da ima ves čas na svetu, medtem ko je darilo Matere zavedanje, da ga nima. Ko govorim o Mladenki in Materi se seveda nanašam na dva arhetipa ženskosti, na dve obdobji, ki krojita naša življenja: o obdobju Mladenke, ko se dekliško razposajene bohotimo in nastavljamo življenju ter smo pripravljene tvegati vse za tisto malo ljubezni, po kateri hrepenimo ~ in o obdobju Matere, ki ve, kdo je in kam gre, in ve, da je ravno danes pravi čas, da se razcveti in ponudi svetu vse, kar je doslej dosledno skrivala globoko v svoji duši, svoji atthi.

Ja, skoraj štiri leta tega sem si prvič zaželela voditi ženski krog. Ampak dokler sem si to samo želela, nisem imela ne volje ne energije, da bi to zares izpeljala. To je bila pač še ena izmed mojih površinskih, egoističnih želja, ki je pravzaprav precej podobna tisti, da bi imela ozek pas in večje prsi in drobna, ženstvena ramena; včasih sem se namreč težko sprijaznila z gradnjo Amazonke širokih ramen in bolj ko ne ploskih prsi. In na isti način, kot se zavedam, da mi v tem življenju pač ni namenjeno prebivati v mahjnem, drobnem teleščku, se zavedam tudi, da mi v tem življenju pač ni namenjeno ustvarjati – če ne vem, zakaj ustvarjam. Če v vsaki svoji celici ne čutim, da je točno to, kar si želim, točno to, kar svet trenutno rabi.

Nekoč sem rekla svoji mami: “Jaz skrbim za svoje telo, ker vem, da moram živeti dolgo zato, ker vse počnem tako počasi …” Pustim, da se želje umedijo počasi. In sedaj, po štirih letih, odkar sem začutila, da so ženski krogi nekaj, kar bi rada tudi sama vodila, lahko rečem, da sem *počasi* pripravljena.

Vem, da svet za zdravljenje potrebuje več ženske esence, ker trenutno v svetu prevladuje moška esenca. Vem pa tudi, da lahko ženska esenca zdravi samo, če smo ženske med seboj povezane, če ne tekmujemo, če se ne primerjamo in če si ne mečemo polena pod noge, ker verjamemo, da lahko samo ena izmed nas zacveti. Ne samo, da lahko vse zacvetimo, celemu svetu samo koristimo, ko vse zacvetimo – ko se zares odpremo življenju in delimo svoje darove, ker vemo, da jih lahko in ker vemo, da smo zato tukaj.

Ko sem Žana poklicala, da bi se mu zahvalila za vabilo na festival in za priložnost, ki me je iniciirala v pripravljenost, mi je rekel: “Hvala tebi. Kajti kot vidim in se pogovarjam, je tvoj krog ustvaril velike premike v ženskah. Hvala.”

“Mhm,” se medeno nasmejim. Res jih je ustvaril. Kajti to se pač zgodi, ko se ženske zberemo na kup.

Ko se s skupno namero usedemo v krog, ustvarimo alkemični prostor, ki ponuja preporod vsem zbranim. V krogu ugotovimo, da smo si med seboj bolj podobne kot različne in to zdravi na več nivojih in zdravi tudi tisto rano ločenosti, izolironasti, osamljenosti, ki nas velikokrat zaskeli in govori, da smo čudne, da smo preveč in da nismo ok v svojem čustvovanju. Zato se moramo usesti v krog, da slišimo, da smo normalne, da smo ok točno takšne kot smo in da smo nujno potrebne za dobrobit vseh okrog nas in celega sveta nasploh.

In veš, kaj je smešno? Da sploh ne pretiravam.

Vem. Zgornje besede lahko zvenijo pompozno in napihnjeno. Ampak niso. Niti najmanj. Kajti ko se ženska poveže z žensko esenco in s svojo žensko dušo, svojo attho, zavzame svoj prostor na svetu. Zavzame ves prostor, ki ga potrebuje za vse svoje blagoslove, darove in odgovornosti. Nekaj, kar lahko stori samo, če ima podporo.

Naš ženski krog je namenjen temu, da vsaka od nas začuti to podporo in jo odnese s seboj domov. Tako se lahko nanjo spomni naslednjič, ko se bo počutila samo in osamljeno in čudno s svojimi čustvi.

V upanju, da se nam na dan jesenskega enakonočja, 22.9. ob 10:00 pridružiš na Kraškem robu, te pozdravljam in ti zaželim čudovit začetek jeseni.

Z ljubeznijo,

Tamara

*

Če so ti všeč teme, o katerih pišem, ti bo zagotovo všeč tudi knjiga, ki sem jo letos izdala. Naslov je Attha: Prebujanje v žensko esenco, o njej pa lahko več izveš na tej povezavi.

Šest let tega sem bila visoko noseča in zatrdno odločena, da bom zdrava. Še leto pred tem sem bila ujeta v vrtincih post-anoreksičnega obdobja življenja, nosečnost pa me je streznila in me postavila pred dejstvo: »Če se ne moreš zase skulirat, se boš pa za to malo bitjece, ki raste v tebi!« In sem se. Kar čez noč – tako kot sem v obdobju dekleta počela čisto vse: čez noč, impulzivno, zelo tvegano – sem se iz dekleta, ki riža v Indiji ni jedla, ker je verjela, da ogljikovi hidrati redijo, prelevila v bodočo mamico, ki ji je bilo zdravje na prvem mestu.

In tako sem počela stvari, za katere sem brala, da so dobre zame, in ne tistih, o katerih mi je šepetalo moje telo. Da bi lahko slišala, kaj mi govori telo, bi morala poslušati. In tega nisem znala.

Spomnim se, kako sem z noninega podstrešja zvlekla star sokovnik, ki ga je bila kupila ko je bil nono že zelo bolan, in si začela pripravljati sveže iztisnjene sadno-zelenjavne sokove. Zelene, v večini primerov. Spomnim pa se tudi tega, kako sem se po njih počutila. Vsa navdušena in ponosna, ker delam to, kar naj bi bilo zame najboljše, sem kar stoje nagnila zvrhan kozarec (tedaj še nisem znala prisluhniti svojemu ugodju, ki me sedaj pokliče, da se s hrano ali pijačo usedem na sonce) … in se zvila od mogočne bolečine. Moj želodec je grmel, mene pa je peklo in stiskalo. Peklo me je od bolečin v prebavilih, ki jim toliko sveže zelenjave in sadja očitno ni pasalo. In stiskala me je zmedenost, ker nisem razumela, kaj bi lahko bilo narobe.

Pa sem naslednjega dne spila manj in po požirkih. Ampak reakcija mojega telesa je bila enaka: »Ne, pa ne, pa ne!« Moj želodec je grmel, mene pa je peklo in stiskalo.

Dolgo je trajalo, da sem prenehala; prenehala stiskati sadno-zelenjavne sokove in prenehala prebirati, kaj naj bi bilo zame najbolje. Namesto tega sem začela poslušati. Koga? Tisto, ki ve: telo samo.

Včasih me kdo še vedno vpraša, zakaj sem prenehala izdelovati lešnikove ploščice. In zadnjič, na prvem ženskem krogu, ki sem ga kdajkoli vodila, mi je vendarle uspelo naglas povedati, da sem prerasla to, da bi jaz nekomu govorila, kaj je zanje dobro. Jaz ne živim z njimi, da bi vedela, kdo so in kam gredo. Jaz ne živim z njimi, da bi vedela, kakšni so. Vem pa, da obstaja nekdo, ki živi z njimi in ve vse to. O, ja. Njihovo telo.

Telo se z nami rodi, z nami živi in naposled z nami umre. Je najbolj zvest od najbolj zvestih prijateljev, ki jih bomo kdaj imeli. Je naš zaveznik – zelo, zelo vztrajen in optimističen zaveznik. Se mi pa zdi, da mu mi velikokrat ne vračamo uslug. No, zase vem, da svojemu nisem. Dolgo mu na primer nisem dajala hrane, ki mu odgovarja, samo zato, ker nisem verjela njegovemu šepetu. Ni in ni mi šlo v račun, da res rabi kalorično in mastno hrano, da se počuti veselo in sproščeno in nahranjeno – hrano, ki bi jo sama pripisala samo koscem, samo fizičnim delavcem. Morala sem samo nehati jesti z glavo in začeti jesti s telesom. To je vse.

Ja, prerasla sem tisto, da bi zatrjevala, kako so moje energijske ploščice ali zeleni sokovi ali pač pršut za vse dobri ali slabi. Verjamem pa, da obstaja ena stvar, ki je dobra za čisto vse: bien dans se peau. To, da gradimo ljubeč odnos do telesa, našega templja; to, da telo sprejemamo takšno, kakršno je v tem trenutku; to, da ga imamo rade in zaradi tega lepo skrbimo zanj – karkoli nam že to pomeni.

Bien dans se peau.

To, da se dobro počutimo v svoji koži.

Če je bien dans se peau nekaj, kar ti zavibrira in te pokliče, bi se najbrž zelo dobro počutila na Ženskem krogu ob septembrskem enakonočju, kjer bomo govorile (in čutile) o telesu. O TEMPLJU.

Knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco sem napisala zato, da te skozi njene vrstice pogledam naravnost v oči in ti pritrdim: ja, v enem dnevu lahko zamenjaš sedemnajst čustvenih stanj, brez da bi se morala počutiti čudno ali preveč občutljivo ali histerično. In pa zato, ker vem, da smo mnoge, premnoge v svojem čustvovanju zelo osamljene. To ni seveda nič nenavadnega v svetu, ki je čustva označil za šibka in v ospredje postavil naš čudoviti um; in če me kaj poznate, veste, da nimam čisto nič proti umu, se mi pa zdi povsem neuporabno ves svet stisniti v hierarhično lestvico.

Čustva so domena ženske esence. In v svetu, kjer doslej domala ni bilo prostora za čustva, ni bilo prostora niti za žensko esenco – ali žensko. Ta svet se sedaj spreminja. In kmalu nas bo lahko podprl. Ampak podprl nas bo lahko šele, ko bomo same pripravljene vstati in stresti pepel majhnosti z ramen. Ja, podporo dobimo šele, ko vemo, da si jo zaslužimo; ko vemo, da ni z nami nič narobe in smo čisto v redu takšne, kakršne smo v tem in v vsakem trenutku. Podporo dobimo šele, ko same sprejmemo vse, kar se v nas dogaja; ko sprejmemo svoje čustvovanje, za katerega smo vedno mislile, da je »preveč«; ko se usedemo s svojimi čustvi in jim dovolimo, da nas premetavajo sem ter tja, a hkrati mirno, stabilno obsedimo in se čudimo, kako »sicer dogaja, ampak to ni takšen bav bav, kot smo mislile, da bo«. Kajti ko se usedemo s svojimi čustvi, zajahamo divjega konja, ki bi nas sicer z lahkoto pomendral, ampak nas ni in nas ne bo, kajti sedaj smo na njem in lovimo ravnotežje in – mogoče se nam samo zdi, ampak – počasi že začenjamo uživati v vsem tem pozibavanju …

»Ampak moj mi očita, da sem histerična,« mi pove potem ko se že nekaj časa pogovarjava o pestrem, bujnem, divjem, raznolikem, blagodejnem … spremenljivem izrazu ženske esence.

»No,« se namuznem in zdrdram nekaj vrstic iz knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, »a veš, da je veljala histerija za bolezensko stanje do sredine prejšnjega stoletja, ko so ugotovili, da so simptomi histerije v resnici identični simptomom normalno delujoče spolne sle pri ženskah? Kakorkoli, za zdravljenje histerije so nekoč predpisovali orgazem, oziroma so kar zdravniki poskrbeli zanje.«

In užitek je točno tisto, kar se meni vedno zdi smiselno predpisati ženskam, ki se želijo počutiti dobro … morda užitek ob branju te knjige?

Nisi sama. Nisi sama v svojem čustvovanju. Nisi sama v svojem doživljanju. Res ne.

A podporo dobiš šele, ko si dovoliš čutiti vse užitke in bolečine, ki jih dnevno skriješ v telesu. Ko zavzameš prostor, ki ti je v svetu namenjen. In ko zaživiš v vseh svojih tisočerih odtenkih – tako, kot da misliš resno!

Hvala ti, ker bereš, 

Tamara

Včeraj sem na enem izmed socialnih omrežij objavila zgornjo fotografijo ledenega Masala chai-ja, mojega trenutno najljubšega napitka, pospremljenega s sledečim zapisom:

Vsakič, ko moj sine reče “U, moram kakat”, vzamem to za povabilo. Povabilo za mojih 5 minut, za mini ritualcek, ki me poveze s sabo in življenjem nasploh.

In ker je spet tisti čas v letu, ko poletje dnevno pridobiva zlati jesenski podton (mmmm!), je moj današnji ritualcek Masala chai ob goreči svečki.

Včeraj sem prvič letos naredila moj najljubši čaj za hladne mesece, Masala chai (recept na blogu, tukaj: https://al-iksir.net/2018/08/19/masala-chai/). In ker moram po sredini operaciji modrostnega zoba rano še vedno hladiti, sem vanj vrgla še par kock ledu in ugotovila, da je naravnost fantastičen tudi leden.

Ste ga že probali? Za tegale pa vam res polagam na srce: dajte, tako je njami!

Sedaj pa grem, v mir, preden se s kopalnice razleže: “Seeeem žeeee pokakaaaal!” 😉

*

Moja objava je nekoga očitno dregnila med rebra, saj sem pod njo našla sledeč komentar:

»Fak no, kera egoistična mtka! Zakaj sploh maš otroka, če se mu nočeš posvečat? Marš u kurac.«

Natančnih besed se ne spominjam, ker sem jih izbrisala …

Toda najprej sem jih prebrala. Večkrat zaporedoma. In jim dovolila, da me prizadenejo; da prizadenejo tisti del mene, ki še hrani nekaj prostora za materinsko krivdo. Besedam sem dovolila tudi, da me razjezijo. In zajezijo. To se pravi, da sprožijo v meni reakcijo; da me naredijo reaktivno in impulzivno, četudi samo za trenutek. Besedam sem nadalje dovolila tudi, da me spomnijo na vse ljudi, ki so mi že kdaj – naravnost ali pač med vrsticami – dali vedeti, da so podobnega mnenja kot avtorica zgoraj omenjenega komentarja: če si drzneš vzeti čas zase, nisi predana in ljubeča mama. Besedam sem dovolila, da se me dotaknejo. In tudi, da vame zasejejo tisti zdravi dvom: »Ali sem se res obnašala kot egoistična mtka?«

To, da ob kritiki prej ali slej vedno, vedno, vedno podvomim vase, je zapuščina mojih dekliških let, ko sem lastno vrednost iskala v tujih ocenah. In za to zapuščino sem neizmerno hvaležna! Pri zdravem dvomu vase namreč ne gre za samosabotažo. Ne gre za to, da bi se krivila za vse in še svet. Gre za to, da se usedem s seboj in pogovorim na štiri oči; da prežvečim vse, kar sem rekla in storila in čutila in tudi, kako je to vplivalo na ljudi okrog mene; gre za to, da sem iskrena s seboj in s svetom.

Ne, natančnih besed se ne spominjam, ker sem jih izbrisala …

Kajti ne glede na to, da lahko z gospodično, ki mi je postregla z zgornjim komentarjem, sedaj (po nekoliko globokih vdihih v nekoliko dolgih minutah, ki sem si jih namenila, preden se odzovem) sočustvujem, to še ne pomeni, da moram njeno mnenje zadržati. Ne. Darja je na neki delavnici izrekla čarobne besede, ki se jih spomnim vsakič, ko je pred menoj postavljanje meja: »Sprejemam vse, a ne držim ničesar.« In tako tudi jaz. Sprejemam vsakršno mnenje, ki ga ima kdo o meni, a ga ne držim v sebi. Ne nosim ga s seboj. Ne dovolim, da postane moja prtljaga.

Ampak pri tej zadevi se mi zdi pomembno izpostaviti še nekaj. Nekaj mnogo bolj pomembnega od tega, kako sem se ob zgornjem komentarju počutila jaz in kaj sem se potem z njim odločila narediti ali ne narediti.

Gre za to, ali smo v tem skupaj ali ne.

V svetu. Držimo skupaj? Ali je res vsak človek otok?

V moderni družbi se z lahkoto počutimo kot otočki. Po večini živimo sami, se zanašamo bolj ko ne samo nase, sami vzgajamo otroke in se sami vozimo v službo. S pomočjo moderne tehnologije se sami zabavamo (na svojih telefonih, računalnikih ali televizijah), sami se družimo (velik del današnje komunikacije se odvija preko spleta) in sami lahko celo seksamo. In čeravno se mi dobršen del te samozadostnosti zdi dobrodošel, pa ne moremo mimo dejstva, da smo ljudje družbena bitja. Ne samo, da se v družbi soljudi bolje počutimo in da družba z naših pleč sname nekoliko bremena – samo skupaj lahko zares rastemo in se razvijamo. Tako, da zadevamo drug ob drugega in tako brusimo svoje ostre robove; tako, da zadevamo drug ob drugega in si kažemo ogledala, da se lažje vidimo in sprevidimo, kako naprej … če vemo, da hočemo naprej skupaj.

Ali smo v tem skupaj ali ne? Ali delujemo samo zase ali za vse?

Če nas nekaj, kar nekdo stori, razburi, se mar sovražno spravimo na tega človeka, ali se zazremo vase in vprašamo, zakaj se nas je to dotaknilo? Se mar odzivamo ali reagiramo?

Jaz mislim, da vsi potrebujemo samo malce več zaupanja.

Najprej zaupanja vase. Tega dobimo tako, da se redno obračamo vase. In zaradi tega sploh govorim o času zase, pa o ritualčkih (https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki) in zato sem napisala knjigo o ženski esenci. Ti nas obrnejo navznoter in navzdol, kjer ni več bežanja pred seboj in nam preostane le še to, da se sprejmemo. Kajti ko se sprejmemo, si pričnemo zaupati.

In šele ko zmoremo zaupati sebi, lahko zares zaupamo tudi drugim. Lahko zaupamo, da ostali ljudje niso naši sovražniki ali tekmeci ali rablji, ampak prijatelji, ki nam ponujajo novo priložnost, da stopimo bližje k sebi, od koder lahko bolje služimo svetu.

*

Če ti je všeč, kar bereš tukaj, stavim, da ti bo všeč tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je pravkar izšla. V njej je veliiiiiiko govora o zgoraj omenjenem obračanju navznoter in navzdol. Več o knjigi lahko prebereš tukaj, kjer jo lahko tudi naročiš in prejmeš v roku 5 delovnih dni. Hvala vnaprej!

Letošnje leto kar dogaja, kaj?

Spet se počutim, kot bi me nekdo pital. In ne samo pital – tako pital, da mi usta napolni z novim svežnjem spoznanj vsakič, ko jih odprem, da bi sporočila, da sem sita.

»Joj, no,« polnih ust vzdihnem, »a lahko prosim vsaj prežvečim, pogoltnem in po možnosti prebavim, preden dobim še?«

No. Ampak v resnici sem jaz tista, ki narekuje tempo hranjenja (beri: spoznavanja in prebujanja v vse svoje potenciale). In očitno sem bolj lačna, kot se mi zdi. Lačna tega, da končno zares zacvetim. Da se kot nanoška sivka voljno odprem jutranjemu soncu v poletju svojega življenja. Da končno pokažem vse svoje barve in ponosno stojim in dišim. A veš o čem govorim?

»Tale ubogi zob vam je v ustih gnil kaki dve leti,« mi je rekel kirurg po dolgem in mučnem posegu, polnem opazk, kot so kej tazga in »tako zavitih korenin nisem še nikoli videl, prisežem«, v katerem je košček po košček izrezljal modrostni zob iz moje čeljusti.

Dve leti? V bistvu bo dve leti šele septembra. Dve leti, odkar vlečem tole slovo.

… saj veš, kako rada na življenje gledam s simbolne plati, kaj?

No. Jaz mislim, da umiranje zoba v ustih govori o umiranju dela mene, ki me več ne podpira. In jaz mislim, da gre tu za slovo od dekleta – mladičke, mladenke –, ki daje prostor zdravi, zreli ženskosti.

Septembra bo namreč dve leti, odkar sem zaključila odnos s Petrom Panom, ob katerem ni bilo prostora za zorenje, in začela s pisanjem svoje prve knjige. Ta proces je od mene terjal, da se spomnim preteklih šestih let svojega življenja in jih nato spustim. Ja, ta proces je od mene terjal, da dam celotni paleti spominov čas in prostor za integracijo … in jih nato zažgem ter s tem naredim prostor novi Tamari, ki se rojeva iz pepela, močnejša in pristnejša.

Knjigo sem pisala na prehodu iz naivnega, nemočnega, nesigurnega (pa tudi luštnega, zapeljivega in všečnega) dekleta, v zrelo, zadovoljno, samozavestno (pa tudi jasno, odločno, jekleno) mamo. Ja, pisala sem jo na prepihu. Tik pred pragom. In samo dan za tem, ko je knjiga prispela iz tiskarne in je moj sine prišel z dopusta, sem se zvila od bolečine, ki se je z vsakim novim dnem samo še okrepila in mi s tem jasno sporočala, da je čas. Čas, da gre gnil zob ven. Čas, da se poslovim od vsega, kar me več ne podpira.

Čas, da stopim čez prag in začnem živeti, polnokrvno živeti, svoje življenje. Tukaj. Zdaj. Četudi trenutno izgledam kot hrček, ki v svojem skrivnem internem žepku skriva žogico za tenis, kajti mamo manj kot to, kako nekaj izgleda, zanima, kako nekaj čuti.

No, ampak ker se tudi počutim bolj zanič in dobesedno že ves dan ležim in držim hladni obkladek na ličnici, je morda bolje, da tisto polnokrvnost prihranim za drug teden, ko se zacelim. Ko bom lahko spet tudi žvečila in požirala.

In ravno to je to. Mama ve, kdaj ja in kdaj ne; ve, kaj ja in kaj ne. Živi pa v skladu s tem vedenjem.

In ta mama, ki to piše (in komaj čaka, da se iz tega pol sedečega položaja ponovno stegne), ve, da veš, o čem govori.

Več o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco tukaj.

Ko sem se okrog poldneva že tretji dan zapored vozila proti Ljubljani, je v meni odmevalo: »Umrla bom!«

Ne.

Ne danes. Ne jutri. In definitivno ne zaradi kirurške ekstrakcije modrostnega zoba, na katero sem bila namenjena. Ne, ne še kmalu. Ampak nekoč pa.

Zadnjih nekaj dni je bilo resnično bolečih. To potrjuje tudi dejstvo, da sem preklinjala kot kak furman. In takšna huda fizična bolečina, ki tako zgovorno priča o nekem neravnovesju v meni, me vedno spravi v paniko, zaradi česar začnem razmišljati o vsem možnem … in prej ali slej pomislim tudi na ultimativno neravnovesje. Mhm. Na smrt. In torej povabilo k preporodu.

In ko sem (brez razbolelih čeljusti) prežvekovala to misel – to dejstvo! –, da bom nekoč umrla, sem v sebi začutila nek nov ogenj. Ta ni bil nič kaj podoben tisti dobro znani tesnobi, ki me je ovila vsakič, ko sem se kot Tamarica pogovarjala z mamo in mi je ta rekla, da bomo vsi nekoč umrli. Ne, ta ni bil nič kaj podoben frustraciji. Ali grenkobi. Ali sprijaznjenju.

Ta novi ogenj me greje. Tako, da na prste prešteva vse, kar še moram, moram, moram početi v življenju. Tako, da ponavlja in me spominja na vse, ob čemer se mi zaiskrijo oči. Tako, da mi zagotavlja, da boljšega časa kot je sedaj, ne bo nikoli.

Boljšega časa, kot je sedaj, ne bo niti za to, da te povabim:

* da si zagotoviš svoj izvod moje pravkar izdane knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco in ob nakupu do 19.10.2019 zraven prejmeš še darilo: 3-tedenski online program SAJ CVETIŠ! v vrednosti 67€, ki služi kot praksa za vse, kar izveš v knjigi

* da se udeležiš dogodkov, ki bodo to jesen pospremili izid moje knjige (zaenkrat znani datumi: 20.9. na Kozini, 28.9. v Lokavcu pri Ajdovščini, 28.10. v Šoštanju). Klasično »predstavitev knjige« sem po svoje obarvala in začinila in pretvorila v pravi event za sladokusce, pospremljen z avtorsko glasbo, zgodbicami in odlomki iz knjige. Mimogrede, če veš za kak fajn prostor, lokal ali knjižnico, kjer radi gostujejo slovenske avtorje, te prosim, da se mi javiš v zs; zelo ti bom hvaležna!

…

“Umrla bom.”

Ja. Ampak boginja s koso, oblečena v belo, je v resnici moja prijateljica. Moja mama. Bodri me, da postem, kar sem prišla biti; bodri me, da počnem tisto, kar sem prišla početi. Kaj to je, izvem samo tako, da se obrnem in obračam navznoter in navzdol. (Navodila, kako to počnem, so v moji knjigi.)

“Umrla bom.”

Ja. Ampak sedaj živim. In dokler živim, bom živela … polnokrvno.

* La Dame Blanche, or the White Lady, is a figure featured in the mythologies of various Celtic countries. She is often identified with Macha of ancient Irish mythology, and is variously known as the Dryad of Death, Queen of the Dead, and the Crone form of the Goddess. She is associated with death, destruction, and annihilation. (Source)