Po spirali navzdol

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

spiral

Včeraj zvečer, na spomladansko enakonočje, sem tik pred spanjem dobila navdih, da napišem pismo o vsem, za kar si želim, da se prerodi ali porodi v bližnji prihodnosti. Iz enega svojih zvestih Moleskinovih dnevnikov sem strgala rumeneli list in začela sanjati.

Pisala sem o navdihu, ki mi je po žilah pognal kri, srcu pa pomagal, da se je razširilo in objelo ves svet, in kaj kmalu sem se vživela v radostne predstave resničnosti, ki sem jo slikala s peresom.

Nato po mi je nek grižljajček pustil slab okus v ustih: »To, da si želim še otrok in da si želim zanje očeta, zase pa partnerja, mi vzbuja slabo vest, ker sem Svaruna prikrajšala za to izkušnjo.« Res je. Prikrajšala sem ga za očeta, ki ga nisem želela ob nama še dolgo preden se je enako lahko odločil tudi sam. Seveda se nisem zavedala, kaj vse to prinaša in pomeni, ko sem tam in tedaj izbirala, ampak če se kaj poznam, bi enako izbrala tudi, če bi imela moč vpogleda v prihodnost. Tamara ima pač rada dober izziv, ker – kaj pa je življenje brez pustolovščine?

In če je to, zaradi česar se v meni zbujajo občutki krivde, res, ali je to sploh tako zelo slabo?

No. Ne verjamem, da je kaj zares dobro ali slabo. Vse samo je, kar je. Je najboljše, kar lahko v tem trenutku ponudim. In to je vedno vse, kar lahko storim, mar ne?

In kaj mi ti občutki krivde povedo, oziroma kaj ti občutki krivde povedo o meni?

Slaba vest in občutki krivde ob življenju, ki ga – velikokrat nehote – ponujam Svarunu, mi povedo, da ne vedno sprejemam življenja, ki ga ustvarjam. To dvigne tančico mojemu nezavednemu delovanju. In to dvigovanje tančice me je včeraj na široko odprlo, da sem izjokala solze spoznanja, kajti šele tedaj sem se pričela zares zavedati dometa materinske krivde, ki jo čutim do Svaruna. Ampak ne glede na to, kako krvavo so solze skelele, so mi hkrati tudi dobro dele, saj so prinašale mir zavedanja o tem, kaj vse je v meni. Z vsako skrivnostjo, ki jo odkrijem znotraj, sem namreč jaz bolj jaz.  

Se mi pa zgodi, da ko sem enkrat na tisti spirali navzdol, me navadno povleče v vedno iste, dobro znane zanikrne betule, kjer strežejo zgolj samopomilovanje. Svoj ples lahko začnem kjerkoli, a ko se začnem počutiti slabo, ko začnem vihati nos in gubati čelo in prepoznavati nelagodje, me glasba običajno zbije na kolena, kjer ne rabim niti polena, da se začnem smiliti sama sebi. Ko se smilim sama sebi v svojo izkušnjo privabim le še več trpljenja; in si vrtim zgodbice, v katerih sem lahko »uboga jaz« – recimo tisto izpred dveh dni, ko mi je sine (nič kaj obtožujoče, marveč zgolj pobešene glave in nekoliko žalostno) rekel, da mu nikoli nič ne kupim. Da vse mame svojim otrokom kupujejo igrače, jaz pa ne.

Ha?

Na dobre dneve mu ob takšni opazki razmršila že tako razkuštrane lase in se mu priskutno nasmehnila: »Dragi moj Svarun, nisi zastonj ravno moj sin, veš. Tvoja mami pač ne more v službo, ker se ob tem počuti, da svoje sanje splakuje v kanalizacijo. Saj sem probala, pa ne gre. Vem, da trenutno malo bolj tanko piskava, ampak zaupaj mi in verjemi z mano: samo še malo, pa bo drugače, zelo drugače.« aj takega mu lahko dostavim samo na dneve, ko sem polna in ko sama zaupam. Ko pa iščem stvari, da se zasmilim sama sebi, pa se zrušim in zjočem … in spet zaupam šele, ko se poberem.

E, ja. Vsak ima svojo spiralo navzdol in denar je že nekaj časa moja. To ne pomeni, da ga sovražim. To pomeni samo, da še nimam odnosa do njega. To pomeni samo, da se premalokrat opomnim na vse, kar že imam (in ja, tukaj namenoma raziskujem, kar imam namesto tega, kar sem, ki širše gledano itak najbolj šteje). In ker vaja dela mojstra, se bom sedaj, v tem trenutku opomnila na vse, kar imam in mi veliko pomeni:

Imam sebe, to se pravi – imam pot do sebe, do svoje ženske duše, ki jo včasih še vedno zamete, ampak tudi, če jo, vedno vem, kje kidati. Imam sina, ki me dnevno uči brezpogojne ljubezni. Imam krvno in nekrvno družino, ki me podpira na moji poti (hvala vsem). Imam možnost, da s svojim sinom živim v stanovanju, ki je sicer brez banje, ampak hkrati imam možnost, da smuknem v kopel praktično kadarkoli se mi zahoče (kar nameravam storiti takoj, ko zaključim ta dopis). Imam možnost, da s svetom delim ves svoj navdih in vse, kar ljubim, in se ga na tak način dotikam in objemam. Imam zdravje in krepost in sok in navdih, ki mi pomagajo udejanjati vse, kar čutim, da me kliče.

Imam svobodo … samo poglejte, kje zaključujem današnji dopis:

54524733_277885656438667_4127282736152969216_n.jpg

Kjerkoli si zaželim. In ta svoboda je prvi korak naproti vsemu, česar si še želim. In ta svoboda bo kot babica ljubeče držala prostor, ko se bo rojevalo vse materialno, česar si želim. Ta svoboda je prvi korak. Kajti svobodo brez finančne podpore lahko sprejmem. Denar brez svobode pa nikoli in nikdar.

Ja. Denar je zame trenutno ultimativna spirala navzdol. Vsakič, ko bi se rada počutila slabše, mnogo slabše, kot se počutim, pomislim na denar, pa je problem rešen (ali bolje rečeno – se problemi lahko začnejo). Denar mi vzbuja frustracije zato, ker svojemu sinu in sebi ne zmorem privoščiti življenja, ki si ga želim. In ko sem o tem zvečer premlevala in ko sem to zvečer izjokavala, sem se spomnila čudovitega predavanja Lise Citore na temo ženske seksualnosti, kjer pravi, da je naša lastna vrednost in zmožnost sprejemanja obilja v naša življenja povezana z zmožnostjo sprejemanja užitka. Denar, da je povezan z užitkom? No, kot kaže nam na koncu prav zares ostane eno samo vprašanje, kaj? Ali je življenje zame kaj več kot trpljenje?

Nagonsko bomo najbrž vsi odgovorili, da je: »Seveda! Brez dvoma! Vsekakor!«.

Ampak koliko svojega časa zqres posvetimo užitku? Koliko svojega časa namenimo ugodju, udobju, blagostanju, ki je navsezadnje izvir vsega, česar si v življenju še želimo?

Jaz? Premalo. Kljub temu, da že leta raziskujem žensko esenco. Kljub temu, da že leta zagovarjam užitkarsko revolucijo. Zanimivo je, da sem ta uvid dobila ravno v tednu, ko sem si vsak dan čestitala za količine užitka in lahkotnosti, ki sem ju uspela privabiti v delovnike poleg produktivnosti. In zanimivo, kako se mi ob koncu tega zapisa razpira nebo in mi skozi razpoko sije polna luna, ki pozna vse moje skrivnosti in tudi tisto, kar hrani moje spirale.

Moje spirale, ja.

Veste, nekaj vam moram priznati. Kadarkoli se lotim pisanja zapisa po Proustovo, tako »stream-of-consciousness way«, ko samo dovolim, da se vsebina mojega čustvenega telesa razlije po listu papirja ali ekranu, nikoli ne vem natanko, kam me bo odneslo. To je zdravljenje. In to je zdravilo: prepustiti se, spustiti čustvovanje in dovoliti, da epilog pride sam od sebe, brez mojega leporečenja. A kljub temu, da se popolnoma prepustim toku reke besed se mi včasih zgodi, da dobim idejo, kako se bo nek zapis zaključil. Tako je bilo s pričujočim zapisom. Mislila sem, da o spiralah navzdol pišem zato, da bi ugotovila, kako se jim v bodoče lahko izognem, ampak sedaj mi je jasno, da to še zdaleč ni bil namen. Ne, ne. To, da se spiralam ognem ali ne, sploh ni bistveno. Bistveno je samo to, da postajam bolj drzna in si upam pogledati v oči tudi svoji temi; vsemu, kar me še žalosti in boli in plaši in krči in otopi. Kajti če si res želim biti ženska, ki mi je namenjeno biti, moram biti doma tako v svoji temi, kot v svoji svetlobi.

Zato ne – te spirale navzdol niso nekaj, čemu se moramo naučiti ogniti. Te spirale niso nekaj, kar bi nas uklonilo ali ošibilo. Te spirale so namenjene samo temu, da nas počasi in preudarno spustijo v skrivnostno temo lastne resnice, ki je doslej smo upali slišati. Te spirale so namenjene samo temu, da nas soočijo z vsem, kar še moramo sprejeti in ljubiti. Te spirale nas spoznavajo z lastno temo, pred katero pokleknem samo zato, da sem bližje tlom, kjer lahko opazim, da iz njenih plodnih zemlja poganja kalček zaupanja v življenje, ki ga je bil spočel – UŽITEK.

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Da bo vsak nov dan – NOV

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,SlovenskoKomentiraj

53704680_2028908260744846_317914437027627008_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena kljub temu, da mi je bil praktično zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo. Bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – predlagala. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo (ali huje – implozijo) nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me rabi poleg. Želela sem si biti poleg, a vedela sem, da sem tudi sama preveč nemirna, da bi ga lahko ljubeče poslušala in mu ponudila brezpogojen objem, ki ima moč raztopiti vse njegove skrbi. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes. Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes. Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohraniti mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!« Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob Svarunovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več. Bila sem samo onemogla. Bila sem prepolna vsega. In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje, ki je prihajalo iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga – zadovoljna z odgovorom o vremenu – sploh nisem iskala, je pa zato ono našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes potrebovala ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo – zares opazimo, kje stojimo danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo morda naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

To je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. To je epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen; nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

Hvala,

Tamara

53528529_339193590035119_9018546940589113344_n

O pomenu spuščanja – delanja prostora zato, da lahko sprejmemo vse novo, kar nam prihaja naprosti, sem govorila tudi v zadnjem videu na ATTHA TV z naslovom Ženski ples z življenjem:

POSTPARTUM

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,Knjiga Attha: Prebujanje v žensko esencoKomentiraj

53192467_623861651392355_6651876766283464704_n

Dovolite mi, da sem čisto iskrena z vami (ker kakršnakoli drugačna se mi itak ne ljubi več biti): takega postpartuma pa res nisem pričakovala. In ko pravim “postpartum” seveda govorim o “času po porodu”, ki v mojem primeru ni porod fizičnega deteca, ampak dolgotrajnega projekta, da napišem knjigo.

Dva dni nazaj sem zaključila s pisanjem svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco – in dva dni se že počutim … prazno. Ne »švoh«, ne lačno in sploh nič v povezavi s fizičnim telesom, za katerega prvič po letih in letih lahko rečem, da je močan, stabilen, krepak tempelj, ampak enostavno izpraznjeno navdiha. Leto in tri mesece sem razmišljala samo o tem, kako čudovito bo, ko vendarle zaključim s pisanjem, niti enkrat samkrat pa nisem pomislila, kako bom jaz, ko zaključim s pisanjem. Presrečna, ja. Seveda. Ampak hkrati se mi zdi, da to obdobje prinaša veliko privajanja in spuščanja in zaupanja. In ranljivosti. Morda še največ ranljivosti. Ranljivosti, ker gre to delo, ki je plod moje ljubezni in strasti in predanosti počasi v svet. Ranljivosti, ker ne vem, kako ga bo ta svet sprejel. Ranljivosti, ker ne glede na to, kako ga bo ta svet sprejel, mene še vedno ne bo več tam, da bi ga ujčkala in tešila in pestovala, kot sem ga lahko, ko je bilo to delo še ideja v mojih mislih, v mojem srcu.

Nekoč je nekdo rekel, da so najbolj varne tiste ideje, ki jih pravzaprav nikoli ne spravimo v svet. Strinjam se. Gotovo je res. Ideje, ki je ne spravimo v svet, ne bo mogel nihče kritizirati ali ljubiti, ker je ta ideja pač samo naša. Varna. Na varnem v našem srcu, v svojem pristanu. Nedolgo nazaj sem Svarunu razlagala pomen reka »ladja je v pristanu sicer varna, ampak tam ji bo zgnilo dno«. In definitivno je bolj varno, če nikoli nobene svoje ideje ne spravimo v svet. Ampak jaz nisem tukaj zato, da bi bila na varnem. Ne, če to pomeni, da sem ladja v pristanu, ki je bila narejena, da obpluje morja in raziskuje nova obzorja. Navsezadnje sem tudi na potovanju v Indijo, ki je v precejšnji meri zaznamovalo moje prebujanje v žensko esenco, kolebala med varnostjo in izkušnjo, ko sem se pri Mojci in Anupu (čigar gostoljubja nikoli ne pozabim) pričela zavedati, da sem »iz varnega gnezda v Sloveniji priletela v varno gnezdo v Indiji. To mi je sprva resda godilo, saj mi je prihranilo mnogokateri šok, napor, ustroj, toda na potovanje nenazadnje nisem šla po varnost. Na potovanje sem šla po brezpogojni stik s svojo žensko dušo, svojo attho. Tega se tedaj še nisem zavedala, vedela pa sem, da moram naprej. Sama. In tako sem se nekega toplega večera najprej za nekaj dni sama podala v indijsko prestolnico čajev, Darjeeling, kmalu zatem pa še v zelo sončno in še bolj sočno Goo …« (Attha: Prebujanje v žensko esenco).

Nekoč je nekdo drug rekel, da mu je dovolj, če lahko na daleč čuti, kako dišijo moji lasje, kako mehka je moja koža, kakšnega okusa je moja menstrualna kri. In jaz to sprejmem. Ker razumem, da je tako bolj varno. Mnogo bolj varno je ideje in predstave samo imeti, kot pa jim srce odpreti. Mnogo bolj varno je ideje in predstave samo imeti, kot pa jih živeti. Kajti če svoje ideje zaživimo, jim moramo dovoliti, da nas spremenijo, da pronicajo do samega bistva nas samih in tam pustijo svoj pečat. In to je ranljivo. In v tem je naša največja moč.

Prej, ko sem mojega malega pirata – ki mi je dovolil, da mu v čast Piratov s Karibov spletem eno celo kitko! – odložila v vrtcu, sem šla na sprehod v moj najljubši gozdiček. Hodila sem in razmišljala o vsem zgoraj naštetem, ko sem pod svojimi nogami nenadoma zagledala črno-rumeno premikajočo se stvarco. Močerad. Čudovit, velik, mesnat močerad, ki bi ga skorajda pohodila. Oba presenečena drug nad drugim sva postala in zamrznila.

Nisem mogla odtrgati pogleda z njega – tako prezenten je bil. Njegovi lepoti in divjosti sem dovolila, da me očarata. In sta me. Potlej pa me je začelo zanimati, kaj mi tale močerad sporoča, zato sem vzela telefon in poguglala duhovni pomen močeradov. In kajpada. Močerad, ki je simbol za transformacijo (saj jih da v svojem kratkem življenju kar nekaj skozi), nam sporoča, naj uživamo v vsakem obdobju transformacije. Pravi, da je vsako obdobje minljivo in se je zato z njim nesmiselno boriti. Namesto, da se z njim borimo, ga sprejmimo, izkusimo in potem, ko mu odklenka, izpustimo iz prijema.

Ta močerad mi je danes povedal vse, kar sem rabila slišati. Za vas sicer ne vem, ampak glede na to, da smo vsi skupaj v tem velikem prehodu v pomlad, ki nas vabi, da se po zimskem spanju spet odpremo svetu, si je morda simboliko močerada smiselno zapisati za uho: »Tudi to bo minilo. Zato sprejmi, kar imaš sprejeti, izživi, kar imaš izživeti in potem spusti in pojdi naprej.«

Hm. In vsi mi z nešteto idejami na varnem v rokavu? No. Jaz mislim tako: tudi vse tiste ideje v našem rokavu imajo pravico do tega, da obplujejo morja in raziskujejo nova obzorja. In če jim življenja ne bomo dali me, bodo pač našle drugo maternico, drugo mamo, drugo pipo, da privrejo na svet. To nikakor ne pomeni, da moramo biti me ta pipa. Ne. No, ne vsem. Tistim, ki nas zbujajo ponoči in nima ne dajo miru, pa morda ja. Morda. Ti že veš.

53183579_413278282579334_7747237969592844288_n

Hvala za čas, ki si si ga vzel/a, da si prebral/a ta zapis. Vem, da je dragocen.

Tamara M.

Knjigo lahko prednaročiš že tukaj: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige, če te pa zanima še kak odlomek iz moje knjige (preden se odločiš, da je to nekaj, kar si pa želiš imeti), ti spodaj pripenjam en video, hkrati pa te povabim, da se mi ta teden pridružiš v TEDNU DNI ŽENSKOSTI: en teden vsak dan ob 14h preberem 2 odlomka iz moje knjige in zadnji dan, na moj rojstni dan, v nedeljo, nekomu podarim darilce! Pridružiš se nam lahko tukaj: https://www.facebook.com/Attha-2509467879069955/.

 

Pogodba s seboj

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

north star

Ko sem sprejela izziv, da napišem svojo prvo knjigo, Attha: Prebujanje v žensko esenco, sem podpisala pogodbo s seboj. Te sicer nisem fizično ovekovečila s papirjem in črnilom, sem jo pa globoko v sebi začutila. Vedela sem, da se zavezujem poti, ki me bo vodila bližje k sebi in predvsem k tistemu delu mene, ki je bil dotlej največkrat preslišan – k moji atthi. Pogodbo je overila moja globoka želja po tem, da ženska, ki jo prepoznavam v sebi, zasliši svoj glas, zvenela pa je nekako takole:

Jaz, Tamara, na platnici podpisana, sprejemam izziv obračanja navznoter. To se pravi, sprejemam, da me bo ta pot morebiti vodila v tiste dele sebe, kamor si doslej še nisem upala, bodisi ker je izgledalo preveč temno ali preveč globoko ali pač oboje.

Sprejemam, da mi ni treba biti pogumna, niti se pretvarjati, da sem. Pogum? Ta je le posledica sledenja svoji poti, ki me v tem trenutku vodi navznoter in navzdol.

Sprejemam, da bo ta pot morebiti zelo pestra, zato se bom osredotočala le na en vdih, na en korak, na en dan naenkrat, in me ne bo skrbelo za tisti končni cilj pred menoj. Končni cilj? Sprejemam, da cilj ni pred menoj in torej izven mene. Cilj je globoko v meni, globoko v zavedanju same sebe, tudi tedaj, ko se zdim kot kaos na dveh nogah. Ja, tudi kaos je včasih najvišji izraz ljubezni, ki blagoslavlja mojo pot. In jaz cenim ljubezen v vseh njenih izraznih oblikah: v solzah, v smehu, v strahu, v krču. Cenim njeno raznolikost in sprejemam turbulenco in vse zasilne pristanke.

Jaz, Tamara, sprejemam izziv. Ne izziv spoznavanja sebe; ta je kot kamenček, ki ga zalučam v prostranost mojega oceana. Sprejemam izziv prepoznavanja same sebe; vsak vdih, vsak korak, vsak dan posebej.  

Z branjem te knjige tudi ti dokazuješ, da si pogodbo s seboj že podpisala. Ne, sploh ni nujno, da je bila pogodba zavestno sprejeta. Ali da je tako drastična, da te stiska v kot in ti veleva sprejemati odločitve, ki jih ne želiš. Ne. Pogodba je lahko samo odločitev, da si boš odslej redno jemala čas zase, četudi samo za trenutek naenkrat. Pogodba je lahko namera, da boš bolj spoštovala svoje telo; da boš pogosteje prisluhnila željam svoje duše, svoje atthe; da boš večkrat dala sebe na prvo mesto, ne glede na ves prah, ki so ga uspele naloviti omarice v dnevni sobi, kupe perila, ki se borijo za tvojo pozornost, in umazano posodo v lijaku, ki te vabi na zmenek. Tvoja pogodba je lahko tudi priznanje, da si preveč utrujena, da bi danes še karkoli postorila, zato se boš namesto pomivanja tal sesedla na kavč in storila tisto nekaj, kar te dvigne do stropa. Tvoja pogodba je radovednost, zaradi katere si iz police vzela ravno to knjigo, ali pač predanost, zaradi katere si že na tej strani. Tvoja pogodba je tisti trenutek, ko v vrtincu aktivnega življenja za trenutek postaneš, položiš eno roko na srce, drugo pa na trebuh in nekajkrat globoko, sproščeno vdihneš; ob tem s pozornostjo slediš vztrajnosti bitja srca pod eno roko, z drugo pa valuješ in se ob vdihu napolniš kakor plima, ob izdihu pa izprazniš kot oseka.

******** ***** ***** ******** ***** ********* ****** ***** *** ** ******

Odlomek je iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide letos spomladi (kmalu!!). Knjigo si lahko zaenkrat prednaročite na tej povezavi: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige, kjer jo dobite po nižji ceni kot ob izidu, poleg tega pa imam posebno akcijo še za tiste, ki se odločite knjigice kupiti skupaj s prijateljicami, mamami, sestricami. ❤ 

mi že slediš na instagramu

Pismo materi

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

Tamarin porod, Amma 821

Ljuba,

bojazen, da se bo tvoje življenje spremenilo, je odveč. Tvoje življenje se bo spremenilo. Za 360 stopinj. Temelji vsega, kar si mislila, da veš, se bodo zamajali. In nedolgo zatem boš ugotovila, da vse, kar si prej poznala, visi na glavo. Skupaj s tabo.

Zdaj, lahko se odločiš, da boš vztrajala pri vsem, kar je varno in poznano in domače. Lahko se odločiš, da se boš oklepala vsega, kar je bilo prej: »Saj, še vedno imam lahko svoje življenje. Saj mi ni treba biti ena tistih mamastih mam, ki vse svoje življenje žrtvujejo za svoje otroke.«

Ja. Lahko se oklepaš ideje o svojem telesu, ki ti je bila všeč. Lahko se oklepaš svojih zakrnelih definicij svobode. Lahko se oklepaš svoje sebičnosti. Vseh teh stvari se oklepaš iz strahu, da boš morala žrtvovati večji del sebe, kot se ti zdi, da si pripravljena. In vseh teh stvari se lahko oklepaš, ker je tvoj strah večji te neumrljive ljubezni, ki se bo rodila skupaj z vama: s tvojim dojenčkom v ta svet, s tabo v novo vlogo matere.

Vse te stvari, za katere se bojiš, da jih boš morala žrtvovati, ne gredo nikamor. Vse te stvari ostanejo – toda z globljo konotacijo. Namreč, vse te stvari, te bodo odslej spominjale na to, česar si v resnici zmožna.

Vsakič, ko boš v ogledalu uzrla obris svojega golega, mehkega telesa, se boš spomnila, da je zmožno spočeti, hraniti, nositi, roditi novega človeka. In to veliko pove o tem, iz kakšnega testa si.

Tvoja svoboda bo izhajala iz tega, da si zmožna brezpogojno ljubiti, in ker si zmožna brezpogojno ljubiti, si upaš tudi svojemu srcu zares slediti in svoje poslanstvo zares udejanjiti.

In tvoja sebičnost …tvoja sebičnost se bo v prvem letu, ko se boš povsem nesebično razdajala temu novemu bitju iz organskega nagona matere volkulje, transformirala. Tvoja sebičnost ne bo več izhajala iz muh zvedavega dekleta, ki je vajeno dobiti – tako ali drugače – vsega, česar si zamisli. Tvoja sebičnost bo prihajala iz globokega vedenja, da si ti izvor in izvir vsega, k čemer stremiš. Tvoja zdrava sebičnost te bo zavezala skrbi zase, kajti skrb zase je skrb za vse, ki jih ljubiš in skrb za ves svet.

Zato, ljuba moja mamica, bojazen, da se bo tvoje življenje spremenilo, je odveč. Tvoje življenje se bo spremenilo – kolikor boš dovolila. Tvoje življenje se bo spremenilo, ker se boš spremenila ti – v boginjo, ki zavzame svoje mesto v krogu življenja.

Neskončno sem ponosna nate, 

Tamara

mi že slediš na instagramu (2)

Zadnje čase veliiiiko razmišljam o odnosu do telesa, o katerem govorim tudi v spodnjem videu. Da bi pa lažje sledili vsemu, s čimer se ukvarjam, všečkajte moj fb page, Attha. Knjižico RITUALČKI, MOJI CUKRČKI si lahko prenesete na tej povezavi, mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki prihaja letos spomladi, pa lahko že zdaj prednaročite na tej povezavi.

 

 

 

ROJSTVO OGNJA

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,poezijaKomentiraj

bridget.jpg

Ko sem nekaj dni tega na FB začela zaznavati objave o svečnici, sem najprej zaledenela v koraku: “Madre mia, kako sem pa na to lahko pozabila?!” Jah, svečnica je bila koledarsko mimo, in preostalo mi je le še, da bodisi na hitro, v naglici malo popraznujem, bodisi popolnoma ignoriram prvi praznik luči. Res, že res, da mi je v ustvarjalni temi z mojo knjigo letos neizmerno prijetno, ampak vidim, da življenje še kar teče dalje. Res, že res, da je moj glavni odnos trenutno z računalnikom, kjer zaključujem svoj prvenec, toda slišim, čutim, vidim, vodam, da me življenje počasi vabi na ples. Tapka me po rami. In mi seka polena, da počasi, počasi podkurim pod kotlom življenja, ljubezni, navdiha. “No, prav,” pristanem, “ampak pod pogojem, da se letos lotiva stvari drugače.” Izkaže se, da Svečnice naposled le nisem zamudila; ulovila me je, ko sem bila pripravljena. In sedaj sem pripravljena: da počasi, preudarno, korak za korakom, stopam v nov dan.

Prve iskrice novega leta so se vnele,

Svečnica mi že počiva na desni rami.

Boginja Brigid mi stoji ob strani,

in jaz se učim počasi nalagat na ogenj.

 

Potrebno je razumeti,

da sem doslej še v vsako živeto izkušnjo skočila na glavo.

Se hitro vžgala, zagorela, pogorela

in potem neumorno vstajala iz pepela; sajasta, a živa.

 

Tokrat preskočim ta feniksov redosled.

Tokrat me zanima, kako je lahko drugače.

Zanima me, kako je skrbeti poleno za poleno,

preudarno, postopno, pohlevno.

In če naposled ugotovim, da »počasi« pač ni zame,

imam v rokavu še vedno zvesti ogenj strasti,

ki vedno, neumorno – za življenje, za ljubezen,

za navdih – v meni tli.

Vem. Vem, kako pravi staro učenje:

kdor se z ognjem igra, se lahko tudi speče.

Ampak raje izberem opekline, ki pričajo, da sem živela –

kot življenje izpraševanja o vsem, česar nisem imela.

Ja, ogenj je mogočna sila narave.

Z naivnostjo se mu lahko uklonim in pred njim pokleknem.

Toda srčna želja spoznati, kaj je tisto, kar me zakuri,

me vodi k njemu suvereno – da zaplešem med poleni.

Ops, nenadoma imam v rokah plamenečo pošast.

In ko se ji čisto mirno zazrem v oči ,

Me v njih čaka morje možnosti vsega, kar bi lahko bila.

Ob letu osorej – jaz, ti in midva.

mi že slediš na instagramu (2)

 

  • Zadnje čase lahko VSAK TOREK in PETEK ob 13:45 na mojem fb page-u Attha spremljati ATTHA TV, videe, v katerih govorim o izkušnji življenja iz ženske esence. Če omenjeni page všečkate, boste vsakič, ko grem “live”, opomnjeni. 
  • Knjižico RITUALČKI, MOJI CUKRČKI si lahko prenesete na tej povezavi, mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki prihaja letos spomladi, pa lahko že zdaj prednaročite na tej povezavi.

Filtri, filtri

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

27336312_10155814406332819_1104499104345005269_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena. Kljub temu, da mi je bil praktično skorajda zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da ta čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo: bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – rekla. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me morda rabi poleg. Vedela pa sem tudi, da sem sama preveč nemirna, da bi lahko kogarkoli mirila. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti13, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes.

Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes.

Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohranjati mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!«

Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob njegovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več.

Bila sem samo – onemogla. Bila sem – prepolna vsega.

In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga, zadovoljna z odgovorom o vremenu, sploh nisem iskala. Je pa zato ono iskalo in našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes očitno rabila ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo. Zares opazimo, kje stojimo – danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo najbrž naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

Ravno to je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. Ravno to je tisti epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen. Nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

mi že slediš na instagramu

Če se je ta zgodba dotaknila nekega poznanega dela vas, vam bo moja knjiga, polna takšnih zgodic, zelo všeč. Prednaročite jo lahko na spodnji povezavi do 30.4.2019. Vnaprej hvala vsem za podporo! In za branje! Mwa*

Povezava: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjigeavi