Spomnim se trenutka, ko sem pred mnogimi leti na trgovinskih policah prvič zagledala kalčke – in se prestrašila. Pred tem sem že bila brala o njihovih supermočeh, pa je prvo violino še vedno igrala gospodična Nutella. Takratni meni so se zdeli preveč podobni črvičkom, da bi se jim z zanimanjem približala, ali, bog ne daj, odnesla paketek s seboj domov.

Zatem se spominjam študentskih časov, ko sem znotraj nekega srebrnega zvezka (mogoče malce preveč navdušeno za mojo starost) izdelovala kolaž vegetarijanskih receptov. V kolažu je bil tudi recept za pretežno pusto juho, v katero ob koncu kuhanja vmešamo nekaj pesti kalčkov. Tedaj sem se blagodejnih učinkovin kalčkov dodobra zavedala, predvsem pa sem se zavedala blagodejnih učinkovin zdrave hrane na telo (in um!), zato sem črvičkom dala priložnost. To za tedajšnje čase nadvse zanimivo juho sem nekoč za kosilo ponudila prijateljicam in se počutila malce vzvišeno, ampak ne popolnoma navdušeno.

In potem so moji starši nekoč v dar dobili kalilnik. Četudi je bil plastičen in ne glinen, kakršnega sem si letos zaželela za rojstni dan, je bil popolno orodje za prve kalitvene avanture. Ne, niti slučajno nisem mojstrica. Razlog za to najbrž tiči v moji ažurni pozabljivosti, ki mojim kalitvenim subjektom odteguje zadostno spiranje, in to privede do plesnenja semen. Ko se to zgodi, si sicer še vedno vzamem kak nebodigatreba trenutek, ampak to še nikoli ni zamašilo mojega navdušenja nad procesom kaljenja in njegovimi učinki.

Zdravilne učinkovine kalčkov

Kalčki so izredno hranljivi poganjki rastlinic, saj pravijo, da šest skodelic kalčkov na dan dosega dnevne potrebe po hranilih. V procesu kaljenja vsebnost vitaminov in mineralov v semenih in žitih strmoglavo naraste, hkrati pa približno 90 odstotkov mase zajema voda, zaradi česar so kalčki nizkokalorični. Obenem se v tem procesu škrob spremeni v enostavne sladkorje, proteini v aminokisline in peptone, maščoba pa v proste maščobne kisline, zaradi česar so kalčki lahko prebavljivi. Še več: kalčki alergenov, kot so soja in pšenica, običajno ljudem s preobčutljivostnimi reakcijami ne povzročajo alergij.

Ali ste vedeli, da je v življenju rastline stadij kalčka tisti z največ vitalne energije? To bo najbrž zaradi ADN in RNK (nukleinske kisline), dveh agentov, ki ju najdemo v kalčkih in dokazano zavirata staranje organizma. Pri uživanju kalčkov nedvomno začutimo nenaden dvig energije, redno uživanje pa nam zagotovi tudi dvig vitalne energije. Študija ameriške univerze Pensilvanija je nadalje pokazala, da kalčki vsebujejo 500 odstotkov več vitaminov kot semena, iz katerih jih vzgojimo. V primerjavi z odraslo rastlino vsebujejo kalčki 5-6 krat več vitamina C in 3 krat več vitamina A.

Ker so kalčki hrana, ki po tradicionalni kitajski prehranski terapiji hladi, morajo slabotni ljudje šibkega zdravja in tisti, ki jih rado zebe, omejiti njihovo uživanje ali jih prekuhati. Na Kitajskem, kjer se kalčki tradicionalno jedo že tisoče let, jih običajno kuhajo. Po drugi strani bodo zelo blagodejni za pretežke ljudi zariplega obraza, močnega glasu in debelo obloženim jezikom – te bodo hladili in uspešno nižali dnevni vnos kalorij.

Kaj kalimo?

Lahko kalimo praktično vsa semena, najbolj uspešni pa bomo pri kaljenju vseh žit, ki še imajo kalček in so še v luščinah, ali med luščenjem niso bila toplotno obdelana (rjava, običajna ajdova kaša nam, na primer, ne bo kalila, ker je toplotno obdelana – zelenorumena, presna ajdova kaša pa še kako), ostalih škrobnih semen (stročnice so enostavne za kaljenje in zato krasne za začetnike) ter oljnih semen (semena in oreščki). Semena zelenjave in začimbnic so težja kategorija, saj se zelo rada sluzijo in posledično splesnijo.

Ali res moramo kupovati semena, ki so namenjena izključno kaljenju? Ah, kje. Uporabimo  lahko navadna semena za setev na vrtu, da le niso bila obdelana s pesticidi (to informacijo najdete na embalaži).

Recept

Prvi korak -> Namočimo semena v vsaj trikratni količini vode (na embalaži semen vedno piše čas namakanja).

Drugi korak -> Semena dobro odcedimo ter stresemo na kalilnik (če ga uporabljamo) ali v velik kozarec za vlaganje; tega nato zapremo z gazo, ki jo pritrdimo z gumico, ter obrnemo na glavo, da se skozi gazo odceja odvečna voda. Kalčke vzgajamo na temnem in toplem – hlad in svetloba podaljšata čas kaljenja.

Tretji korak -> Spiramo dvakrat dnevno, najbolje zjutraj in zvečer, razen sojinih kalčkov, ki lahko zgnijejo, če jih ne speremo vsaj štirikrat dnevno.

Četrti korak -> Po treh dneh kalčke alfalfe, črne detelje, redkvice in gorčice damo na hladno in svetlo mesto (ne direktno izpostavljamo sončnim žarkom), da se v semenih poveča vsebnost klorofila.

Peti korak -> Med kaljenjem se od semen včasih ločijo luščine, ki jih pobiramo stran, saj v nasprotnem primeru rade zgnijejo.

Šesti korak ->  Ko so (glede na navodila na embalaži) kalčki gotovi, jih pospravimo v kozarec in v hladilnik, kjer bodo počasi še kalili. V hladilniku obstanejo teden dni.

* STEP by STEP AKCIJA:

Sedaj sem mnenja, da so kalčki nadvse zabavni in nič kaj strašljivi. Predvsem pa so slastni! Okus sicer variira od sorte, toda pri vseh nas najprej doseže tisti poživljajoč spomladanski okus mladega škroba, podoben kot pri surovem grahu. In ker si želim, da bi v njih pričeli uživati tudi vi, najavljam nekaj sila zabavnega: od jutri, 26.4. naprej bom znotraj fb skupine Naravno je NADnaravno, kot tudi na Messengerju pod rubriko My Day za vas beležila proces kaljenja semen zelenega mungo fižola in semen ajde. Zatorej ste povabljeni, da se mi  pri akciji pridružite tako da pogledate fotke, jih pokomentirate, ste priča vsem korakom kaljenja … ter se navdušite nad gojenjem Življenja! Za vašo vitalnost. Torej smo zmenjeni.

Lep večer, dragi moji – in mirno noč.

Tamara

Pripis: Tokrat sličice niso avtorske, ampak pobrane na internetu.

Zadnjič mi je naša draga madrinka potarnala: »Tvoja Spomladansko ZELENA GRANOLA je TAKO dobra, a kaj, ko sem jo danes zjutraj za zajtrk pojedla pol vrečke!« Ker mislim, da tole zveni še kako znano, sem začutila potrebo, da na to temo napišem nekaj besed in vam predstavim nekaj starih francoskih trikov, ki vzdržujejo veselje na krožniku, kot tudi v življenju. Joie de vivre, kajne?

Al-Iksirjeve granole so zelo zdrave, ultra slastne, dobre za vas in vaše okolje – niso pa poceni, tega se dobro zavedam. In vem, kako nas lahko poklapa dejstvo, da v enem zajtrku z lahkoto izpraznimo pol vrečice: po glavi se nam podijo siromašne misli, na primer »to je drag špas« ali »vse dobro kratko traja«, in podobne. Zveni znano? Tudi mene tak občutek spreleti vsakič, ko žalostno gledam kopnečo vsebino kozarca s kvasnimi kosmiči, ali kake res dobre, ekološke fair-trade čokolade, na primer včerajšnje, ki jo je PMS pohrustal preden sva imela s Svarunom sploh priložnost oporekati. Hkhm.

In sedaj?

Spet smo pri vprašanju prioritet. Kaj nam je bolj pomembno? Kaj nam je najbolj pomembno?

Meni je najpomembnejše to, da se počutim dobro: v svojem telesu, v svojem umu, v svojem okolju. Čas me je naučil, da je lahko samo na tak način svet lep. Kajti če se jaz počutim dobro, lahko tudi drugim pomagam, da se počutijo dobro, in več dobrovoljnih ljudi na kupu je že lepo okolje, in posledično lep svet za nas, kajne?

Ok, Tamara, ampak kakšno zvezo ima vse to z al-Iksirjevimi granolami?

Precejšnjo, saj na moje počutje zajetno vpliva tudi izbira hrane (namig: na vaše počutje tudi vpliva izbira vaše hrane). In ker je razlika med dobro in slabo izbiro ogromna, vam ponujam nekaj trikov, kako se odločati dobro brez kompromisov pri zdravju, počutju in blagostanju.

Francosti trik #1: VEDNO KUPUJ NAJKAKOVOSTNEJŠA ŽIVILA

Tega načela se po svojih zmožnostih držim že dobrih deset let. To pomeni, da velikokrat raje kupim manj dobre stvari, kot več povprečne. To včasih pomeni, da za pravi motovilec naredim krog do tržnice, tudi če se mi mudi, in včasih, da za liter domačega ekološkega bučnega olja odštejem nekajkrat več kot bi zanj plačala v trgovini. Ampak obakrat sem z nakupom zadovoljna in pomirjena, saj sem imela priložnost osebi, ki je pridelala zdaj mojo hrano, pogledati v oči. Kakšno darilo dandanes, kajne? Zame je dobrina mnogo več vredna, če jo kupim od fizične osebe, kot od korporacije. In potem bo nejeverni Janezek: »Kako pa veš, da je res domače, ali ekološko, ali 100%?«. Jaz ne vem, lahko pa čutim. Če me k neki stojnici, ki nima EKO transparentov, dobesedno pokliče, potem je tam nekaj zame; in če imam ekološkim certifikatom navkljub ob nakupu čuden priokus, tam pač ne kupujem. Vedno je bilo tako, da v resnici ne kupujemo zgolj stvari, ampak »občutek«, s katerim nas dobrina in neizogibno tudi proizvajalec navdajata. Zato hvala vsem, ki kupujete al-Iksirjeve dobrote in hvala za vaše povratne informacije – v čast mi je. Aha, skoraj bi pozabila: zakaj sploh toliko govora o kakovosti? Ker francoska modrost #1 navaja, da nas »dobra roba prej nasiti«. To se pravi, da potrebujeta tako naše telo, kot tudi um kakovostne hrane manj kot tiste, ki ji manjka – kaj pa vem, karakter, esenca, duša? In je res! … če le imamo zdrav odnos do hrane (jemo zavestno, dobro grizemo, med jedjo ne počnemo nič drugega, med grižljaji odlagamo pribor ter se za hrano prej in potem zahvalimo).

Francoski trik #2: MANJ JE VEČ

Kot je že zgoraj omenjeno, potrebujemo za enako stopnjo zadovoljstva kvalitetne hrane manj kot bi potrebovali tiste s tekočega traka tovarne. To pomeni, da lahko karakter, ki ga ima prava, domača, najraje ekološka, z ljubeznijo pridelana hrana, doma tudi »razredčim«, pa so moje okušalne brbončice še vedno povsem zadovoljene. Temu »redčenju« sem bila prvič priča pri prijateljici, ki je to sicer počela z industrijsko granolo, ker je bila presladka, ampak krasno se obnese tudi z al-Iksirjevimi granolami. Preprosto je: kupiš dobro stvar, jo doma streseš v velik kozarec, ji dodaš pražene ovsene kosmiče ali kaljeno (dehidrirano) žito, dobro pretreseš in voilà – cenejše, a še vedno zdravo in slastno. Tudi sama velikokrat redčim esenco dobre hrane. V kolikor mislite, da se pri nas cedita samo med in mleko … naj parafraziram: v kolikor mislite, da se pri nas doma granol, oreščkastih masel in energijskih ploščic zaužije na kilograme, se krepko motite. Seveda, ko sem se s tem pričela ukvarjati, se al-Iksirjevih sladkosti nisva mogla nasititi, ampak sedaj smo ponovno dosegli ravnovesje. Kuham ali kalim enostavno žitno kašo, pripravljam enostavne smutije, kupujem navadne (kokosove, včasih tudi ovčje ali kozje) jogurte, in po njih zgolj slavnostno posujemo granolo kot kašno prefinjeno delicijo – kar tudi JE! Na nek način ji s tem vračamo čast. Kar se mene tiče, ni bila granola nikoli mišljena za samostojno uživanje z mlekom ali jogurtom, ampak kot češnjica na vrhu sadne kupe, ki zaokroži okuse, doda hranilno vrednost, in nas navdihne, da si pred obrokom poleg »dober tek« zapojemo tudi: »Življenje je lepo … joie de vivre!«.

Francoski trik #3: RAZNOLIKOST JE KLJUČ

Ko sem prejle opisovala redčenje, pa nisem imela v mislih zgolj dodajanja ovsenih kosmičev. O, ne. Sicer zagovarjam uživanje bolj enostavne hrane – toda s seksi, navdihujočimi in razvedrilnimi dodatki. To lahko pomeni, da med redčenjem svoji granoli v kozarec mirne duše dodate tudi eno (ali vse) od naslednjih zabavnih sestavin:

* napihnjence (izbirate lahko med riževimi, kvinojinimi, prosenimi, ajdovimi, amarantovimi kosmiči, za svoje zdravje pa vedno izbirajte napihnjence iz polnozrnatih žitaric, brez kakršnihkoli dodatkov, kar preprosto pomeni, da je na deklaraciji med navedbo zgolj ena sestavina)

* kosmiče (teh je mnogo več, kot si lahko predstavljate; seveda poznamo ovsene, pa pirine, ječmenove in tako dalje, kaj pa grahove, ali čičerikine, ali iz fižola? O, ja, tudi takšni obstajajo. In na mojo veliko radost v naših življenjih ponovno obstajajo tudi dobri stari koruzni kosmiči, corn flakes, se jih še spomnite? Odkar sem našla ekološke, nesladkane, iz 100% koruznega zdroba, imajo pri nas spet zeleno luč in z njimi portal za povratek v otroštvo odprt.)

* nakaljena žita (ki jih lahko kupite v zdravih trgovinah, ali si jih sami pripravite doma tako, da žito čez noč namočimo, speremo, nato pa posušimo v dehidratorju do krhkosti; če nimate dehidratorja, lahko uporabite pečico, v vsakem primeru so kaljena žita k granoli zelo dobrodošla za povišano »hrustljavost«)

* sadje (tega seveda ne dodamo v kozarec in pomešamo, ampak sproti, dnevno, narežemo in dodamo svoji skledi za zajtrk)

Do včeraj sva na obisku imela prijateljico, ki je velika gurmanka. Kot taka najbolj od vsega zagovarja prisluškovati telesu, kaj rabi, in v teh dneh z njo sem to ponovno zelo globoko začutila tudi sama. Poslušanje telesa je vrlina, ki jo lahko izmojstrimo vsi, in vse, kar moramo vložiti sta čas in volja. Čas je, kot opažam pri sebi in drugih, v največ primerih »krivec« za slabe prehranske odločitve, saj nam ga z današnjim tempom mnogokrat primanjkuje. Volja pa preprosto pomeni vedno izbirati sebe in svoje blagostanje. Pa smo spet pri prioritetah: Kaj nam je bolj pomembno? Kaj nam je najbolj pomembno?

In ja, včasih bi radi samo »na hitro nekaj pojedli«. Razumem, tudi sama se kdaj znajdem v takšnem položaju. In vsakič znova, ko podležem temu občutku, kasneje pridem do spoznanja, da »na hitro« pač ne gre; če nekaj zmečem v usta stoje, ker moram čez dve minutki na pot, mi to ne da nič razen tiste teže v želodcu. In za tem ne grem več. Raje vstanem, ali zaključim še nedokončano delo kakšno minutko prej, si zavestno pripravim obrok in si vzamem čas, da v njem tudi uživam. Na posebne dneve, ko je časovni okvir kar najbolj izmuzljiv, si pa privoščim eno sinergijsko ploščico.

P.S. Francoski navdih je posledica ene izmed mojih biblij, French Women Don’t Get Fat (ali po slovensko Zakaj so pa Francozinje lahko vitke) avtorice Mireille Giuliano. Ta knjiga mi je najbolj pomagala pri premagovanju motenj hranjenja in zdravljenju odnosa do hrane. Priporočam jo vsem. Pika.

Lep pomladni dan,

Tamara

Ole, kako je lepo! Pri nas že mesec dni vse zeleni. Ptički zelo zgovorno napovedujejo novo življenje. Mati Narava ljubeznivo ponuja prve slastne in zdravilne darove sveže načetega cikla; čemaž, koprive, regrat, trpotec, trobentice, vijolice. In vse odkar je Ostara razlila zeleno tempero nad našo deželo, je nekaj kapljic priletelo tudi nad mojo kreativnost, saj se nikakor ne morem najesti Zelenega. Od tedaj so vsi moji obroki v zelenih odtenkih, ali pa imajo vsaj zelene modne (hranilne) dodatke, pa tudi moje slastno + zdravo ustvarjanje znotraj al-Iksirja je zajela zelena epidemija: tako granole, kot tudi ploščice so podlegle in sedaj vibrirajo POMLADNO ZELENO.

Zelena barva …

Tedaj sem bila sicer še gimnazijka in skrb za svoje telo vrednotila glede na odsev v ogledalu, toda živo se spominjam bum-a, ki je odmeval po izdaji knjige Green for Life, ali v slovenščini Zeleno za življenje, avtorice Victorie Boutenko. Se je spomnite? Kar naenkrat so vsi – v Sloveniji seveda z zamikom –govorili o pomenu klorofila za zdravje. Čez nekaj let sem ob branju knjige idejo tudi sama kupila. Kupila že, nisem je pa še živela. Ah, kje. To se mi dogaja šele zadnjih nekaj let, odkar sem začela živeti in se prehranjevati bolj v skladu z letnimi časi; in odkar sem začela poslušati in slišati, kaj moje telo v danem trenutku potrebuje. Sedaj sem vsako pomlad pripravljena. Ko prične oči božati nežno zelena barva poganjajoče narave, vem, da me bo kaj kmalu zgrabila neizprosna potreba po Zelenju.

To izgleda tako, da naju med raziskovanjem našega zelenečega Krasa s Svarunom lahko najdete, kako žvečiva regrat, ali čemaž, ali rukolo. To izgeda tako, da pričnem kupovati ogromne količine zelenja, ki ga potem sočiva, uporabiva za smutije, solate, juhe, in še bi lahko naštevala; zelenje vedno poide prej kot ideje. In letos to izgleda tako, da sejem vrtno krešo, berivko in špinačo, in dnevno opazujem, kje je že kaj pognalo.

Ali vemo, kaj je tisto, kar obarva zelenjavo zeleno?

Klorofil, seveda. Klorofil v resnici vsebujejo vse rastline, ne glede na barvo, ampak eno pravilo drži kot pribito – več kot klorofila vsebuje rastlina, bolj je zelena. Klorofilu rečejo tudi zelena ali rastlinska kri, saj je molekula klorofila identična molekuli hema, osnovnega gradnika naših eritrocitov, z eno razliko: klorofil ima na sredini vezano molekulo magnezija, hem pa molekulo železa. A ni to naravnost presunljivo in čisto nič naključno? Sploh, če se lotim naštevanja zdravilnih učinkovin klorofila, ki segajo od čistilnih do protivnetnih in obnovitvenih. Ampak ker ljudje nimamo toliko pozornosti, kolikor ima klorofil zdravilnega potenciala, si bom drznila omeniti samo tiste, ki se mi osebno zdijo najbolj fantastične:

–          prečisti organizem strupov in ostankov zdravil

–          eliminira slab telesni vonj in zadah

–          deluje protivnetno pri vnetju grla, artritisu, kožnih obolenjih

–          zavira nastanek čirov

–          gradi kri

–          obnavlja tkivo

–          krepi črevesno floro

–          zmanjšuje učinke sevanja na telo!

… za zdrava jetra

Ja, zelena je nedvomno najbolj hip barva pomladi, in to ni kar iz trte izvito – kar je meni, večni iskalki smisla, zelo všeč. Pomladno zelena je barva jeter in glede na Tradicionalno kitajsko medicino, je pomlad čas jeter. Zeleno barvo asociiramo z jetri ne zato, ker bi bila človeška jetra zelena, ampak najbrž zato, ker je zelen žolč, tekoči produkt jeter, ki je bistven za prebavo maščob. Zelena barva naša jetra nežno spodbuja k harmoniji, prav tako ima to funkcijo tudi vsa zelena hrana, sploh tista, ki je grenkega okusa. Ste tudi vi pomislili na regrat? Res, regrat je odličen čistilec jeter, kot tudi kurkuma, artičoke (tudi v kapsulah), kalčki, spirulina in klorela, indijski trpotec, triphala, grenivka, papaja, špinača, sezam in tahini, MSM, zeolit, rjave kelp alge, ječmenova ali pšenična trava. Radič, ki je preživel zimo na vrtu? Vsekakor. Kaj pa prvi letošnji motovilec? Še kako. Čemaž, ki nas z značilno rezko aromo povabi v gozd ali ob reko? Ja, prosim.

Jetra so v naših telesih velikokrat najbolj zapacan organ. Preveč zaužitih maščob, kemikalije, toksini in procesirana hrana upočasnijo na stotine biokemijskih procesov v jetrih, ki skrbijo za lahkoten krogotok energije v telesu in umu. Ljudje z zdravimi jetri so mirni in odločni. Če pa ste pogosto jezni, eksplozivni, nepotrpežljivi, neodločni, zamerljivi ali nasilni, vam morda vaše čustvovanje sporoča, da potrebujejo vaša jetra malce več ljubeznive pozornosti.

Sedaj pa k mojim 3 nasvetom za bolj zelen krožnik. Ali se odločite spomladansko očistiti svoje telo ali ne, je vaša odločitev. Vedno pa se lahko odločite, da boste vsaj spomladi zaužili več zelene barve ter tako pomagali svojim jetrom k boljšemu delovanju, mar ne? Kako pa? Preprosto.

1. ZJUTRAJ

Ali si za zajtrk že pripravljate pisane smutije? Super za vas. A so zeleni? Še bolje! Če še niso, lahko to postanejo z dodatkom sveže listnate zelenjave (špinača, blitva, solata, regrat, kopriva, pa tudi preživeli zimski kodrolistnati, toskanski ali navadni ohrovt), žličko zelene superhrane (spirulina ali klorela v prahu, pšenična ali ječmenova trava v prahu), semen koprive, ki ste jih nabrali, ali žličko matcha čaja. Ne bi dajali čaja v smuti? Nič hudega, svoj klorofil lahko popijete tudi v čaju, saj ga tako zeleni, kot tudi koprivni in matcha čaj vsebujejo. Ne bi zelenega smutija za zajtrk? Lahko si privoščite kakršenkoli smuti, pa po njem potresete granolo z dodatkom zelenih superživil. To je granola z dodatkom zelenih superživil, ki si jo z lahkoto pripravite sami, ali pa pobarate mene. In povem vam, to je granola, ki z lahkoto postane navada. Morda še drobno priporočilo v zvezi z uživanjem smutijev: vedno jih potresite z nečim, kar zahteva žvečenje – zakaj lahko izveste tukaj. Če ste še vedno na toplih skledah za zajtrk, lahko tudi njih čisto enostavno obarvate v zeleno. Ste bolj od kruhca za zajtrk? Krasno, namažite ga s čemaževim pestom, ki ste ga pripravili z malce oljčnega olja in soli, lahko pa pri meni dobite deLUX Čemažev pesto z lešnikovim maslom. Bi raje avokado z limoninim sokom, soljo in nasekljanim čemažem? Mmm, tudi jaz. Če pa bi svoj kruh na vsak način namazali z maslom ali gheejem, si ga vsaj obložite s svežimi listi zelenja po izbiri, zraven spite matcha čaj, pa bobu lahko še vedno rečete – bob.

2. OPOLDAN

Če imate za kosilo nekaj tako krasnega, kot je ogromna skleda žive, živahne, divje solate, potem jo – lepo prosim – pretvorite v zadovoljujoč obrok. Nič ni bolj prevarantskega kot zelena solata s polivko iz olja, kisa in soli, ki se pretvarja, da je celosten obrok. Verjemite, v svojih zgodnjih dvajsetih sem dolgo blodila po tistih vodah in se vsakič znova znašla pred tem edinstvenim dejstvom: da postane solata Obrok, mora zadovoljiti tako telo, kot tudi um in duha. Solato zato pretvorimo v zadovoljujoč Obrok z uporabo nekaj trikov starih mačkov. Vsi vrhunski kuharji namreč vedo, da ima vsaka zadovoljujoča jed več bistvenih komponent:

• Okus je iz očitnih razlogov zelo pomembna komponenta izjemnosti naše jedi, in prav je, da je tako. Mislim, da imamo vsi pravico jesti samo slastno hrano; z druge strani pa mislim, da imamo vsi dolžnost našo hrano narediti slastno. Ta trditev me popelje šest let nazaj, v Arambol, Goo, in mojo prvo izkušnjo s kompleksnostjo okusa. Pod zvezdami sem džungli ob tabornem ognju s skupino novih prijateljev kuhala večerjo in se sproščeno pogovarjala. Ker se nam dahl nekako ni izšel, kot smo si bili želeli, se prijeten, tih Nemec, čigar ime sem že pozabila, izprsil in vrnil čast indijski tradicionalni jedi z besedami: »Moj oče je kuhar in odkar pomnim, mi ponavlja iste besede: če se ti zdi, da slani jedi nekaj manjka, dodaj sladilo; če nekaj manjka sladki jedi, ji dodaj sol.« Čez nekaj let sem pri Sarah Britton izvedela še za kislo komponento, in od tedaj vsebujejo vse moje jedi sveto trojico okusov: slano, sladko, kislo.
• Barva je tista komponenta jedi, ki prva spregovori z nami. Z našimi očmi. Nikoli ne morem dovolj poudariti estetike na krožniku, saj je tu prav toliko pomembna kot v vseh ostalih aspektih življenja. Koliko ti pomeni lepota? Ali znaš videti njeno uporabno vrednost? Lepota se mi zdi v temle našem patriarhatu, ki vrednoti zgolj kvantiteto, funkcionalnost in moč, popolnoma podcenjena. Opažena je že, toda povečini zgolj na opolzek, razvrednotujoč način. Smisel za lepoto je ženska vrlina, in je sama sebi namen. Bistvena je, ker dolgoročno hrani našo dušo, in ta bi morala biti zadovoljena pri vsem, kar počnemo v dnevu. Zato se igrajmo z barvami in oblikami v življenju in na krožniku, pa četudi po naši zeleni juhi narišemo zgolj belo spiralo iz kisle smetane – prave ali tiste iz indijskih oreščkov. Ko potegnemo črto, mora biti jasno, da smo si nanudili čim več kreativnosti – četudi zgolj zaradi tistega veselja, ki ga dejanje samo sproža.
• Tekstura se nanaša na dejstvo, ali imaš v jedi »v kaj ugrizniti« in pa na obliko in agregatno stanje naše jedi. Za najuspešnejši izid je modro združevati nasprotujoče si teksture v eni jedi, saj na ta način vse pridejo bolj do izraza. Če govorimo o juhi, jo je zatorej premeteno posuti z nečim konkretnim, nečim hrustljavim. Kaj pravite na v pečici popečeno čičeriko ali kruh, morda samo pest neoluščenih konopljinih semen ali drugih praženih oreščkov? Našemu zelenju je zato za zadovoljujočo izkušnjo potrebno dodati sestavine, ki nas bodo presenetile in navdušile, ko bomo ugriznili vanje. Narezan avokado in kuhane žitarice za mehkobo? Pražene oreščke, čičeriko ali kruh za hrustljavost? Kuhano, soparjeno ali v pečici pečeno zelenjavo za raznolikost v temperaturi in širino okusa? Dajte si duška – za dušo.

3. KADARKOLI

Za povečan vnos klorofila v telo lahko poskrbite kadarkoli v dnevu. Imate radi čokolado? Saj vem, kakšno vprašanje pa je to?! Krasno, s kakavom lahko super prekrijemo okus zelenih mikroalg, brez da bi delali kompromise pri okusu. Dodajte nekoliko zelene superhrane v prahu v maso naslednjič ko pečete muffine, ali ko delate presno domačo čokolado. Začnite z malo in količino povečujte postopoma, ko se brbončice privadijo okusa zelenega. Jogurt je še ena stvar z izrazito močjo prikrivanja okusa; dodajte žličko zelene superhrane vanj za popoldansko malico, ali pa soparjeno zelenolistnato zelenjavo, skupaj s česnom, soljo in malce olivnega olja, za zanimivo jogurtovo polivko. Mimogrede, če ne uživate jogurta iz živalskega mleka, lahko uporabite tudi sojinega, kokosovega, ali pa si pripravite svojega iz ovesa in/ali oreščkov (objavim recept, ko se opogumim). Bi nekaj hrustali? Ohrovtov čips! Za pripravo tega je po mojih izkušnjah najboljši kodrolistnati ohrovt, ampak tudi toskanski in navadni povsem zadovoljita hrustljava pričakovanja po nečem pregrešno dobrem. Receptov za ohrovtov čips na spletu kar mrgoli, na primer tale, tukaj pa najdete presno različico. Za bolj zeleno telo je tu vedno tudi najhitrejša rešitev, za katero tudi sama posegam – spirulina in klorela v kapsulah. Če boste ti dve prehranski dopolnili jemali na dolgi rok tako kot jaz, vam priporočam redne premore vsakih nekaj mesecev. Glede »kdaj in koliko« boste pa morali vprašati svoje telo. Če ju boste dajali svojim malčkom (ki jih imajo, mimogrede, zelo radi), priporočam vsaj en dan v tednu premora. Sama pri tem vestno računam na svojo pozabljivost.

Takole, dragi moji Zeleni prijatelji. Tale zapis pa premore krepko več kot le tri nasvete, kaj? Zapisani s predanostjo in ljubeznijo v upanju, da vam koristijo pri grajenju najboljšega jaza, vas lepo pozdravljam v pravo pravcato Zeleno pomlad. Naužite se je – v vseh pomenih besede.

Do prihodnjič,

Tamara