Lepo in naporno gresta skupaj

ff099410df3842819b7d9be3e8c0377a

»Muci …«

»Ne, no. Kaj ne vidiš, da spim?«

»Muci …«

»Sredi noči je. Samo lulat sem šla. A ne bi raje zjutraj? Obljubim, da bom zjutraj za …«

»Muci …«

»Kako se že običajno obnese, če se pretvarjam, da te ne slišim? Da ne čutim tvojih dotikov?«

»Muci …«

»Ne je ne.«

»Muci …«

»Mislim resno!«

»Muci …«

»No, prav, no. Spati zdaj itak ne morem več. Saj … če prav pomislim, mi je ta tvoja vztrajnost kar seksi, veš?« zapredem in nazadnje le odprem oči, a previdno, da se iz njih ne usujejo iskrice strasti, moje kreativnosti.

Maca sprejme povabilo, z njim odšla bo  na kosilo. Ali pa na nočni sprehod z lučkami po notranjih pokrajinah, da bi osvobodila uboge zmaje iz kletk. Da bi izpustila vsa overižena čustva in misli, ki so se mi še pred pol ure, ko sem se premetavala po postelji, da bi nazaj zaspala, zdela kot težek kamen v želodcu, ki noče ne dol, ne gor. Ampak pred pol ure se še nisem zavedala, da lahko tem ujetim mislim in čustvom napišem krila, s katerimi lahko odletijo stran, pri tem pa sebi napišem še eno Odlično v redovalnico življenja, saj mi je ponovno uspelo najti ugodje in udobje in užitek v nečem, kar se je še pred nekaj urami zdelo skrajno boleče. Pa ne samo udobje in ugodje in užitek, pisanje – in v resnici vsakršna oblika kreativnosti – je tisti požar, ki požge vso robido, ki se je razrasla po poti do izvira moje moči.

Maca sprejme povabilo, se usede za računalnik, roke pa položi na tipkovnico in  svoji kreativnosti pomežikne:”Where to, miss?”

In tako nekako izgleda običajen zmenek z mojo kreativnostjo. Običajno me dobi nekje na samem ko jo najmanj pričakujem in iz mene zvabi sladki orgazem spominjanja na to, da je življenje lahko lepo, tudi ko je naporno.

Hm, kaj pa če je čudovito ravno zato, ker je naporno?

Prejšnji teden sem v nekem sporočilu napisala: »Lepo je imeti Svarunčija doma na počitnicah, čeprav je na trenutke naporno.«

V odgovor sem  dobila: »Lepo in naporno gresta velikokrat skupaj.«

In je res, se ti ne zdi? Mislim, navsezadnje je mnogo ljudi, ki trdijo, da se življenje prične onstran naše cone udobja, kajne?

Zadnje dni veliko razmišljam o tem. O tem, kaj mi pomeni cona udobja, predvsem pa o tem, kako sem nehote pristala in obstala – ali bolje, obtičala – v njej, ne da bi se tega sploh zavedala.

Ko sem nekaj dni tega prvič pomislila, ali je slučajno (»najbrž ne«) mogoče (»skoraj zagotovo ne«), da mi je v resnici malce preveč udobno (»phhh, pa kaj še«), sem nemudoma zatem zaslišala: »Kako prosim? Udobno mi pa res ni! Mislim, saj je okej, ampak če si zares dovolim sanjati, to ni ravno življenje, po katerem bi hrepenela moja duša …«

»Po čem pa hrepeni tvoja duša?«

»Želi si malo potovati s Svarunom. Spoznavati svet in zgodbe ljudi in o njih pisati in peti in se čuditi.«

»Okej, ampak zakaj potem že štiri leta živiš v stanovanju, v katerem si odraščala?«

»Ker se ne morem premaknit. Obtičala sem, ker nisem finančno stabilna …«

In zato živim na Kozini, kjer plačujem nizko najemnino, kjer imam blizu starša in nono, ki mi lahko kadarkoli popazijo na Svaruna in pogledajo skozi prste ter posodijo denar, če mi slučajno »zagusti« – nekaj, kar se mi kot novopečeni pisateljici in ženski, ki si želi živeti od svoje umetnosti, zaenkrat neprestano dogaja. Vem, imeti to, kar imam, je privilegij. Tega se zavedam. In sprejemati vso podporo, ki jo dobivam, je znotraj moje cone udobja. Tega sem se pravkar začela zavedati. Resda ni življenje, ki si ga želim živeti, je pa udobno. Ni mi treba početi stvari, ob katerih mi je neprijetno. Stvari, kot so … oh, ne vem … STATI ZA TEM, KAR SEM, morda?

Ampak. Čakaj, čakaj, čakaj. Ali sem prišla sem, da bi mi bilo udobno, ali zato, da bi živela življenje, ki mu lahko rečem »resnično moje«? 

To me spominja na tisti trenutek v Harryju Potterju (ki ga s Svarunom tako rada prebirava), ko ravnatelj Bradavičarske akademije za čarovnike in čarovnice, profesor Albus Dumbledore, svojim študentom, potem ko se coprnik Mrlakenstein vrne med žive, položi na srce: »Vedno izbiramo med tem, kar je prav in tem, kar je lažje.«

Lažje je živeti v svoji coni udobja. (No, v resnici je hkrati tudi težje, ker te to, da ne živiš svojega življenja, vseeno venomer grize – in sčasoma pregrize.) Prav pa je slediti svojim sanjam. In zato, da sledimo svojim sanjam, moramo stopiti iz svoje cone udobja, se vreči volkovom – in se vedno znova učiti najti udobje in ugodje in užitek znotraj bolečine. Najti lepo znotraj napornega. Uravnovesiti moško esenco, ki bi se preizkušala, dokazovala, metala volkovom, z žensko esenco, ki uspe tudi znotraj tega najti – užitek.

In ko smo že pri uravnovešanju moške in ženske esence, s tabo podelim še ponedeljkovo anekdoto, ki govori točno o tem.

Na vajah z Jogijem, mojim dragim prijateljem in kitaristom, sem šla lulat in ko sem prišla nazaj, me je pričakal s pesmijo, kakršnih nisem več vajena. Na tako surove, direktne, odločne rockovske kompozicije, ki jim tudi jeza ni tuja, sem po navdihu zjalaste* Anouk pela v srednji šoli, nekoč davno preden sem izbrala mehkobo Elle Fitzgerald.

Me pogleda in pravi: »Rabimo en tak komad. Ti moraš malo pokazat jajca.«

Ker imam tako rada izzive, mi je dal s tem misliti in v roku dveh dni in po pogovoru z Ano, ki mi je prva v življenju svetovala, naj trpim, se je v meni spisala pesem, katere delovno ime je še vedno Tista pesem z jajci:

Tvoje srce prekriva oklep, sveti se in res je lep,

zvarila si ga, da te ščiti pred slabim,

a kar te ščiti pred slabim, te ščiti pred dobrim, pred vsem – to vem.

 Te je strah, da bi trpela? Trpi še malo bolj.

Te je strah, da bi bolelo? Naj boli še bolj.

Potrkaj trpljenju na vrata odeta le v plašč sredi noči, naj se zgodi.

Po mojem gre res za to, da se izmojstrimo v iskanju lepega v napornem. Da uživamo, medtem ko se mečemo volkovom življenja in … povemo, kar mislimo … izrazimo svojo ljubezen njemu in vsemu … stojimo za tem, kar smo … in zaživimo življenje, ki smo ga prišli živeti. Pa če se zdi še tako težko. V bistvu … naredi, da bo vsaj toliko lepo, kolikor je težko.

EPP: Pri tem ti lahko pomaga moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco. Meni ful pomaga. In če kupiš knjigo do konca leta, ti podarim še eno stvar, ki meni ful pomaga in te bo usmerila na pot iskanja svojega užitka zunaj cone svojega udobja, kar praktično pomeni znotraj življenja: Reading in ritualčke. Piši mi za več info.

LEŠNIKI (3).png

Srce si želi samo ljubiti

kiss

Danes je prišel na obisk nekdo, ki sem ga že dvakrat imela rada … tako, kot bi moje srce zdaj želelo imeti nekoga rado. In vsakič, ko pride na obisk, me spomni, kako zelo si v resnici moje srce želi … imeti nekoga rado.

Najprej sem mislila, da je on »kriv« … ker je njega pač tako preprosto imeti rad.

Ampak sedaj vem, da ni hakeljc samo v njem. Kajti četudi je res, da je njega zelo preprosto imeti rad, je res tudi to, da je meni zelo preprosto imeti rad.

Ja. Moje srce si želi imeti rado.

Ravno ta teden sva se z drago prijateljico pogovarjali o tem, da naju še vedno včasih preseneti, kako močna je v resnici tista srčna želja po tem, da bi nekoga imeli radi. Človek pač živi in uživa v svojem življenju in se ne vsakodnevno ukvarja s to željo; morda jo celo ignorira, saj zna biti včasih precej nadležna ali boleča ali oboje. Ampak vsake toliko časa … vsake toliko časa se zgodi nekaj, kar srce dregne in spomni, česa si v resnici želi in potem …

BUUUM!

»Aua, no!« dahnem miže, »to boli!«

Sploh nisem vedela, da si srce v resnici tako želi; nisem vedela, ali pa nisem želela vedeti.

Jaz, ti in moj sin smo igrali spomin. Bilo je lepo. A ko si odšel, sem pomislila: »Kaj sploh počnem?« V resnici pa sem pomislila na tisto pesem Sarah Durham Wilson, za katero sedaj vem, da je bila napisana tudi malo zame: »Kako naj se pretvarjam, da mi je ok ta povsem oblečen pogovor o vremenu ob bazenu, potem ko sem s tabo gola zaplavala v oceanu pod polno luno?«

Mislim … saj se je lepo pogovarjati s teboj. In igrati spomin. Ampak to ni vse, kar si želim. Če prisluhnem, slišim, da si moje srce želi s tebe strgati vsa oblačila vljudnosti in se vrniti na tisti majski travnik, obsijan z mesečino, kjer bova za vedno … molila. Se ga spomniš? Počutila sem se kot v kakšni keltski zgodbici o Beltane-u in potem si mi podržal jakno, da se oblečem in meni so klecnila kolena, ker ne pomnim, da bi mi kdo kdaj pred tem tako po gentlemansko podržal jakno, in potem sem se zazrla v galaksije tvojih oči in rekel si natanko tisto, o čemer sem jaz v tistem trenutku premišljevala: »Tole je bilo za bogove in boginje.«

Danes sem si te spet želela srečati na tistem travniku … ampak kaj, ko se ravno od tebe učim, da od ljudi ne gre zahtevati tistega, kar mislimo, da potrebujemo, ampak jim je bolje dovoliti, da nam dajo, karkoli pač imajo.

Ja, ne? Dovoliti ljudem, da nam dajo, karkoli pač imajo … mi pa lahko to potem vedno ali sprejmemo ali pač spustimo, ne?

Že dvakrat sem se odločila, da te bom spustila. Drugič je bilo tedaj, ko sem na kavču v dnevni sobi pisala pesem in si ti odmaševal odtok v moji kuhinji. Se spomniš? Se spomniš tiste pesmi, ki sem jo napisala, ko sva se zadnjikrat ljubila?

Vem, nikoli ti je nisem zares prebrala, ker za svojimi besedami takrat še nisem stala, ampak takole gre:

Še včeraj je bila dilema: naj vzamem, kar lahko mi daš?

Ta trenutek ljubezni ni vse, kar želim,

no, očitno bom pač vse iskala drugje.

Jaz bi vse. Ti pa pač ne. Ker je tvoj vse drugačen kot moj. In to je ok.

A ne glede na vse … ali nič … hvala, da sem se lahko spomnila, kako si moje srce v resnici želi imeti nekoga rado. In tole pišem, da se z mojim srcem pogovorim in da mu obljubim, da ne glede na to, kaj naredim, prisežem, da se ne bom spet trudila tega čimprej pozabiti. Četudi me bo ne vem kako zamikalo.

*

Če se te je ta zapis dotaknil, sem prepričana, da ti bo tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, zelo všeč. Najdeš jo na tej povezavi.

Kaj, če je bila samo poletna romanca?

72138591_566161493933141_1837133138006900736_n (1)

Proti koncu poletja, tik za tem, ko je 8.8. izšla moja prva knjiga, sem se nekega jutra zatekla na sprehod v objem matere Narave.

Potarnala sem ji: »Mama, jaz nisem skoraj dve leti svojega življenja posvečala pisanju knjige o ženski esenci zato, da bi jo na koncu kupilo 100 – ali pač 300, kolikor v Sloveniji že šteje za uspešnico – ljudi!«

Saj bi nadaljevala in ji priznala, da si želim malo potrditve, malo poplačila za svoj trud in za čas, ki sem ga kot samohranilka pač še vedno dojemala kot žrtveno jagnje, ampak nisem. Ker nisem želela zveneti tako otroško in užaljeno, kot sem se tedaj počutila. Mama Narava se je zasmejala (kar se mi je v tistem trenutku, ko sem hrepenela za odgovori, zdelo domala nesramno), a rekla ni ničesar.

Ampak ker sem rabila rešitev (no, ali pa kar odrešenika), se nisem vdala in sem namesto tega nadaljevala: »Kaj pa, če je bila ta ženska esenca samo poletna romanca? Kaj, če me je to navdušenje že minilo in zaradi tega o knjigi sedaj ne morem niti govoriti, kaj šele, da bi jo prodajala?«

Seveda  me je bilo resnice strah, toda morala sem izvedeti, kaj naj. 

Moja prva soba je bila založena z izvodi knjige, jaz pa se še vedno nisem spravila k organizaciji jesenskih dogodkov za predstavitev knjige – tistih par, ki sem jih organizirala, pa sem vse, z izjemo enega, odpovedala, saj sem imela občutek, da … nimam kaj povedati o svoji knjigi.

»Mama, zakaj ne čutim več iskric? Kaj, če je bilo to moje navdušenje nad žensko esenco samo simpatija? Prosim, pomagaj mi. Dovolj je bilo one-night standov in pa fuck and go Zakynthos situacij, ki mi nikoli niso šle prav dobro od srca. Jaz si želim velike, večne ljubezni … mama?«

Mama Narava se je ponovno zasmejala (kar se je ubogi meni ponovno zdelo nesramno) in Punčka v meni bi najraje odvihrala, ampak Mama v meni je obstala in ostala in naposled hvaležna zaslišala: »Pridi večkrat k meni. Prisluhni utripu mojega srca in zapleši na ta ritem. Spoznavaj me in razvozlavaj sporočila, ki ti jih dnevno pošiljam, bodisi s tistim drevesom, ki te povabi v objem, bodisi s ptičko, ki ne najde izhoda iz tvojega doma. Spij zjutraj vodo, na katero je vso noč svetila luna in njen sij fizično vnesi v svoje telo, utelesi ga, poosebi ga in zasij tudi, če nisi polna; tudi, ko nisi polna, si še vedno … ti. Pridi večkrat k meni. Ker ko prideš k meni, prihajaš k sebi. In tisti ples, ki ga plešeš na moj utrip srca, je ples, ki si ga prišla plesati. Dovolj je bilo samo govorjenja, ljubezen moja. Sedaj pojdi in živi … ali bolje rečeno: pridi in živi.«

Zažarim. A si nemudoma premislim: »Ampak kaj pa s knjigo? Je bila ta le še en preplačan lapsus?«

»Kje pa. Tukaj se ta ljubezen ne konča. Konča se zaljubljenost, da bi se začela ljubezen. Jaz sem tista ženska esenca, ki si jo tako dolgo iskala.«

Zažarim. In tokrat zaupam.

»Prihajaj k meni. Tako se globlje in globlje in globlje potapljaš v žensko esenco. Zato, da bi jo razumela. Da bi jo živela. Da bi se o njej učila in potem to vedenje delila v svet, ki ga potrebuje – v svet, ki jo potrebuje. Prihajaj k meni, pa boš točno vedela »kaj sedaj«. Za vsak »sedaj«, ti bo dan »kaj«.«

In sedaj prihajam. V Naravo. K naravi. In ne odhajam več. In tako se je moja molitev iz:

»Naj me nekdo prosim reši.«

spremenila v:

»Mama, prosim, čuvaj me. Mama, vem, da me čuvaš. Hvala ti, hvala ti, hvala ti.«

In »kaj«, ki mi je bil dan za točno ta »sedaj«, je ta: vsem, ki mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco kupite do vključno z 31.12.2019, podarim 1 individualno seanso SAJ CVETIŠ! (45-60 minut, po potrebi), ki zajema reading drevesnega oraklja in ritualčke, ki bodo samo tebi pomagali stopiti v stik s svojo žensko esenco.

72099552_522363818336646_8380929418813505536_n

Bananin zajtrk za sladokusce

72434426_532403787319082_2378956855968792576_n

Vsakič, ko v trgovini zagledam banane, v sebi zaslišim: “Ja, valda.” In vsakič, ko jih po dveh, včasih treh tednih najdem na istem mestu, kamor sem jih odložila, ko sem jih prinesla iz trgovine – na ličnem pladnju pod oknom v kuhinji – mi ni jasno, zakaj vsakič znova začutim isto potrebo po kupovanju banan, ko pa s Svarunom nisva velika potrošnika  ne banan, ne sadja na splošno. Zdi se, da se vsakič, ko pride neko novo sadje v sezono, nad njim povsem navdušiva in najeva in … kmalu tudi naveličava. Pred dvema tednoma je na primer moja mama prvič letos kupila mandarine iz Neretve in ko sem jih zagledala, sem v vabo ugriznila s prav otroškim navdušenjem in zaletavostjo. Takoj sem jih pojedla kakih 6 ali 7, od takrat pa vsega skupaj niti toliko.

No, ampak če se vrnemo k bananam. Ko sem jih tokrat po dveh tednih vse črne spet zagledala na pladnju v družbi ingverja in nekaj mandarin, sem preskočila vsa retorična vprašanja, ki se začnejo na “zakaj” in raje vprašala eno neretorično, ki se začne s “kako”. Včeraj zvečer, ko sva se s cirkusa vrnila zelo lačna, sem torej zagledala te banane in zaslišala: “No, kako bomo te banane uporabili?” Najprej sem sicer pomislila na tiste slastne palačinkice po Sarah B., ki sem jih leta nazaj, ko je bil Svarunči še mali črviček, veliko pripravljala, ampak iskreno sem bila sem preveč lena in lačna, da bi brskala za receptom. Namesto tega sem ga ustvarila. In potem sem ga danes zjutraj še nadgradila in ga ovekovečila s pečenimi bananami in arašidovim prelivom, in postalo mi je jasno: “Ta pojedina za sladokusce vsebuje vse potrebne elemente za  Svarunov rojstnodnevni zajtrk v postelji to soboto!”

Recept je za 1 lačno osebo ali za 2 za “piknit”. Recept je podan kronološko, kar pomeni, da najprej začnemo pripravljat palačinke in nadaljujemo s tistim, kar sledi v receptu. 

72836728_526322734824920_6130071478571368448_n

BANANINE PALAČINKE

1 laneno jajce (1 žlico mletih lanenih semen pomešamo s 3 žlicami tekočine po želji in pustimo 5 minut, da zaželira)

1 banana

1 žlica kokosove moke (takšne, kakršno so uporabljale že naše none)

1 žlica rahlih ovsenih kosmičev (ne celih, ampak tistih malo zdrobljenih, ki so super za porridge)

1 žlica ovsene moke (ovsene kosmiče preprosto miksaš v multipraktiku, dokler nimajo teksture grobe moke)

za noževo konico vinskega kamna

1 rebro temne čokolade

kokosovo olje za pečenje

Najprej segrejemo pečico na 180 stopinj celzija, nato pa si pripravimo sestavine za palačinke: ovsene kosmiče in lanena semena zmeljemo v blenderju, ki delo opravi bolje kot multipraktik; jaz si običajno večje količine lanu in ovesa zmeljem vnaprej, da jih imam vedno pri roki. 1 jedilno žlico mletih lanenih semen  nato zmešamo s 3 žlicami tekočine po želji in pustimo 5 minut, da zaželira; jaz sem uporabila sirotko, ker je bilo to vse, kar sem imela, lahko bi pa uporabila mleko ali vodo – ali celo kavo ali sok, za dodatno noto okusu. Medtem ko lan pije tekočino, z vilicami zmečkamo banano in ji dodamo vse ostale suhe sestavine; čokolado nasekljamo na drobne kockice. Ko je lan nared, ga umešamo v preostale sestavine in maso pustimo, da se še kakih 10 minut lepo integrira. Medtem pripravimo pečene banane in preliv.

73323483_685318125211529_3504943800323670016_n

PEČENE BANANE

1 banana

ingver in cimet v prahu

kokosovo olje za pečenje

Mali pekač naoljimo z maslom ali oljem po okusu; jaz sem zavoljo arome uporabila deviško kokosovo olje. Banano po dolgem prepolovimo ter jo z ravno stranjo navzdol položimo na pekač, posujemo s cimetom ali ingverjem v prahu, ter pečemo 20 minut pri 180 stopinj Celzija. Sedaj pripravimo preliv.

ARAŠIDOV PRELIV

2 žlici arašidovega masla

2 žlici tekočine

1 žlička medu ali drugega sladila

ščepec soli

ščepec cimeta

Vse sestavine dobro zmešamo z metlico, da dobimo precej viskozno tekočino.

Ko je masa za palačinke nared, jo z žlico v ponvi oblikujemo v male palačinkice in pečemo, da so na obeh straneh lepo rjave. Palačink bo nekje med 4 in 8 vsega skupaj, odvisno od tega, kako velike delamo. Ko so palačinke in banane v pečici pečene, ju nadevamo na krožnik, prelijemo z arašidovim prelivom in – uživamo. Po možnosti še v postelji, na lenobno, udobno, počasno sobotno ali nedeljsko jutro. Pa dober tek!

72471761_426492528005562_8582613549661028352_n73425123_1048133568898886_3688616139706859520_n

Ta recept je nastal v sklopu #četrtkoveČAROBNICE v moji fb skupini Attha sestrstvo, kjer četrtke namenjamo kreativnosti – in ne samo tej kuhinjski. Če se želiš naučiti podpreti se, se pridruži fb skupini Attha sestrstvo, kjer poteka trajnostna praksa, ki nas osredišči zato, da lahko z življenjem zares zaplešemo!

Vabljena tudi na ženski krog ob Samhainu, ki bo 31.10., kjer se bomo o tej osrediščenosti še več pogovarjale:

ŽENSKI KROG (5).png

 

 

Ponedeljkova PLESALKA

SREDINA (17).png

Dragi moji, danes bi rada z vami delila včerajšnji zapis v skupini Attha sestrstvo. V tej fb skupini sem namreč v zadnjih tednih ustvarila trajnostno prakso, ki tako blagodejno vpliva name, da bi jo rada delila z vsem svetom. In ker je deliti navdih, deliti stvari, ki me podmažejo in navdušijo in prerodijo tudi moje delo (in delo vsakogar, ki navdih izkuša), voila. 

To prakso v skupini sestavljajo dnevni ritualčki, ki so sicer vsak dan drugačni (ponedeljki so, denimo, namenjeni luni: spoznavanju njenih ciklov in opazovanju sebe in narave v različnih delih njenega cikla), vedno pa so to trenutki v dnevu, ki si jih vzamemo izključno zato, da se obrnemo navznoter in navzdol, vase. Najprej sem verjela … potem raziskovala in izkušala in sedaj vem, da nam redno obračanje navznoter in navzdol, redno čekiranje s sabo, omogoča, da ostajamo in živimo v skladu s seboj. Živimo namreč ne zgolj navzven. Živimo tudi navznoter. O tem nas uči ženska esenca. In redni, dnevni check-in nam omogoča, da spremljamo, kaj se dogaja navznoter, zato, da se v tem ne zatikamo in spotikamo in zastajamo … ampak zaživimo življenje, ki smo ga prišle živeti. Življenje, ki mu lahko rečemo resnično “naše”. 

Prejšnji ponedeljek sem delila ritualček lunine vode, ki ga sama redno izvajam, danes pa delim navdihujoč zapis, ob katerem se bomo zagotovo potopile navznoter in pomislile, na kakšne načine se lahko povežemo z življenjem zunaj sebe, z naravo, z luno. Voila ponedeljkova plesalka:

Draga moja ženska, kako si začela teden?

Moj začetek je full-power, ampak ker sem zelo zgodaj vstala, se malo ustavljam in žongliram s svojo energijo, da jo prišparam še za zvečer, ko praznujemo polno luno.

Energija polne lune v ovnu je še vedno *zelo* močna in če si še nisi vzela trenutek, da bi jo obeležila, imaš še vedno čas. Hkrati pa te vabim, da se mi danes zvečer ob 21:30 tu v skupini pridružiš v fb live, kjer bomo popraznovale v družbi drevesnega orakeljčka. Če želiš, da tudi zate izvlečem karto, mi to, prosim, sporoči v komentar.

Sicer pa bi danes rada s tabo delila odlomek iz knjige Vse ob pravem času: Uporaba luninega koledarja v vsakdanjem življenju Johhane Paungger in Thomasa Poppeja. Johhana, ki je ena izmed desetih otrok hribovske družine s Tirolske, kjer so se spoznanja v zvezi z življenjem v skladu z luninimi cikli stoletja predajala iz generacije v generacijo. Waw!

“Človek je tisočletje dolgo živel v harmoniji z ritmi narave, da je lahko preživel. Z budnim očesom je opazoval in prisluhnil nujnostim, ne da bi se na začetku spraševal o vzrokih. Eskimi živimo sredi večnega ledu, v najtrših življenjskih okoliščinah, ki si jih komaj lahko še predstavljamo. Njihov jezik ima za pojem “sneg” štirideset besed, saj so se naučili razlikovati med štiridesetimi različnimi oblikami zmrznjene vode. Negostoljubno podnebje jih je v to prisililo. Za izgradnjo iglujem, strehe, ki jih varuje, sta primerni namreč samo dve izmed štirideset vrst snega in ledu.

Človek ni opazoval natančno samo stanja stvari, ampak tudi kakšna je odvisnost med tem stanjem in časom opazovanja – dan, mesec, letni čas, stanje (položaj in oblika) Sonca, Lune in zvezd. Številne pomembne arheološke zgradbe iz starejših zgodobisnkih obdobij potrjujejo, kako pomembno mesto so pripisovali naši predniki opazovanju ozvezdij in izračunavanju njihovih poti. Ne samo zaradi “brezvrednega” raziskovalnega nagona, ampak ker je bilo mogoče znanje o vplivu vsakokratnega ozvezdja tudi koristno uporabiti. Koledarji, ki so jih izdelali na osnovi gibanja Lune in Sonca, so služili za pregled določenih sil – impulzov, ki delujejo na naravo, človeka, živali samo ob določenem času in delovanje ponavaljajo v pravilnih časovnih razmikih; še posebej tistih sil, ki so sočasne s potovanjem Lne in vplivajo na vse življenje, soodločajo o uspešnem in neuspešnem lovu, dobri in slabi letini, o uspešnem in neuspešnem skladiščenju pridelkov in zdravljenju.

Raziskovalec narave, Charles Darwin, je torej v svojem klasičnem delu “O izvoru človeka” zapisal to, kar so številne generacije pred njim že vedele in upoštevale: “Človek je podvržen tako kot sesalci, ptiči in tudi insekti skrivnostnim zakonom, zaradi katerih so naravni procesi kot so nosečnost, rast raslin, zorenje plodov, trajanje številnih bolezni, odvisni od Luninih period.

Izostreni čuti, budnost, sposobnost zaznavanja in natančno opazovanje narave so naredili naše prednike za “mojstre pravega časa”.

Odkrili so:

*da so številni naravni pojavi – plima in oseka, rojstva, vreme, ženski menstruacijski cikli – povezani z Luninim potovanjem

*da se pri svojih opravilih številne živali ravnajo po stanju Lune. Na primer ptiči nabirajo material za svoja gnezda vedno ob določenem času in taka gnezda se po dežju vedno hitro osušjo;

*da je delovanje in uspeh delovanja za številna vsakdanja in manj vsakdanja opravila – sekanje drv, kuhanje, prehranjevanje, striženje las, delo na vrtu, gnojenje, pranje, uporaba zdravilnih snovi, operacije … – podvrženo ritmu v naravi;

*da ob določenih dnevih operacije in jemanje zdravil zelo pomagajo, ob drugih dnevih pa ne koristijo veliko ali celo škodijo – često popolnoma neodvisno od količine in kvalitete samih zdravil in ne glede na zdravnikovo usposobljenost;

*da so rastline v celoti in njihovi posamezni deli izpostavljeni delujočim silam, ki so od dnev do dneva različne, in da je poznavanje teh sil odločilno za uspešno pridelavo, oskrbovanje in obiranje plodov, da zdravilne rastline vsebujejo, če jih nabiramo v pravem času, več zdravilnih učinkovin kot sicer;

Z enim stavkom: Uspeh nekega delovanja ni odvisen samo od tega, kako smo za to delovanje usposobljeni, ampak nanj odločilno vpliva čas, ko to počenjamo..”

Noro, a ni? Mene to znanje tako navdihuje in z vsako celico tako močno čutim, da to ni samo preteklost, ampak tudi prihodnost, kajti to, kako smo trenutno odtujeni od narave, ne bo vzdržalo več dolgo.

*

Danes, 14.10. ob 18:24 gre luna v znamenje bika,

v četrtek, 17.10. ob 4:30 gre v znamenje dvojčka,

v soboto, 19.10. ob 12:43 pa gre v znamenje raka.

Kokosova granola z limono

72624286_370346653842441_3287103114905124864_n.jpg

Suhe sestavine:

2,5 šalice grobo mletih ovsenih kosmičev

1 šalica fino mletih ovsenih kosmičev

100g mandljev

100g kokosovega čipsa

3 pesti ajdove kaše (termično neobdelane= peščeno zelene barve)

ščepec soli

 

Mokre sestavine:

1/3 do 1/2 šalice deviškega kokosovega olja

1/3 do 1/2 šalice tekočega sladila (ki ni med)

eterično olje limone

 

Pečico segrejemo na 175 stopinj. V kozički zmešamo mokre sestavine in jih na blagem ognju segrejemo, dokler se olje ne stali, medtem ko v skledi zmešamo suhe sestavine. Ko je olje staljeno in dobro pomešano s sladilom, ga zlijemo v suhe sestavine, dobro pomešamo ter razprostremo po s peki papirjem obloženem nizkem pekaču. Pečemo dobrih 15 minut, oziroma dokler ne lepo pozlati, vmes pa parkrat pomešamo s kuhovnico, da se granola speče enakomerno. Ohladimo na pladnju, pokapamo z eteričnim oljem limone ter zapremo v neprodušno posodo, kjer granolo lahko hranimo nekaj tednov. Namesto eteričnega olja lahko aromo limone dobimo tako, da v mokre sestavine naribamo lupinico ene do dveh limon.

72691416_456028768453840_8741394723907829760_n.jpg

Učim se varno tvegati

f341a22922bb921f693912c80ba9b4bd
Art by Nate Frizzell

Zadnji dve leti, odkar sem na tem prehodu med Punčko in Mamo, in še posebej zadnji mesec dni, ko skozi ta prehod stopam z ženskami s celega sveta v skupnosti Ma-mmune, ki jo vodi Sarah Durham Wilson, se prebujam v tisti del ženske esence, ki je arhetip Mame. To se pravi: učim se biti varna in zanesljiva oseba najprej sebi in potem še drugim. Tako rekoč se učim biti zaupnica – po sskj-ju »zaupen prijatelj« ali »zaupna oseba koga« – in ta moja varnost in zanesljivost se širi in penetrira že vse aspekte mojega življenja, vključno z delom.

Moje delo je kreativne narave in to pomeni, da ga podžiga tveganje. Na primer tveganje, da sem izdala svoj knjižni prvenec v samozaložbi, ker mi pravna politika založništva v Sloveniji nič kaj ne diši, vedela pa sem, da ta knjiga preprosto mora v svet. Ali tveganje, da dnevno ponujam svojo dušo na pladnju, s tem ko se izpostavljam in objavljam svoje zapise. Že res, lahko bi zadržala zase vse, kar vre iz mene, ampak ker vem, da smo si med seboj bolj podobne kot različne in ker vem, koliko lažje je pri srcu meni, ko kje preberem, da nisem edina, ki se tako počuti, čutim, da moram vztrajati. No, pa saj sem ravnokar zatrdila, da moje delo podžiga tveganje, mar ne? Tveganje, pri katerem ne tvegam svoje glave, ampak del mene, ki je še bolj občutljiv od slednje –  svoje srce. In zato, da lahko še naprej delam, to se pravi ustvarjam, to se pravi tvegam, potrebujem varen prostor, ki ga bom kot Mama, kot varna in zanesljiva oseba, kot zaupnica, ustvarila.

Počutim se tako: moja lupina je sicer že popokala, ampak še vedno tičim v jajcu, še vedno sem na toplem in skrita pred svetom, ki ga ne poznam in me ne pozna. Še vedno sem v istem gnezdu, v katero sem se rodila, v katero me je Mama nekoč davno odložila. Pri tem gnezdu ne gre za vprašanje tega, ali živim pri starših ali ne, ampak za to, ali živim tako, kot bi si oni želeli, ali pa živim življenje, ki mu lahko resnično rečem »moje«. Gnezdo je prostor, ki ga Mama ustvari zato, da bi se v njem vse njene kreacije počutile varno, preden se podajo v širni svet.

Tako: počutim se kot mala dinozavrica (zahvala za to prispodobo gre seveda mojemu dinozaverčku Svarunu, zaradi katerega je moja prva asociacija na jajce »dinozaver« in ne »piščanček«), ki mora splezati iz maminega gnezda in ustvariti prostor, kjer se bodo vse njene kreacije počutile varno, preden se podajo v širni svet.

In v bistvu se mi vedno bolj zdi, da je ta prostor ta skupina.

Ta skupina mi nudi varnost, ki je na tem prehodu zame absolutno nujna. Varnost, da lahko še naprej ustvarjam, se igram, kreiram, delam – in skozi svoje delo živim. Morda se sliši la-la in čeprav sem to doslej pripisovala dejstvu, da je moje sonce v deseti hiši, sedaj mislim, da je to res za vsakega človeka, ki sledi svojim sanjam in dela tisto, kar čuti, da mora početi: moje Delo je moje Življenje. To se pravi: delam tisto, kar živim. Moje Delo je to, da govorim tisto, kar delam in torej tudi tisto, kar živim. In zakaj ravno pišem? Ker tisti občutljivi ribici v meni rabita izražati vso paleto čustev, ki prihajajo na površje, tista filozofska dvojčka pa rabita razumeti, kaj se v meni dogaja. S tem, ko pišem, lažje razumem. In s tem, ko delim, lažje živim, ker vem, da delam tisto, kar moram.

A vseeno – vsakič, ko karkoli objavim, tudi v tej skupini, tvegam. Tvegam, ker je vse iz srca in iskreno. Ampak ker je tveganje v tej skupini bistveno manjše, pravim, da se učim varno tvegati: učim se izbirati, kaj s kom delim. Prej, ko sem živela izključno kot Punčka, sem vsem pokazala vse. Brez cenzure sem se razgalila, ker me je gnala potreba po tem, da sem videna in sprejeta. Zdaj, ko pa prebujam v Mamo, me še vedno kdaj boli, če se mi zdi, da nisem videna, ampak zdaj se zavedam, da mi je bolj pomembno to, da me ljudje čutijo. Mene, moje zapise in vse, kar ponujam.

Zjutraj sem se pogovarjala s sosedo, ki mi je že pred mesecem dni ponudila, naj za občinsko glasilo napišem članek, v katerem bi svojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco predstavila domači publiki. Članka še vedno nisem napisala, ker me zvije že ob sami misli na to, da bi se spet pred vsemi razgalila. Prav tako me zvije, ko pomislim, da bi klicarila naokrog in se z ljudmi dogovarjala za predstavitve moje knjige po knjižnicah in knjigarnah in kulturnih domovih po Sloveniji. Enostavno ne morem. Nočem. Zaenkrat še ne. Bom, ko bom lahko.

Pridejo dnevi, ko sem Mama, in tedaj lahko. In pridejo dnevi, ko Mamo tista Punčkasta nesigurnost preglasi in ne more več biti moja zaupnica, in tedaj ne zmorem deliti svojega srca.

Ampak v tej skupini, se počutim, kot da vedno lahko. Tu se počutim dobro in tu si želim še naprej deliti svoje darove. Tu se mi zdi, da mi ni potrebno čakati na »tisti trenutek«, ko bom lahko, ko pridem »tja«, kjer bom lahko, kajti tukaj vedno lahko. In tukaj si vedno želim. Želim si deliti potovanje, ne cilja.

Zakaj sploh to govorim?

Zato, ker se učim biti Mama. Varna in zanesljiva oseba, zaupnica. Namreč, kot Punčka bi enostavno izginila, poniknila, se skrila. Popravek: kot Punčka sem se enostavno skrila. Premnogokrat. Odvihrala sem brez besede slovesa, se vrnila čez kakšen mesec dni, polna novih moči, ki sem jih načrpala navznoter in navzdol, in se pretvarjala, da se pravkar ni čisto nič zgodilo. Ker sem od sebe zahtevala nemogoče, sem si vselej prej ali slej skrušeno priznala, da tega tempa ne zmorem več držati, da ne zmorem več tako delovati – in se umaknila. Se ohladila. Vrgla slušalko dol. In prerezala vse linije. In ker sedaj tega ne želim več, ti povem, da v kolikor bi bila rada dnevno v stiku s tem, kar počnem in živim,  lahko moje Delo vsak dan najdeš v facebook skupini Attha sestrstvo – v krogu žensk, kjer se počutim varno. Skupina je zaprta v smislu, da nečlanice ne morejo prebirati objav, a odprta v smislu sprejemanja novih članic. Takšna je, ker si želim v njej ustvariti varno, podporno in intimno ozračje, sploh sedaj, odkar v njej potega trajnostna praksa, v kateri vsak dan skupaj ritualčkamo, se obračamo navznoter in navzdol in delimo o tem, kje trenutno stojimo. Skupina je seveda brezplačna, zato vabljena, če še nisi notri.

Pozdrav v čudovito jesen,

Tamara

attha_naslovnica