Ovira na cesti?

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,Knjiga Attha: Prebujanje v žensko esencoKomentiraj

67106045_391280044862618_7793088519299137536_n

Ženska esenca nas uči tega, česar je mene naučila že večkrat omenjena prijateljica Sara: vse, kar se nam v življenju zgodi, je neskončna ljubeča podpora na naši poti, in ne ovira, ki nas skuša iztiriti. Čisto vse. Vključno z izredno živahnim otrokom, ki energično skače po postelji, ko bi moral že preštevati ovčice. Vključno z gnečo na cesti tedaj, ko že krepko zamujamo. Vključno s polno steklenico soka rdeče pese – no, ali pač črnega vina, s katerim smo želele proslaviti čisto stanovanje – ki nam zdrsne s pulta, se razbije in prelije do vseh kotov in kotičkov naše bele kuhinje samo nekaj trenutkov za tem, ko so se bila pomita tla posušila. V takšnih primerih se seveda lahko odločimo iztiriti – izbira je navsezadnje venomer naša. Lahko se osredotočimo na to, kako bi nekaj moralo biti in predvsem, kako ne bi smelo biti. Lahko se odločimo vdano in pohlevno kot žrtveno jagnje spraševati, zakaj se mora vse to ravno nam dogajati. Ja, prav zares se lahko odločimo obupano spraševati, zakaj se karkoli dogaja – ob tem pa popolnoma spregledati, da se nam pravzaprav nikoli nič ne dogaja. Ker v resnici me vse ustvarjamo.

Lahko se torej odločimo, da bomo žrtev svojih okoliščin – vso pravico imamo do tega. Lahko se pa odločimo za drugačen pristop. Tak, kjer najprej za trenutek zamižimo, saj vemo, da na ta način najlažje, najhitreje in najuspešneje odvržemo breme zunanjih okoliščin ter vzpostavimo stik s seboj. Ko se obrnemo navznoter in ugotovimo, da je polje ženske esence, ki stremi k radosti in užitku, še vedno tu, se povežemo še z danim trenutkom. Zato prisotno, preudarno in globoko vdihnemo, zatem pa ravno tako prisotno, preudarno in globoko izdihnemo. Z zavestnim vdihom si dovolimo zares začutiti vsa čustva, ki nas v tem trenutku prevevajo. Z zavestnim izdihom pa vsa ta čustva izpustimo in začutimo, kako se sproščamo, umirjamo. In tako bomo morda že ob prvem, morda pa ob drugem, ali tretjem, ali osmem, ali sedemnajstem krogotoku našega dihanja pripravljene, da sprejmemo in zaslišimo nežno šepetanje naše ženske duše, naše atthe, kako nam iz globin šepeče, naj se na svoji poti ne damo motiti. Pravi, da imamo ves ljubi čas na svetu. In da je vse tako, kot mora biti. Kajti ženska esenca pozna samo plavanje s tokom.

Kaj pa tisto neskončno morje črepinj in rdečila na naših sveže pomitih tleh? Nebodigatreba?

Mogoče res. Ampak kaj pa, če so črepinje in rdečilo danes tukaj samo zato, da jih sprejmemo, resnično sprejmemo? Sprejmemo, ne da bi ponovno zašle v tisto zloglasno ulico samoobsojanja?

»Spet nisem bila dovolj prisotna!« sem si skrušeno pridigala in se popolnoma nezavedno grajala po neki podobni nezgodi, v kateri sem nemudoma po čiščenju na tla spustila polno (kupljena je bila namreč istega dne) steklenico dragocenega konopljinega olja. Med nerganjem sem iz omare izvlekla papirnato vrečko in vanjo nejevoljno metala zelene črepinje, za katerimi sem brskala po rumeni oljni luži na tleh, medtem pa pazila, da ne stopim vanjo. Kuhinja, ki se je tik pred tem bleščala v svoji brezhibni belini, je sedaj sijala zavoljo mastnega rumenila enega najdražjih olj. In jaz sem sredi nje samopomilovalno in hkrati jezno čepela in se oštevala in karala in grdila, ker sem to dovolila. Ko pa sem naenkrat zaslišala lastno dikcijo, sem postala; ko sem opazila, kako neljubeče se pogovarjam s seboj, sem se zamislila. In se sebi nemudoma iz srca opravičila. In se odločila, da to, kar se je pravkar zgodilo, nima moči ali pristojnosti, da bi definiralo kakovost mojega bivanja. Zato sem sklenila, da bom ponovno počistila kuhinjo. Ne zato, ker sem čutila, da moram, in ne zato, ker nisem želela, da kdo od nas treh, lastnikov s skupno osmimi tačkami, stopi na črepinjo in si poreže podplat. Seveda si tega nisem želela, toda to ni bil razlog, da sem ponovno vzela v roke metlo. Razlog je bil, da mi je imeti čisto kuhinjo preprosto v prevelik užitek, da bi si želela gledati obstoječi nered.

Ko sem vse to sklenila, mi je od nekod šinilo: »Kaj pa, če sem to dovolila samo zato, da bi lahko to nemudoma spustila? Spustila razlage in očitanje in nerganje – spustila vse, kar ne služi in sprejela, kar je? Navsezadnje imam kot ženska pomembnejše stvari za početi, kot je zatikanje ob preteklost. Recimo to, da v sedanjost in prihodnost tega sveta izdihnem čim več ženske esence, ki jo lahko krepim in gojim prav tukaj in zdaj.«

To spoznanje je priplavalo naravnost iz moje ženske duše, moje atthe, ki se je raje kot na to, da bi olja ne smela spustiti, osredotočila na tisto, kar jo napaja – užitek ob misli na čisto kuhinjo. Moja attha se namreč napaja iz ženske esence in ta se pri izkušanju užitka res ne da motiti. Najde ga lahko vedno in povsod. Če ji le dovolimo. Ko ji le dovolimo.

In me ji bomo dovolile, kaj?

(Odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide avgusta letos)

Več o meni in o knjigi lahko izveš tukaj  ali tukaj. Prednaročiš pa jo lahko tukaj. (Če slučajno ne deluje, pa me pocukaj za rokav na tamaraattha@gmail.com.)

Attha sestrstvo (6)

 

 

Advertisements

Prosim in hvala

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,Knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco1 komentar

Dragi moji,

rada bi vas prosila za uslugo.

Moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco je v grafiki in vsakič, ko mi jo Ana pošlje v pogled, se bolj zaljubim vanjo. In bolj kot knjiga postaja snovna, bolj navdušena sem nad dejstvom, da: ja, uspelo je! Ta veeeeelik, dolgotraaaajen, izžemajooooč projekt sem pripeljala do konca. Vsak čas se bo rodil. Popadki navdušenja se krepijo. In jaz samo diham.

Ampak.

Eno je knjigo napisat. Nekaj čisto drugega pa jo je prodat – in od nje zaslužit.

“Ja, ampak knjigo pišeš zase. Ne sanjaj, v Sloveniji od knjige ne moreš živet, pupka zlata,” slišim večkrat, ko se pogovarjam z ljudmi o svojih vizijah. In te ljudi lahko razumem. Ampak razumem pa tudi, da “je možno čisto vse, kar si lahko predstavljam”. (In naš kontrast me prav zares spominja na to pesem od Bajage, pri čemer jaz trdim, da “Verujem!”, oni pa: “Ne verujem!”.)

In ne. Knjige nisem napisala zase. Vsaj ne zgolj zase. Seveda, pisanje knjige s takšno vsebino, ima neizpodbitno terapevtske učinke in večno bom hvaležna, da sem dobila tako glasen poziv in priložnost, da se lotim tega dela … ki je bilo napisano za vse. “Ta knjiga je za ljudi”, pišem v uvodu. Natančneje, ta knjiga je namenjena ženski esenci v ženskah in ženski esenci v moških. Opisuje prebujanje v žensko energijo, ki jo najdemo tako v ženskah kot moških, zaradi česar verjamem, da lahko v njej čisto vsak najde nekaj zase. Ravno včeraj mi je (zgoraj omenjena grafičarka) Ana, ki jo bere med urejanjem, povedala, da je rekla svojemu možu, da je Attha: Prebujanje v žensko esenco knjiga, ki jo mora tudi on prebrati. Ja! Ta knjiga je za ljudi … ki bi se radi podali na potovanje zase … in se ob tem dobro zabavali.

In zato …

Zato je ta dopis namenjen promociji. In prošnji:

Če začutiš, če zaslišiš “ja” odznotraj, te prosim, da ta nagovor podeliš med “svoje ljudi”; med svoje ženske in moške, ki cenijo dobro čtivo in ki bi jih ta knjiga zanimala. 

Povezava, na kateri lahko izveš več o knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco in o meni, Tamari, je tukaj: https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki.

Na tej povezavi pa lahko knjigo prednaročiš: https://mailchi.mp/f9d5b2ff97a1/atthaprebujanjevzenskoesenco?fbclid=IwAR2DIunTrF3XGNLHBmq7uGiKm8UV6OCxLGjFctCVasjzUFnAw9_hUKfH8mg. Če obrazec ne deluje, lahko knjigo prednaročiš tudi direkt meni na email tamaraattha@gmail.com ali na telefon 040523757.

POMEMBNO: Prednaročila in predplačila sprejemam do konca julija, torej do 31.7.2019! Po prednaročilu je knjiga cenejša, pa še dišeče darilce, ki – preverjeno! – budi žensko esenco, dobiš zraven po pošti, takoj ko priveka na svet v prvi polovici avgusta. 😉 

Tukaj pa si lahko prebereš nekaj odlomkov iz knjige, da vidiš, da je to nekaj zate:

Presneti presežniki,

Prvi del prvega poglavja,

Kraljice, tako ali drugače,

Materinska ljubezen,

Pogodba s seboj.

*

Tako. To je nekako to.

In pa: wooohoo, whoopee, ole!

Ja, to so tisti popadki tik pred iztisom. In ja, še vedno plešem z njimi. 😉

Dragi, draga, ki si se prebil do konca tega mejla: HVALA. Za tvoj čas; vem, da je dragocen. HVALA. Za tvojo podporo; čutim jo kot dragoceno. HVALA. Tvoj doprinos cenim bolj, kot lahko z besedami sporočim, zato bom kar nehala besedičiti … in te pustila, da v miru oddaš prednaročilo. 😉

Imej čudovit dan!

Tamara Mihalič

12980964_10153837391849270_2073195876_o

Presneti presežniki

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence1 komentar

Natanko se spominjam trenutka, ko sem prvič v življenju pomislila kaj takšnega: »Če ne pojem nobenega piškota, s kakršnimi se zalagajo vse sošolke, bom v nečem boljša od njih.«

Skupina gimnazijk se je drenjala v beli hotelski sobici na neki peščeni sicilski plaži, od koder je lahko videla nasad pomarančevcev, in se pogovarjala. Na beli toaletni mizi z velikim ovalnim ogledalom je stal paket piškotov, polnjenih s čokolado, ki je vztrajno izginjal. Sobica je bila polna lahkotnosti, sproščenosti in radosti, ki pritičejo maturantskemu izletu radoživih sedemnajstletnic. Jaz sem bila seveda ena izmed teh hihitavih sedemnajstletnic. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da se izkažem in dokažem. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da sem v nečem najboljša.

Od nekdaj sem bila dobra učenka, toda uspeh v šoli je ob koncu osnovne šole, ko sem prejela Zoisovo štipendijo, prenehal biti kategorija, v kateri bi si želela tekmovati. Ja, moje ocene so bile v srednji šoli glede na količino časa, ki sem ga bila pripravljena vložiti vanje, dobre, toda nikoli niso bile najboljše – in, roko na srce, k temu si nisem niti nikoli prizadevala, saj vsi vemo, da je šolski uspeh v srednji šoli mnogokrat obratno sorazmeren s priljubljenostjo med sovrstniki. Jaz pa sem hotela slednjo. Status v družbi se mi je tedaj zdel malodane najpomembnejša stvar v življenju, da bi pa ta status pridobila, sem vedela, da se moram v nečem posebej odlikovati. In dejstvo, da sem izbrala hujšanje, ni nikakršno presenečenje. Želela sem, da mi ravno kilogrami, moja šibka točka, zavoljo katere sem bila v otroštvu mnogokrat izobčena, sedaj pomagajo pod žaromet.

Veste, mala Tamarica je bila debelušna deklica. In ne upam si dati roke v ogenj, da temu ni bilo zato, ker je bila preveč občutljiva (kot so njeno senzibilnost označevali drugi), pa si je zatorej svoje intenzivno čutenje želela zaščititi tako, da si je debelejšo kožo vilico za vilico prigrizla – navsezadnje sem na slikah do nekje četrtega leta popolnoma povprečne dekliške postave. Je pa res, da sem od nekdaj rada tudi jedla, nona Nada, ki je bila rojena med drugo svetovno vojno in je torej lakoto spoznala na lastno pest, pa je svoji prvi vnukinji najraje polnila krožnik s svojo ljubeznijo in naklonjenostjo. To je nekaj, zaradi česar sem bila na nono dolga leta zatem jezna, toda sedaj razumem, da bi mi krožnik lahko napolnil kdorkoli – žvečiti in požirati pa ne more namesto mene prav nihče.

Ja, kot deklica sem bila okrogla in zaradi tega sem se velikokrat počutila zapuščeno, zasmehovano, nesprejeto; bodisi me je zapustila najboljša prijateljica, bodisi me je tisti fant, ki mi je bil v mali šoli tako všeč, na očeh vseh boksnil v trebuh, bodisi sem preslišala, kako baka, ki nima dlake na jeziku, mami meče v obraz, da sem takšna, ker mi dovolijo toliko jesti. Ja, bila sem takšna. Izobčena. In zasmehovana. In prizadeta. In prav vedno sem bila malo manj kot dovolj. Vse dokler se nisem tistega poznoaprilskega popoldneva s skupino sošolk znašla v sobici nekega hotela in domislila načina, kako lahko postanem drugačna. Nič več izobčena, nič več zasmehovana, nič več prizadeta, marveč vredna in povsem dovolj.

Tistega popoldneva torej nisem pojedla niti enega piškota, polnjenega s čokolado; hja, želja po tem, da bi izstopala, da bi bila končno v nečem najboljša, je bila močnejša od želje po dozi inzulina. Naslednjega popoldneva nisem pojedla kosila in zvečer ne večerje. In kmalu sem začela s konstantnim postenjem, preštevanjem kalorij in vsakodnevnim tekom na skoraj 10 kilometrov.

S tem, ko nisem jedla, sem verjela, da postajam najboljša verzija sebe. In bolj suha kot sem postajala, bolj suha sem si želela biti. In bolj, kot sem mislila, da imam kontrolo nad svojim življenjem, bolj sem se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o meni.

Bolj, kot sem mislila, da nadziram svoje življenje, bolj so me v resnici nadzirale številke na tehtnici in mnenja soljudi. Bolj, kot sem mislila, da postajam nekdo, manj sem vedela, kdo naj bi postala.

Moj prvi fant, ki je nemočno gledal, kako mu izginjam izpred oči, mi je, ko je nekoč zatipal moje kosti, dejal: »Tamara, tako si suhcena. Ti moj kostko. Ti moja drobtinica.«

In to je bila glasba za moja ušesa. In okrogla mala Tamarica je bila v sedmih nebesih. In okrogla mala Tamarica je bila končno v nečem najboljša.

(Odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide poleti, prednaročiš pa jo lahko na tej povezavi)

483750_10150644625697819_728019189_n

 

Največji TURN-ON

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

Kaj je zate največji TURN-ON? Kaj je tisto, ob čemer začutiš tisto radost, za katero se zdi, da je ne more čisto nič skaliti?

Zame je to iskanje, predvsem pa najdenje užitka v vsakdanjem življenju, v preprostem, resničnem življenju, za kakršnega sem bila nekoč prepričana, da bi me dolgočasilo. Pa sem pred njim vdano bežala in iskala raje blišč, nekaj posebnega, nekaj ekstra – karkoli, kar bi mi dajalo občutek, da sem živa. Karkoli, samo, da bi začutila, da sem živa.

Približno tako:

“Nekoč sem v nekem predavanju, katerega naslova se ne spominjam več, slišala, da smo zaradi modernega načina življenja ljudje od vsega stresa, aktivnosti in obveznosti že tako fizično in mentalno utrujeni, da smo postali naravnost apatični. Neodzivni. Za življenje. In duševno mrtvi. In takšni, neodzivni za vse pritajene dražljaje iz našega notranjega in zunanjega sveta, hodimo po svetu in iščemo vznemirjenje, kjerkoli ga lahko dobimo. V pornografiji. V igrah na srečo. V alkoholu. V drogah. V nogometnih tekmah. V destruktivnih patoloških odnosih. V adrenalinskih športih. V vsem, kar nam dvigne tisti adrenalin v krvi, ki nam daje občutek, da smo sploh še živi. Storili bi karkoli, samo da bi za nekaj trenutkov ponovno čutili – pa čeprav je tisto, kar čutimo, zgolj napetost vznemirjenja, ki nam, biološko gledano, z veliko žlico odjema življenjsko energijo. Storili bi karkoli, samo da bi ponovno čutili, kajti človeška potreba po tem, da bi čutili, se je v večini izmed nas spremenila v neiztrohnjeno hrepenenje.

No. Ne morem sicer trditi, da sem glede te generične teorije o človeštvu, ki odvisniško tava po svetu iščoč naslednji fiks, zares opredeljena, se pa povsem strinjam s trditvijo, da globoko v sebi vsi hrepenimo po tem, da bi lahko čutili. Ljudje bi radi čutili.”

Tudi zavoljo zgornjega odstavka iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco sedaj vem, da se v resnici nisem bala tega, da bi me vsakdanje življenje dolgočasilo. Ne. Bala sem se tega, da svojega življenja ne bom čutila. Da ga ne bom znala čutiti, če ne bo glasno in dramatično in polno kontrastov in razgibano in nasičeno. Da se ne bom znala počutiti živo, če me ne bo ravno premetavalo. In da ne bom znala živeti.

Da mi ne bo srce vztrepetalo vsakič, ko se zazrem v oči mojih najljubših ljudi.

Da ne bom znala uživati v kuhanju tudi, ko se mi ne da, in se nasmehniti, ko mi sine reče, da sem mu lepa v tistem predpasniku drobnih rožnatih rožic.

Da ne bom znala zapreti oči vsakič, ko si pod nos podržim stekleničko najljubšega eteričnega olja.

Da ne bom znala uživati v kozarcu dobrega rdečega vina, ker mi bo moto iz preteklih življenj preveč glasno odmeval: “Kamor je šel bik, naj gre še štrik.” Ali pa se bom tresla, kako grozno bo alkohol vplival na mojo stopnjo vibracije.

Da ne bom znala ceniti tega, kar imam, in se veseliti vsega, kar prihaja.

In čeprav včasih še vedno ne znam, pa vedno, vedno, vedno poznam orodja, s katerimi lahko ZAČUTIM. Ta orodja so RITUALČKI in ta orodja bi rada sedaj delila tudi s teboj. Ker vem, da te zanima, kako se lahko počutiš živo in polno in radostno čisto vsak ljubi dan. In ker vem, kako prijazen je lahko svet, če se ženske sveta počutijo dobro – v njem, predvsem pa v sebi.

*

Ta orodja bom s teboj delila v programu, ki bo potekal naslednji mesec, avgusta. Da bi o programu izvedela več, mi pa še naprej sledi. Kaj kmalu ti razkrijem podrobnosti. 🙂

Zgornji odlomek je iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri boš našla mnooooogo drobtinic za svojo žensko dušo. O knjigi lahko izveš več na tej povezavi, kjer s teboj delim tudi nekaj svojih najljubših ritualčkov – popolna predjed za prihajajoči avgustovski program, prisežem.

Knjigo lahko prednaročiš (in iz srca ti svetujem, da jo! 😉 ) tukaj.

66349195_2394230904186335_9156631668163870720_n

Mimogrede, to je tisti predpasnik, v katerem sem Svarunu tako lepa, da mi tega nikoli ne pozabi omeniti. 

Kako obrnem list

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

newmoon

Zadnjih nekaj dni je bilo precej težkih. Počutila sem se, kot da je prišel en val in pokopal vse moje gradove iz peska ravno v trenutku, ko sem vzravnano, ponosno, pocukala svet za rokav s povabilom, da si ogleda mojo mojstrovino. Gradovi, ki so nekoč tooooliko obetali, so ostali zravnani z zemljo. In nikjer ni bilo niti najmanjšega sledu več o tem, da sem jaz nekoč nekje vložila ogromne količine časa in energije in predanosti in ljubezni, da bi nekaj zgradila; nikjer ni bilo niti najmanjšega sledu več o tem, da sem nekoč že živela. Nikjer, razen v meni.

Bili so trenutki, ko sem čutila vsa klasično »negativna« čustva naenkrat. Strah, da moj grad res pobere val; jezo, ker mi ni nihče pomagal in zajezil morja; skrb, da bom brez gradu obsojena na večno postopanje po obali in prizadevanje, da nekaj vendarle spravim skupaj; žalost, ker me vsa ta čustva utrujajo. Ja, v zadnjih dneh sem na prsih čutila težo, v prsih pa trepet. Nisem bila sproščena. In nisem bila najbolj srečna in pomirjena in lahkotna verzija sebe, kar sem jih kdaj spoznala. V ozadju je bila neka skrb. V bistvu je bila v ozadju tista točno določena, dobro poznana, vedno ista skrb, ki priplava na površje vsakič, ko ji dam priložnost. (Temu bi neki profesor iz srednje šole dejal tako: »Imena niso važna, ma je b’la …« finančna varnost.)

A ne glede na vse, kar se je v meni te dni dogajalo, in ne glede na to, koliko solz sem pretočila in kolikokrat sem se ustavila v koraku in se opomnila, da moram dihati – globlje in počasneje, vedno globlje in počasneje –, se sedaj počutim drugače kot vsakič doslej, ko mi je zagustilo. Resno. Včeraj ob 21:17 je bila navsezadnje prazna luna in ta otvori vsak lunin cikel, s tem pa tudi označuje čas, ko nas čisto vse podpira, da obrnemo nov list.

Res, običajno na takšne viharne dni zaradi goste megle skrbi sploh nisem videla dlje od svojega nosu. Videla nisem niti te poti, na kateri stojim – poti, za katero vem, da je prava zame. In stanje je bilo silno podobno brezupu. Poznaš tisto bojazen, da se ne boš nikoli več počutil/a bolje, kot se počutiš sedaj? Da je to – to, in da ne bo nikoli več drugače? (Ljubitelji/ce Harry-ja Potterja si lahko ob tem predstavljamo občutek, ko se ti naglo, groteskno približuje morakvar – bitje, ki bi ti, če bi le imelo možnost, spilo vso srečo, vso strast, vso veselje do življenja.)

Ampak tokrat je drugače. Res drugače. Drugače pa je to, da tokrat sprejemam. Sprejemam vse. Predam se; ne zato, ker bi obupovala, ampak zato, ker se ne bom več bojevala. Ne bom več govorila svojemu strahu, naj me ne trese. Strah pač trese in ko trese, trese zato, da z mene strese vse, ki mi ne služijo več. Ne bom več govorila svoji jezi, naj me ne kuri. Jeza pač kuri in ko zakuri, je to zato, da lažje prepoznam tisto, kar mora zgoreti. In ne bom več govorila svoji skrbi, naj me ne krči. Skrb pač krči in ko zakrči, zakrči zato, da sem bolj hvaležna za sprostitev, ki sledi. Ne, ne bom več govorila, ne bom se več borila. To pa zato, ker sedaj razumem, resnično razumem, da za krčem vedno pride sprostitev, za ognjem pepel in za strahom sprejemanje. Za minusom plus. Za viharjem mir. Za koncem … nov začetek. Za zadnjim krajcem … mlaj. Nov začetek.

Letos spomladi mi je moja ženska duša, moja attha, zaklicala: »Hej, če že ni mogoče, da se s Svarunom v tem trenutku preseliva v neko hišico ob robu gozda, lahko v stiku z naravo ostajaš na drugačne načine, veš.« Vsakodnevni sprehodi v naravo, seveda. Življenje v skladu z letnimi časi, seveda. Ampak letos me je po dolgih sedmih letih občudovanja z daljave, spet poklicala luna. Luna s svojimi ritmi in njih čarovnijo! In rekla je: »Moje valovanje je lahko tvoje orodje, veš.«

In sedaj postaja.

*

Če te zanima, kaj mislim, ko govorim o življenju v skladu z luninimi cikli, ti srčno priporočam, da se pridružiš naši zaprti faceboo skupini Attha sestrstvo, kjer delim o tem potovanju, na katerega sem se pravkar vkrcala: včeraj sem v skupini posnela video, zvečer pa sem tudi objavila prasko, ritualček, ki ga lahko narediš ob mlaju, da te lahko energija te lunine mene podpre pri usmerjanju svoje energije tja, kamor si želiš.

Sicer pa o ritmih in ciklih veliko govorim tudi v svoji prvi knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri lahko več izveš tukaj ali v videih na facebook strani Attha.

65933336_1178527455661855_8511923632123936768_n

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Tamara

Še vedno je smešno

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

luna

Trenutno uživam ob raziskovanju neke zame povsem nove domene, ki me je vztrajno vabila in klicala zadnjih sedem let – vse odkar sem se vanjo prvič zaljubila.

Seveda sem jo doslej rada opazovala iz varne razdalje in žgolela, ko me je njena lepota navdihovala, toda nikoli se nisem zares spustila v delo z njo. To moje navdušenje je bilo pač ena tistih stvari, ki nas vztrajno mamijo in zapeljujejo, in za katere preprosto vemo, da se jim bomo nekoč posvetili – nekoč, ko bomo imeli čas. Poznano?

Ja, moja ljubezen do lune je definitivno padla v to kategorijo. Nekaj let tega sem sicer pričela z nakupovanjem knjig o njej in jih navdušeno listala dokler nisem ugotovila, da iz te moke še ne bo kruha, ker je v njih kosti za nekaj življenj glodanja in nekaj življenj trenutno nimam na razpolago. Ampak tokratna ovulacija mi v uho vztrajno šepeče: »Kdaj, če ne zdaj?« in me obdaja z nekim otipljivim obstretom neustrašnosti (včeraj mi je celo prislužila naziv »amazonka« s strani nove, krasne prijateljice Ane), pa sem šla v akcijo. To se pravi: dnevno posvečam več svojih misli luni, poleg tega pa sem se lotila poslušanja (ja, zadnje čase knjige kar poslušam preko Audible – berem trenutno še vedno samo mojo) knjige Moonology avtorice Yasmin Boland. Razburljivo!

No, če veste karkoli o manifestaciji s pomočjo luninih men, potem najbrž veste, da je prazna luna čas, da postavimo namero za prihajajoči mesec. Ja, mlaj je čas, ko si nekaj zaželimo – da bi pa to storili, je potrebno vedeti, česa si v resnici sploh želimo. In ta del, ki od daleč izgleda povsem samoumeven, je lahko v resnici najtežji. Ne zato, ker resnično ne bi vedeli, česa si želimo. Zato, ker ne vemo, ali smo pristojni, da si to … dovolimo.

Danes zjutraj, ko sem med meditacijo potihnila in potipala za odgovori, je nadme prihrumel plaz zavedanja, da moja najgloblja hrepenenja še vedno spremlja strah. Strrrrrah! Strah, da bom to, kar si (res, res, res) želim, kasneje izgubila. Strah, da bom zavrnjena. Strah, da mi to, kar v meni bije od nekdaj, pač ni namenjeno v tem življenju, zaradi česar si bom raje prišparala bolečino in se še naprej potuhnila: si še naprej želela, ja, ampak še naprej ne verjela.

Prejšnji teden sem bila zelo jezna na Jogija; no, tako sem vsaj mislila. Jogi je moj prijatelj, s katerim ponovno skupaj muzicirava in se pripravljava na jesenske predstavitve mojih knjig, na vseobsegajoče dogodke s 360° izkušanja ženske esence (na katere vas vse zelo toplo vabim). Nanj sem bila jezna zato, ker sem dobila občutek, da je najino ustvarjanje pomembno samo meni, da on preprosto nima toliko interesa, kot si jaz želim, da bi ga imel, in da so zaradi njega minili že trije tedni od zadnjih vaj. A še preden sva ga s Svarunom prejšnji teden obiskala (seveda z namenom, da mu brez filtrov povem, kako se počutim) – sem obiskala sebe. In tam, ob čaju in piškotih z mojo dušo, ugotovila nekaj zelo pomembnega: glasba, ki je, odkar vem zase, moje največje hrepenenje, mi je pač preveč pomembna, da bi manifestacijo zaupala – zgolj sebi. Jogi je bil v tej enačbi samo nekdo, na katerega sem bila jezna zato, ker mi je bilo lažje čutiti jezo kot pa strah: jezo, ker ni vse tako, kot sem si bila predstavljala; strah, da v resnici ne zmorem sprejeti vsega, kar si tako silno želim …

O resničnosti tega strahu priča tudi anekdota, ki se je zgodila nemudoma za tem, ko sem v prejšnjem odstavku natipkala zadnje tropičje:

V trenutku, ko sem natipkala zadnje tropičje, je v dnevno sobo priskakljal nasmejanček Svarunček in skupaj sva se zapodila na najin kavč, na jutranjo brezkofeinsko kavo slastnega cartanja. In ko se takole premetavava po kavču in žgečkava in afnava in hihitava, ob misli na pravkar izpisan del moje duše, spontano zapojem enega mojih najljubših napevov: »I release control and surrender to the flow of love that will kill me …«

Namrščim se nemudoma, kajti nekaj mi smrdi. A vseeno traja kar nekaj trenutkov, da dojamem, kaj sem pravkar zapela: »Spuščam nadzor in se predam ljubezni, ki me ubija …«

Oba planeva v smeh. Svarun v sladek smeh; ker pozna napev in ker ve, kaj v angleščini pomeni beseda »kill« (ravno včeraj sem mu tolmačila izsek iz Harryja Potterja, kjer Mrlakenstein naroči Glistorepyju, naj ubije Cedrika), se smeji moji situacijski komiki. Moj smeh pa je, priznam, sladko-kisel: malo je že fermentiral.

»To si torej mislim, da bo ljubezen naredila z mene, kaj?« se popraskam po glavi. O, ja. Partnerska ljubezen je eno izmed mojih globljih hrepenenj. In, o, ja. Morda je pa res. Morda v njeno verodostojnost res še ne verjamem povsem. Navsezadnje sem se s svojim patosom, s svojo idejo o nesrečni ljubezni vsa ta leta ponašala ponosno kot pav.

»No, ampak še vedno je smešno,« sklenem in se pridružim Svarunovemu smehu. Smešno in resnično.

In sedaj?

Sedaj se znova in znova vračam k stavku iz moje knjige, ki sem ga prebrala včeraj. V upanju, da tudi tebi kaj pomudi, ga delim s teboj:

“Ženska moč izvira iz neomajnosti sproščenega zavedanja, da smo popolnoma upravičene do izključno takšnega življenja, kakršno nam zares diši, saj je že naš obstoj znotraj te čudovite ženskosti, ki topi leta in leta pozabe, dovoljšen razlog, da smo vredne vsega, kar si želimo.”

Naj se zgodi.

P.S. Jogi, ker vem, da to bereš: hvala ti. Tudi zato, ker sem lahko kdaj jezna nate … dokler pač ne neham bit jezna. 😉

***

O moji knjigi lahko izveš več tukaj, prednaročiš pa jo lahko tukaj.

Neskončna hvala za tvojo podporo!

mi že slediš na instagramu

 

Čez Sebe – za Tebe

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

Dragi moji,

pozdravljeni, ponovno.

Kaj ko bi tokrat izpustila uvodni del, v katerem s prizvokom slabe vesti razglabljam, koliko časa se vam že nisem javila in zakaj? Sploh, ker bi tak pristop na čudovit način pripravil teren za temo, o kateri sem si želela danes spregovoriti? Ja, dajmo kar preiti na bistvo …

V zadnjem času sem veliko razmišljala o odnosih; o odnosih in postavljanju meja, o odnosih in pričakovanjih do soljudi, o odnosih s soljudmi in kako ti vplivajo na moj odnos do sebe. O teh odnosih pa nisem samo razmišljala, ampak tudi izkušala koncepte, ki so se porajali v meni.

Teden dni tega sem bila priča telefonskemu pogovoru med prijateljico in terapevtko, s katero se je v roku enega tedna že nekajkrat dogovorila za srečanje, pa je slednja vsakič znova terapijo odpovedala zaradi nujnejših stvari, ki so prišle vmes (poškodba, rojstvo otroka, ki mu je prisostvovala in generalno čiščenje doma). Nazadnje sta se le dobili, se o vsem dodobra pogovorili, terapevtka pa se je prijateljici opravičila z besedami, da se uči postavljanja meja.

Ta dvogovor mi je v misli takoj priklical drugo prijateljico (ki je – zgolj kot zabavno dejstvo – prijateljica tako s prvo omenjeno prijateljico kot tudi omenjeno terapevtko), ki je moja velika učiteljica poslušanja sebe znotraj odnosov. Zakaj? Zato ker vedno, vedno, vedno svojim dogovorom sledi zgolj in samo, če lahko – to se pravi, če s tem ne gre preko svojih meja in meja svojega telesa. To pomeni, da z lahkoto odpove dogovor, ko se sama počuti utrujeno ali slabo, in to pomeni, da brezpogojno sprejema, ko tudi drugi odpovejo dogovore. In ko mi je zadnjič ta prijateljica govorila o svojem unikatnem odnosu z moževim bratom, v katerem je glavna vrednota lastna integriteta (in ne sledenje dogovorom tudi, ko nismo na volji, izključno zato, ker verjamemo, da drugi od nas to pričakujejo), sem tudi sama zahrepenela po takšnem odnosu … ne vedoč, da takšen odnos v resnici (lahko) že imam.

V nosečnosti sem se preselila nazaj k svojim staršem. In tudi če mi ta ideja sprva ni bila najbolj všeč, se mi je še vedno zdela boljša od tiste, da v nekem najetem stanovanju v Ljubljani, stran od narave in od svojih ljudi, samevam z novorojenčkom. Nenazadnje sem pri starših imela naravo, svoj dragi, ljubi Kraški rob, in pa ljudi, ki mi stojijo ob strani od nekdaj, tudi če marsikdaj ne razumejo ali aplavdirajo mojim impulzivnim odločitvam. Ja: imela sem zunanjo posteljico ljudi, ki so namesto mene skrbeli za vse, za kar bi kot novopečena mamica sicer morala poskrbeti sama: za hrano, za toploto, za pranje in sušenje pokakanih pleničk, za moje blagostanje; za mojega otroka, ko sem vsake toliko le odločila skočiti pod tuš; za pogovore, da nisem pozabila, kako se komunicira z odraslimi. In ko je moja draga N. prejšnji teden rodila, sem vedela, da ji želim pomagati, kolikor je v moji moči. Kolikor je v moji moči. To so ključne besede.

Nisem razmišljala o tem, da bi ji vrnila, kar mi je bila ponudila, ko sem sama potrebovala pomoč. Nisem razmišljala o tem, da bi ji plačala, da bi poravnala račune in se odvezala bremena, da sem nekomu dolžna. In ja, najbrž bi lahko tudi tako razmišljala. Ampak tako bi razmišljala, če bi imela težave s sprejemanjem, z iskrenim sprejemanjem vsega, kar mi je ponujeno – s sprejemanjem življenja, če želite. Nisem razmišljala o tem, da sem ji dolžna. Razmišljala sem predvsem o tem, da želim dati. Ker lahko. In ker razumem, kako blagodejno in v resnici nujno potrebno je, da okolica, da zunanja posteljica poskrbi za novopečeno mamico in njeno družino, medtem ko ta svoj čas in energijo usmerja predvsem v mir, v udobje; v spoznavanje novega bitja, ki jih je (in nas je vseh) blagoslovilo z svojim prihodom; v spoznavanje sebe v svoji novi vlogi.

Pa sem poklicala njeno mamo in še njo pobarala, ali bi bilo v redu, če jim v torek prineseva kosilo na dom. Ker je to vsem odgovarjalo, smo se zmenili za torek in jaz sem bila vesela, da bom lahko pomagala prijateljici, ki me je vedno podpirala na tisoč in en način. Bila sem celo tako vesela, da sem povsem pozabila na svojo menstruacijo, ki je imela priteči – ravno v torek, kajpada.

V ponedeljek, ko se je menstruacija zelo zgovorno napovedovala, sem jo še vedno prosila, naj vendar počaka do srede: »Dan gor ali dol! Počakaš še en dan, pa bom samo tvoja, ok?« Po napornem delovnem vikendu sem se betonskih nog in nepopisnih bolečin v križu ves dan posvečala pripravi dveh hlebcev (enega za N.) in še peciva iz kislega testa, da sem se lahko zvečer dobesedno samo še plazila naokrog in jezno penila, ker sem si bila ponovno naložila preveč na pleča. Preden sem zvečer zaspala, sem sicer začutila, da naslednjega dne najbrž ne bom mogla v Ljubljano, ampak ker je bila želja po tem, da pomagam, da služim, predvsem pa da ne »zahinavim«, močnejša, sem misel ljubeče pregnala – do naslednjega jutra, ko so me bolečine v maternici že ob pol sedmih prebudile, kot bi kričale: »Kar ti počakaj še en dan in se kljub vsemu, kar si obljubila svetu, odloči zase!«

Prvi dan menstruacije in po potrebi še kak dan prej oziroma kasneje že nekaj let posvečam izključno sebi. Takrat ne delam. Življenje se ustavi. Spustim rolete, se zleknem na svoj rdeči kavč s svojo sveto ogrlico okrog vratu, in počivam. No, tako je bilo v teoriji, v praksi pa so me do tokratne menstruacije še vselej preganjali duhovi akcije, in mi narekovali, naj vsaj meditiram in naredim kak ritualček, naj grem vsaj po dnevnik in vanj zapišem vse, kar doživljam in se morda posvetim še kakšni nežni, slastni, menstruaciji prijazni jogi. Seveda, vse to bi bilo v najboljši veri narejeno izključno zase, ker v vseh teh aktivnostih neizmerno uživata moja duša in moje telo. Ampak vse to bi  se hkrati trudilo prikriti  dejstvo, da ne znam zares počivati in da ne znam samo biti: s svojo bolečino in s svojim dihom. Ha!

N. sem torej ob pol sedmih zjutraj poslala skesano glasovno sporočilo, v katerem sem se neštetokrat opravičila, da sem pravkar dobila menstruacijo, ki me tako boli, da ne morem v Ljubljano. In potem sem naredila nekaj, kar nisem naredila še nikoli, ko sem se zbudila ob pol sedmih zjutraj: budilko sem nastavila za osmo, da bi lahko Svaruna še pravi čas peljala v vrtec, potem pa sem nazaj zaspala. Kaj?!

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

To sporočilo me je čakalo v nabiralniku, ko sem ob pol osmih peljala Svaruna v vrtec. Po čisto kratkem postanku pri cerkvici, kjer zadnje čase rada najdem svoj mir, sem prišla domov, pomila posodo od prejšnjega dne, nato pa sem se ulegla na kavč brez občutka, da  mi je karkoli zares treba. Kajti vedela sem, da je najboljša stvar, ki jo lahko v tistem trenutku naredim zase in za svet, da počivam. Da dovolim, da me boli. Da sprejmem, da me boli. Ker boli lahko samo dokler se upiram, in ko se sprostim in dovolim, tudi bolečina najde svoj ventil. A ni vedno tako?

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

V trenutku mi je postalo jasno, da lahko od drugih pričakujem, naj bodo zvesti meni in najinim dogovorom tudi takrat, ko jim intuicija pravi drugače, samo, če sem tudi sama bolj zvesta temu, kar obljubim kot temu, kar me moje telo in duša v tem trenutku prosita. In to je definitivno nekaj … kar sem počela do sedaj. Ampak hkrati je to tudi nekaj … kar lahko morda nekoč, morda pa tudi zdaj, izživim in prerastem: ta pričakovanja, ki jih  večno gojim do drugih in svojo potrebo po tem, da v drugih iščem lastno varnost.

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

Kaj, ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta? In kaj, ko bi drug drugega spodbujali v tem, da smo iskreni, zares iskreni s sabo in drugimi, tako kot je mene draga N. spodbudila z zgornjimi besedami? Kaj, ko bi postal popolnoma sprejemljiv odgovor na vprašanje: »Ali prideš danes na kavo ali na pogovor ali na frizbi?« tisti, ki izvira iz samega središča nas in se nam morda na prvi pogled zazdi nesramen in egoističen, ampak je pač samo resničen in avtentičen: »Ma ne. Danes bi rad/a bil/a sam/a.« ali »Ma ne. Danes bi rad/a dokončala neko stvar, potem pa sem že zmenjen/a.«

Ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta, nam je že vnaprej zagotovljeno, da bomo vsi skupaj – in vsak posebej! – veliko bolj zadovoljni. Zadovoljni in sprejemljivi. Do sebe in do drugih.

62416220_10156974577382819_8622081966944026624_n

(na sliki: sveta menstrualna ogrlica iz Indije, o kateri pišem tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco)