Podpora, ki to postane, ko smo jo pripravljene uzreti

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha,Heroine's Journey,SlovenskoKomentiraj

pentagram mum

Nekaj dni tega mi je prišla naproti neka astrološka napoved za letošnji september.

Rada imam astrološke napovedi. Zdijo se mi čudovita podpora v prizadevanju, da bi iz našega časa tukaj in zdaj izželi kar največ. Ampak astrologija je lahko podpora šele ko smo jo kot tako sposobni videti.

Šla sem in z veseljem požrla celotno astrološko poročilo, ker pa je to govorilo o kozorogu in o veličastnem Saturnu in ker sem sama tekom let popolnoma pozabila, za kaj se gre pri mojem lastnem veličastnem Saturnu, sem se odločila doma izbrskati mojo astrološko karto in jo znova prevohljati. Saj veste, za hec. Ampak lahko bi vedela, da se bo ta hec nekje po poti izgubil: naslednjega dne sem namreč pričakovala menstruacijo in dovolj dobro se poznam, da vem, da okrog svoje rdeče lune to neizogibno ribjo potrebo po kopanju globlje in globlje še toliko bolj čutim. In ne. Ni mi žal, da sem šla svojo astrološko karto preučevati. Ne gre za to, da si želim, da bi se tega vzdržala. Sploh ne. Naslednjič, ko se to zgodi, si bom zgolj skušala zapomniti, da je za moje predmenstrualno udobje tisti hec bistvenega pomena. In skušala si bom zapomniti, da tedaj svojega nenasitnega uma nikakor ne smem spustiti s povodca in mu s tem dovoliti, da tisti hec ulovi in pokonča. S temi besedami ustvarjam umski opomnik, ki naj mi služi vsakič naslednjič, ko bom zapeljana.

Naj vam pojasnim.

Ko sem imela pred seboj svojo astrološko karto, sem zelo dosledno ugotovila, da sem večino izmed tega, kar naj bi različni znaki v različnih hišah v različnih znamenjih pomenili, pozabila. Ob tem spoznanju pa je moj um skočil iz nizkega štarta, se odpel s povodca in se začel poditi po sledeh mojih vesoljnih pošasti z namenom, da bi iz njih pregnal samo esenco tistega heca; da bo življenje lahko spet smrtno resno; in da bodo vse stvari, ki jih nimam pod kontrolo, grožnja mojemu obstanku. Na primer moj Mars v znamenju bika v dvanajsti hiši.

Mojemu umu nenadoma ni bilo več dovolj, da imam pred seboj svojo astrološko karto. Pustila sem se mu zapeljati in pričela kopati za tistim Marsom v dvanajsti hiši, ob katerega se je obregnil. In odkrila sem stvari, zaradi katerih je potlej Tamarica popoldan preživela v kujanju in obsojanju same sebe, ker si vedno, vedno, a ma baš vedno mora izbrati najtežjo možno pot, pa pika. Ne nameravam se spuščati v podrobnosti o tem, kar sem prebrala, ampak menda je takšna postavitev Marsa, kot jo imam jaz, nevarna. Omenjena je bila celo beseda »zapor«, dejstvo, da si bom v življenju nabrala veliko sovražnikov moškega spola in precej jasna prepoved, da se navkljub moji potencialni naklonjenosti nikoli ne smem začeti aktivno ukvarjati z magijo.

Ko sem to prebrala, sem obstala. Pretresena. Vkopana. In spomnila sem se, zakaj sem v svojem življenju proti astrologiji že večkrat nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh.

Ampak sedaj nisem tu, da astrologijo preženem z zamahom svoje roke prav tako, kot sem se večidel življenja iz svoje izkušnje trudila pregnati vse temno.

Sedaj nisem tukaj, kjer bi na stvari še vedno gledala skozi črno-bele leče in nekaj sploh imenovala temno, da bi bilo nekaj drugega lahko svetlega.

Ne, sedaj res nisem tukaj, kjer življenje ločujem na dobro in slabo – se plazim za dobrim in se otepam slabega; moja ženska duša, moja attha, me namreč uči sprejemanja.

*Kako torej sprejeti to, kar sem bila prebrala brez, da vse vzamem tako smrtno resno, tako definirano in tako definitivno?*

Zvečer istega dne sem potem ko je Svarun zaspal še malo posedala na balkonu in gledala zvezde. Nisem več aktivno razmišljala o prebranem članku, čutila pa sem, da so besede v meni še kako aktivne. Nisem se mešala vanje, nisem jim več nasprotovala, nisem se kregala z njimi in nisem jih skušala preglasiti s svojo umetno tišino – samo dovolila sem jim, da po svoje brenčijo, medtem ko sem jaz po svoje molčala.

V tistem pa mi od nikoder zelo jasno šine: »Tiste besede me ne definirajo.«

Nasmehnem se. In se smejim, ker vem, da je res: tisti članek me ne definira. Tisti članek nima moči, da govori o tem, kdo sem jaz. Samo jaz imam to moč.

To, da sem se 10. marca 1987 ob 10:45 (pravi mama, čeprav je v rojstnem listu zapisano 10:50) rodila v koprski porodnišnici mi je v zibko nedvomno položilo mnogo darov; takšnih, ki jih jemljem kot darove in tistih, ki se jih otepam kot pomanjkljivosti. Ampak moj rojstni datum pove o meni samo eno – to, s čimer sem se rodila. In to je plastelin, ki ga v ročicah mečkam in manem že tri desetletja. Pla-ste-lin. Plas-te-lin.

To, od česar je odvisno, kaj bom jaz iz vsega tega plastelina naredila, pa je moj DRAJV: moja pripravljenost soočanja z vsem, kar je bilo vame posajeno in moja pripravljenost stopanja naprej, vedno naprej, po tej poti. Definiram se lahko samo sama – s tem, ko se odločim, kaj bom s tistim, kar mi je bilo položeno v zibko, počela.

Ne, tisti članek me ne definira. Definiram se sama – s svojo svobodno voljo.

Naj vam pojasnim, zakaj sem v to tako sveto prepričana?

Tako je bilo. Pisalo se je leto 2012, ko sem šla k znancu astrologu na posvet. Ravno sem prišla iz Indije z namenom, da si zaslužim za kitaro in za nova potovanja – želela sem se namreč povsem posvetiti glasbi in njenemu klicu, ki ga slišim vse odkar vem zase. Toda potem sem tu doma spoznala nekega mladeniča in nekaj me je ustavilo v koraku: vedela sem, da bom postala mama. Tedaj so mi že kakšno leto različni dogodki napovedovali prihod otroka (od zgodbe, ki mi jo je v Indiji govorila prijateljica o neki njeni prijateljici, za katero sem čutila, da je tudi moja – do nekega prikupnega Nemca, ki mi je ob branju iz dlani sveto zatrjeval, da vidi črtico otroka, ki bi se naj že zgodil) in v času, ko sem obiskala astrologa, sem bila iz vseh teh napovedi in slutenj že zamesila silno močno željo. Pa sem ga povprašala, kaj vidi v karti glede otrok.

»No, ja. Hm. Veš, Saturn v škorpijonu v peti hiši včasih pomeni, da pač ne moremo dobiti vsega, kar si želimo …« mrmra, medtem ko preučuje odnose in naveze mojega Saturna z ostalimi planeti. V moji karti ni bilo videti niti sledu o otroku, ki sem si ga tako želela.

Ko sem to zaslišala, sem obstala.

Pretresena.

Vkopana.

In v istem trenutku sem proti astrologiji nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh … že čez nekaj mesecev pa sem pod srcem nosila Svaruna.

Zato se zdaj odločam, da sem odslej pripravljena v vsem videti samo podporo.

In – naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

You're beautiful!(1)

Advertisements

Ghee

Dodano Avtor tamaraZnačka Healthy Body,Kuhinja_Kitchen,SlovenskoKomentiraj

41697961_466320337202060_1301923545126797312_n

GHEE

Zlato v kozarcu, zlato na kruhu

Čeprav septembra mineva tri leta, odkar sem se začela intenzivno ukvarjati in preživljati s prehrano, z izdelovanjem al-Iksirjevih energijskih dobrot, pa moj kuhinjski navdih ni zelo konstanten, veste. Pridejo dnevi, tedni in meseci, ko se mi v kuhinjo še stopiti ne ljubi; in stopila zaradi sebe tudi ne bi, vendar Svarun mora jesti in rasti. No, vse to se obrne jeseni. Takoj ko v avgustovskem pršu zavoham malo jeseni, me začne kuhinja spet vabiti, da hitim v kozarčke za vlaganje loviti vse spomine na dozorelo izobilje Matere Narave. In tako mi je vsako leto znova jeseni ponujeno izživeti tisto mojo notranjo kuhinjsko čarovnico.

Kaka dva tedna nazaj mi je po pol leta skorajda brez mlečnih izdelkov, zadišalo maslo. Pa sem šla in ga kupila in ga z največjim užitkom jedla zjutraj, na popečenem kruhu, z mojo domačo slivovo masala marmelado. In življenje je bilo krasno. Ampak ker imajo moje brbončice maslo na popečenem domačem kruhu raje kot moj želodec, ki se ga je po par dneh (na veliko žalost mojih brbončic) prenasičil, se nisem dolgo obotavljala, preden sem se moj jesenski kuhinjski navdih odločila vložiti v pripravo GHEE-ja. S prekuhanim maslom ali ghee-jem imava s Svarunom dolgo zgodovino, saj sem še dve leti nazaj od Gorana (Zlati Ghee) redno kupovala največje možno pakiranje ajurvedskega zlata, saj je moj sine, odkar je spregovoril, na vsako vprašanje, kaj bo jedel, zvesto odgovoril: “Kuh gi.” Kruh in ghee, lepo prosim.

Ko sem ghee v prejšnjem tednu zares pripravila in objavila na svojem fb profilu (Tamara Mihalic), vas je toliko poprosilo za recept, da sem se odločila, da ga objavim kar tu gori, na blogu.

Potrebujemo:

900 g masla (za približno 800 ml ghee-ja, saj je dobljena količina močno odvisna od vodnega deleža masla, ki ga uporabljamo)

Priprava:

Maslo narežemo na debele rezine in ga položimo v kozico tako, da bo količina masla zajemala približno polovico naše kozice. V veliko, težko ponev nalijemo vodo do polovice, ter kozico z maslom postavimo vanjo, v takoimenovano vodno kopel, ter se prepričajmo, da naša kozica stoji in ne plava. Prižgemo plin in ko voda v ponvi zavre, zmanjšajmo jakost ter dovolimo, da počasi vre.

Maslo se bo stopilo in razdelilo na tri plasti: zgornja plast bo penasta, srednja plast bo zlata in čista, spodnjo plast pa bodo oblikovali beli mlečni delci, ki se bodo zbirali v velik oblaček. Med rednim kontroliranjem ghee-ja, kot tudi nivoja vode v ponvasti »kadi«, kuhamo na srednjem ognju dve uri ali dlje, dokler se zgornja, peneča plast ne zlatorumeno obarva. Ko se to zgodi, kozico odstavimo ter s kuhalnico poberemo peno z vrha ghee-ja. Pustimo, da se malce ohladi, nato pa jo prelijemo v steklen kozarec za shranjevanje. Pri prelivanju pazimo, da nam mlečni delci (tako kot meni) ne uidejo v kozarec, saj bomo morali sicer znova s kozico nad ogenj in segrevat, da se mlečni delci ponovno ločijo od našega ghee-ja. Da do takih incidentov ne bo prišlo, priporočam uporabo gaze, ki jo v nekaj plasteh položimo na cedilo, da med prelivanjem ujame vse mlečne delce.

Naš ghee mora biti čist in zlat in nič kaj moten. Kozarec, v katerem ga bomo shranjevali, pustimo odprt vse dokler se ghee popolnoma ne ohladi in strdi. V hladilniku ga lahko hranimo do enega leta, v shrambi pa 2-3 mesece.

Učinkovine:

Ghee je super maščoba za kuhanje, cvrenje in peko, saj se začne dimiti šele pri 250ºC. Točka dimljenja je temperatura, pri kateri začnejo verige maščobnih kislin razpadati na proste radikale, kancerogene molekule, ki poškodujejo naše celice in njihove membrane, in jih povezujemo z razvojem arterioskleroze ter rakastih obolenj. Poleg tega v procesu prečiščevanja maslu odstranimo kazein in laktozo, na katera je mnogo ljudi alergičnih. Zaradi tega je ghee-ja primeren tudi za ljudi, ki se vegansko prehranjujejo iz zdravstvenih razlogov. Če za naš ghee uporabimo dobro maslo (če tako kot jaz trenutno malo zategujete pas, potem vam priporočam Planiko, ki je izmed slovenskih mlekarn iz internih preverjenih virov – in ne, nisem plačana, da to pravim – daleč najboljša izbira), lahko vanj najdemo obilico antioksidantov, poleg tega pa lahko telesu pomaga absorbirati vitamine A, D, E in K in minerale iz drugih živil. Ajurveda pravi, da ghee jača ojas, esenco, ki uravnoveša hormone in skrbi za zdravje naših tkiv. Zadostne količine ojasa zagotavljajo krepak um in telo, dobro odpornost ter dolgoživost.

Uporaba:

Uporabljamo ga, kot bi uporabljali maslo, pri čemer bomo za enako mero užitka (najbrž) porabili manj ghee-ja, kot bi masla, saj je bolj potenten, višje vibrirajoč.

41671497_480994782392336_5475306110887919616_n

Photo courtesy of Svarun

Temna noč duše

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha,Heroine's Journey,SlovenskoKomentiraj

7c6c8408a4deb7fe64900ce7f6b12c1e.jpg

Učim se prositi za pomoč. To se pravi, učim se razumeti, da prositi za pomoč še ne pomeni, da sem kaj manj.

Saj lahko sama.
Vse sama,
VSE SAMA.

Poznate?

“Ampak zakaj bi vse sama, Tamara? Od kod ti ideja, da moraš?”

“Ah, saj ne bi razumeli. Nekomu znotraj sebe moram pač dokazati, da zmorem … sama. Nekomu znotraj sebe moram pač dokazati, da sem … dovolj.”

V petek sem tako odšla na terapijo k čudoviti mladi ženski – in odšla neskončno hvaležna, da obstajajo ljudje, ki jih lahko prosimo za točno takšno pomoč, kot jo potrebujemo.

***

 

Prazna sem. Prekleto prazna sem. In prazna ne morem več dajati. Ne zmorem.

»Se pravi se zadovoljiš s prvim, ki pride mimo z obljubo ljubezni?« me vpraša, nič kaj očitajoče, nič kaj obtoževalno, ampak odločno in neomajno. Njene besede me streznijo, da se ji zazrem v oči in še dolgo ne umaknem pogleda. Je ena prvih ljudi, s katerimi lahko tako dolgo vzpostavljam očesni stik, brez da bi se počutila neprijetno.

»Ja,« skesano priznam in pobesim pogled. Čutim solze, ki olajšano bruhajo iz moje nemoči, iz moje ranljivosti: »Mama samohranilka sem! Ljubečo pozornost zato večinoma samo dajem, poleg tega pa še moje poslanstvo, ki mu tako trmasto sledim … saj, pisanje obožujem in prav tako način, na katerega se besede dotikajo sožensk, ampak tudi tu zaenkrat samo dajem in vlagam in ker mi nič ne prinaša, mi ne nudi varnosti in se mu ne morem v popolnosti posvetiti in potem ostajam suha in presušena … Ne morem več tako naprej. Tako sem lačna … tako si želim sprejeti!«

Zato sprejmem kar vse.

Odprem srce, razširim noge. Karkoli je pač potrebno, da kaj priteče.

In ponovno sem se pustila zapeljati tej slepi potrebi po ljubezni, v kateri se najbrž ve najdemo; vse in vsi. Spet sem bila pripravljena zatajiti sebe in se celo v London preseliti; v kaos Londona, ki bi samo pihal v žerjavico mojega notranjega kaosa in mi na ramena stavil uteži, ki jih ne potrebujem. Spet sem bila pripravljena z roko zamahniti svojim vizijam v brk in zastaviti svoje življenje za nekaj trenutkov ljubezni z obljubo večnosti. Tisto, po čemer zares hrepenim, je ljubezen, in zavoljo nje sem se velikokrat predala ali prodala prvemu nič hudega slutečemu, ki je prišel mimo, padel na kolena in dahnil, kako sem mu všeč.

Saj sploh ne vem, kaj pomeni zaljubiti se v nekoga do ušes, se odločiti zanj in potem z metuljčki v želodcu in nerodnimi nasmehi na obrazu počasi stopati z njim, korak za korakom, v intimnost? Kar pomnim, sem se samo tako zaljubila in odločila – in potem, neučakana kot sem, forsirala, da stvar dozori še preden so bili pognali prvi zeleni listki; ampak to je že druga zgodba, za kdaj drugič.

Večinoma sem se dajala tistim, ki so me hoteli, saj že dolgo ne verjamem več, da bi bila lahko jaz všeč tistemu, ki je všeč meni. Še več, že dolgo ne verjamem, da takšen, ki mi bo zares všeč, sploh ne obstaja. Mhm. Priznam. To je na nek način hecno, saj sem bila venomer tista, ki verjame: moja vera v življenje je neomajna in neusahljiva, to vam lahko kar takoj priznam. Toda kar se partnerskih odnosov tiče, sem neizpodbitna heretičarka, zaprisežena nevernica, ki ne zaupa, da bo v ljubezni kdajkoli srečna. In potemtakem …

Zakaj bi se torej tisti gospodič, ki ima moč, da me zares vrže na rit – v kolikor, seveda, recimo, da pogojno obstaja nekje na tej zemeljski obli – trudil in hodil tu naokrog?

Nobenega razloga nima, kajne?

In tudi, če bi se bil po nekem naključju znašel tukaj, bi se ga v prepričanju, da so nama trenutki radosti – ti minljivi utrinki večnosti – šteti, kaj kmalu prav pošteno potrudila znebiti. Ga odgnati. Ga izgnati. Ga strašiti in preplašiti tako, da bi si nadela svojo dobro znano masko neukročene trmoglavke, ki je bila prevelik zalogaj za vsakogar doslej. O, ja. Gotovo bi mu bila napovedala vojno brez obljube miru. To mi je vedno šlo od rok.

»Zakaj pa sprejmeš kar kogarkoli?« me predrami glas terapevtke, medtem ko plovem po svoji mali večnosti, tako pogojeni s strani preteklih vtisov.

Pogledam v tla in zasopem: »Zato ker v resnici sploh ne verjamem, da obstaja tak, ki si ga želim. Tak, ki bi me lahko sprejel. In tak, ki bi ga jaz lahko sprejela: v svoje življenje, v svoje telo, v svoje bistvo.«

Kako bi tudi verjela? Tisti, ki izbira, izbirek dobi, mar ne? Kolikokrat so mi bili namenili te besede! Kolikokrat? Ne vem. Vem pa, da je bilo dovoljkrat, da sem jim lahko začela verjeti. In da jim še verjamem.

V dneh po terapiji me je draga sestra s svojim plesom spomnila na zbirko grških pesmi, ki sem jih neskončno rada poslušala nekoč davno, ko sem se zaljubila. Ponovno sem ji prisluhnila in se ob odločnem, a mehkem zvoku grškega ouda vrtela in cedila. Pesmi so se vrstile, medtem ko sem jaz listala po spominih. Nato pa so se pričeli uvodni takti ene melodije, ki mi je bila tedaj posebno ljuba. Ošvrknem ekran, ki pravi, da je naslov pesmi An Iparhis Kapou Esi, kar v slovenščini pomeni Če si nekje. V tisti stotinki trenutka, ko sem imela na voljo izbiro, kako se bom ob njej počutila, mi šine: »Oh, kako domače.«

Ja. »Če« je zame bolj domač kot »izberem te«. »Če« ničesar ne obljublja. Od njega nihče ne pričakuje nobenih obljub. Ampak vseeno še kar obstaja. Tako, brez navezav. »Če« mi nudi veliko prostora za sanjarije in misli in te me v mnogih ozirih izpopolnjujejo (kar morda lahko razumete samo preostale horoskopske ribice). Kajti »če« on zares obstaja, sem lahko srečna v svoji domišljiji, hrepenenje po fizični izkušnji pa še naprej kuri moj navdih. Tako sta volk sit in koza cela. Ko se pa zavem, »da« on zares obstaja, »ker« najbrž zares obstaja, »ker« sem tekom let že toliko pospravila v mapo »midva«, da moram sedaj samo še spustiti in dovoliti – me strese do kosti.

Kaj pa če ob vsem lepem ne bom imela o čem pisati?

Kakšne pesmi so sploh lahko srečne pesmi?

In kakšne knjige so tiste, v katerih nima protagonistka nič več iskati in nič več najti?

Ne vem. Ničesar ne vem. Razen tega, da čutim luč na koncu tega predora. In tega, da so moja prepričanja o ljubezni kot železen oklep, ki me tiščijo od stopal do temena, saj vsebujejo tako obnožnice, kot tudi kolenske ščitnike, pa nabedrnike, verižno srajco, ovratnik, čelado in nosnik! (S Svarunom bereva Arturjanske legende, pa se zraven učiva za oprodi.)  In tega, da se že neskončno veselim prihodnje terapije, ko bova kopali globlje.

You're beautiful!(1)

Čas za alkimijo srca

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha,Heroine's Journey,SlovenskoKomentiraj

candle2

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

V meni mrgoli. Kakor stare vešče mojo luč, moj kisel nasmeh, obletavajo misli. Nešteto misli, ki sem jih nekako zajezila z zabavnim, polnim dnem. Ampak sedaj, ko je dneva konec, in se uležem v mehko posteljo poleg Svaruna, da bi zaspala, čutim, da v meni vibrira; tančica nočne tišine pač slabo tesni bolečino.

Dovolim ji, da steče. Naj teče.

Ne čutim tiste klasične tesnobe v srcu, ki je prisotna vsakič, ko se bojim, da bom nekoga izgubila. V srcu čutim ščemenje. Moje srce se počasi, počasi širi, dokler ne bo dovolj veliko, da bi s svojo toplo odejico brezpogojne ljubezni pokrilo tudi tisto novo vrlino, ki jo osvajam. Ne, ne čutim tesnobe. Ne zdi se mi najhujša stvar na svetu, da bi odšel. Na nek način se mi zdi celo, da ne more oditi, čeprav je morda že preč.

Zaprem oči in sežem predse, pa pristanem v njegovem objemu.

Odprem oči in pokukam na zaslon, pa ga ni.

Tišina. Tišina me včasih resda prestraši, ampak tišina še ne priča o tem, da nečesa več ni. Še včeraj sem vedela, da je med nama vse; če bi danes verjela zgolj temu, kar vidim s svojimi fizičnimi očmi – in to je enako nič – bi prej ali slej resno podvomila v tisto, kar sem vedela včeraj. Še včeraj je bila najina dvojina moje vesolje; včeraj bi lahko energija naklonjenosti, ki sva jo v teh mesecih nakopičila, premikala gore. Mislite, da bi lahko samo ena noč ugasnila toliko ognjenikov, kot sveti nama? Ah, kje. Vse je energija in te ne moremo izničiti; lahko samo prehaja iz ene oblike v drugo. Iz besede v zgovoren molk.

V tem molku zaslišim kričeč, hreščeč glas ranjene Tamarice: “Sovraaaaažim, če mi kdo govori o mojih pomanjkljivostih! Sovražim, kajti če sem lahko jaz dovolj spoštljiva, da nikomur ne solim pameti o njihovih problemih, marveč zgolj sočutno in nežno tipam za njimi, lahko pričakujem enako diskretnost nazaj, mar ne? Sovražim, ko si kdo drzne izpostaviti moje probleme … ker to pomeni, da se jih nekje globoko v sebi že zavedam, a ničesar ne ukrenem in to me mori. Prisežem, ko mi kdo lepo na pladnju servira moje šibkosti, me to tako razjezi, da bi mu lahko odgriznila glavo; ali pač vrgla zrel, mesnat pomidor z njive mojih staršev v njihovo belo srajco.”

»V kakšnem svetu sploh ti živiš? V takšnem, kjer si vedno žrtev?«

Včeraj sem se pogovarjala z eno od mojih dveh dragih mlajših sestric; to se redko zgodi, saj leta in leta nismo govorile skupnega jezika, ampak sedaj počasi, čutim in upam, vztrajno prihajamo skupaj. Jo poslušam. Jo gledam. In se v njej prepoznam. Govorila mi je o situaciji, ki bi jo lahko z mojega zornega kota, prav tako kot vse na svetu, dojemala kot pomanjkljivost ali pač prednost. Ona se je odločila, da bo v njej iskala navidezne težave – in v tistem mi trkne: »Seveda, saj smo se tako izučile živeti. In tako smo se učile tudi komunicirati: vzpostavljati izmenjavo z nekom na podlagi subjektivno negativnih faktorjev. Seveda!« Vse smo se naučile v ljudeh, stvareh, okoliščinah videti in pričakovati najprej slabo, negativno, neželeno. In vse smo se naučile sočloveku približati na en in edini način: s tarnanjem … čez vse slabo, negativno, neželeno, kar se nam dogaja. In tarnanje čez vse slabo nam rodi še več slabega, če le zato, da se imamo še naprej čez kaj bentiti. Hm, tukaj se vendar vrtimo v krogu, ste opazile? No, jaz grem; izstopam iz tega ringišpila, da si poiščem kakšnega bolj po mojem okusu.

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku objavila sliko sebe s piškotom, nadokusnim produktom moje in Svarunove gospodinjske delavnice. To je ta slika:

40272864_436195027162760_2549203230663901184_n

Slika je kar nekaj ljudem padla v oči in moja prijateljica Sara, ki sem jo tu gori že večkrat omenjala, je rekla, da sem na njej zelo mehka. Ja, to je beseda. Tako se počutim: mehčam se. Mehčam se pod rokami življenja in odpravljam svoje robove, ki so me doslej ločevali od vseh in vsega (dobrega), kar mi prihaja na pot. Mehčam se in po tisti strašno jezni, impulzivni prvi reakciji, se v jezo ne ujamem več. Raje prisluškujem temu, kar je zares v meni; temu, kar leži pod impulzivnostjo ranjene živali.

Ponižna postajam. Na zdrav način. Da je zdrav, vem, ker se živčno zahihitam vsakič, ko sama pri sebi na skrivaj pomislim: »Kaj pa, če ima prav? Kaj pa se res vedno okronam za žrtev?« Živčen smeh mi priča o nezavednih potrditvah. Če ima prav, bo to zelo slaba novica za moj ego. Ugreznil se bo v zemljo, vam povem. Ne prenese namreč dejstva, da ima kdo drug lahko prav – sploh o stvareh, ki si jih nisem niti sama spakirala, pa jih v kovčku nevede nosim že vse življenje; vzorci iz otroštva, privzeto mišljenje, te stvari. Menda bi jih ja opazila, če bi jih s seboj nosila, mar ne? No. Menda.

Moj ego je ranjena punčka v meni, ki se bolj kot vsega boji tistega, kar boli. A s tem, ko skuša preprečiti mojo bolečino, mi jemlje tudi možnost, da sem ranljiva. In ranljivost je tista, iz katere se rodi notranja moč, ki bi mi preprečila, da se še v enem moškem popolnoma izgubim.

Ga gledam, kako je neustrašen, sploh kar se tiče naju, in žvečim: »Kako si lahko nekdo, kot je on, ki se tako suvereno potaplja v tole strašljivo intimnost, ne upa na potovanje v Iran?« Pravi, da ne vidi smisla riniti v vojna območja, kjer se dnevno dogajajo stvari izven dosega naših rok. Izven dosega naših rok? Hecno, jaz sploh ne razmišljam o tujih rokah. Jaz razmišljam zgolj o svojih rokah, o svojih prstih. In predvsem o vsem, kar mi lahko skoznje spolzi, medtem ko svojo ljubečo pozornost namesto sebi in svoji rasti posvečam nekomu drugemu. Jaz se ne bojim v Iran, kajti življenja mi nihče zares ne more vzeti. Edino, kar mi lahko vzame življenje, je izguba Sebe; tiste Sebe, do katere sem po trnovi poti prišla. In edina, ki mi lahko vzame življenje, sem jaz sama – tako, da se mu voljno predam in izgubim v njegovih labirintih.

Ranjena Tamarica v meni namreč verjame, da me bodo njegovi labirinti pogubili. In ranjena Tamarica v meni verjame, da me bo on pogubil. Da je moj nasprotnik, ki je tukaj zgolj in izključno zato, da me prizadene. Šepeče mi: »Ne smeš, ne smeš mu dovoliti, da te objeme in ščiti.« Zadnjič, na enega zelo temnih in tesnobnih menstrualnih dni, mi je rekel, da si me želi samo objeti in ščititi pred vsem svetom, celo pred samo seboj. Saj vem, saj vem, kaj je imel v mislih. To je rekel zavoljo mojega hiperaktivnega uma, poleg tega se mu je najbrž zdelo romantično, toda mene so njegove besede zbodle. Kajti če me objame in ščiti, to pomeni, da sem krhka in nebogljena in nemočna in to nočem biti nikoli več.

Ob tako bujni notranji pokrajini naj bi me plašili zunanji okoliščine?

Hja, kot kaže, se jaz ne bojim vojne na Bližnjem vzhodu, ampak svojih lastnih notranjih front. Bojim se dvojine, ker ne želim, da mi vzame mojo ednino. In do življenja v lastni senci mi pač več ni.

Ampak.

AMPAK.

Tukaj ne morem mimo pomislekov: »Kaj pa, če se čisto malo, za spoznanje preveč oklepam Sebe?«

Če se res oklepam, potem to nisem jaz, marveč ego. On je namreč edini v tej enačbi, ki ima kaj izgubiti. Kajti vse tiste ideje in definicije in nalepke o lastnem jazu je le s težavo zbral na ta ogromen, svetlikajoči se kup, izza katerega kukam jaz. V moji tišini, v moji praznini. Jaz, ki mi je ravno do Kosova za vse, kar naj bi bila, vse, kar bi me naj prizadelo in plašilo. Mooji, pa tudi moj prijatelj Attila iz arambolske džungle, pravita, da jaz prebiva v niču, v tišini, v praznini, ki jo naseljujemo; vse ostalo ni jaz, ampak zgolj moj čudoviti avtoportret, ki mi je tako zelo všeč, da sem ga zato pripela na stene svojega uma, kjer me sedaj kot nekakšna svetnica straži ter nadzira vsako mojo misel in vsak moj gib.

Hecno. Kaže, da vprašanje “Kdo sem jaz?” res nikoli ne gre iz mode. Ampak sedaj, sedaj se bom raje osredotočila na to mehčanje in širjenje, ki me vlečeta narazen, da lahko vame, v mojo notranjost posveti sonce —

… in tukaj zdaj čepim na teh jajcih. Kaj naj z njimi? Nič, najbolje, da grem v kuhinjo. Nekaj moram iz njih začarati.

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

You're beautiful!(1)

Kraljice, tako ali drugače

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha,Heroine's Journey,SlovenskoKomentiraj

queen

»Mami, zakaj lahko ti odpreš vsa štiri okna v avtu, nono pa samo sprednji dve?« mi z zadnjega sedeža z zanimanjem zakliče v trenutku, ko ob izstopu iz avtoceste nemudoma, hlastno odprem vsa štiri – no, tri, če smo natančni, saj zadnje levo okno iz svojih razlogov že nekaj časa ne želi sodelovati – okna. Oh, svež kozinski zrak!

»Zato ker sem kraljica,« brez pomišljanja bleknem in se zahahljam. Ne, ne zato, ker bi bila sama sebi tako smešna, ampak zato, ker me lastne besede v trenutku opomnijo, naj popravim svojo držo. Naj se vzravnam in odprem srce življenju, v vsej svoji ponižni veličini, ki buhti iz vsake moje pore – ko se je le zavedam.

Pomislim in se sama pri sebi čudim svojemu pogumu (svojemu dolgemu jeziku se že leta ne čudim več), kako suvereno sem se pravkar oklicala za kraljico! V istem trenutku zaslišim, kako je moja notranja okupatorka trenila, in sedaj že hiti mojemu vedenju čimprej servirati masten sveženj nalepk, ki bo neizogibno vseboval besede, kot so: nadutost, oholost, predrznost, vzvišenost, iluzornost, domišljavost.

Iz te interne fronte me potegne Svarun, ko pravi: »Jana je mačja kraljica.«

Ja, mojo mlajšo sestro Jano so zaradi njene neumrljive ljubezni do mačk tako oklicali že v otroštvu in še danes je zelo kos svojemu nadimku, saj v družini, kjer je to početje vsem nepojmljivo, ona naši Pixie še vedno dovoli ležati v svoji postelji.

»Ja, Jani pravimo mačja kraljica, ker ima že od malega zelo rada mačke,« razširim poved.

»Jana je mačja kraljica, jaz sem bog ognja …« našteva in se sredi povedi ustavi, ter vprašljivo nadaljuje, »kraljica česa si pa ti?«

Pomislim. Kraljica česa pa sem jaz? Ljubezni? Ah, ne. Preveč klišejsko in ne dovolj določno, če je ljubezen res vse, kar je. Sočutja? Koga pa slepim. Ne glede na to, kako mi sočutje dogaja, se z njim šele spoznavam. Niti v sanjah se še ne počutim pristojna za nošenje krone sočutnosti. Naglavnih venčkov? Ali to sploh obstaja? In ali to resnično potrebujemo za širše dobro? Ne, ne, nič od tega.

»Boginja česa si, mami?« Svarun s svojim vztrajanjem boginji na ljubo zmoti moj miselni proces.

»Huh, sedaj sem pa že boginja, kaj?« zamencam in skočim ponovno v um, tokrat na hitro blagajno, po svoj pravi odgovor, »no, če bi se morala odločiti, potem bi bila …«

»Ne, ne si nečesa izmisliti. Povej mi, kdo si!« me njegova odločnost varno prestavi malo bolj v tukaj in zdaj. Kar je super. Ampak jaz moram do odgovora še vedno nekako priti, mar ne? Zato skušam še naprej mencaje iz zadnjih misli izribariti pravilen odgovor: »No, meni se zdi, da bi bila zelo dobra boginja …«

»Ne,« odreže, sedaj še bolj odločno, a vendar čisto mehko in otroško, »kdo si?«

Zdrznem se ob vprašanju mojega štiriletnika, ki nagovori mojo dušo. Pogledam v vzvratno ogledalo, da bi ujela njegove temne oči, in iz sebe nagonsko spustim nemiren smeh. Nemiren smeh služi kot ventil, ki prepusti besedo moji duši. Ta se nato odkašlja in povsem zbrano spregovori: »Jaz sem boginja dualnosti.«

»Kaj je dualnost?« nagne glavo in se velikih oči zazre vame, ki strmim vanj, medtem ko čakava zeleno luč na semaforju.

»Dualnost je dvojnost, je dvojina in dvoličnost. Je celota,« nadaljujem, besede pa kar dežujejo vame in iz mene v sveti prostor med nama. »Jaz sem tukaj, da svetu sporočam, da ni nič samo črno in nič samo belo. Da je vse hkrati malo črno in malo belo. Nič ni dobro ali slabo. Vse samo – je. Vedno praviva, da je, kar je, kajne? In kar je, je čudovito.«

»Ja, v vsem je ful belega in ful črnega,« mi nato pritrdi s svojim odraslim, suverenim, poznavalskim glasom, ki se mu vedno, ko ga le uspem uloviti v radar, iz srca nasmejim. Oh, ko bi ga le slišale. Ko bi le lahko slišale to suverenost! To je ta suverenost, ki jo potrebujemo, da same sebe okličemo za kraljice.

Hm.

Čakajte malo. Da bi se same oklicale za kraljice?

Če res dobro pomislim, sploh ni nujno, da se okličemo za kraljice – ali za karkoli drugega. Besede so vendarle samo besede in njih esenca ne bo nikoli zaobjela magičnosti doživete izkušnje (so pa poskusi le-tega zaobjemanja čudoviti in dušo-božajoči in nenazadnje tudi razlog, da jaz sedaj to pišem in vi to berete). Zato ne, drage moje. Ni se nam potrebno oklicati za nič in nikogar – razen, če hočemo same sebe opomniti o smeri, v katero gremo. Naše besede namreč govorijo zgolj o tem, kar bi rade postale; o tem, kar že smo, govorijo naša dejanja.

Veste, danes sem se namenila dokončati tale zapis, v katerem govorim o tem, kako podporno se je za nekaj oklicati, da bi to hitreje postale. (Za to početje, ki v resnici ni nič drugega kot spreminjaje misli in besed v dejanja, že obstajajo besede in vse jih poznate: temu pravimo afirmacije, mantre, uroki, odvisno, od kod pač prihajamo in kam gremo.) Ta zapis v mislih žvečim že cel teden, ampak bolj, kot sem si ga želela dokončati in bolj, kot sem se trudila osmisliti ga, manj se mi je zdel smiseln. Kar se mi ni zdelo smotrno, je osredotočati se en sam, samcat način kreiranja resničnosti in reči: bodisi ja, dajmo se oklicati za kraljice, da bi to postale, bodisi ne, nesmiselno je oklicati se za kraljice, saj so besede vendarle samo besede, kajne? (Mogoče mislite, da preveč kompliciram. In mogoče res preveč kompliciram. Ampak sledite mi še malo, na koncu bo vse zelo smiselno.)

Nekaj vrstic tega sem se sama oklicala za boginjo dualnosti, in kot taka preprosto ne morem slediti svoji poti, če trdim, da obstaja samo ena pravilna pot, ko pa vem, da jih obstaja mnogo in premnogo in da prej ko slej vsakdo najde svojo.

In četudi se sama zelo dobro zavedam moči besed, si ne upam trditi, da bodo afirmacije in mantre na poti do skupnega cilja pomagale vsem; vsaka izmed nas ima svojo dušo in ta duša nas vleče na svojo pot, edino in edinstveno. Na pot besed ali pa ne. Jaz sem ženska besed; o njih veliko razmišljam, se z njimi igram, z njimi ustvarjam, se zanje (pre)večkrat zahaklam in jih vzamem čisto preveč resno, ampak predvsem sem zanje hvaležna, ker so besede pač moje barve in čopiči, s katerimi slikam svoj pogled na življenje, dan za dnem. Meni besede pomagajo, da se medim v nekaj, kar je zame vabljivega, tako, da me dvignejo, ko se plazim in mi vzravnajo hrbtenico, ko jo nezavedno ukrivljam. Razlog, da mi pomagajo počutiti se bolje (in včasih tudi slabše) pa tiči v tem, da mi besede pomagajo čutiti. Ker za to v resnici gre.

Čutenje je tisto, ki nam v resnici pomaga postati vse in še več.

Saj veste, kako pravijo: če hočeš videti, moraš verjeti. No, če hočeš postati, moraš čutiti. Najprej moramo začutiti, kakšen je občutek, ko smo nekaj, kar bi radi postali, šele nato lahko to namerno postanemo. Res, najprej moramo čutiti. Čutiti kaj? Ugodje. Kajti ugodje je tisto, ki nas posede v naročje kraljice znotraj nas samih.

Kraljica, kaj? Boginja. Pri njiju smo danes začele.

Kraljica in boginja sta za nekatere samo besedi, zame pa sta mnogo več, kajti ti dve besedi mi pomagata čutiti navdih in vznemirjenje, ki venomer odkleneta moje delovanje. Šepetata mi o odnosu do življenja in o tisti drži, v kateri zadovoljno pričakujem še več obilja in ugodja na svoji poti. Ti dve besedi me opomnita, da se zleknem globoko vase in čutim hvaležnost za vse, kar že imam in iskrico v očeh ob vsem, kar šele prihaja. Ti dve besedi mi pomagata začutiti, kako je, če čisto zares verjamem, da si že zaslužim vsega tega obilja, ki mi prihaja naproti – toda čutenje samo je tisto, ki me v izkušnjo transportira, saj šele ko to čutim, to lahko postanem. Morda tokrat zgolj za trenutek ali dva, toda prej ali slej za vselej.

Drage moje kraljice, ki ste vztrajale z menoj do konca tega zapisa, smisel vsega tega besedičenja ni v razglabljanju o tem, kaj je podporno in kaj ne; kar je za eno podporno, za drugo morda ne bo in zares verjamem, da se trenutno nahajamo v času in prostoru, kjer bi lahko prerasle obsojanje ostalih žensk in njihovih poti samo zato, ker niso identične večini naših poti. Smisel vsega tega besedičenja je, da vam da misliti o tem, kaj je za vas podporno na poti do tistega, kar bi rade postale … kajti, vse imamo ideale, kajne? Morda besedi kraljica ali boginja sploh ne resonirata z vami, ker vam vsa ta pompoznost, ki meni tako piha v krila, sploh ne dogaja. Nič hudega. Saj veste, ne gre za besede, marveč za občutke, ki jih besede sprožajo. In občutki, h katerim ta članek stremi ustvarjati, so občutki ugodja in udobja in obilja. Občutki vrednosti. Zaslužnosti. Občutki zleknjenosti v mehkobo tega življenja, ki nas boža, tudi ko se zdi, da na nas od vsepovsod letijo vedra žebljev.

Zatorej, kaj je tisto, kar v vas prebudi občutke ugodja znotraj same sebe, ob katerih vzniknejo tudi občutki ugodja v svetu? Ples? Petje? Slikanje? Branje? Akcija? Sprehod v naravi? Hišni ljubljenci? Otroci? Kak film ali pesem? Popravljanje avta? Gospodinjenje? In kaj je tisto, v smeri česa greste? Kaj si prizadevate postati? Že res, vse to bodo tudi samo besede, ampak besede, ki jih me oplemenitimo, ko jih navdamo z navdihnjeno vsebino naše duše, naše ženske duše, naše atthe.

Na koncu koncev, ko ni več potrebe za besedami, lahko s taisto suverenostjo, ki me je uči Svarun, trdim, da si bolj kot česarkoli drugega čisto vse izmed nas želimo postati preprosto še bolj – me same. Ženske, ki nam je namenjeno biti. Pristne, spremenljive, močne, ranljive.

Poti do te ženske je več. Vsaka izmed nas bo našla svojo. Toda vsaka izmed teh poti bo vodila preko čutenja.

You're beautiful!(1)

 

Masala Chai

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha,English,Healthy Body,Kuhinja_Kitchen,Slovensko,Zelena RevolucijaKomentiraj

39283054_326864221203368_8828119257599442944_n

(swipe down for English version)

MASALA CHAI

Indija v šalici čaja

(povzeto po Adriene: https://www.youtube.com/watch?v=-o8ZWkKZfiE)

Sedem let tega, ko sem potovala po Indiji, sem se zaljubila v njihov tradicionalni začimbni čaj, malo bolj dodelano verzijo klasičnega milk chai-ja, ki ga strički prodajajo na vsakem vogalu. Ah, ja, masala chai mi pred oči izriše prijetne spomine iz tropskega Arambola, kjer sem ga največ spila. V resnici sem besedo chai v Indiji tako pogosto uporabljala, da se mi je po povratku domov še nekaj mesecev v pogovorih z ljudmi dogajalo, da sem namesto »kaj« avtomatsko izdavila slajši – »chai«. Ja, to je resnična zgodba. Po povratku domov sem ga še nekaj časa pripravljala, potem pa sem gladko malo pozabila nanj – do prejšnjega tedna, ko je YouTube po moji jogi začel samodejno predvajati recept za Yogi tea, kot ga pripravi učiteljica joge Adriene, s katero najraje telovadim. Ker z vsem svojim bitjem že kličem jesen v deželo, se mi je zdel tale čaj fajn pika na i mojemu prizemljevanju, pa sem že naslednjega dne kupila vse potrebne sestavine in ga pripravila. Poskusila. In ugotovila, da mi vesolje na pot ni pripeljalo nič drugega, kot moj dragi pozabljeni masala chai.

Sestavine:

20 zrn črnega popra

15 celih klinčkov

20 strokov kardamoma

3 – 5 paličic cimeta

8 rezinic svežega ingverja

1 vrečka črnega čaja

Priprava:

Pripravimo začimbe. Če uporabljamo ekološki ingver, ga niti olupimo ne, ampak samo narežemo na nekaj milimetrov debele rezine; če naš ingver ni ekološki vam vsekakor priporočam, da ga olupite. Stroke kardamoma stremo tako, da z nožem ali pestilom pritisnemo obnje na deski za rezanje. V kozici zavremo vsaj 2L vode in vanjo nato spustimo vse začimbe in vrečko čaja. Pokrijemo in kuhamo pol ure – lahko pa vse do tri ure, pri čemer se moramo zavedati, da se vsebnost kofeina v naši pijači povečuje s časom kuhanja. Ko je čaj kuhan, ga sama precedim, prelijem v večje kozarce za shranjevanje, ohladim na sobni temperaturi in ga nato smuknem v hladilnik, kjer me bo čakal do enega tedna. Čaj lahko pijemo topel ali hladen, kar tako – ali pa mu dodamo žličko medu in curek mleka (rastlinskega ali pa ne, kakor vam paše).

Masala chai segreva telo, zato ga je priporočljivo piti v hladnejših mesecih. Masala chai je zelo podporen za prebavo in prekrvavitev in vsaka sestavina je v njem z razlogom:

*črni poper

To je idealna začimba za vzdrževanje imunskega sistema. Telo segreva, je podporen za prebavo, pomaga pri driski in spodbuja potenje ter s tem izločanje strupov iz telesa.

*klinčki

Klinčki so odličen antioksidant, ki skrbi za naš imunski sistem, pomagajo pri prebavi, preprečujejo rakavo obolenje, varujejo jetra ter uravnavajo raven insulina v krvi.

*kardamom

Kardamom je krasna začimba za dobro prebavo. Prvič sem probala žvečiti cel kardamomov strok na nočnem vlaku iz New Delhija v Kalkuto, ko so ga moje sopotnice po večerji grizljale in ga še meni ponudile, objasnjujoč, da nam bo pomagal dobro prebaviti večerjo.

*cimet

Cimet je ena najbolj zdravih začimb in spisek njegovih zdravilnih učinkovin je zares impresiven. Med drugim uravnava sladkor v krvi, je močan antioksidant, blaži vnetja, varuje delovanje srca, ugodno deluje na kožo in na zdravje ustne votline, ter pomaga pri preprečevanju alergij. Paziti moramo le, da vedno kupimo cimet, na katerem piše Ceylon; če nič ne piše, to običajno pomeni, da namesto tega pravega cimeta kupujete kitajski cimet, Cassia, ki je bolj škodljiv kot pa podporen za naše telo.

*ingver

Ingver pomaga pri blaženju razdraženega želodca, bruhanja, nosečniške slabosti, menstrualnih krčev, bronhitisa, bolečin in krčev.

*črni čaj

Črni čaj, ki ga kuhamo vsaj pol ure, tradicionalno na Vzhodu, kot tudi na Zahodu, uporabljajo za zdravljenje slabe prebave ali driske.

39245773_317514542322619_554573800826470400_n.jpg

MASALA CHAI

India in a cuppa

(recipe from Adriene: https://www.youtube.com/watch?v=-o8ZWkKZfiE)

When I was travelling around India seven years ago, I fell in love with their traditional spiced tea, a fairly upgraded version of the mandatory milk chai that cheeky babas are selling on every street corner. Ah, yes, the sweet memory of masala chai always takes me to the tropical Arambol, Goa, where I took drinking this delicious, sweet beverage as serious as though it was my day job. In fact, I used the word chai so much in my daily life in India that even months afterwards, when talking to people back home in Slovenia, I would sometimes mistakingsly say »chai« instead of »kaj«, a word meaning »what« in Slovene. And yes, this is a true story. After coming home from India, I used to make masala chai religiously but then as I became a mother and I cut everything that wasn’t kid-friendly from my diet, I forgot about it completely … until only last week, in fact, when YouTube suggested me to watch this video of Adriene making her yogi tea. Much to my surprise, I discovered her yogi tea was actually my masala chai, and I have been making 2 litre batches ever since, both, to aid my digestion and circulation, but also as a way of grounding and to quietly invite the silence of autumn into my here and now.

Ingredients:

20 black peppercorns

15 whole cloves

20 cardamom pods

3 – 5 cinnamon sticks

8 slices fresh ginger

1 tea bag black tea

Directions:

Prepare your spices. If using organic ginger, don’t peel, but only slice it into a few millimeter thick slices; if your ginger isn’t organic, I do recommend you to remove the skin before slicing it. Crush your cardamom pods with your knife, just like you would do with garlic, and set aside. Boil 2 litres of water and add all of your spices to it, as well as the tea bag. Cover and cook for about half an hour on medium heat, but you can cook it longer, up to 2 or 3 hours, as long as you mind your caffeine levels (the longer the tea bag boils, the more caffeine in your drink). When your tea is done, strain it and store it. I usually store it in big glass jars in the fridge where it will last to keep me going for about five days to a week. You can have it hot or cold, whereby my most  favourite way is rather hot with some plant milk and a dollop of honey.

Masala chai has warming properties, so it is most valuable to drink in the colder months of the year. It is very beneficial for digestion, as well as circulation, and there is a reason for every ingredient in it:

*black pepper

This is the ultimate spice to use for prevention. It is warming to the body, especially to the abdomen, which is why it aids digestion, helps with diarrhea, and is a diaphoretic – opens the pores for swearing and is helpful at the onset of the common cold.

*cloves

Cloves are an excellent antioxidant. They benefit our immune system, help our digestion, lower the risk for cancer, are beneficial for the kidneys and balance insuline levels in the blood.

*cardamom

Cardamom is a treasure to munch for better digestion. The first time I had it this way was on the night train from New Delhi to Kolkata, where I travelled with a bunch of Indian girls. After dinner all of them reached for raw cardamom pods and offered them to me as well, saying this is what they typically do to make sure the dinner sits well on their tummies.

*cinnamon

Cinnamon is one of the healthiest spices there is, full stop. The list of its healing properties is truly impressive, as it spans from balancing the sugar levels in the blood, reducing infections, aiding the heart function and being good for the skin and the mouth. The only thing to be mindful about with cinnamon is to make sure we always buy the real cinnamon, the Ceylon variety, as opposed to Cassia, which is not as beneficial for the body.

*ginger

Gingers helps soothe the stomach, but also prevents nausea, vomiting and even pregnancy morning sickness (I myself am a living proof). It also helps releive menstrual cramps, bronchitins, spasms and pains.

*black tea

In medicinal uses, tea is usually strongly brewed by simmering the leaves for thirty minutes or more. Tea is traditionally used in both the East and West for cases of diarrhea as well as poor digestion.

39304882_1037608133081894_4206564400758259712_n

39442473_284883615640097_1619854736821846016_n

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

 

Eva iz Rajskega vrta

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha,Heroine's Journey,SlovenskoKomentiraj

Tiha sem. To se pravi, molčim. Raje molčim, kot bi bila delila laži.

Kolikokrat mi je danes šinilo: Kako ga sovražim!

Sovražim, da ga? Sem se mar zataknila nekje v srednji šoli, če moram intenzivnim čustvom, ki jih čutim do moškega, poiskati njihovo nasprotje, da bi se počutila manj ranljivo? Sem se mar res zataknila nekje v srednji šoli? Ali pa se je srednja šola zataknila nekje v meni in me sedaj, ob vseh sedmih retrogradnih planetih prosi, da jo tokrat raje izpustim, kot pa ponovno, že neštetič uprizorim.

Hm. Ali sem sploh sposobna v odnosu uprizoriti kaj drugega kot klasično srednješolsko dramo? Ali bi mi tokrat lahko uspelo uprizoriti odraslo sebe, Tamaro, ki se zaveda notranjih krikov svoje Tamarice, in deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu, ki jo lahko drži?

Vse svoje otroštvo in vse tja do osemnajstega leta, ko sem odšla na sprejemne na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, sem razglašala, da bom nekoč igralka. Ko sem pa sprejemni izpit padla, mi je vse ostalo tudi padlo – in nikoli več nisem zavila na nikakršen oder v vlogi nekoga drugega. Ni mi bilo treba. Tedaj in tam sem namreč celo svoje življenje zavestno spremenila v oder: zavoljo vznemirjenja, zavoljo šova, zavoljo nestalnosti. Ja, tedaj in tam sem se zavestno odpovedala Tamari, da bi lahko bila vse: Julija, Magdalena, Kali in Afrodita, Diana in Brigita. Odpovedala sem se sebi, da bi lahko bila vse od naštetega. In bila sem. Bila sem vse od naštetega in neznansko uživala v tem, da lahko menjam obraz enako pogosto kot spodnje hlačke (ki sem jih tedaj še nosila). Mislila sem, da sem svobodna, če se uspem lahkotno, nonšalantno, doživeto izražati v svoji vlogi. Mislila sem, da vrtim cel svet okoli svojega mezinca … v resnici pa sem se sama vrtela v nižjih krogih Dantejevega pekla kot kurbe, zvodniki in zapeljivci, saj jaz v nasprotju z njimi nisem prodajala svojega telesa, marveč svojo dušo. Vse, kar sem počela, sem počela za plačilo.

In moje plačilo je bilo odobravanje drugih.

Zavist drugih.

Poželenje drugih.

Drugih. Drugih. Drugih.

Mene v tej enačbi ni bilo do izpred kakih sedmih let, ko se je začelo moje potovanje v žensko esenco – moje raziskovanje večne zagonetke: kdo sploh sem? Veste, včasih se mi zdi, da je bilo pred začetkom potovanja lažje odgovarjati na zgornje vprašanje. Tedaj sem samo skomignila z rameni in preprosto odvrnila: »Ne vem.« Ali pa sem pričela naštevati vse nalepke, s katerimi sem se istovetila, misleč, da odgovarjam na dejansko vprašanje.

Sedaj? Sedaj še vedno ne vem, kdo sem. Vem pa, denimo, da predstavlja to, o čemer govorim in pišem, zgolj tisto, kar se nadejam v (bližnji) prihodnosti postati in ne to, kar sem. Vem, da prav vsakič, ko začnem naštevati, kdo vse nisem, govorim iz mene strah, ne moja duša. In vem, da me dvojina plaši prav zato, ker se mi zdi neizogibno, da se bom v njej ponovno izgubila in ponovno po vseh štirih plazila do najbližjega kavča, ob katerega se lahko uprem in dvignem na noge …

hm, razen …

razen če bi mi na noge lahko pomagala njegova iztegnjena roka?

No, ne vem. Morda. Tvegano je, a lahko poskusiva. Ampak pod enim pogojem, dragi moj um: če mi vnaprej obljubiš, da me zaradi tega, ker mi nekdo pomaga vstati na noge, ne boš prepričeval, da sem manjvredna, nesposobna, neumna.

Sva dogovorjena? Prisežeš?

Prav, potem pa greva. Dajva, poskusiva, ali nama tokrat uspe stopiti v vlogo, v katero se mediva zadnjih sedem let: v vlogo Tamare, ki se sočutno zaveda notranjih krikov male Tamarice, ampak deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu. Veš, to preprosto pomeni, da Tamarici ne bova dala sladoleda samo zato, da bi jo utišala, ampak preprosto zato, ker je poletje.

Dajva, um, poskusiva. Kaj sploh potrebujeva za to dramsko uprizoritev?

Igralko? To imava. Imava mene. Kolikor se spomnim, sem nazadnje prebivala ravno tu, v tem telesu, ki se zadnje tri dni napihuje in zmrduje nad tisto torkovo ohrovtovo mineštro. Če pozabim svoj tekst, lahko vedno računam na svojo žensko dušo, na svojo attho, ki piše moje vrstice v novem poglavju življenja, in ni vrag, da iz vsega tega obilja izraznih oblik, ne bo uspela izribariti ravno tisto Tamaro z zvrhanim košem zavedanja same sebe in vere v to, da se lahko tudi na tako zloglasnem terenu, kot so odnosi, počuti popolnoma varno in sprejeto.

Dobro, igralko imava. Naprej. Kaj še potrebujeva?

Oder? Ni nujno.

Gledalce? Ah, kje. Saj tega ne počneva več zavoljo vznemirjenja in šova in nestalnosti! Ne. Sedaj to počneva zavoljo sebe, zavoljo tistega dela sebe, ki si želi v odnosih z ljudmi uspevati, ne uveneti.

Ne potrebujeva odra in ne potrebujeva publike, ampak glede na to, da stopava v odrasle čevlje znotraj dvojine – si upam reči partnerstva? – boš ti neizogibno prej ali slej moj oder in moja publika.

D … daj, drži mi prostor, v katerem se lahko izrazim. Drži ga, ko bruhajo iz mene strahovi male Tamarice, ki se boji, da je nič. In drži ga, ko bruhajo iz mene provokacije mojega ega, ki si želi, da mu priznaš svojo zmoto in njegov prav; svoj poraz in njegovo zmago. Drži mi prostor, ko misliš, da iz svojega klobuka na skrivaj vlečem probleme, ker se že predolgo imava preveč lepo. Drži mi prostor tudi, ko misliš, da se boš vsak čas naveličal tega mojega razburkanega morja; saj veš, da je lahko tudi cele dneve in tedne čisto mirno in spokojno.

Vem. Vem, da sem zalogaj, ampak ti si vendar velik fant. Pardon, ni res. Sploh nisi velik fant. Tudi ti imaš tukaj, ob meni, priložnost uprizoriti moškega v sebi. Moškega, ki ne jemlje vsega, kar prihaja iz mojih ust, osebno; ki se zaveda, da so besede zgolj meglen odsev resničnosti, ki jo nabijajo s čustvi. Moškega, ki je kapitan svoje barke in gospodar svojih čustev; ki se zaveda, da ga nikoli ne prizadene beseda in dejanje drugega, ampak njegov lasten odziv nanje. Moškega, ki ve, da je ženska ob njem mogočna sila narave, ki senzibilno, dojemljivo, prizemljeno in včasih popolnoma kaotično potuje svoje krog mesec za mesecem – v imenu ljubezni, v imenu življenja in v imenu skupnosti.  

No? Kaj praviš? zaključim svoj notranji monolog in pogledam na telefon. Nobeno novo sporočilo me ne čaka. Hkrati si oddahnem in zakrčim. Toliko mu imam povedati, pa molčim. To se pravi, tiha sem. In dovoljujem, da se na zunaj zdi, kot da mi gre vse narobe in da je to tisto, kar me frustrira, v resnici pa samo izrabljam vsako priložnost zato, da se lahko zgrudim pod bremenom bolečine, in zjočem. Včeraj zvečer sem, denimo, po pomoti izbrisala dva nova zapisa, ki sta se rodila v zadnjem tednu in sem ju hotela podeliti z vami. Zaprepadeno sem bolščala v ekran, na vse pretege iskala za vedno izgubljena zapisa in se v resnici jokala iz strahu, da bi se tudi on ne pridružil rubriki »za vedno izgubljeno«.

Izgubljen, da bi bil? Ja, kako pa govorim? Saj v to vendar ne verjamem. Saj sem bila vendar še tri ure tega popolnoma pomirjena ob dejstvu, da sedaj pač ni najin čas … si oporekam.

Kdo komu oporeka? Ne vem. Pojma nimam. Ne vem več, kdo je kdo.

Ne, še vedno (ali pa morda spet) ne vem, kdo sem – vem samo, kam grem lahko to iskati.

O, slišim jo, me že kliče. Duša me vabi na divji ples. 

Gre kdo z nama?

No, če si premislite, veste, kje naju najdete. Navznoter in navzdol.

In dress code?

Rajski vrt. Eva v duši in Eva v telesu.

bride

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha,Heroine's Journey,SlovenskoKomentiraj

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara

DSC_5649

Foto: Anja Orian, čigar čudovita lanena oblačila nosim na tej fotki (https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name)

O ljubezni, ki vedno teče

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha,Heroine's Journey,SlovenskoKomentiraj

Čutim potrebo, da se vam javim.

Ne nujno zato, da ponovno dostavim nekakšne tla-majajoče uvide, ki sem jih dobila, odkar sem nazadnje objavila zgodbo in definitivno ne zato, da obeležim kakšno zgodbo, ki se venomer piše v mojih mislih. Ne, danes ne prinašam nobene zaokrožene zgodbe, kajti nobena še ni imela dovolj moje ljubeče prisotnosti, da se umedi, zaradi česa se, resnici na ljubo, počutim, kot da lebdim v zraku, kajti – kdo sploh sem brez vseh teh zgodb, ki jih piše življenje? Brez vseh teh zgodb, ki mi dajo priložnost, da izdihnem staro in v sebi naredim prostor za novo: nov vdih, nove izkušnje, nove trenutke s samo sabo in ljudmi, ki barvajo portret mojega življenja? Vse, ki od tega zapisa pričakujete neko sila koherentno in kohezivno celoto, kakršne sem si doslej prizadevala objavljati, boste ob tem zapisu ostale razočarane, slabim priokusom v ustih. In tudi to je v redu, ker tudi mi, ki se besedam posvečamo in namenjamo dobršen del svoje pozornosti, redno ugotavljamo, da tudi besede včasih izvisijo pri opisovanju vsega, kar je človek možen čutiti. Ni, da sem se nenadoma odločila zavračati besede. Kje pa. Še vedno jih obožujem in še vedno se klanjam njihovi moči, ko me uspejo dvigniti in razpihati in razbliniti preko tega zemljevida, ki mu pravim življenje. Ampak včasih bolj kot to, kaj besede sporočajo, veja namen sporočanja. In danes je moj namen preprosto javiti se, pomahati vsem vam, ki hvaležno berete moje zapise in znotraj njih uspete najti več sočutja do sebe.

Torej, nobene zgodbe danes.

Nobene razen ene, ki se je trenutno odvijala v moji življenjski izkušnji. Ampak obljubim, da bodo moje misli danes prav tako razpršene, kot je moja resničnost: to se pravi, še bolj razpršene kot običajno in bolj spontane, kot sem mislila, da je sploh mogoče.

Zadnje čase veliko razmišljam o odnosih in o mojem odnosu do odnosov. Letošnje poletje je na tem področju precej burno in čeprav sem ga namenila zaokroževanju svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v resnici počnem vse, razen tega. In ja, včasih me zapopade, da bi se krivila za to in se izgubljala v občutkih krivde in sramu, ker ne dohajam svojih zunanjih ciljev, toda takoj, ko notranjega okupatorja zavoham – in zavoham ga na daleč – mu kupim enosmerno vozovnico tja, od koder prihaja. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje sprijaznim z dejstvom, da sem le človek in ne supermama, ki z eno roko poskrbi za otroka in gospodinjstvo in z drugo roko drži prostor ter železno disciplino svojemu kreativnemu poslu v povojih. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje spomnim dejstva, da sem le človek, ki v vsakem trenutku dneva v svojo izkušnjo privablja različne dogodke in ljudi, ki mu pomagajo pisati zgodbe življenja – in nenazadnje pomagajo izpisati tudi knjigo, ki si jo tako želi izdati.

Eden izmed ljudi, ki sem jih tako privabila v svojo resničnost zadnje čase, je bil Dan. To je tisti moški, ki mi je pred dobrim mesecem dni na enem izmed socialnih omrežij pustil čudoviti komplimet, ki sem se ga najprej morala naučiti sprejeti. Z Danom sva – sicer zgolj preko telefona, saj živi približno dva tisoč kilometrov stran – šla z najinimi vsakodnevnimi pogovori v globine, ki so me s svojim vedno tesnejšim primežem najprej krčile in nato sočno, slastno sproščale in mehčale v odpiranje. In čeprav mi je dobri stari um, ki je hotel celotno darilo odviti pri priči, vseskozi metal polena pod noge, češ, da se odnos ne more razviti z nekom, ki trenutno biva pod španskim nebom, medtem ko jaz diham slovenski zrak, ostajam po tej navezi prepričana, da je mogoče.

Ja, prav zares je mogoče nekomu se odpreti in nekoga sprejeti v svoj mehurček brez dotika, ki v današnji resničnosti služi kot predplačilo za vse, kar še prihaja. Saj veste, o čem govorim. Saj smo vendarle ljudje. Saj smo vendarle ženske, lačne in žejne dotika, ki zdravi in neguje. To čudovito žensko telo, ki nam nudi dom in zavetje, izkuša svet s pomočjo petih čutil in zaokroža našo fizično resničnost, v katero smo tako vneto skočile v začetku naše zemeljske izkušnje. In kaj se zgodi, ko telo ne more fizično izkušati in spoznavati sočloveka? Tedaj delo prevzameta um in duša.

Naša duša bo, takoj ko ji dovolimo, začela ljubiti.  Začela bo ljubiti preprosto zato, ker je naši duši lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. Resnično, naši duši je lažje ljubiti in nato ljubezen izgubiti (če bi kaj takega sploh obstajalo), kot ne ljubiti. In če v odnos stopamo z dušo, je zatorej možno zaljubiti se v nekoga, ki ga še nismo zagledali s svojimi fizičnimi očmi in povohali s svojim nosom in pokusili s svojim jezikom in se ga dotaknili z vsakim delčkom naše kože.

Veste, naša duša živi za vse ali nič. Večkrat, ko me zanos zapelje v dramo, kjer gre za življenje ali smrt, in potem o svojih notranjih pokrajinah razlagam svojim sestram, dobim nazaj skesan odgovor, da se morajo bolje naučiti cenzurirati moje presežnike in bogato intonacijo. In tega vam ne govorim, da s strani svoje duše upravičim svojo izvorno nagnjenost k teatralnosti, ampak zato, da vam lažje oslikam način, na katerega naša duša pristopa k ljubezni. Naša duša ve, da je ljubezen vedno na poti k nam. Naša duša ve, da se ljubezen skriva za vsako masko vsakega mimoidočega na vsaki ulici vsakega mesta vsake države vsakega kontinenta. In zato, ker naša duša vse to ve, nas vedno vabi k temu, da se vsemu v polnosti odpremo. V polnosti odpremo. Na vse ali nič. Silovito. Brezkompromisno. Prvinsko. Rumi pravi, da moramo svoje srce treti in treti, dokler se ne odpre, naša duša pa pravi, da se moramo ljubezni vedno znova odpirati, dokler nam ljubiti ne postane enostavneje od ne ljubiti.

Ja, naša duša si želi izkusiti vso ljubezen, ki plava v našo izkušnjo. Naša duša si želi, da se odpremo vsaki novi izkušnji. Naša duša si želi, da stopimo iz svoje sence v soj ljubezni, ki je tu, da nas nahrani, napoji. Tega si naša duša zares želi.

Hm. Kaj pa počne medtem naš um? Naš um bo, če ga pustimo bezljati, vedno iskal  nove težave našim rešitvam. Um seveda ne išče težav, ker bi bil naš sovražnik, ampak ker je naš prijatelj, ki skuša skrbeti za nas, kot ve in zna. Misli dobro, tudi, kot seje tisto manj podporno in žanje tisto manj užitno, takorekoč. V resnici pa je um le eno zelo prestrašeno bitje, ki na podlagi preteklosti predvideva prihodnost.

Nekega dne mi je, nič hudega sluteči, šepnil: »Tamara, še noben moški ni bil kos tvojemu kaosu in tudi ta ne bo, zato bo bolje, da mu sedaj, ko še nista vpletena in bo zatorej morebitna izguba manj intenzivna in boleča, pokažeš celotno čustveno paleto, s katero žongliraš, in v zasedi počakaš, da dvigne roke. Zaupaj mi.« Pa sem šla v akcijo in na plano privlekla vse izrazne oblike moje duše, moje atthe, od male Tamarice, ki se je bila pri šestih odločila, da noče imeti nikoli družine, do svobodne Tamare, ki si želi potovati s svojim sinom in kombijem, do Tamare z bolečim prepričanjem, da še vedno potrebuje nekoga, ki jo bo rešil. Vse sem mu postregla in se zares izkazala kot gostiteljica. Rezala sem in rezala in on je jedel in jedel.

Rezala sem tudi, ko je nehal jesti in ga porogljivo, zasmehljivo, zaničevalno vprašala: »Pa ne, da ti je že dovolj?«

Pa mi je vljudno odvrnil: »Zelo je bilo okusno, ampak nisem več lačen. Hvala.«

In rezala sem še naprej in naprej in se nič več ne ozirala na njegovo lakoto po tem, da me spozna, kakor je bil trdil, ampak zgolj na mojo lakoto, da si končno dokažem tisto, česar sem se začela nekje na pol poti začela bati: »Če me spozna v vsem, kar sem, mu zagotovo ne bom več všeč. Če me spozna v vsem, kar sem, mi zagotovo ne bo več želel držati prostora, v katerem se lahko varno, necenzurirano izrazim.«

Moje misli še vedno vršijo. V mojem telesu še vedno odzvanja. In kar lahko rečem, je samo, da raste tisto, kar zalivamo. Saj poznate tisto anekdoto o belem in črnem volku? No, jaz sem se tokrat odločila hraniti sestradanega in prestrašenega volka, za katerega sem verjela, da potrebuje mojo pozornost, mojo ljubezen. Odločila sem se hraniti svoj strah, da bo moje izkustveno obilje za vsakega moškega preveč. In temu pravim “še ena izkušnja več”. Še ena izkušnja trenja lastnega srca, dokler se v polnosti ne odpre, kajne?

V zadnjem času sem veliko prebirala Rumija, in še ena izmed njegovih slavnih misli se glasi: nismo tu zato, da iščemo ljubezen; naša naloga je le poiskati vse prepreke, zaradi katerih ljubezen ne more steči. Ker ljubezen je tisto, kar teče. To počne. Teče, od mojega srca, do vašega in tako naprej in nazaj in za vselej.

wildwoman2

Mir pod Mangartom

Dodano Avtor tamaraZnačka Healthy Body,SlovenskoKomentiraj

Dobra dva dneva je trajalo, da sem se popolnoma predala vsemu obilju časa, ki sem ga v zakup dobila za en teden, ko je Svarun z mojimi starši na morju. Prva dva dneva sem še podlegala ustroju svojega uma, ki mi je že pred Svarunovim odhodom navdušeno prigovarjal, kako bo super, da bom lahko cel teden posvetila izključno pisanju knjige. Toda ko je Svarun odrinil, je od navdušenja ostal samo občutek dolžnosti, ki je najbrž najslabši prijatelj vsakega kreativnega dela, saj le-ta k šanku pripelje še svoje stare prijatelje, občutke krivde.

»Kako lahko počivaš sedaj, ko imaš toliko časa, da se zares predaš urejanju knjige?« se kaj kmalu zasliši sikanje diktatorskih misli znotraj mene. Nekaj časa jim še dovolim, da razmetavajo z menoj po plesišču življenja, potem pa me pastirjev predrami, da vstanem, jih zgrabim in jaz prevzamem vodstvo temu sijajnemu ča-ča-ča-ju.

37300472_10156225361177819_1881183984747020288_n

Pastirjev glas?

Ja, pastirjev glas. Veste, prejšnjo noč sem namreč preživela na ovčji kmetiji na 1300 metrih nadmorske višine, kjer vsako poletje oče Štef in sin Mitja – in letos tudi moja draga prijateljica Tjaša – vodita svojo čredo ovac na visokogorske pašnike pod Mangartom.

Včeraj dopoldan sem se odpravila na obisk k omenjeni sestrici, ki je te dni praznovala rojstni dan. Zmenjeni sva bili, da v kaki dve uri pogovorov strneva zadnjih sedem mesecev življenja, ko se nisva videli, saj je Tjaša pravkar nazaj z obsežnega, polnega, pisanega potovanja po Srednji Ameriki. Ampak glede na to, da je moja draga sestrica glavna junakinja pustolovske komedije Tjaša: Življenje, vredno življenja, ki je živeta po resničnih dogodkih, in da je v meni včeraj špilala meni lastna pustolovska drama Tamara: Biti ali ne biti, se je najino dvourno druženje sprevrglo v štiriindvajseturno odisejado, polno smeha, skute in spoznanj.

37320660_10156225360932819_6927356522699685888_n

Ker mi je v trenutku, ko se je Tjaša pakirala v planine, v glavi še vedno vrelo veliko besed, sem začutila, da potrebujem še malce vetra med vožnjo, zato sem se prijateljici ponudila, da jo odpeljem do Tolmina. A namesto, da bi jo v Tolminu pustila, da z vso zelenjavo z maminega bujnega vrta odštopa dalje, sem jo zapeljala vse do kmetije pod Mangartom, čisto blizu prelaza Predel in zatorej meje z Italijo. Tisti občutek, ko je v glavi neprijetno veliko besed, ki kot dežne kaplje še vedno iščejo svoje struge, kamor bi se izlile in odpotovale dalje, v svet, me je včeraj za roko popeljal v mir, v edino, za čimer sem hrepenela. Kar pa me je obdržalo v miru, je bilo sprejemanje, v katerega se urim z vsakim novim dnem.

»Menda ja ne greš sedaj domov? Tukaj prespi in se na pot odpravi jutri zjutraj, spočita. Celemu svetu se tako mudi, vsi samo norijo in vsi bi samo delali.« se usuje iz Štefa plaz besed, ko okrog sedmih zvečer po prijetnem kramljanju o moji in njihovi primorščini naznanim svoj odhod. Ob besedah, ki sem jih za vas po spominu prevedla iz bovščine, zelo specifičnega primorskega dialekta, je Štef v ogorčenju naokrog mahal s svojo palico – ampak znotraj njegovega ogorčenja ni bilo niti trohice nemira, ampak zgolj veliko sadov globokega miru, ki je zaustavil moj korak. Postanem, ga pogledam in pokimam. Pogledam vase, kjer že ves dan brenči in pogledam potrebi po miru in zraku v oči. Pogledam naokrog in se zavem, da večjega miru, kot je tu, ga danes ne dobim, sploh pa ne v obliki dveipolurne večerne vožnje po zloglasnih ovinkih.

Ostanem, se odločim, nakar poprosim za debelejša oblačila, saj sem se od doma zjutraj, saj veste, na kratek obisk, odpravila samo v kratkem topu, lanenem krilu in moji najljubši tanki srajčici iz šifona. Dobim: ene nogavice, pa druge nogavice, Crockse, pajkice, spodnjo majico, pulover in pleteno jakno, že dišečo po kmetiji. Za silo bo, čeprav me veter na pobočju pošteno prebiča. Med njihovo večerno molžo se odločim za obnovitven sprehod. V začetku se misli še opotekajo za menoj kot trop sestradanih divjih psov, a ob plezanju navzgor po strmem terenu jih kaj kmalu zamenjam za prisotnost, ki bo odločala, ali bom dosegla še tisto zadnjo živordečo gozdno jagodo pred menoj, ali pa se bom odkotalila v dolino kot plaz, po katerem si utiram pot. Med belim skalovjem iščem svojo pot in z neukročenim, pristnim smehom sproščam prejšnjo napetost v hvalnico sebi in življenju, ki sva me vnovič pripeljala točno tja, kamor sem prosila.

37242392_10156225360962819_8911367071099518976_n

Po mojem sprehodu in njihovi molži, ko se spet zberemo pred simpatično kmetijo, se nenadoma zavem, da mi bobni v glavi, nakar mi Tjaša na debele rezine nareže krompir in rezine z ruto pritrdi okrog mojih senc. Štef pravi, da si je njegova mati ob glavobolu vselej delala ali obkladke iz čomp, ali pa je pila kôfe z limono. Pri njej je menda delovalo oboje, obkladki pa so delovali tudi pri meni, saj že po kakih dvajsetih minutah počitka, občutka, da mi bo glavo vsak čas razneslo, ni več. Nadomesti ga hvaležnost za dobrote, s katerimi mi postrežejo. Domač, ročno izdelan ovčji sir in skuta sta še slajša zaradi zavedanja, da so ga omogočile srečne ovce, ki svoje dneve preživljajo tako, da nosu svobodno prepuščajo vodstvo do najslajše, najbolj zelene in najbolj dišeče trave na pašnikih izpod Mangarta. Kaj pa moja najljubša poslastica? Ta ostaja slana ovčja skuta, značilna za bovške konce, ki jo tradicionalno strežejo s kuhanim krompirjem. Tole pa je nekaj, vam povem.

37256928_10156225361217819_6509979804261941248_n

Po večerji se kaj kmalu odpravimo spat, ker se na kmetiji dnevi pričnejo in končajo s soncem. Zjutraj, me svari Mitja pred odhodom v posteljo, me bo najbrž zbudil generator, ko bodo ob pol šestih pričeli z jutranjo molžo. Zabubim se v spalno vrečo, ki poleti vedno v nizkem štartu v avtu čaka nove pustolovščine, in izdihnem dan. Ob čirikanju čričkov. In odmevu kozjih zvoncev naokrog. V miru. Srečna.

Zjutraj se zbudim, ponovno pripravljena na odhod, pa me mir spet premami. Začudeno me pogledajo, ko zopet sveto naznanim, da odhajam. Res ne boš kôfe? Res ne boš s Tjašo peljala ovc na pašo? Ah, seveda sem. Vse sem, že samo zato, ker se ne vsak dan zbudim na pristni gorski kmetiji: kôfe z najbolj svežim, še toplim, ovčjim mlekom in zavajonom iz Rositinih jajčk namesto smetane; s Tjašo peljala ovce na pašo in dovolila, da me magičnost ob prodiranju jutranjega sonca skozi špranje jutranjega gozda poboža; se najedla sveže sladke skute po prihodu nazaj domov; se še enkrat kot netopirček obesila v Tjašino ruto za aerial, jogo v zraku; objela gostoljubne gospodarje, pobožala ovčice, se stisnila k majhnim kozličkom in naposled le odpeljala iz gorskega raja. Mirna. Srečna. Z obljubo, da prihodnjič pripeljem še Svaruna … in veliko dodatnih oblačil, če bo slučajno tudi on hotel plesati po Tjašinem trenutnem plesišču – to se pravi hlevu in ograjenem dvorišču, kjer sta s Štefom kidala gnoj, ko sem jima mahala.

*

Prihodnjič se bo zgodil kar kmalu. In ta novica bo morda všeč tudi vam, saj se v planine ponovno odpravljam v začetku avgusta – po dobrote Ovčje Kmetije Mangart. Pa ne samo zase, ah kje, tudi za vas jih lahko prinesem. Ovčji sir, slano in sladko skuto lahko izpod marljivih rok prisrčnega Mitje in njegovega očeta Štefa tako kupite tudi vi, preko mene, jaz pa jih pripeljem za vas v Ljubljano ali na Obalo. Ste za?

Vedite, da ob nakupu omenjenih dobrot izkažete svojo podporo prijetni družini, ki je svoje srce posvetila planini in tradiciji. Štefova družina namreč že stoletja vztraja v prikupni kmetiji sredi dolinice pod Mangartom – prvi pisni viri, v katerih je omenjana, namreč segajo kar v 16. stoletje.

Več podatkov o naročanju dobrot iz ovčjega mleka pričakujte na mojem fb profilu: Tamara Mihalic. Hvala vam!

37345060_10156225361312819_4629395341114867712_n