Tega najbrž ne veste (kako tudi bi, saj o tem nikdar ne govorim), ampak študirala in doštudirala sem angleški jezik in književnost. Mhm, zares. Na tistem seznamu, kjer smo po zaključeni srednji šoli napisali tri univerzitetne programe, ki bi se jih radi udeležili, sem se jaz za tretje mesto odločala med arheologijo in angleščino. Odločila sem se za slednjo. Prvo mesto je od mojega šestega leta naprej zasedala “igralska akademija”, na drugo pa sem po nekajmesečni ljubezenski aferi z risanjem vpisala “slikarsko akademijo”, a ker na nobeno akademijo v prvem poskusu nisem bila sprejeta, sem po dveh velikih razočaranjih z dobršno mero samopomilovanja nazadnje pristala na angleščini; natančneje na “angleščina, enopredmetno, nepedagoško”, kajti če je obstajalo nekaj, česar si res nisem želela početi, je bilo to poučevati angleščino. Vsi študentje enopredmetnih smeri smo v morali v drugem letniku izbrati en dodatni predmet in jaz sem izbrala nizozemščino … et voilà: ljubezen do nizozemščine in do nizozemske kulture je bila rojena.

Previj naprej za nekaj let, ko je moja najboljša prijateljica šla na podiplomca v Amsterdam in na Nizozemskem sem bila “stalna stranka”. Spomini na večino tistih prvih izletov v Amsterdam več kot desetletje tega so žal zelo megleni – tu pa tam kak most, pa coffieshop, pa wok-to-walk, pa smeeeh – ampak ena stvar, ki je v mojem spominu kristalno jasna, so nizozemske sladice. Kruidnoten (mini začimbni piškotki, obliti z mlečno, črno ali belo čokolado), ki jih prodajajo samo v času pred Sinterklaasom, torej Miklavžem. Poffertjes (puhaste mini palačinkice). Gevuelde koeken (masleni piškoti, polnjeni z marcipanom). In nazadnje še tale ontbijtkoek, ki sem ga ob vsakem obisku Nizozemske doslej prinesla s sabo domov. Razen tokrat.

V devetih letih, odkar sem bila nazadnje na Nizozemskem, sem namreč na ontbijtkoek povsem pozabila. Predstavljaj si torej moje presenečenje, ko sem prejšnjo soboto, ko je Nika pri sosednji stojnici kupovala zelejnavo, odtavala do stojnice s pekovskimi izdelki in se tam zaletela v podolgovate kolače temne karamelne barve, polne suhega sadja in oreščkov.

Moji možgani: “O…o…o… samo trenutek … okej, trenutek je mimo, registriram nekaj znanega, kaj je že to, daj da preberem, “ontbijtkoek”, ja vaaaalda, to je tisto, kar sem vedno kupila za domov v Albert Hijnu, kako sem lahko pozabila…”

Nemudoma zatem moje telo: “To bom spekla takoj, ko pridem domov in notri bom dala lešnike!”

Jaz: “Tako se govori!”

Recept:

125g ržene moke

125g polnozrnate pirine moke

3 žličke pecilnega praška

2 žlički cimeta

½ žličke vsakega od naštetih: mletega kardamoma, mletih klinčkov, mletega ingverja in mletega koriandra

60g melase

180g medu

245g mleka

60g lešnikov

50g suhih brusnic

100g rjavega sladkorja (po želji, glej “zapiske”)

1. Pečico segrejemo na 150°C.
2. Suhe sestavine razen lešnikov in brusnic stehtamo v eno skledo in dobro pomešamo. V lonček stehtamo mleko, med in melaso ter segrevamo dokler se med in melasa ne raztopita. Nato dodamo suhim sestavinam in ponovno dobro premešamo.
3. Lešnike in brusnice sesekljamo in jih dodamo masi za kolač. Maso damo v podolgovat pekač za kruh/kolač in pečemo 45 – 50 minut.
4. V sredino kolača nato vstavimo zobotrebec in če zobotrebec pride iz kolača “čist”, je naš kolač pečen; če se zobotrebca kaj drži, potrebuje še 5 – 10 minut peke.
5. Kolač naj se pred razrezom popolnoma ohladi (najtežji del peke), shranjujemo pa ga v plastični foliji – tako ohrani svojo značilno lepljivo zunanjost in notranjost.
6. Nizozemci ga jedo tako, da na rezino ontbijtkoeka namažejo tanko plast masla, meni pa je najboljši, če ga pomakam v mleko/čaj; kaj naj rečem, res imam rada mehko gooey hrano. Njam! 

Zapiski:

S tem kolačem je tako, da dlje kot stoji, boljši je. To je zato, ker se šele čez čas začimbe res dodobra povežejo v harmonično celoto. Prvi dan ima ontbijtkoek, vsaj za Svaruna, preveč okusa po melasi – katere količino sem, mimogrede, za naše submediteranske brbončice znižala za celih 25g. Če ste ljubetelji melase (ali si želiti zagotoviti malce več železa v svoji rezini), jo lahko date vse tja do 85g, kolikor je je v izvirnem receptu.

Pa še to, ko sem kolač drugič delala, sem kozje mleko (ki ga običajno uporabljam) zamenjala z nesladkanim ovsenim mlekom za vegansko različico kolača – pozabila pa sem dodati 100g rjavega sladkorja iz originalnega recepta (kar sem prepričana, da je bila spletka moje podzavesti, saj zadnje čase strastno raziskujem delovanje telesa in predvsem kakšen vpliv ima sladkor na telo). Rezultat je bil meni še vedno odličen!

Preden se poslovim, bi ti rada sporočila, da je trenutno pri meni možno naročiti naslednje izdelke & surovine: 

* lešnike (17€/kg) 

* pražene lešnike (21€/kg) 

* lešnikovo maslo (10€ za 180g prvič, vsakič naslednjič pa ob prevzemu novega in vrnitvi praznega kozarčka 10€. Sicer je cena vsakič naslednjič 11€; zmanjšajmo količino odpadkov Za Zemljo)

* lešnikove bombice z mlečno, črno ali belo čokolado, slika spodaj (1 bombica za darilo, pakirana v kartonasto škatlico je 2,5€; 5 bombic v škrniceljčku pa 8€) 

* suhi miks za lešnikovo vročo čokolado: 140g (za 7 skodelic) je 7,5€)

* ontbijtkoek, nizozemski kolač za zajtrk: 1 kolač, dolžina 27cm.

Če imaš kakšno vprašanje glede recepta ali česarkoli, ali pa bi rad/a podelil/a svoje vtise in izkušnje (ki so še posebej dobrodošli), sem tukaj, hvaležna. 

Lepo pecite, dragi vsi,

Tamara