Vsakič, ko v trgovini zagledam banane, v sebi zaslišim: “Ja, valda.” In vsakič, ko jih po dveh, včasih treh tednih najdem na istem mestu, kamor sem jih odložila, ko sem jih prinesla iz trgovine – na ličnem pladnju pod oknom v kuhinji – mi ni jasno, zakaj vsakič znova začutim isto potrebo po kupovanju banan, ko pa s Svarunom nisva velika potrošnika  ne banan, ne sadja na splošno. Zdi se, da se vsakič, ko pride neko novo sadje v sezono, nad njim povsem navdušiva in najeva in … kmalu tudi naveličava. Pred dvema tednoma je na primer moja mama prvič letos kupila mandarine iz Neretve in ko sem jih zagledala, sem v vabo ugriznila s prav otroškim navdušenjem in zaletavostjo. Takoj sem jih pojedla kakih 6 ali 7, od takrat pa vsega skupaj niti toliko.

No, ampak če se vrnemo k bananam. Ko sem jih tokrat po dveh tednih vse črne spet zagledala na pladnju v družbi ingverja in nekaj mandarin, sem preskočila vsa retorična vprašanja, ki se začnejo na “zakaj” in raje vprašala eno neretorično, ki se začne s “kako”. Včeraj zvečer, ko sva se s cirkusa vrnila zelo lačna, sem torej zagledala te banane in zaslišala: “No, kako bomo te banane uporabili?” Najprej sem sicer pomislila na tiste slastne palačinkice po Sarah B., ki sem jih leta nazaj, ko je bil Svarunči še mali črviček, veliko pripravljala, ampak iskreno sem bila sem preveč lena in lačna, da bi brskala za receptom. Namesto tega sem ga ustvarila. In potem sem ga danes zjutraj še nadgradila in ga ovekovečila s pečenimi bananami in arašidovim prelivom, in postalo mi je jasno: “Ta pojedina za sladokusce vsebuje vse potrebne elemente za  Svarunov rojstnodnevni zajtrk v postelji to soboto!”

Recept je za 1 lačno osebo ali za 2 za “piknit”. Recept je podan kronološko, kar pomeni, da najprej začnemo pripravljat palačinke in nadaljujemo s tistim, kar sledi v receptu. 

BANANINE PALAČINKE

1 laneno jajce (1 žlico mletih lanenih semen pomešamo s 3 žlicami tekočine po želji in pustimo 5 minut, da zaželira)

1 banana

1 žlica kokosove moke (takšne, kakršno so uporabljale že naše none)

1 žlica rahlih ovsenih kosmičev (ne celih, ampak tistih malo zdrobljenih, ki so super za porridge)

1 žlica ovsene moke (ovsene kosmiče preprosto miksaš v multipraktiku, dokler nimajo teksture grobe moke)

za noževo konico vinskega kamna

1 rebro temne čokolade

kokosovo olje za pečenje

Najprej segrejemo pečico na 180 stopinj celzija, nato pa si pripravimo sestavine za palačinke: ovsene kosmiče in lanena semena zmeljemo v blenderju, ki delo opravi bolje kot multipraktik; jaz si običajno večje količine lanu in ovesa zmeljem vnaprej, da jih imam vedno pri roki. 1 jedilno žlico mletih lanenih semen  nato zmešamo s 3 žlicami tekočine po želji in pustimo 5 minut, da zaželira; jaz sem uporabila sirotko, ker je bilo to vse, kar sem imela, lahko bi pa uporabila mleko ali vodo – ali celo kavo ali sok, za dodatno noto okusu. Medtem ko lan pije tekočino, z vilicami zmečkamo banano in ji dodamo vse ostale suhe sestavine; čokolado nasekljamo na drobne kockice. Ko je lan nared, ga umešamo v preostale sestavine in maso pustimo, da se še kakih 10 minut lepo integrira. Medtem pripravimo pečene banane in preliv.

PEČENE BANANE

1 banana

ingver in cimet v prahu

kokosovo olje za pečenje

Mali pekač naoljimo z maslom ali oljem po okusu; jaz sem zavoljo arome uporabila deviško kokosovo olje. Banano po dolgem prepolovimo ter jo z ravno stranjo navzdol položimo na pekač, posujemo s cimetom ali ingverjem v prahu, ter pečemo 20 minut pri 180 stopinj Celzija. Sedaj pripravimo preliv.

ARAŠIDOV PRELIV

2 žlici arašidovega masla

2 žlici tekočine

1 žlička medu ali drugega sladila

ščepec soli

ščepec cimeta

Vse sestavine dobro zmešamo z metlico, da dobimo precej viskozno tekočino.

Ko je masa za palačinke nared, jo z žlico v ponvi oblikujemo v male palačinkice in pečemo, da so na obeh straneh lepo rjave. Palačink bo nekje med 4 in 8 vsega skupaj, odvisno od tega, kako velike delamo. Ko so palačinke in banane v pečici pečene, ju nadevamo na krožnik, prelijemo z arašidovim prelivom in – uživamo. Po možnosti še v postelji, na lenobno, udobno, počasno sobotno ali nedeljsko jutro. Pa dober tek!

Ta recept je nastal v sklopu #četrtkoveČAROBNICE v moji fb skupini Attha sestrstvo, kjer četrtke namenjamo kreativnosti – in ne samo tej kuhinjski. Če se želiš naučiti podpreti se, se pridruži fb skupini Attha sestrstvo, kjer poteka trajnostna praksa, ki nas osredišči zato, da lahko z življenjem zares zaplešemo!

Vabljena tudi na ženski krog ob Samhainu, ki bo 31.10., kjer se bomo o tej osrediščenosti še več pogovarjale:

 

 

Suhe sestavine:

2,5 šalice grobo mletih ovsenih kosmičev

1 šalica fino mletih ovsenih kosmičev

100g mandljev

100g kokosovega čipsa

3 pesti ajdove kaše (termično neobdelane= peščeno zelene barve)

ščepec soli

 

Mokre sestavine:

1/3 do 1/2 šalice deviškega kokosovega olja

1/3 do 1/2 šalice tekočega sladila (ki ni med)

eterično olje limone

 

Pečico segrejemo na 175 stopinj. V kozički zmešamo mokre sestavine in jih na blagem ognju segrejemo, dokler se olje ne stali, medtem ko v skledi zmešamo suhe sestavine. Ko je olje staljeno in dobro pomešano s sladilom, ga zlijemo v suhe sestavine, dobro pomešamo ter razprostremo po s peki papirjem obloženem nizkem pekaču. Pečemo dobrih 15 minut, oziroma dokler ne lepo pozlati, vmes pa parkrat pomešamo s kuhovnico, da se granola speče enakomerno. Ohladimo na pladnju, pokapamo z eteričnim oljem limone ter zapremo v neprodušno posodo, kjer granolo lahko hranimo nekaj tednov. Namesto eteričnega olja lahko aromo limone dobimo tako, da v mokre sestavine naribamo lupinico ene do dveh limon.

Zadnji dve leti, odkar sem na tem prehodu med Punčko in Mamo, in še posebej zadnji mesec dni, ko skozi ta prehod stopam z ženskami s celega sveta v skupnosti Ma-mmune, ki jo vodi Sarah Durham Wilson, se prebujam v tisti del ženske esence, ki je arhetip Mame. To se pravi: učim se biti varna in zanesljiva oseba najprej sebi in potem še drugim. Tako rekoč se učim biti zaupnica – po sskj-ju »zaupen prijatelj« ali »zaupna oseba koga« – in ta moja varnost in zanesljivost se širi in penetrira že vse aspekte mojega življenja, vključno z delom.

Moje delo je kreativne narave in to pomeni, da ga podžiga tveganje. Na primer tveganje, da sem izdala svoj knjižni prvenec v samozaložbi, ker mi pravna politika založništva v Sloveniji nič kaj ne diši, vedela pa sem, da ta knjiga preprosto mora v svet. Ali tveganje, da dnevno ponujam svojo dušo na pladnju, s tem ko se izpostavljam in objavljam svoje zapise. Že res, lahko bi zadržala zase vse, kar vre iz mene, ampak ker vem, da smo si med seboj bolj podobne kot različne in ker vem, koliko lažje je pri srcu meni, ko kje preberem, da nisem edina, ki se tako počuti, čutim, da moram vztrajati. No, pa saj sem ravnokar zatrdila, da moje delo podžiga tveganje, mar ne? Tveganje, pri katerem ne tvegam svoje glave, ampak del mene, ki je še bolj občutljiv od slednje –  svoje srce. In zato, da lahko še naprej delam, to se pravi ustvarjam, to se pravi tvegam, potrebujem varen prostor, ki ga bom kot Mama, kot varna in zanesljiva oseba, kot zaupnica, ustvarila.

Počutim se tako: moja lupina je sicer že popokala, ampak še vedno tičim v jajcu, še vedno sem na toplem in skrita pred svetom, ki ga ne poznam in me ne pozna. Še vedno sem v istem gnezdu, v katero sem se rodila, v katero me je Mama nekoč davno odložila. Pri tem gnezdu ne gre za vprašanje tega, ali živim pri starših ali ne, ampak za to, ali živim tako, kot bi si oni želeli, ali pa živim življenje, ki mu lahko resnično rečem »moje«. Gnezdo je prostor, ki ga Mama ustvari zato, da bi se v njem vse njene kreacije počutile varno, preden se podajo v širni svet.

Tako: počutim se kot mala dinozavrica (zahvala za to prispodobo gre seveda mojemu dinozaverčku Svarunu, zaradi katerega je moja prva asociacija na jajce »dinozaver« in ne »piščanček«), ki mora splezati iz maminega gnezda in ustvariti prostor, kjer se bodo vse njene kreacije počutile varno, preden se podajo v širni svet.

In v bistvu se mi vedno bolj zdi, da je ta prostor ta skupina.

Ta skupina mi nudi varnost, ki je na tem prehodu zame absolutno nujna. Varnost, da lahko še naprej ustvarjam, se igram, kreiram, delam – in skozi svoje delo živim. Morda se sliši la-la in čeprav sem to doslej pripisovala dejstvu, da je moje sonce v deseti hiši, sedaj mislim, da je to res za vsakega človeka, ki sledi svojim sanjam in dela tisto, kar čuti, da mora početi: moje Delo je moje Življenje. To se pravi: delam tisto, kar živim. Moje Delo je to, da govorim tisto, kar delam in torej tudi tisto, kar živim. In zakaj ravno pišem? Ker tisti občutljivi ribici v meni rabita izražati vso paleto čustev, ki prihajajo na površje, tista filozofska dvojčka pa rabita razumeti, kaj se v meni dogaja. S tem, ko pišem, lažje razumem. In s tem, ko delim, lažje živim, ker vem, da delam tisto, kar moram.

A vseeno – vsakič, ko karkoli objavim, tudi v tej skupini, tvegam. Tvegam, ker je vse iz srca in iskreno. Ampak ker je tveganje v tej skupini bistveno manjše, pravim, da se učim varno tvegati: učim se izbirati, kaj s kom delim. Prej, ko sem živela izključno kot Punčka, sem vsem pokazala vse. Brez cenzure sem se razgalila, ker me je gnala potreba po tem, da sem videna in sprejeta. Zdaj, ko pa prebujam v Mamo, me še vedno kdaj boli, če se mi zdi, da nisem videna, ampak zdaj se zavedam, da mi je bolj pomembno to, da me ljudje čutijo. Mene, moje zapise in vse, kar ponujam.

Zjutraj sem se pogovarjala s sosedo, ki mi je že pred mesecem dni ponudila, naj za občinsko glasilo napišem članek, v katerem bi svojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco predstavila domači publiki. Članka še vedno nisem napisala, ker me zvije že ob sami misli na to, da bi se spet pred vsemi razgalila. Prav tako me zvije, ko pomislim, da bi klicarila naokrog in se z ljudmi dogovarjala za predstavitve moje knjige po knjižnicah in knjigarnah in kulturnih domovih po Sloveniji. Enostavno ne morem. Nočem. Zaenkrat še ne. Bom, ko bom lahko.

Pridejo dnevi, ko sem Mama, in tedaj lahko. In pridejo dnevi, ko Mamo tista Punčkasta nesigurnost preglasi in ne more več biti moja zaupnica, in tedaj ne zmorem deliti svojega srca.

Ampak v tej skupini, se počutim, kot da vedno lahko. Tu se počutim dobro in tu si želim še naprej deliti svoje darove. Tu se mi zdi, da mi ni potrebno čakati na »tisti trenutek«, ko bom lahko, ko pridem »tja«, kjer bom lahko, kajti tukaj vedno lahko. In tukaj si vedno želim. Želim si deliti potovanje, ne cilja.

Zakaj sploh to govorim?

Zato, ker se učim biti Mama. Varna in zanesljiva oseba, zaupnica. Namreč, kot Punčka bi enostavno izginila, poniknila, se skrila. Popravek: kot Punčka sem se enostavno skrila. Premnogokrat. Odvihrala sem brez besede slovesa, se vrnila čez kakšen mesec dni, polna novih moči, ki sem jih načrpala navznoter in navzdol, in se pretvarjala, da se pravkar ni čisto nič zgodilo. Ker sem od sebe zahtevala nemogoče, sem si vselej prej ali slej skrušeno priznala, da tega tempa ne zmorem več držati, da ne zmorem več tako delovati – in se umaknila. Se ohladila. Vrgla slušalko dol. In prerezala vse linije. In ker sedaj tega ne želim več, ti povem, da v kolikor bi bila rada dnevno v stiku s tem, kar počnem in živim,  lahko moje Delo vsak dan najdeš v facebook skupini Attha sestrstvo – v krogu žensk, kjer se počutim varno. Skupina je zaprta v smislu, da nečlanice ne morejo prebirati objav, a odprta v smislu sprejemanja novih članic. Takšna je, ker si želim v njej ustvariti varno, podporno in intimno ozračje, sploh sedaj, odkar v njej potega trajnostna praksa, v kateri vsak dan skupaj ritualčkamo, se obračamo navznoter in navzdol in delimo o tem, kje trenutno stojimo. Skupina je seveda brezplačna, zato vabljena, če še nisi notri.

Pozdrav v čudovito jesen,

Tamara

Danes je moj tata kupil mojo knjigo z besedami: »Kaj, a jaz pa ne morem brati?«

Ne spomnim se, da bi ga kdaj videla s knjigo v roki – če seveda ne štejem tistega debelega starega francoskega slovarja rožnate barve, ki ga je preučeval na vsakem poletnem dopustu in ob tem grulil in s tem tudi mene čisto navdušil nad tem romanskim, romantičnim jezikom, kar nama je prišlo še kako prav osem let tega, ko sva se v Champagni z ženo nekega vinarja pogovarjala o drugi svetovni vojni, v francoščini, kajpada.

Danes je moj tata kupil mojo knjigo. A še včeraj sem ponovno stala na razpotju; na tistem, na katerega me redno naplavlja že vse življenje, še bolj konkretno pa odkar sem avgusta letos izdala knjigo. To je bilo razpotje lastne vrednosti, ki je tako tesno povezano s finančnim stanjem, da je joj.

Punčka v meni je spet paničarila okrog denarja. In ta panika jo je krčila in dušila vse dokler se ni prikazala Mama v meni in Punčko vzela v naročje z besedami: »Slišim te. Strah te je, ker očetu dolguješ denar in ker moraš prihodnji mesec peljati avto na tehnični. Predvsem pa te je strah zato, ker se ti kdaj zdi, da ne bo nikoli drugače, nikoli bolje.«

V konstantnih finančnih skrbeh sem že dobro utečena, saj v njih živim že vse odkar sem rodila in se ponovno rodila – v zavedanje, da je življenje prekratko, da bi ga zabila v neki službi, ki me ne veseli, ko pa imam toooooliko dati. Ampak po drugi strani je življenje prekratko tudi za to, da bi me venomer skrbelo, ali mi bo uspelo plačati položnice in kupiti hrano ali ne. Življenje je prekratko tudi za to, da bi ta trma, zaradi katere ne grem v službo in ki mi vsekakor ne koristi izigrala mojo lahkotnost in mojo radost.

Nekaj je bilo potrebno spremeniti.

»Strah te je, ker ne veš, kako bosta s sinom sploh kdaj prenehala životariti. Slišim te. In razumem te. Ampak skrbi ti še nikoli niso prinesle tistega, kar si želiš. Skrbi ti niso nikoli prinesle finančne svobode. V bistvu ti nikoli niso prinesle ničesar razen še več skrbi.«

Mama je vstala in je Punčki v meni rekla: »Naj te nič več ne skrbi. Sedaj sem tukaj jaz in jaz bom poskrbela, da bo vedno vsega dovolj. Kajti dokler bo v meni vsega dovolj, bo dovolj.«

Mama je lahko vstala, ker verjame v svoje sanje – v tiste, ki jih je natkala zase in za svoj svet. Mama je lahko vstala, ker verjame v to, kar ima dati svetu. In odkar je Mama vstala, čutim, da se dotikam nečesa globljega. Ti pogovori s seboj o vrednosti postajajo drugačni. Kajti ne glede na to, kako močno na trenutke podvomim v prihodnost, v sedanjost ne dvomim več. Vase ne dvomim več, kajti jaz sem sedanjost. In v istem trenutku, ko me zapopade tisto večno retorično Punčkino vprašanje: »Kaj se sploh grem?!«, zaslišim odgovor, ki preglasi glasove opozicije v meni: »Sledim temu, kar imam dati. Ker vem, da ima nekdo sprejeti točno to, kar imam jaz dati.«

Po vseh pogovorih s seboj in ljudmi v mojem življenju o tem, kakšni so moji načrti, da bi prišla na zeleno vejo, greva s Svarunom v knjižnico. In ko tudi z njo zaključiva debato o denarju in lastni vrednosti, mi Patricija, knjižničarka, za katero sem neskončno hvaležna, zakliče: »Ooo, bog ne daj, da bi na to pozabila!«

Izroči mi rdečo kuverto. Rdečo, kot je rdeča prva, korenska čakra, ki jo tradicionalno povezujemo z denarjem in žgečkljivimi vprašanji, kot je na primer: »Kaj se sploh grem?!«

V kuverti me čaka sporočilce, ki pravi: »Kamenček v mozaiku življenja. Irena.«

Irena je zelo prijetna gospa, ki se je pred dobrim tednom dni udeležila moje prve predstavitve knjige v knjižnici Kozina. In Irena se je v knjižnico Kozina ponovno pripeljala, da bi Patriciji zame pustila rdečo kuverto s sporočilom in bankovcem za 20€.

»Denar …« dahnem in se obrnem k Patriciji, »kako je vedela, da me ravno ta žuli?«

»Ona ve,« neomajno odgovori.

Pa res.

To simbolično rdečo kuverto z bankovcem za 20€ sem dobila na dan, ko sem brodila po razpotju. Dobila sem jo v podporo. Iz hvaležnosti. In iz srca, ki daje.

Pravijo, da če sam nimaš, ne moreš dajati. In kako je to res! Ampak danes razmišljam, da tisti občutek, da imam, morda le ni odvisen od številke na bančnem računu ali števila prodanih knjig ali števila všečkov in komentarjev in pohval in priznanj? Kaj, če je tisti občutek, da imam, odvisen samo od tega, koliko sama sebi dam?

Ne, ne moreš dajati, če sam nimaš. Ampak Mama v meni ve, da ima. Ima podporo soljudi, ima sebe in orodja, da na svoj »zakaj« nikoli ne pozabi. In ima željo, ki rodi potrebo, ki rodi odgovornost, da daje. Daje, ne prodaja. Daje svetu svoje darove in gleda, kako jo to polni. In vsak dan znova in vsak dan sproti in vsak dan posebej izbere sebe. Sebe in svoje življenje. Tisto, ki si ga zares želi živeti. Tisto, o katerem sanja. Tisto, ob katerem se ji pocedijo sline in navlažijo sluznice in usta raztegnejo v nasmeh in srce potone v vzhajajoči radosti. Tisto življenje, ki mu lahko res reče »moje«.

*

Več informacij o moji knjigi lahko dobiš na tej strani, kjer jo lahko tudi naročiš.