Še vedno je smešno

luna

Trenutno uživam ob raziskovanju neke zame povsem nove domene, ki me je vztrajno vabila in klicala zadnjih sedem let – vse odkar sem se vanjo prvič zaljubila.

Seveda sem jo doslej rada opazovala iz varne razdalje in žgolela, ko me je njena lepota navdihovala, toda nikoli se nisem zares spustila v delo z njo. To moje navdušenje je bilo pač ena tistih stvari, ki nas vztrajno mamijo in zapeljujejo, in za katere preprosto vemo, da se jim bomo nekoč posvetili – nekoč, ko bomo imeli čas. Poznano?

Ja, moja ljubezen do lune je definitivno padla v to kategorijo. Nekaj let tega sem sicer pričela z nakupovanjem knjig o njej in jih navdušeno listala dokler nisem ugotovila, da iz te moke še ne bo kruha, ker je v njih kosti za nekaj življenj glodanja in nekaj življenj trenutno nimam na razpolago. Ampak tokratna ovulacija mi v uho vztrajno šepeče: »Kdaj, če ne zdaj?« in me obdaja z nekim otipljivim obstretom neustrašnosti (včeraj mi je celo prislužila naziv »amazonka« s strani nove, krasne prijateljice Ane), pa sem šla v akcijo. To se pravi: dnevno posvečam več svojih misli luni, poleg tega pa sem se lotila poslušanja (ja, zadnje čase knjige kar poslušam preko Audible – berem trenutno še vedno samo mojo) knjige Moonology avtorice Yasmin Boland. Razburljivo!

No, če veste karkoli o manifestaciji s pomočjo luninih men, potem najbrž veste, da je prazna luna čas, da postavimo namero za prihajajoči mesec. Ja, mlaj je čas, ko si nekaj zaželimo – da bi pa to storili, je potrebno vedeti, česa si v resnici sploh želimo. In ta del, ki od daleč izgleda povsem samoumeven, je lahko v resnici najtežji. Ne zato, ker resnično ne bi vedeli, česa si želimo. Zato, ker ne vemo, ali smo pristojni, da si to … dovolimo.

Danes zjutraj, ko sem med meditacijo potihnila in potipala za odgovori, je nadme prihrumel plaz zavedanja, da moja najgloblja hrepenenja še vedno spremlja strah. Strrrrrah! Strah, da bom to, kar si (res, res, res) želim, kasneje izgubila. Strah, da bom zavrnjena. Strah, da mi to, kar v meni bije od nekdaj, pač ni namenjeno v tem življenju, zaradi česar si bom raje prišparala bolečino in se še naprej potuhnila: si še naprej želela, ja, ampak še naprej ne verjela.

Prejšnji teden sem bila zelo jezna na Jogija; no, tako sem vsaj mislila. Jogi je moj prijatelj, s katerim ponovno skupaj muzicirava in se pripravljava na jesenske predstavitve mojih knjig, na vseobsegajoče dogodke s 360° izkušanja ženske esence (na katere vas vse zelo toplo vabim). Nanj sem bila jezna zato, ker sem dobila občutek, da je najino ustvarjanje pomembno samo meni, da on preprosto nima toliko interesa, kot si jaz želim, da bi ga imel, in da so zaradi njega minili že trije tedni od zadnjih vaj. A še preden sva ga s Svarunom prejšnji teden obiskala (seveda z namenom, da mu brez filtrov povem, kako se počutim) – sem obiskala sebe. In tam, ob čaju in piškotih z mojo dušo, ugotovila nekaj zelo pomembnega: glasba, ki je, odkar vem zase, moje največje hrepenenje, mi je pač preveč pomembna, da bi manifestacijo zaupala – zgolj sebi. Jogi je bil v tej enačbi samo nekdo, na katerega sem bila jezna zato, ker mi je bilo lažje čutiti jezo kot pa strah: jezo, ker ni vse tako, kot sem si bila predstavljala; strah, da v resnici ne zmorem sprejeti vsega, kar si tako silno želim …

O resničnosti tega strahu priča tudi anekdota, ki se je zgodila nemudoma za tem, ko sem v prejšnjem odstavku natipkala zadnje tropičje:

V trenutku, ko sem natipkala zadnje tropičje, je v dnevno sobo priskakljal nasmejanček Svarunček in skupaj sva se zapodila na najin kavč, na jutranjo brezkofeinsko kavo slastnega cartanja. In ko se takole premetavava po kavču in žgečkava in afnava in hihitava, ob misli na pravkar izpisan del moje duše, spontano zapojem enega mojih najljubših napevov: »I release control and surrender to the flow of love that will kill me …«

Namrščim se nemudoma, kajti nekaj mi smrdi. A vseeno traja kar nekaj trenutkov, da dojamem, kaj sem pravkar zapela: »Spuščam nadzor in se predam ljubezni, ki me ubija …«

Oba planeva v smeh. Svarun v sladek smeh; ker pozna napev in ker ve, kaj v angleščini pomeni beseda »kill« (ravno včeraj sem mu tolmačila izsek iz Harryja Potterja, kjer Mrlakenstein naroči Glistorepyju, naj ubije Cedrika), se smeji moji situacijski komiki. Moj smeh pa je, priznam, sladko-kisel: malo je že fermentiral.

»To si torej mislim, da bo ljubezen naredila z mene, kaj?« se popraskam po glavi. O, ja. Partnerska ljubezen je eno izmed mojih globljih hrepenenj. In, o, ja. Morda je pa res. Morda v njeno verodostojnost res še ne verjamem povsem. Navsezadnje sem se s svojim patosom, s svojo idejo o nesrečni ljubezni vsa ta leta ponašala ponosno kot pav.

»No, ampak še vedno je smešno,« sklenem in se pridružim Svarunovemu smehu. Smešno in resnično.

In sedaj?

Sedaj se znova in znova vračam k stavku iz moje knjige, ki sem ga prebrala včeraj. V upanju, da tudi tebi kaj pomudi, ga delim s teboj:

“Ženska moč izvira iz neomajnosti sproščenega zavedanja, da smo popolnoma upravičene do izključno takšnega življenja, kakršno nam zares diši, saj je že naš obstoj znotraj te čudovite ženskosti, ki topi leta in leta pozabe, dovoljšen razlog, da smo vredne vsega, kar si želimo.”

Naj se zgodi.

P.S. Jogi, ker vem, da to bereš: hvala ti. Tudi zato, ker sem lahko kdaj jezna nate … dokler pač ne neham bit jezna. 😉

***

O moji knjigi lahko izveš več tukaj, prednaročiš pa jo lahko tukaj.

Neskončna hvala za tvojo podporo!

mi že slediš na instagramu

 

Advertisements

Čez Sebe – za Tebe

Dragi moji,

pozdravljeni, ponovno.

Kaj ko bi tokrat izpustila uvodni del, v katerem s prizvokom slabe vesti razglabljam, koliko časa se vam že nisem javila in zakaj? Sploh, ker bi tak pristop na čudovit način pripravil teren za temo, o kateri sem si želela danes spregovoriti? Ja, dajmo kar preiti na bistvo …

V zadnjem času sem veliko razmišljala o odnosih; o odnosih in postavljanju meja, o odnosih in pričakovanjih do soljudi, o odnosih s soljudmi in kako ti vplivajo na moj odnos do sebe. O teh odnosih pa nisem samo razmišljala, ampak tudi izkušala koncepte, ki so se porajali v meni.

Teden dni tega sem bila priča telefonskemu pogovoru med prijateljico in terapevtko, s katero se je v roku enega tedna že nekajkrat dogovorila za srečanje, pa je slednja vsakič znova terapijo odpovedala zaradi nujnejših stvari, ki so prišle vmes (poškodba, rojstvo otroka, ki mu je prisostvovala in generalno čiščenje doma). Nazadnje sta se le dobili, se o vsem dodobra pogovorili, terapevtka pa se je prijateljici opravičila z besedami, da se uči postavljanja meja.

Ta dvogovor mi je v misli takoj priklical drugo prijateljico (ki je – zgolj kot zabavno dejstvo – prijateljica tako s prvo omenjeno prijateljico kot tudi omenjeno terapevtko), ki je moja velika učiteljica poslušanja sebe znotraj odnosov. Zakaj? Zato ker vedno, vedno, vedno svojim dogovorom sledi zgolj in samo, če lahko – to se pravi, če s tem ne gre preko svojih meja in meja svojega telesa. To pomeni, da z lahkoto odpove dogovor, ko se sama počuti utrujeno ali slabo, in to pomeni, da brezpogojno sprejema, ko tudi drugi odpovejo dogovore. In ko mi je zadnjič ta prijateljica govorila o svojem unikatnem odnosu z moževim bratom, v katerem je glavna vrednota lastna integriteta (in ne sledenje dogovorom tudi, ko nismo na volji, izključno zato, ker verjamemo, da drugi od nas to pričakujejo), sem tudi sama zahrepenela po takšnem odnosu … ne vedoč, da takšen odnos v resnici (lahko) že imam.

V nosečnosti sem se preselila nazaj k svojim staršem. In tudi če mi ta ideja sprva ni bila najbolj všeč, se mi je še vedno zdela boljša od tiste, da v nekem najetem stanovanju v Ljubljani, stran od narave in od svojih ljudi, samevam z novorojenčkom. Nenazadnje sem pri starših imela naravo, svoj dragi, ljubi Kraški rob, in pa ljudi, ki mi stojijo ob strani od nekdaj, tudi če marsikdaj ne razumejo ali aplavdirajo mojim impulzivnim odločitvam. Ja: imela sem zunanjo posteljico ljudi, ki so namesto mene skrbeli za vse, za kar bi kot novopečena mamica sicer morala poskrbeti sama: za hrano, za toploto, za pranje in sušenje pokakanih pleničk, za moje blagostanje; za mojega otroka, ko sem vsake toliko le odločila skočiti pod tuš; za pogovore, da nisem pozabila, kako se komunicira z odraslimi. In ko je moja draga N. prejšnji teden rodila, sem vedela, da ji želim pomagati, kolikor je v moji moči. Kolikor je v moji moči. To so ključne besede.

Nisem razmišljala o tem, da bi ji vrnila, kar mi je bila ponudila, ko sem sama potrebovala pomoč. Nisem razmišljala o tem, da bi ji plačala, da bi poravnala račune in se odvezala bremena, da sem nekomu dolžna. In ja, najbrž bi lahko tudi tako razmišljala. Ampak tako bi razmišljala, če bi imela težave s sprejemanjem, z iskrenim sprejemanjem vsega, kar mi je ponujeno – s sprejemanjem življenja, če želite. Nisem razmišljala o tem, da sem ji dolžna. Razmišljala sem predvsem o tem, da želim dati. Ker lahko. In ker razumem, kako blagodejno in v resnici nujno potrebno je, da okolica, da zunanja posteljica poskrbi za novopečeno mamico in njeno družino, medtem ko ta svoj čas in energijo usmerja predvsem v mir, v udobje; v spoznavanje novega bitja, ki jih je (in nas je vseh) blagoslovilo z svojim prihodom; v spoznavanje sebe v svoji novi vlogi.

Pa sem poklicala njeno mamo in še njo pobarala, ali bi bilo v redu, če jim v torek prineseva kosilo na dom. Ker je to vsem odgovarjalo, smo se zmenili za torek in jaz sem bila vesela, da bom lahko pomagala prijateljici, ki me je vedno podpirala na tisoč in en način. Bila sem celo tako vesela, da sem povsem pozabila na svojo menstruacijo, ki je imela priteči – ravno v torek, kajpada.

V ponedeljek, ko se je menstruacija zelo zgovorno napovedovala, sem jo še vedno prosila, naj vendar počaka do srede: »Dan gor ali dol! Počakaš še en dan, pa bom samo tvoja, ok?« Po napornem delovnem vikendu sem se betonskih nog in nepopisnih bolečin v križu ves dan posvečala pripravi dveh hlebcev (enega za N.) in še peciva iz kislega testa, da sem se lahko zvečer dobesedno samo še plazila naokrog in jezno penila, ker sem si bila ponovno naložila preveč na pleča. Preden sem zvečer zaspala, sem sicer začutila, da naslednjega dne najbrž ne bom mogla v Ljubljano, ampak ker je bila želja po tem, da pomagam, da služim, predvsem pa da ne »zahinavim«, močnejša, sem misel ljubeče pregnala – do naslednjega jutra, ko so me bolečine v maternici že ob pol sedmih prebudile, kot bi kričale: »Kar ti počakaj še en dan in se kljub vsemu, kar si obljubila svetu, odloči zase!«

Prvi dan menstruacije in po potrebi še kak dan prej oziroma kasneje že nekaj let posvečam izključno sebi. Takrat ne delam. Življenje se ustavi. Spustim rolete, se zleknem na svoj rdeči kavč s svojo sveto ogrlico okrog vratu, in počivam. No, tako je bilo v teoriji, v praksi pa so me do tokratne menstruacije še vselej preganjali duhovi akcije, in mi narekovali, naj vsaj meditiram in naredim kak ritualček, naj grem vsaj po dnevnik in vanj zapišem vse, kar doživljam in se morda posvetim še kakšni nežni, slastni, menstruaciji prijazni jogi. Seveda, vse to bi bilo v najboljši veri narejeno izključno zase, ker v vseh teh aktivnostih neizmerno uživata moja duša in moje telo. Ampak vse to bi  se hkrati trudilo prikriti  dejstvo, da ne znam zares počivati in da ne znam samo biti: s svojo bolečino in s svojim dihom. Ha!

N. sem torej ob pol sedmih zjutraj poslala skesano glasovno sporočilo, v katerem sem se neštetokrat opravičila, da sem pravkar dobila menstruacijo, ki me tako boli, da ne morem v Ljubljano. In potem sem naredila nekaj, kar nisem naredila še nikoli, ko sem se zbudila ob pol sedmih zjutraj: budilko sem nastavila za osmo, da bi lahko Svaruna še pravi čas peljala v vrtec, potem pa sem nazaj zaspala. Kaj?!

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

To sporočilo me je čakalo v nabiralniku, ko sem ob pol osmih peljala Svaruna v vrtec. Po čisto kratkem postanku pri cerkvici, kjer zadnje čase rada najdem svoj mir, sem prišla domov, pomila posodo od prejšnjega dne, nato pa sem se ulegla na kavč brez občutka, da  mi je karkoli zares treba. Kajti vedela sem, da je najboljša stvar, ki jo lahko v tistem trenutku naredim zase in za svet, da počivam. Da dovolim, da me boli. Da sprejmem, da me boli. Ker boli lahko samo dokler se upiram, in ko se sprostim in dovolim, tudi bolečina najde svoj ventil. A ni vedno tako?

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

V trenutku mi je postalo jasno, da lahko od drugih pričakujem, naj bodo zvesti meni in najinim dogovorom tudi takrat, ko jim intuicija pravi drugače, samo, če sem tudi sama bolj zvesta temu, kar obljubim kot temu, kar me moje telo in duša v tem trenutku prosita. In to je definitivno nekaj … kar sem počela do sedaj. Ampak hkrati je to tudi nekaj … kar lahko morda nekoč, morda pa tudi zdaj, izživim in prerastem: ta pričakovanja, ki jih  večno gojim do drugih in svojo potrebo po tem, da v drugih iščem lastno varnost.

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

Kaj, ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta? In kaj, ko bi drug drugega spodbujali v tem, da smo iskreni, zares iskreni s sabo in drugimi, tako kot je mene draga N. spodbudila z zgornjimi besedami? Kaj, ko bi postal popolnoma sprejemljiv odgovor na vprašanje: »Ali prideš danes na kavo ali na pogovor ali na frizbi?« tisti, ki izvira iz samega središča nas in se nam morda na prvi pogled zazdi nesramen in egoističen, ampak je pač samo resničen in avtentičen: »Ma ne. Danes bi rad/a bil/a sam/a.« ali »Ma ne. Danes bi rad/a dokončala neko stvar, potem pa sem že zmenjen/a.«

Ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta, nam je že vnaprej zagotovljeno, da bomo vsi skupaj – in vsak posebej! – veliko bolj zadovoljni. Zadovoljni in sprejemljivi. Do sebe in do drugih.

62416220_10156974577382819_8622081966944026624_n

(na sliki: sveta menstrualna ogrlica iz Indije, o kateri pišem tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco)

#recept: Skutne palačinke z borovnicami

59492695_2145839602381949_1927296299825102848_n

Konec februarja letos, ko sem zaključevala rokopis za mojo prvo knjigo, sem začela sanjati te palačinke. Ne ponoči, podnevi. In ne vem, zakaj ravno te palačinke, saj se iz otroštva ne spomnim niti tega, da bi jih pretirano dosti jedla, niti tega, da bi mi bile pretirano dobre. Kar tako so se mi prikazovale pred očmi in mi obetale zelo prijetne, udobne, močnate spomine na srednjo Evropo. Saj vem, saj vem; Slovenijo resda uvrščamo med države “srednje Evrope”, vendar pa sama tu, pri nas, na Primorskem, že od nekdaj čutim mnogo več mediteranskega duha. Ko pravim “srednja Evropa”, zatorej pomislim na neskončna zlata polja in štorklje na vrhovih dimnikov. Pomislim na Medžimurje, moj drugi dom in rodno grudo moje mame, ki je sedaj nisem obiskala že pol leta in jo očitno zelo pogrešam. Zato palačinke. A ne samo zato. Tudi zato, ker slastne in krepke z lahkoto odženejo stran to prvomajsko deževje … vsaj z našega razpoloženja. 

Za palačinke:
250 g moke
3 jajca
3 dl mleka
1,5 dl gazirane mineralne vode
1 žlička soli

Za nadev:
500 g skute
3 jajca
100 g kisle smetane
4-5 žlic kokosovega sladkorja
1 naribana bio limona ali 3 kapljice et. olja limone (pomaranče, mandarine, mmm)
130 g borovnic, svežih ali zamrznjenih, ali drugega jagodičevja
ščepec soli

Za preliv:
200 g kisle smetane
1 dl sladke smetane

Najprej naredimo maso za palačinke, ki jo postavimo nato na hladno za vsaj 15 minut. Jaz v palačinkah moko ponavadi mešam in dam približno enake količine gladke pšenične, gladke pirine in polnozrnate pirine, ti se pa lahko igraš po svoje. Belo pšenično moko uporabim, ker le-ta poleg mineralne vode palačinkam prida tisto rahlost, ki je po mojem ves smisel palačink.

Medtem ko je masa za palačinke v hladilniku, mi pripravimo nadev. Jajca ločimo na beljake in rumenjake ter iz beljakov stepemo trd sneg. Rumenjake zmešamo z vsemi ostalimi sestavinami, razen z borovnicami, ter nato vanje z žlico vmešamo trde beljake. Borovnice dodamo čisto na koncu, tik pred mazanjem.

Ko je nadev pripravljem, prižgemo pečico na 180 stopinj, in začnemo s peko palačink. Sama rada palačinke pečem na ghee-ju, maslu ali deviškemu kokosovemu olju (za bolj eksotičen pridih), ti pa lahko uporabiš tudi katerokoli drugo termično stabilno olje. Sedaj pečemo palačinke in jih kar sproti mažemo s skuto tako, da na prvo tretjino palačinke damo dve žlici nadeva, palačinko zvijemo in jo položimo v z maslom (ali ali, bodisi bodisi) namaščen pekač. Palačinke polagamo eno poleg druge, pri čemer bi morali iz danes mase dobiti približno 16 palačink. Ko vse palačinke namažemo s skuto in jih položimo v pekač, jih po vrhu premažemo s prelivom iz sladke in kisle smetane, ter pečemo kakih 20 minut, oziroma dokler se zlato ne zapečejo. Nato jih bogato posujemo s sladkorjem, postrežemo in … uživamo. In s tem pojemo hvalico srednji Evropi in življenju. Ole!

Midva sva tokrat kombinirala skutne palačinke s kamilično kopeljo za noge in lahko potrdim, da je tudi ta kombinacija zelo posrečena … no … je bila, dokler ni bila kuhinja tako zalita, da nisva vedela, ali stojiva v kuhinji ali v skodelici kamiličnega čaja.

Zgornji recept je povzet po Valentini in Luku iz Ljubezen skozi želodec in malo pregneten po moje.

59523648_518581618674322_7946430607091826688_n.jpg

Želim ti en čudovit uživaški majski dan. In če rabiš kak namig, kje maja iskati navdih in užitek, te krijem. Smukni sem: https://mailchi.mp/27c7d24feffe/dota, kjer te čaka tvoja majska dota. Ja, DOTA; trust me on this one.

#ritual: kopel LJUBEZNI

Dragi vsi, danes me je poklicalo, da z vami vsemi delim ritualček, ki smo ga z ženskami v programu SAJ CVETIŠ! delale včeraj, prvega maja. O tem, kako me program podpira in transformira in dviguje višje (ali pač nižje, če že govorimo o ženski esenci, ki jo vendarle najdemo navznoter in navzdol) vam povem kdaj drugič, danes pa ti samo ponudim ta cukrček, ki bo podpiral in transformiral in dvignil ali pač spustil tudi tebe. 

Kaj praviš na to, da bi se danes dobesedno potopila v ljubezen … do sebe? Praznik je. Dela prost dan. Takšne dneve si navadno želimo preživeti s svojimi najljubšimi ljudmi, kajne? In ena tvojih najljubših ljudi si tudi ti.

Današnji dan je zelo pomemben dan za našo žensko esenco: na današnji dan namreč praznujemo vstop v svetlo polovico leta (ki bo trajala do konca oktobra). 30.4. in 1.5. beležimo praznik ognja po imenu Beltane, ko praznujemo ljubezen, strast, plodnost, kreativnost, življenje. Praznujemo lastno polnost in plodnost in moč naše kreativne energije, ki je ženska moč. In praznujemo naše cvetenje.

Na današnji dan je energija elementa zemlje zelo močna in to je povabilo vsem nam, ki bi rade v življenje vpeljale več senzualnosti in čutnosti, da si vzamemo nekaj časa in si ustvarimo eno čutno izkušnjo zase. In ker je kopel z elementom vode tako naklonjena naši ženskosti, sem se odločila, da z vami danes delim ta čuten ritualček, ki si ga bom danes pripravila jaz.

Preden načrtuješ kopel, si vzemi čas za sprehod – sama ali s svojim/i dragim/i – in si natrgaj vsaj dve pesti rožic (brez pecljev). Uporabljaj samo rožice, ki jih poznaš in za katere veš, da niso (foto)toksične, kajti te rožice boš usula v kopel, da bodo plavale na gladini. Če si skeptična, lahko uporabiš posušene rožne liste ali celo kak čaj iz cvetov (recimo kamilice).

Potrebovala boš:
*morsko sol
*svečko ali več njih
*rožice (preden greš v banjo
*med
*eterično olje jasmina, vrtnice, geranije ali tisto, ki ga najbolj asociiraš z žensko esenco
*bazno olje
*oranžni in rožnati kristali, kot so roževec, ametist, karneol in drugi, ki jih povezuješ s srčno in spolno čakro; kamena strela pa je tudi vedno dobrodošla

1. Zberi vse sestavine in se odpravi v kopalnico, kjer nekajkrat globoko zadihaj.
2. Začni točiti vodo. Ne misli na nič, dovoli, da ti šumenje vode spere misli in te popelje v telo. Poslušaj vodo. Čuti toploto, ki se dviga iz banje. Čuti, kako se te vodna para dotika in ti odpira pore.
3. V skledico umešaj pest soli, 2-5 kapljic eteričnega olja in eno jedilno žlico tvojega najljubšega olja za nego kože, na primer mandljevega, jojobinega, kokosovega, kakavovega. (Če za nego kože olja ne uporabljaš, bo olivno olje ali maslo ali ghee ravno tako super.) Dobro pomešaj in dodaj kopeli.
4. Zajemi žlico medu, ga dodaj kopeli in pomešaj z roko. Med, ki ga je boginja Afrodita častila, bo naš ritualček dodatno obogatil. Če pa medu ne uporabljaš, ga lahko mirne duše izpustiš.
5. Sedaj okrasi robove svoje banje s kristali, svečkami in nekaj rožicami, ki si jih prej nabrala. Preostale rožice spustiš v kopel in opazuješ, kako nežno plavajo. Jaz rada svoje čajne svečke odišavim tako, da nekaj kapljic eteričnega olja kanem v vroč vosek.
6. Prižgi svečko in pojdi v banjo. Zapri oči in s svojimi besedami izreči dobrodošlico energijam, ki jih praznuješ: ljubezni, spolnosti, kreaciji, strasti.
7. Osredotoči se na čutenje. Vidi, vohaj, sliši. Čuti ljubezen do sebe. Dihaj. Sprosti se, očisti se, prerodi se in ko si pripravljena, se s svojimi besedami boginji v sebi zahvali za to izkušnjo.

Mmmm. Če ti bo v kopeli morda pasala glasba, priporočam, da zraven poslušaš playlisto, ki sem jo včeraj zbrala na kup posebej za Beltane: https://www.youtube.com/playlist?list=PLYiXC_5LHmH9WSIhVzjhdSQ_ZNFjOxlE8. Tako igriva je!

bathtub

Tvoja DOTA je lahko UŽITEK

Nekaj me zanima.

Si morda tudi ti takšen/a, da rad/a razmišljaš o svojih najljubših rečeh? O rečeh, ki te navdihujejo in omogočajo, da je vsak naslednji korak lahkotnejši in odločnejši? O rečeh, ki plemenitijo tvoje dneve tako, da v resnici plemenitijo tvoje dojemanje svojih dni?

Jaz ja. In ne samo, da o svojih najljubših rečeh rada razmišljam ~ o njih rada tudi govorim in jih delim z ljudmi. Ko razmišljamo in govorimo o vsem, kar nam je ljubo, se avtomatsko uglašujemo v dobro počutje in to, dragi moji, je zelo dragocena navada, ritualček, ki ga lahko osvojimo. Zelo človeško je, da včasih čutimo potrebo po tem, da bi se komu zjokali na rami; dajmo se, dajmo si duška in spustimo ven vse, kar nas tišči (to je prvi pogoj za plutje s tokom). A to še ne pomeni, da moramo stvari, ki nas tiščijo, mučijo in skrbijo, venomer pogrevati – v svojih mislih in v pogovorih z ljudmi. Zakaj? Zakaj le, če lahko razmišljamo in govorimo tudi o stvareh, ki so nam ljube in prijetne in ki nas dvigujejo in poživljajo in … navdihujejo?

Prejle, med meditacijo, sem dobila sijajno idejo, da bi začela enkrat mesečno s tabo deliti nekaj  mojih najljubših stvari z namenom navdihovanja. Veš, z navdihom imam že dolga leta zelo intimen odnos; odnos, ki je – tako kot vsak dolgotrajen odnos – šel čez to in ono, ampak tisto, kar sem se iz tega odnosa naučila, je:

a) navdih je hrana za našo dušo
b) navdih je potrebno deliti. 

Navdih nam navda duha z lahkotnostjo in uvidom v številne možnosti, ki jih imamo vedno na izbiro. In ko zares začutimo ta “high”, ki nam ga nudi navdih, postane deljenje samoumevno. Zato danes prvič s tabo delim NAVDIH, ki naj ti lepo postilja vstop v mesec maj.

DOTA (2).png

S tabo bom odslej delila mesečno DOTO.

Doto?
Doto.

SSKJ pravi, da je “dota” premoženje, ki ga ženska prinese v zakon in mnogi in mnoge, si morda doto razlagamo kot sinonim za žensko neenakopravnost. Ampak glede na to, da ne morem iz svoje kože (v kateri ni nič črno in nič belo), bi te rada povabila, da skupaj z mano na “doto” pogledaš z drugega zornega kota.

Vzemiva, da premoženje iz zgornje definicije ni samo denarno, marveč je vse, kar nam je dragoceno. Vse, kar nam je dragoceno, pa je točno takšno zato, ker nam vzbuja pozitivne občutke, občutke ugodja in udobja in užitka, kajne? Torej je premoženje sposobnost ustvarjanja pozitivnih občutkov, občutkov ugodja in udobja in užitka … ker se takrat počutimo preprosto dobro v sebi. Premoženje je potemtakem povezano s našo sposobnostjo ustvarjanja trenutkov užitka ~ zase.

In sedaj vzemiva, da zakon dandanes ni več edina oblika odnosa s partnerjem in da odnos s partnerjem ali partnerico ni edini ključni odnos v našem življenju, saj vsak trenutek vsakega dne ustvarjamo in gradimo odnose z vsem, kar je. Zakon je torej lahko sinonim za odnos, ki ga ljudje kot družabna bitja gradimo vedno in povsod. Odnos do ljudi v svojem življenju, odnos do svojega okolja, odnos do življenja samega, predvsem pa odnos do sebe, je le nekaj  odnosov, ki  zelo pomensko vplivajo na kvaliteto našega življenja.

Sedaj pa se vprašajva:

Kaj je tisto, kar jaz prinašam v te svoje odnose odnose? Jih mar navdajam s svojim premoženjem, ali v njih životarim? 

Mi mar uspeva v svoje odnose … do sebe, do ljudi, do svojega okolja in do življenja samega … vnašati užitek? Mi mar uspeva v teh odnosih uživati?

57936068_343215302994716_5427013073409933312_n
Ker je življenje tako radodarno do mene, sem se njegove radodarnosti nalezla, in zato je DOTA brezplačni mesečni vodnik užitka, namenjen tebi, ki:

*se odločiš užitek spustiti v svoje življenje
*se odločiš užitek sprejeti in prepoznati in se mu predati
*se odločiš poskrbeti zase, ker veš, da samo na ta način narediš največ zase in za svet.

Da bi tudi ti v svoj email nabiralnik vsak mesec prejela svojo DOTO, moraš v to vložiti samo še nekaj klikov, začenši s tem: https://mailchi.mp/27c7d24feffe/dota. 😉

Čudovit vikend (ki mu jaz pravim #mačježivljenje) ti želim,

Tamara

ponedeljek #dansestrstva (3).png

Zemljo, otvori se!

57227784_579750822435444_9063376056878104576_n.jpg

Naj ti danes povem eno zgodbico.

Na poti domov iz Sežane, kamor tedensko hodiva h prijateljem po sveže, domače kozje mleko, sva na mejnem prehodu v Krvavem Potoku pobrala dva štoparja. Iz Sežane se vedno odpravim čez Italijo, tudi če mi zdaj, ko živim na Kozini, ni več bližje – pa niti dlje. Ampak ker imam pot mimo Lipice tako rada in ker se rada obdajam stvarmi, ki jih imam rada, jo vselej izberem. In ker me je ta lepa pot tudi danes ustavila v hitenju, v katerega v življenju tako avtomatsko pademo, sem imela danes možnost na hitro odreagirati, ustaviti tema dvema fantoma in na nek način povrtniti za vsa leta mojega lastnega štopanja.

Ker je dejstvo, da Italijani *zelo* prezirajo štopanje, dobro znano, sem si rekla, da bosta  fanta najbrž imela več možnosti za prevoz do Rijeke iz Hrpelj, zato sem ju zategnila te 3 kilometre ~ 3 kilometre, ki so se zaradi precejšnje gužve na cesti razvlekli na dobrih 15 minut.

Ker je moja najljubša tema pogovorov s tujci primerjalna lingvistika, smo jo tudi s fantoma mahnili tja in primerjali med slovenske izraze s poljščino in grščino, maternima jezikoma fantov. Naučila sem se, denimo, da je “kri” po grško “emma”, saj ju je zanimala zgodba o nastanku imena vasice Krvavi Potok.

V nekem trenutku izjavim: “Uuu, I know a greek song!”
“Really? Which one?”
Ah, Feggaraki Mou.
“Well, I dont’ know it by the name. But if I heard it, maybe. How does it go?”

Ahem. Glede na to, da sem nekaj minut pred tem v prtljažnik pospravila njune inštrumente, sem vedela, da sta glasbenika. In glede na to, da sem se jaz kakih deset let tega ustrašila peti pred glasbeniki, se mi je na tej točki v grlu ustvaril masten cmok. Razlog, da sem kakih deset let tega prenehala s petjem, pa ni bil v tem, da sem se končno sprijaznila z dejstvom, da peti ne znam in sem kot odrasel človek pač rekla bobu bob. Ne. Razlog, da se mi od tedaj v grlu naredi masten cmok vsakič, ko imam kaj zapeti, je v tem, da pojem najbrž najraje na svetu; od nekdaj … in za vedno … in zato ne bi prenesla, če bi kdo skritiziral moje petje. A me razumeš? Petje je nekaj, kar držim na varnem zato, ker sem se deset let tega odločila, da ne bi preživela, če bi mi kdo uničil idejo o tem, da znam peti. To, da znam peti, je bil moj varen pristan. Moj varen pristan, moj ego. In te barke nisem bila pripravljena spustiti na odprto morje. Nikoli.

Zajamem zrak. In čutim cmok v grlu. In si rečem: “Vem, da zmorem.” Tega me je v resnici naučil Svarun, ki si to ponavlja, ko ga je česa strah (pogoltniti, ponavadi).

Pa zapojem: “Ah, Feggaraki mou fegari … ” In slišim, kako se mi zaradi cmoka lomi glas. In slišim, kako drvim mimo besed, ki jih ne znam izgovarjati in jih ne razumem. In slišim, kako komaj čakam prenehati s petjem … in končno utihnem – težja, kot sem bila, ko sem začela s petjem. Mnogo težja.

Pa se smeje vmeša Poljak: “You speak better than you sing.”

Zemljo, otvori se. 

In nadaljuje: “But I like your voice. It’s soft and I felt really good while you sang, it was a good vibe … ”

Bla, bla, bla. Vse, kar mi je odmevalo, je bilo: “You speak better than you sing.”

Za trenutek obsedim. Mami me tisti vlak misli, na katerega bi običajno sedla. Misli, kot so: “Morda pa res ne znam peti. Še dobro, da nisem nikoli zares poskušala. Ok, če ne znam peti, potem ne zmorem prav ničesar v življenju, sedaj je uradno, sedaj je potrjeno in lahko se za vekomaj poslovim od svojih sanj … ” Za trenutek zares pomislim, da bi sedla na ta vlak in se odpeljala in se zjokala. Zjokala, ker se je zgodilo nekaj, česar sem se bala vse živlejnje. Nekdo mi je pravkar rekel,  da ne znam peti, to se pravi, da ne znam početi nečesa, kar sem VEDNO mislila, da znam.

Ampak tik preden stopim na ta vlak, postanem. In zaslišim: “To ni res.”

Potihnem. In prisluhnem še: “Ni res, da ne znaš peti. Res pa je, da ne znaš verjeti v svoje petje.”

Ja, to je tisti del mene, ki sem se ga oklepala, ampak vanj nikoli zares verjela. Jaz ne. Že res, da sem celo živlejnje druge poslušala, kako hvalijo moje petje in se z njihovo hvalo hranila, ampak ta … ta te nikoli ne nasiti prav za dolgo, se mi zdi.

A veste tisto, ko pravijo, da je lastna hvala cena mala?

No, jaz mislim, da je ravno obratno. Tuja hvala je cena mala, če v lastno ne verjameš  najprej sam.  

In kako to vem?

Ker sem zadnjih deset let preždela v prepričanju, da bo en sam negativen komentar na račun mojega petja izničil celo živlejnje hvale.

Ampak kot se je danes izkazalo – temu ni bilo tako. Ta negativen komentar je v meni sprožil samo vedenje, da znam, da zmorem, da sem vedno zmogla. In to vedenje ne izhaja iz mojega žugajočega uporništva, češ “mu bom že pokazala, kdo ne zna peti”. Ne. To vedenje izhaja iz moje najgloblje resnice, ki me od nekdaj vabi, da svoj glas uporabljam za petje. To vedenje izhaja iz tiste najgloblje resnice, ki me neprestano uči, da je UŽITEK ključnega pomena v življenju. 

Jaz prejle v avtu med petjem niti slučajno nisem uživala. Ah, kje. Komaj sem čakala, da zaključim, ker mi je bilo tako neudobno peti ob misli, da pojem zanič. Tako je: peti mi je bilo neudobno, ker sem mislila, da pojem zanič. Bingo! Uganka rešena. Sedi, pet. 

Užitek … je tisto, kar osmišlja vse, kar počnemo. Kar pomeni, da je vse, kar počnemo brez njega, brez smisla. Ampak dobra novica je, da užitek ni nekaj, kar nam je dano, marveč nekaj, za kar se ODLOČIMO. Nekaj, kar IZBEREMO. Nekaj, kar PRIORITIZIRAMO. Zato, ker vemo, da nam pripada. Zato, ker vemo, da je tisto, kar daje življenje. Zato, ker se imamo radi. Preprosto.

50% off enrollment fee.png

Užitek se bomo učile prioritizirati v programu SAJ CVETIŠ, na katerega se lahko prijaviš tukaj: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis.

Zgodba iz Rajskega vrta

adameve1.jpg

Danes se teboj delim zgodbo iz rajskega vrta, na katero sem naletela v knjigi Tisti dnevi, ki jo imam doma že leta, ampak ker nič kaj vabljivo ne izgleda, sem jo šele včeraj prvič vzela v roke … in zazijala od presenečenja. Knjiga namreč predstavlja manifest ženske moči, ki ga sama venomer hvaležno sprejemam.

Ah, zgodbe.

Zgodbe so čudovita stvar, kajne? V zgodbah se prepoznavamo: prepoznavamo delčke sebe, ki smo jih že pozabili ali jih še nismo niti spoznali. Na tak način nas zgodbe povezujejo: s samimi seboj in tudi z ljudmi, ki so jih živeli in pripovedovali pred nami in tistimi, ki bodo morda to še počeli. Zaradi zgodb se počutimo manj same: ko spoznamo, da naša izkušnja ni tako zelo ločena od izkušenj vseh ostalih. Predvsem pa nas zgodbe učijo, da ni nič narobe in nič prav, ampak vse samo je.

To zame počne pričujoča zgodba, ki je na nek način zrcalna verzija zgodbe o stvarjenju, kot jo je začela pripovedovati in zapisovati skupina moških dolgo, dolgo let tega. Kar se mene tiče, je lahko ravno tako resnična kot tista, ki jo preberemo v Mojzesovi knjigi iz Biblije, saj pri zgodbah ne gre toliko za to, kar se je v resnici zgodilo ~ marveč za to, kdo jih pripoveduje.

Hm. Ampak če je verodostojnost zgodb tisto, kar morda zbudi skeptika v nas, pa je ena stvar, na katero se lahko pri vsaki zgodbi zanesemo, njeno povabilo. Čisto vsaka zgodba, vključno s to, nas namreč k branju povabi natanko tako: Vzemi, kar rabiš in pusti ostalo. Odločitev je vedno tvoja. 

“Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Nato še svetlobo, morja, živali in rastline. Ker mu je manjkalo še nekaj posebno lepega in modrega, nekaj mogočnega in nadrejenega, je iz rodovitne zemlje in krvi ustvaril žensko in jo poimenoval Eva. Predstavljala je simbol rodovitnosti celotne narave, ki jo je bil do takrat ustvaril. Živali in rastline so postale njene najboljše prijateljice. Da pa bi ji ne bilo treba životariti med njimi in ji sami večno opravljati vsa dela, ji je Bog dodelil še moškega. Ustvaril ga je iz krvi, ki je preostala po stvaritvi Eve in dejal: “Na svetu si zato, da boš Evi v veselje in ji boš odslej podložen. Glej, da ji boš pomagal, kjer boš le mogel!” 

Eva se je svojega tovariša razveselila in mu obljubila, da bo z njim lepo ravnala in nanj dobro pazila. In je res. Imenovala ga je Adam, ženskovnjak, ker je bil ustvarjen iz ostankov nje same. 

Bog jima je podaril čudoviti vrt, ki jima je nudil hrano in osvežitev. V vrtu sta rasli dve posebni drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in slabega. Obe drevesi sta bili po božji bolji za človeka tabu. Nekaj časa sta živela srečna in zadovolja. Eva je določala, kaj je treba storiti in pazila, da ženskovnjaka ni preobremenjevala, ker je bil videti telesno sicer nadvse krepak, psihično in duševno pa bolj ubožen. 

Zgodilo pa se je, da je ženskovnjak nekoč postal objesten in predrzen in je menil, da lahko svet obvladuje enako dobro kot Eva. Hotela je splezati na prepovedani drevesi in ukazovati živalim. Planil je kar brez razmisleka. Nič več ni hotel upoštevati prepovedi, ki je veljala za prepovedani drevesi. “Prava reč, če Eva misli, da morava upoštevati božje zakone,” si je govoril. “Zadosti dedca sem, da si lahko postavim svoje lastne. Tako ali tako mi gre to bolje od rok kot Evi in Bogi skupaj. In tudi večno hočem živeti.” Tako ravnanje ga je pripeljalo na pot pogubljenja.

Medtem se je Eva v mesečini pretegovala pod velikim drevesom spoznanja in imela dvogovore z luno. Njena prijateljica, modra kača, ji je zašepetala v uho: “Čuj, Eva, ženskovnjak se hoče sladkati na prepovedanih drevesih in si prigrabiti ženskost. Našo čudovito naravo, lastno samo ženskemu spolu, želi spraviti iz ravnotežja in oskruniti Boga.” In Eva je nenadoma spoznala razliko med dobrim in zlim, ne da bi ji bilo treba okušati sadežev z drevesa spoznanja. Drevo je bilo namreč njen prijatelj in ji je samo razodelo svoje skrivnosti. Rekla je: “Kar počne ženskovnjak, ni dobro. Moram ga rešiti, ker mi je bil zaupan v varstvo.” 

A bilo je že prepozno: Adam je že okusil prepovedane sadeže. Na drevesu spoznanja se je zgodila sprememba: čez in čez so ga prekrila ogledala, tako da je ženskovnjak videl le še sebe. Zdaj je hotel zapeljati še Evo, da bi tudi ona storila tako. Toda branila se je in vse živali so ji pri tem pomagale: “Ni dobro, če vidiš le sebe in če živiš v nasprotju z naravo. Morava živeti drug za drugega in za najine otroke,” mu je rekla. Vendar Adam ni želel ničesar slišati. 

Bog je z gromom pokazal svojo jezo. Želel je Adama pozvati k redu. Njemu pa ni bilo do tega, kajti odslej se je imel za največjega in zlagal se je Bogu: “Ženska je kriva. Ona me je nagovorila, naj jem z drevesa! in nesrečna kača jo je k temu še spodbujala! Sam pri vsem nisem nič kriv!” Bog je poklical Evo na zagovor. Ta pa ni zmogla Adama spraviti v prekletstvo in ga zatožiti, čeprav je bil zloben. “Ženskovnjak po naravi ni slab, samo zaslepljen je,” je poskušala razložiti Bogu. Ta pa je nejevoljno odvrnil: “Za kazen, ker imaš tako mehko srce, boš morala do konca svojih dni osvobajati tega moškega, porojenega iz kapelj tvoje krvi, njegove zaslepljenosti.” Eva je bridko zajokla, kajti spoznala je bila dobro in slabo, vedela je za brezizhodnost tega početja. Pa je imel Bog s svojo človekinjo sočutje in je govoril: “Ker pa tvoje srce ni le mehko, temveč tudi odgovorno, ti bom podaril še nekaj: odslej boš vsake štiri tedne med nogami zakrvavela. In iz tvoje krvi bodo nastajali novi ljudje. Tvoja kri bo svet ščitila in ga hranila. Naj bo ves tvoj ponos, saj te spominja na tvojo lastno moč, tvojo lepoto in tvojo modrost! Spoštuj jo! Kajti ta kri je kri dobrih dni. Kri ženskovnjaka pa bodi slaba in nerodovitna. Zavist zaradi tvoje krvi naj ga razžira do konca njegovih dni!” 

~ Zgodba o stvarjenju, kot jo vidi ženska (Sylvia Schneider: Tisti dnevi)

Tako, to je ta zgodba, ob kateri sem se včeraj … namuznila in nasmehnila in goreče pritrjevala … sem ji pa tudi ugovarjala in nasprotovala in na koncu prišla do tega, da sploh ni važno, kaj je in kaj ne ~ marveč kaj to sproža v meni. 😉

Kako si jo pa ti doživela?

Ljuba ženska, povabim te tudi, da si pogledaš program SAJ CVETIŠ!, v katerem se bomo urile v skrbi zase, zaradi katere bomo lahko cvetele skozi vse letne čase, okronale pa ga bomo s praznovanjem majske polne lune v ženskem krogu. O programu lahko več izveš na tej povezavi: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis. Medtem pa toplo vabljena v  naš krog Attha sestrstvo na fb.

Attha sestrstvo (6)