Trenutno uživam ob raziskovanju neke zame povsem nove domene, ki me je vztrajno vabila in klicala zadnjih sedem let – vse odkar sem se vanjo prvič zaljubila.
Seveda sem jo doslej rada opazovala iz varne razdalje in žgolela, ko me je njena lepota navdihovala, toda nikoli se nisem zares spustila v delo z njo. To moje navdušenje je bilo pač ena tistih stvari, ki nas vztrajno mamijo in zapeljujejo, in za katere preprosto vemo, da se jim bomo nekoč posvetili – nekoč, ko bomo imeli čas. Poznano?
Ja, moja ljubezen do lune je definitivno padla v to kategorijo. Nekaj let tega sem sicer pričela z nakupovanjem knjig o njej in jih navdušeno listala dokler nisem ugotovila, da iz te moke še ne bo kruha, ker je v njih kosti za nekaj življenj glodanja in nekaj življenj trenutno nimam na razpolago. Ampak tokratna ovulacija mi v uho vztrajno šepeče: »Kdaj, če ne zdaj?« in me obdaja z nekim otipljivim obstretom neustrašnosti (včeraj mi je celo prislužila naziv »amazonka« s strani nove, krasne prijateljice Ane), pa sem šla v akcijo. To se pravi: dnevno posvečam več svojih misli luni, poleg tega pa sem se lotila poslušanja (ja, zadnje čase knjige kar poslušam preko Audible – berem trenutno še vedno samo mojo) knjige Moonology avtorice Yasmin Boland. Razburljivo!
No, če veste karkoli o manifestaciji s pomočjo luninih men, potem najbrž veste, da je prazna luna čas, da postavimo namero za prihajajoči mesec. Ja, mlaj je čas, ko si nekaj zaželimo – da bi pa to storili, je potrebno vedeti, česa si v resnici sploh želimo. In ta del, ki od daleč izgleda povsem samoumeven, je lahko v resnici najtežji. Ne zato, ker resnično ne bi vedeli, česa si želimo. Zato, ker ne vemo, ali smo pristojni, da si to … dovolimo.
Danes zjutraj, ko sem med meditacijo potihnila in potipala za odgovori, je nadme prihrumel plaz zavedanja, da moja najgloblja hrepenenja še vedno spremlja strah. Strrrrrah! Strah, da bom to, kar si (res, res, res) želim, kasneje izgubila. Strah, da bom zavrnjena. Strah, da mi to, kar v meni bije od nekdaj, pač ni namenjeno v tem življenju, zaradi česar si bom raje prišparala bolečino in se še naprej potuhnila: si še naprej želela, ja, ampak še naprej ne verjela.
Prejšnji teden sem bila zelo jezna na Jogija; no, tako sem vsaj mislila. Jogi je moj prijatelj, s katerim ponovno skupaj muzicirava in se pripravljava na jesenske predstavitve mojih knjig, na vseobsegajoče dogodke s 360° izkušanja ženske esence (na katere vas vse zelo toplo vabim). Nanj sem bila jezna zato, ker sem dobila občutek, da je najino ustvarjanje pomembno samo meni, da on preprosto nima toliko interesa, kot si jaz želim, da bi ga imel, in da so zaradi njega minili že trije tedni od zadnjih vaj. A še preden sva ga s Svarunom prejšnji teden obiskala (seveda z namenom, da mu brez filtrov povem, kako se počutim) – sem obiskala sebe. In tam, ob čaju in piškotih z mojo dušo, ugotovila nekaj zelo pomembnega: glasba, ki je, odkar vem zase, moje največje hrepenenje, mi je pač preveč pomembna, da bi manifestacijo zaupala – zgolj sebi. Jogi je bil v tej enačbi samo nekdo, na katerega sem bila jezna zato, ker mi je bilo lažje čutiti jezo kot pa strah: jezo, ker ni vse tako, kot sem si bila predstavljala; strah, da v resnici ne zmorem sprejeti vsega, kar si tako silno želim …
O resničnosti tega strahu priča tudi anekdota, ki se je zgodila nemudoma za tem, ko sem v prejšnjem odstavku natipkala zadnje tropičje:
V trenutku, ko sem natipkala zadnje tropičje, je v dnevno sobo priskakljal nasmejanček Svarunček in skupaj sva se zapodila na najin kavč, na jutranjo brezkofeinsko kavo slastnega cartanja. In ko se takole premetavava po kavču in žgečkava in afnava in hihitava, ob misli na pravkar izpisan del moje duše, spontano zapojem enega mojih najljubših napevov: »I release control and surrender to the flow of love that will kill me …«
Namrščim se nemudoma, kajti nekaj mi smrdi. A vseeno traja kar nekaj trenutkov, da dojamem, kaj sem pravkar zapela: »Spuščam nadzor in se predam ljubezni, ki me ubija …«
Oba planeva v smeh. Svarun v sladek smeh; ker pozna napev in ker ve, kaj v angleščini pomeni beseda »kill« (ravno včeraj sem mu tolmačila izsek iz Harryja Potterja, kjer Mrlakenstein naroči Glistorepyju, naj ubije Cedrika), se smeji moji situacijski komiki. Moj smeh pa je, priznam, sladko-kisel: malo je že fermentiral.
»To si torej mislim, da bo ljubezen naredila z mene, kaj?« se popraskam po glavi. O, ja. Partnerska ljubezen je eno izmed mojih globljih hrepenenj. In, o, ja. Morda je pa res. Morda v njeno verodostojnost res še ne verjamem povsem. Navsezadnje sem se s svojim patosom, s svojo idejo o nesrečni ljubezni vsa ta leta ponašala ponosno kot pav.
»No, ampak še vedno je smešno,« sklenem in se pridružim Svarunovemu smehu. Smešno in resnično.
In sedaj?
Sedaj se znova in znova vračam k stavku iz moje knjige, ki sem ga prebrala včeraj. V upanju, da tudi tebi kaj pomudi, ga delim s teboj:
“Ženska moč izvira iz neomajnosti sproščenega zavedanja, da smo popolnoma upravičene do izključno takšnega življenja, kakršno nam zares diši, saj je že naš obstoj znotraj te čudovite ženskosti, ki topi leta in leta pozabe, dovoljšen razlog, da smo vredne vsega, kar si želimo.”
Naj se zgodi.
P.S. Jogi, ker vem, da to bereš: hvala ti. Tudi zato, ker sem lahko kdaj jezna nate … dokler pač ne neham bit jezna. 😉
***
O moji knjigi lahko izveš več tukaj, prednaročiš pa jo lahko tukaj.
Neskončna hvala za tvojo podporo!
