Avtor: tamara

Pogodba s seboj

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

north star

Ko sem sprejela izziv, da napišem svojo prvo knjigo, Attha: Prebujanje v žensko esenco, sem podpisala pogodbo s seboj. Te sicer nisem fizično ovekovečila s papirjem in črnilom, sem jo pa globoko v sebi začutila. Vedela sem, da se zavezujem poti, ki me bo vodila bližje k sebi in predvsem k tistemu delu mene, ki je bil dotlej največkrat preslišan – k moji atthi. Pogodbo je overila moja globoka želja po tem, da ženska, ki jo prepoznavam v sebi, zasliši svoj glas, zvenela pa je nekako takole:

Jaz, Tamara, na platnici podpisana, sprejemam izziv obračanja navznoter. To se pravi, sprejemam, da me bo ta pot morebiti vodila v tiste dele sebe, kamor si doslej še nisem upala, bodisi ker je izgledalo preveč temno ali preveč globoko ali pač oboje.

Sprejemam, da mi ni treba biti pogumna, niti se pretvarjati, da sem. Pogum? Ta je le posledica sledenja svoji poti, ki me v tem trenutku vodi navznoter in navzdol.

Sprejemam, da bo ta pot morebiti zelo pestra, zato se bom osredotočala le na en vdih, na en korak, na en dan naenkrat, in me ne bo skrbelo za tisti končni cilj pred menoj. Končni cilj? Sprejemam, da cilj ni pred menoj in torej izven mene. Cilj je globoko v meni, globoko v zavedanju same sebe, tudi tedaj, ko se zdim kot kaos na dveh nogah. Ja, tudi kaos je včasih najvišji izraz ljubezni, ki blagoslavlja mojo pot. In jaz cenim ljubezen v vseh njenih izraznih oblikah: v solzah, v smehu, v strahu, v krču. Cenim njeno raznolikost in sprejemam turbulenco in vse zasilne pristanke.

Jaz, Tamara, sprejemam izziv. Ne izziv spoznavanja sebe; ta je kot kamenček, ki ga zalučam v prostranost mojega oceana. Sprejemam izziv prepoznavanja same sebe; vsak vdih, vsak korak, vsak dan posebej.  

Z branjem te knjige tudi ti dokazuješ, da si pogodbo s seboj že podpisala. Ne, sploh ni nujno, da je bila pogodba zavestno sprejeta. Ali da je tako drastična, da te stiska v kot in ti veleva sprejemati odločitve, ki jih ne želiš. Ne. Pogodba je lahko samo odločitev, da si boš odslej redno jemala čas zase, četudi samo za trenutek naenkrat. Pogodba je lahko namera, da boš bolj spoštovala svoje telo; da boš pogosteje prisluhnila željam svoje duše, svoje atthe; da boš večkrat dala sebe na prvo mesto, ne glede na ves prah, ki so ga uspele naloviti omarice v dnevni sobi, kupe perila, ki se borijo za tvojo pozornost, in umazano posodo v lijaku, ki te vabi na zmenek. Tvoja pogodba je lahko tudi priznanje, da si preveč utrujena, da bi danes še karkoli postorila, zato se boš namesto pomivanja tal sesedla na kavč in storila tisto nekaj, kar te dvigne do stropa. Tvoja pogodba je radovednost, zaradi katere si iz police vzela ravno to knjigo, ali pač predanost, zaradi katere si že na tej strani. Tvoja pogodba je tisti trenutek, ko v vrtincu aktivnega življenja za trenutek postaneš, položiš eno roko na srce, drugo pa na trebuh in nekajkrat globoko, sproščeno vdihneš; ob tem s pozornostjo slediš vztrajnosti bitja srca pod eno roko, z drugo pa valuješ in se ob vdihu napolniš kakor plima, ob izdihu pa izprazniš kot oseka.

******** ***** ***** ******** ***** ********* ****** ***** *** ** ******

Odlomek je iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide letos spomladi (kmalu!!). Knjigo si lahko zaenkrat prednaročite na tej povezavi: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige, kjer jo dobite po nižji ceni kot ob izidu, poleg tega pa imam posebno akcijo še za tiste, ki se odločite knjigice kupiti skupaj s prijateljicami, mamami, sestricami. ❤ 

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Pismo materi

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

Tamarin porod, Amma 821

Ljuba,

bojazen, da se bo tvoje življenje spremenilo, je odveč. Tvoje življenje se bo spremenilo. Za 360 stopinj. Temelji vsega, kar si mislila, da veš, se bodo zamajali. In nedolgo zatem boš ugotovila, da vse, kar si prej poznala, visi na glavo. Skupaj s tabo.

Zdaj, lahko se odločiš, da boš vztrajala pri vsem, kar je varno in poznano in domače. Lahko se odločiš, da se boš oklepala vsega, kar je bilo prej: »Saj, še vedno imam lahko svoje življenje. Saj mi ni treba biti ena tistih mamastih mam, ki vse svoje življenje žrtvujejo za svoje otroke.«

Ja. Lahko se oklepaš ideje o svojem telesu, ki ti je bila všeč. Lahko se oklepaš svojih zakrnelih definicij svobode. Lahko se oklepaš svoje sebičnosti. Vseh teh stvari se oklepaš iz strahu, da boš morala žrtvovati večji del sebe, kot se ti zdi, da si pripravljena. In vseh teh stvari se lahko oklepaš, ker je tvoj strah večji te neumrljive ljubezni, ki se bo rodila skupaj z vama: s tvojim dojenčkom v ta svet, s tabo v novo vlogo matere.

Vse te stvari, za katere se bojiš, da jih boš morala žrtvovati, ne gredo nikamor. Vse te stvari ostanejo – toda z globljo konotacijo. Namreč, vse te stvari, te bodo odslej spominjale na to, česar si v resnici zmožna.

Vsakič, ko boš v ogledalu uzrla obris svojega golega, mehkega telesa, se boš spomnila, da je zmožno spočeti, hraniti, nositi, roditi novega človeka. In to veliko pove o tem, iz kakšnega testa si.

Tvoja svoboda bo izhajala iz tega, da si zmožna brezpogojno ljubiti, in ker si zmožna brezpogojno ljubiti, si upaš tudi svojemu srcu zares slediti in svoje poslanstvo zares udejanjiti.

In tvoja sebičnost …tvoja sebičnost se bo v prvem letu, ko se boš povsem nesebično razdajala temu novemu bitju iz organskega nagona matere volkulje, transformirala. Tvoja sebičnost ne bo več izhajala iz muh zvedavega dekleta, ki je vajeno dobiti – tako ali drugače – vsega, česar si zamisli. Tvoja sebičnost bo prihajala iz globokega vedenja, da si ti izvor in izvir vsega, k čemer stremiš. Tvoja zdrava sebičnost te bo zavezala skrbi zase, kajti skrb zase je skrb za vse, ki jih ljubiš in skrb za ves svet.

Zato, ljuba moja mamica, bojazen, da se bo tvoje življenje spremenilo, je odveč. Tvoje življenje se bo spremenilo – kolikor boš dovolila. Tvoje življenje se bo spremenilo, ker se boš spremenila ti – v boginjo, ki zavzame svoje mesto v krogu življenja.

Neskončno sem ponosna nate, 

Tamara

mi že slediš na instagramu (2)

Zadnje čase veliiiiko razmišljam o odnosu do telesa, o katerem govorim tudi v spodnjem videu. Da bi pa lažje sledili vsemu, s čimer se ukvarjam, všečkajte moj fb page, Attha. Knjižico RITUALČKI, MOJI CUKRČKI si lahko prenesete na tej povezavi, mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki prihaja letos spomladi, pa lahko že zdaj prednaročite na tej povezavi.

 

 

 

ROJSTVO OGNJA

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,poezijaKomentiraj

bridget.jpg

Ko sem nekaj dni tega na FB začela zaznavati objave o svečnici, sem najprej zaledenela v koraku: “Madre mia, kako sem pa na to lahko pozabila?!” Jah, svečnica je bila koledarsko mimo, in preostalo mi je le še, da bodisi na hitro, v naglici malo popraznujem, bodisi popolnoma ignoriram prvi praznik luči. Res, že res, da mi je v ustvarjalni temi z mojo knjigo letos neizmerno prijetno, ampak vidim, da življenje še kar teče dalje. Res, že res, da je moj glavni odnos trenutno z računalnikom, kjer zaključujem svoj prvenec, toda slišim, čutim, vidim, vodam, da me življenje počasi vabi na ples. Tapka me po rami. In mi seka polena, da počasi, počasi podkurim pod kotlom življenja, ljubezni, navdiha. “No, prav,” pristanem, “ampak pod pogojem, da se letos lotiva stvari drugače.” Izkaže se, da Svečnice naposled le nisem zamudila; ulovila me je, ko sem bila pripravljena. In sedaj sem pripravljena: da počasi, preudarno, korak za korakom, stopam v nov dan.

Prve iskrice novega leta so se vnele,

Svečnica mi že počiva na desni rami.

Boginja Brigid mi stoji ob strani,

in jaz se učim počasi nalagat na ogenj.

 

Potrebno je razumeti,

da sem doslej še v vsako živeto izkušnjo skočila na glavo.

Se hitro vžgala, zagorela, pogorela

in potem neumorno vstajala iz pepela; sajasta, a živa.

 

Tokrat preskočim ta feniksov redosled.

Tokrat me zanima, kako je lahko drugače.

Zanima me, kako je skrbeti poleno za poleno,

preudarno, postopno, pohlevno.

In če naposled ugotovim, da »počasi« pač ni zame,

imam v rokavu še vedno zvesti ogenj strasti,

ki vedno, neumorno – za življenje, za ljubezen,

za navdih – v meni tli.

Vem. Vem, kako pravi staro učenje:

kdor se z ognjem igra, se lahko tudi speče.

Ampak raje izberem opekline, ki pričajo, da sem živela –

kot življenje izpraševanja o vsem, česar nisem imela.

Ja, ogenj je mogočna sila narave.

Z naivnostjo se mu lahko uklonim in pred njim pokleknem.

Toda srčna želja spoznati, kaj je tisto, kar me zakuri,

me vodi k njemu suvereno – da zaplešem med poleni.

Ops, nenadoma imam v rokah plamenečo pošast.

In ko se ji čisto mirno zazrem v oči ,

Me v njih čaka morje možnosti vsega, kar bi lahko bila.

Ob letu osorej – jaz, ti in midva.

mi že slediš na instagramu (2)

 

  • Zadnje čase lahko VSAK TOREK in PETEK ob 13:45 na mojem fb page-u Attha spremljati ATTHA TV, videe, v katerih govorim o izkušnji življenja iz ženske esence. Če omenjeni page všečkate, boste vsakič, ko grem “live”, opomnjeni. 
  • Knjižico RITUALČKI, MOJI CUKRČKI si lahko prenesete na tej povezavi, mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki prihaja letos spomladi, pa lahko že zdaj prednaročite na tej povezavi.

Filtri, filtri

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

27336312_10155814406332819_1104499104345005269_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena. Kljub temu, da mi je bil praktično skorajda zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da ta čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo: bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – rekla. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me morda rabi poleg. Vedela pa sem tudi, da sem sama preveč nemirna, da bi lahko kogarkoli mirila. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti13, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes.

Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes.

Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohranjati mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!«

Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob njegovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več.

Bila sem samo – onemogla. Bila sem – prepolna vsega.

In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga, zadovoljna z odgovorom o vremenu, sploh nisem iskala. Je pa zato ono iskalo in našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes očitno rabila ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo. Zares opazimo, kje stojimo – danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo najbrž naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

Ravno to je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. Ravno to je tisti epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen. Nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

mi že slediš na instagramu

Če se je ta zgodba dotaknila nekega poznanega dela vas, vam bo moja knjiga, polna takšnih zgodic, zelo všeč. Prednaročite jo lahko na spodnji povezavi do 30.4.2019. Vnaprej hvala vsem za podporo! In za branje! Mwa*

Povezava: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjigeavi 

Nov odlomek iz moje knjige

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

vagina

Ja, materinska ljubezen je najvišja sila v vesolju. In ne, materinska ljubezen ni samo ljubezen matere do svojega otroka.

Ja, materinska ljubezen se v nas, ženskah tega sveta, če ne prej, aktivira vsakič, ko zanosimo. In ne, nosečnost seveda ne pomeni zgolj spočeti in nositi razvijajoče se človeško bitje v zavetju naše maternice. Naša maternica je tempelj kreativnosti, ki ustvarja tako fizične, kot tudi nefizične otroke, zaradi česar smo lahko ženske noseče s projektom, z idejo, s podvigom in na splošno s čimerkoli in vsem, kar si želimo.

Sama se natančno spominjam dneva, oziroma noči, ko sem prvič zanosila. Zgodilo se je nekaj dni za  tem, ko sem popolnoma prazna in željna pustolovščin pristala v New Delhiju, Indiji. Tiste noči so me pokonci držali komarji in moj lastni nemir, da sem dolgo v noč sedela pred računalnikom in brala. Brala o ženskosti. Natančneje, o maternici. O organu, ki je začel moj spol definirati nekje okrog dvanajstega tedna mojega bivanja v maminem trebuhu. O organu, o katerem sem se pred tem morda pogovarjala kakih petkrat v življenju, upoštevajoč tisto ustno izpraševanje pri biologiji, v katerem sem ime omenjenega organa, prav tako kot v ostalih štirih primerih, seveda izrekla napol šepetaje: »Maternica. Pssst!«

Pri svojih štiriindvajsetih nisem razen tehnikalij, ki sem se jih naučila v srednji šoli, o maternici vedela ničesar. Ničesar, če upoštevam, da vedenje prihaja iz izkustva, znanje pa iz knjig. In ker do tedaj nisem v življenju nabrala še nobene izkušnje s svojo lastno maternico, me je ta ženski organ, o katerem se mi je dotlej zdelo spodobno zgolj šepetati in ne govoriti, začel sila zanimati. Najprej sem žejno srkala in izpila podatke. Tistega večera, ko sem pa prebrala, da lahko ženske zanosimo dobesedno z vsem, kar si želimo poroditi v svet, sem se odločila svoja vrata odpreti izkušnji. Odprla sem vrata zavedanju nepopisne veličine kreativnega potenciala, ki ga ženske nosimo v svojih zemeljskih templjih. In odprla sem vrata želji po lastni izkušnji te žuboreče kreativnosti. Samo pomisli, kako so se mali Tamarici v meni, ki se je od nekdaj navduševala nad čarovnicami in njihovimi kotli, zasvetile oči, ko je neke noči, ko so ji spanec odjemali sestradani insekti, prebrala, da ima pravi pravcati čarovniški kotel v svojem lastnem telesu. Vau! Kaj takega.

Odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide maja 2019 in jo lahko prednaročite na tej povezavi: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige. Tistim, ki pa ste za predujem, priporočam, da zavijete na to povezavo: https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki, kjer si lahko BREZPLAČNO snamete mojo e-knjigo z naslovom Ritualčki, moji cukrčki, v kateri z vami delim 5 svojih najljubših ritualov. 

mi že slediš na instagramu (2)

Zemlja kliče Tamaro?

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

eve-in-the-garden

Od nekdaj me je bolj zanimalo nevidno kakor vidno. To se pravi, da me je vedno bolj zanimalo tisto, česar naše čudovite fizične oči ne morejo videti, kot tisto, kar lahko. In to ne pomeni, da materialni svet zavračam. Ne. To pomeni zgolj, da vem, da materialni svet ni vse, kar je.

Včeraj sem bila ponovno priča strahu, ki ga imajo mnogi strogo intelektualni ljudje pred nevidnim. Saj nič ne rečem, jaz imam tudi rada intelekt. Je pa res, da sem imela velik del svojega življenja rada izključno intelekt, zaradi česar sem ga potem ob sestopu iz tistega obdobja nekaj časa povsem zavračala. Se mu rogala, tako kot se mnogi intelektualci rogajo ostalim smrtnikom. In mahala proti njemu kot proti roju sitnih muh (kar včasih, roko na srce, tudi je). A sedaj nisem več sovražno nastrojena proti umu. Sedaj se mi zdi samo eno izmed čudovitih orodjih, ki so nam bila dana. Tako je: eno izmed orodij, a nikakor ne edino.

Kar se pa vse prepogosto zgodi, je to, da ljudje postanemo orodje našemu umu. Oklepamo se uma in zanemarimo preostali del svoje celote. In s tem je vse čisto v redu, če nam tako paše, ampak – mar ne vsi zavestno ali ne stremimo k sreči in izpolnjenosti v tem življenju? K temu, da ljubimo in smo ljubljeni?

No, nisem še spoznala uma, ki bi lahko ljubil.

In nisem še spoznala človeka, ki bi se kot pijanec plota zanašal na svoj intelekt, in bil videti srečen.

In to zato, ker tiste radosti in izpolnjenosti ne moremo najti, če pustimo vse razen enega dela naše celote – prazne.

Nekoč sem v neki knjigi prebrala, da ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Hm. Ja. A imejmo v mislih, da naš um ni edini, od koder izvira naše razumevanje. Saj smo vsi že kdaj doživeli, da smo nekaj preprosto vedeli, brez da bi to kjerkoli izvedeli? Ali pa, da smo nekaj razumeli, brez da bi nam kdo o tem povedal? Res, naš um ni edini filter, ki rešeta informacije. Tu je še naše telo, naš čudovit zemeljski tempelj, znotraj katerega izkušamo življenje. In če ji dovolimo, je tu tudi naša duša, naša attha, ki ima v vsakem trenutku dostop do vsega vedenja, ki ga potrebujemo …

Ja, vedno me je bolj zanimalo nevidno kakor vidno; čutne zaznave, čustva, impulzi, intuicija, prisotnost, zavest. Ker vem, da je ravno nevidno tisto, kar lahko naredi našo vidno izkušnjo bolj srečno in izpolnjeno … torej takšno, kakršno si od nekdaj želimo, ne?

Nismo samo telo, nismo samo um in nismo samo duša; ko zaobjamemo vse tri dele naše celote, lahko zaživimo kot ženske, ki nam je namenjeno biti – kot ženske, ki svojo ženskost črpajo iz ženske esence.

Ženska esenca je bistvo, ki ti je bilo podarjeno, da ga izkusiš, izmojstriš, izživiš znotraj tega čudovitega kraja, ki je žensko telo, v katerega si se rodila. Toda to, da jo izživiš s pomočjo in znotraj tvojega fizičnega telesa, še ne pomeni, da je ženska esenca vezana na omejitve telesa. Ne. Ženska esenca zajema vse tri dele tvoje celote: telo, um in dušo. Vedno znova se rojeva v duši, um ji pa pomaga, da se s pomočjo in znotraj telesa izrazi. Ja, telo je tempelj za izkušnjo ženske esence. Čudovito orodje za izkušnjo ženske esence, pa so ravno rituali: trenutki zame, ko odpade vse, kar je bilo in vse, kar še mora biti, in sem pomembna samo jaz, tukaj in zdaj, v svojem izkušanju življenja. Njami!

Več o tem, kako sem se sama lotila zaobjemanja vseh svojih delov celote, najdeš na tej strani, kjer te čaka tudi moje darilo: brezplačna knjižica RITUALČKI, MOJI CUKRČKI, v kateri govorim o tem, zakaj rituali in s teboj delim svojih 5 najljubših. 5 ritualčkov za 5 dni ženske esence! Zveni dobro, kaj?

mi že slediš na instagramu (1).png

Eva in kača v živem blatu seksizma

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

eve.jpg

Včeraj sva obiskala mojo drago prijateljico in kumo Željko v Medžimurju, pri kateri sem bila v varstvu že kot triletna deklica, ko sem jo menda močno ugriznila; ja, nedvomno sem bila otrok, ki se je s svojimi močnimi čustvi najprej soočal z zobmi. Ko sva se s Svarunom začela počasi odpravljati, je v jedilnico, kjer sva se pomenkovali, prišel Željkin mož s prijateljem. Tomo, Željkin mož, je prijatelja (ki je dejansko nekdo, ki me je gledal odraščati) pobaral, ali me prepozna in ko je ta odvrnil, da ga silno spominjam na Sonjo (kot je ime moji mami), me je z zanimanjem povprašal o mojem življenju, o tem in onem. Prej ali slej sva seveda prišla do mojega dela in z veseljem sem mu povedala o ženski esenci in knjigi, ki jo pišem o njej.

»Prebujanje v žensko esenco,« povem dvema iskreno zainteresiranima moškima o naslovu moje knjige ter dodam, »zato ker resnično čutim, da rabimo vsi mi in še svet čutiti malce več ženske esence.«

»Si skušam prevesti v hrvaščino, ampak mi ne gre,« me eden od njiju proseče pogleda in ko mu prevedem naslov, se vprašanja šele začnejo.

»Veš, jaz mislim, da bi se morala pogovoriti z ženskami, ki so imele žensko za šefico in bi videla, kaj bi ti povedale. Ženske so hujše šefice kot moški!«

»Ja. Vem, o čem govoriš. To pa zato, ker že tisočletja poznamo samo moški način vodenja in ženskam, ki gredo v vodilne položaje, morajo hočeš-nočeš izrasti jajca, po domače povedano, če hočejo v takšnem okolju sploh vzdržati. Zato ženske skušajo na sebi dokazati vse vrline, ki jih pač pripisujemo dobremu (moškemu) voditelju, kot so trdnost in odločnost in tekmovalnost med moškimi in ženskami se lahko prične. In vse to samo zaradi predsodka, da ženska ne more biti lepa in pametna.«

»Ampak kaj pa vsa ta zavist in tekmovalnost in hudobija med ženskami? Moja žena ti lahko pove, da je zavisti in neiskrenosti v skupnostih žensk grozljiva …«

»Oh, verjamem. Jaz mislim, da je to zato, ker nas družba od malega uči, da ženske nismo vredne zaupanja. Kdo je bil že tisti, ki je Adamu podal jabolko greha? Eva, kajne? Eva je bila tista, ki je prisluhnila izprijeni kači in ženska je še vedno tista, ki je enačena z izprijeno, nepošteno, manipulativno kačo iz rajskega vrta. Družbeno izročilo nas ženske še vedno svari, da v trenutku, ko se bomo ozrle stran, nam bo že druga ženska nepošteno prevzela moškega, delovno mesto ali pač karkoli, kar je pod vprašanjem.«

Ne pravim, da se vse zgoraj našteto ne dogaja. Vem, da se. Marsikje. In s to mojo Evo in z rajskim vrtom ne iščem izgovorov in ne dajem potuhe in ne kažem s prstom na nikogar. Ker počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da moje razumevanje sploh ne izhaja iz uma – marveč iz telesa. Kar počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da prisluhnem praspominom kolektivne ženskosti, ki še vedno odmevajo v meni, in jih takorekoč prevedem v besede, ki jih lahko nato um razume. Kar počnem, je da skušam razumeti, skušam razumeti, ker izbiram ljubezen; in samo tisto, kar razumemo, lahko zares ljubimo.

 »Mi se pa počutimo, da nam ve vladate,« me predramita iz razmišljanja ta dva poročena moška in moža in očeta. In me s svojimi besedami utišata. Ker vem, da nismo me edine, ki smo trpele in trpimo.

»Ja. Razumem,« ju sočutno pogledam.

Vem. Vem, o čem govorita. Vem, da se moški ob ženskah (ahem, če smem dodati: sploh ob medžimurskih ženskah, s katerimi iz mojih izkušenj res nema trte mrte) velikokrat počutijo nadvladani, premagani, izdani.

Ampak moški se lahko ob ženskah tako počutijo samo, če se me, ženske, z njimi še vedno borimo za oblast. Če čutimo, da se moramo z njimi boriti. Če podlegamo patriarhalnim mitom, ki pravijo, da je vodja lahko samo en. Če tekmujemo z njimi, namesto, da bi z njimi sodelovale. ZATO pravim, da svet potrebuje več ženske esence, ker slednja ne podpira povzdigovanja enega in tlačenja vseh ostalih. Ženska esenca nas spodbuja k temu, da začutimo in prepoznamo svoje mesto … v sebi, v odnosu, v družbi, v svetu … in sledimo tistemu, kar je naše in se ne vtikamo v vse ostalo.

»Ampak ko govorim o ženski esenci ne govorim o tem, da moramo vsi postati malo bolj poženščeni, vesta. Ko govorim o ženski esenci, se nanašam na svoje prepričanje, da bi malce več ženske esence koristilo vsem in vsemu. Govorim ravno o tem, da se nihče ne rabi z nikomer bojevati za premoč, če si vsak da priložnost, da gre globoko vase in tam začuti svoje mesto, svoje poslanstvo, svoj prostor za manevriranje.«

Ljube moje ženske, drage kraljice. Moramo se začeti zavedati, da smo močna in mogočna bitja. Moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti če se veličine svoje moči ne zavedamo, se lahko mimogrede zgodi, da po poti iskanja le-te marsikoga prizadenemo, ko si iz tistega podrejenega položaja, ki nam ga pripisuje patriarhat, skušale izpraskati svojo pot navzgor. Moč, ženska moč … sploh ni nujno tisto, kar za moč smatra patriarhalna kultura, katere posledice so še zelo otipljive v naši resničnosti. Ženska moč ni nujno imeti zadnjo besedo. Ženska moč je sposobnost spoznati, kaj zares čutimo in izraziti, kar je za nas resnično … in s tem svojim početjem tudi ostalim pokazati, kako  so lahko bolj avtentični in iskreni do sebe in drugih.

Ljube moje ženske, moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti ko se je ne zavedamo, je ne moremo aktivirati in uporabiti zavestno.

Po zgornjem pogovoru sem se počutila hkrati dobro in slabo. Dobro, ker diskutirana tema v meni premeša mnogo strasti. Slabo, ker nočem biti pokrov vsakemu loncu s tem, ko suvereno, kar od nekod, jemljem odgovore na njuna vprašanja. Vem, da so odgovori pravi, torej v skladu s tem, kar sem in živim v tem trenutku, ampak vsakič, ko tako odločno nastopim, me prestrašijo sarkastične besede iz globin mojih ran: »Pametnjakovička! Ja, Tamara je itak vedno bila in vedno bo najbolj pametna, saj to vemo vsi.«

Nočem, da si vsi mislijo, da sem pametnjakovička. To me boli. In dejstvo, da me je bolelo, je bil tudi razlog, da sem se dolga, dolga, dolga leta odločala, da bom raje kot »pametnjakovička« pač tista, ki je tiho. Postala sem tiha. Potuhnila sem se. In sčasoma pozabila na vse, kar je od nekoč vrelo in še vedno vre v meni. Saj nič ne rečem, poslušanje me je marsičesa naučilo – drugih ljudeh. In namesto, da bi se učila prisluhniti tistemu, kar je odmevalo v meni, sem dobila priložnost, da se izmojstrim v politiki: prišla sem namreč do točke, ko sem točno vedela, kaj si nekdo v pogovoru z menoj, želi slišati. In ko sem to svojo veščino uporabila … no, tedaj nisem počela nič drugega kot manipulirala.

Veščino manipulacije sem najraje uporabljala v odnosu z moškimi. In mislim, da pri tem še zdaleč nisem edina. Še več, mislim, da smo vse že kdaj svojo moč uporabile zato, da bi manipulirale – bodisi zato, ker se svoje moči nismo v polnosti zavedale, ali pač v imenu popravljanja kakšne storjene krivice. Ne glede na to, kakšen je bil naš povod, vam lahko zagotovim, da njegove korenine najbrž segajo globoko v žensko esenco.

Naj pojasnim.

Ko govorim o ženski esenci, govorim o skupnem polju ženskosti na tem planetu. To je mogočna, neskončna zaloga ženskosti, iz katere vse črpamo in kateri vse pridajamo že na tisoče in tisoče in tisoče let. In ko se začnemo prebujati v to žensko esenco, ko se začnemo prepuščati temu energijskemu polju in mu dovoljevati, da hrani našo ženskost, bomo prej ali slej v sebi začutile jezo in strah in maščevalnost, ki so običajno uperjeni k moškemu spolu – ali k svetu nasploh.

Ni potrebno, da nas ta naš prvotni odziv prestraši. To je zelo naraven in zelo perspektiven začetek na poti odkrivanja lastne ženskosti. Kajti tudi če mislimo, da same ne gojimo zamer do nasprotnega spola ali do sveta, v katerem živimo, so jeza in strah in maščevalnost čustva, ki so zelo prisotna znotraj ženske esence. To niti ni čudno. Ni, če se spomnimo, da so neskončno dolga leta naše prednice trpele tlačenje, omadeževanje, ponižanje in nemalokrat fizično obračunavanje s strani ljudi, ki so bolj zaupali strahu kot ljubezni. Ni, če vemo, da njihovi kriki še vedno odmevajo v nas – in bodo še naprej odmevali vse do trenutka, ko se bomo odločile, da jih izrazimo, da jih izpustimo na prostost in končno, končno zadihamo s polnimi pljuči kot sočne, sijajne ženske, ki nam je namenjeno biti – tukaj in zdaj.

Ženska esenca ni polje negativne energije, čeprav ne zamerim tistim, ki bi jo sedaj morebiti utegnili označiti kot takšno. Ženska esenca je samo polna spominov, tudi spominov na nepravičnosti. In to, če vprašate mene, sploh ni slabo. To, če vprašate mene, je samo – sidro. Ja, sidro. Sidro, ki nam omogoča, da se zakoreninimo v našem tukaj in zdaj. Sidro, ki nam omogoča, da se dodobra zavedamo tistega za nazaj. Pa ne zato, da bi nas še naprej ščuvalo k žvečenju te naše svete jeze, ki se jo bodisi zavedamo ali pač ne. Ne, ne zato.

Spomini na nepravičnosti so lahko za žensko esenco, ki nas napaja, samo tiste vrste sidro, ki nas bo vselej opominjalo, da to vsaj pettisočletno tičanje v živem blatu seksizma pač ni nekaj, kar bi si človeška vrsta želela ponoviti.

mi že slediš na instagramu (2)

Hvala, ker ste, hvala, ker berete.

Tamara Mihalič