Včeraj sem na enem izmed socialnih omrežij objavila zgornjo fotografijo ledenega Masala chai-ja, mojega trenutno najljubšega napitka, pospremljenega s sledečim zapisom:

Vsakič, ko moj sine reče “U, moram kakat”, vzamem to za povabilo. Povabilo za mojih 5 minut, za mini ritualcek, ki me poveze s sabo in življenjem nasploh.

In ker je spet tisti čas v letu, ko poletje dnevno pridobiva zlati jesenski podton (mmmm!), je moj današnji ritualcek Masala chai ob goreči svečki.

Včeraj sem prvič letos naredila moj najljubši čaj za hladne mesece, Masala chai (recept na blogu, tukaj: https://al-iksir.net/2018/08/19/masala-chai/). In ker moram po sredini operaciji modrostnega zoba rano še vedno hladiti, sem vanj vrgla še par kock ledu in ugotovila, da je naravnost fantastičen tudi leden.

Ste ga že probali? Za tegale pa vam res polagam na srce: dajte, tako je njami!

Sedaj pa grem, v mir, preden se s kopalnice razleže: “Seeeem žeeee pokakaaaal!” 😉

*

Moja objava je nekoga očitno dregnila med rebra, saj sem pod njo našla sledeč komentar:

»Fak no, kera egoistična mtka! Zakaj sploh maš otroka, če se mu nočeš posvečat? Marš u kurac.«

Natančnih besed se ne spominjam, ker sem jih izbrisala …

Toda najprej sem jih prebrala. Večkrat zaporedoma. In jim dovolila, da me prizadenejo; da prizadenejo tisti del mene, ki še hrani nekaj prostora za materinsko krivdo. Besedam sem dovolila tudi, da me razjezijo. In zajezijo. To se pravi, da sprožijo v meni reakcijo; da me naredijo reaktivno in impulzivno, četudi samo za trenutek. Besedam sem nadalje dovolila tudi, da me spomnijo na vse ljudi, ki so mi že kdaj – naravnost ali pač med vrsticami – dali vedeti, da so podobnega mnenja kot avtorica zgoraj omenjenega komentarja: če si drzneš vzeti čas zase, nisi predana in ljubeča mama. Besedam sem dovolila, da se me dotaknejo. In tudi, da vame zasejejo tisti zdravi dvom: »Ali sem se res obnašala kot egoistična mtka?«

To, da ob kritiki prej ali slej vedno, vedno, vedno podvomim vase, je zapuščina mojih dekliških let, ko sem lastno vrednost iskala v tujih ocenah. In za to zapuščino sem neizmerno hvaležna! Pri zdravem dvomu vase namreč ne gre za samosabotažo. Ne gre za to, da bi se krivila za vse in še svet. Gre za to, da se usedem s seboj in pogovorim na štiri oči; da prežvečim vse, kar sem rekla in storila in čutila in tudi, kako je to vplivalo na ljudi okrog mene; gre za to, da sem iskrena s seboj in s svetom.

Ne, natančnih besed se ne spominjam, ker sem jih izbrisala …

Kajti ne glede na to, da lahko z gospodično, ki mi je postregla z zgornjim komentarjem, sedaj (po nekoliko globokih vdihih v nekoliko dolgih minutah, ki sem si jih namenila, preden se odzovem) sočustvujem, to še ne pomeni, da moram njeno mnenje zadržati. Ne. Darja je na neki delavnici izrekla čarobne besede, ki se jih spomnim vsakič, ko je pred menoj postavljanje meja: »Sprejemam vse, a ne držim ničesar.« In tako tudi jaz. Sprejemam vsakršno mnenje, ki ga ima kdo o meni, a ga ne držim v sebi. Ne nosim ga s seboj. Ne dovolim, da postane moja prtljaga.

Ampak pri tej zadevi se mi zdi pomembno izpostaviti še nekaj. Nekaj mnogo bolj pomembnega od tega, kako sem se ob zgornjem komentarju počutila jaz in kaj sem se potem z njim odločila narediti ali ne narediti.

Gre za to, ali smo v tem skupaj ali ne.

V svetu. Držimo skupaj? Ali je res vsak človek otok?

V moderni družbi se z lahkoto počutimo kot otočki. Po večini živimo sami, se zanašamo bolj ko ne samo nase, sami vzgajamo otroke in se sami vozimo v službo. S pomočjo moderne tehnologije se sami zabavamo (na svojih telefonih, računalnikih ali televizijah), sami se družimo (velik del današnje komunikacije se odvija preko spleta) in sami lahko celo seksamo. In čeravno se mi dobršen del te samozadostnosti zdi dobrodošel, pa ne moremo mimo dejstva, da smo ljudje družbena bitja. Ne samo, da se v družbi soljudi bolje počutimo in da družba z naših pleč sname nekoliko bremena – samo skupaj lahko zares rastemo in se razvijamo. Tako, da zadevamo drug ob drugega in tako brusimo svoje ostre robove; tako, da zadevamo drug ob drugega in si kažemo ogledala, da se lažje vidimo in sprevidimo, kako naprej … če vemo, da hočemo naprej skupaj.

Ali smo v tem skupaj ali ne? Ali delujemo samo zase ali za vse?

Če nas nekaj, kar nekdo stori, razburi, se mar sovražno spravimo na tega človeka, ali se zazremo vase in vprašamo, zakaj se nas je to dotaknilo? Se mar odzivamo ali reagiramo?

Jaz mislim, da vsi potrebujemo samo malce več zaupanja.

Najprej zaupanja vase. Tega dobimo tako, da se redno obračamo vase. In zaradi tega sploh govorim o času zase, pa o ritualčkih (https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki) in zato sem napisala knjigo o ženski esenci. Ti nas obrnejo navznoter in navzdol, kjer ni več bežanja pred seboj in nam preostane le še to, da se sprejmemo. Kajti ko se sprejmemo, si pričnemo zaupati.

In šele ko zmoremo zaupati sebi, lahko zares zaupamo tudi drugim. Lahko zaupamo, da ostali ljudje niso naši sovražniki ali tekmeci ali rablji, ampak prijatelji, ki nam ponujajo novo priložnost, da stopimo bližje k sebi, od koder lahko bolje služimo svetu.

*

Če ti je všeč, kar bereš tukaj, stavim, da ti bo všeč tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je pravkar izšla. V njej je veliiiiiiko govora o zgoraj omenjenem obračanju navznoter in navzdol. Več o knjigi lahko prebereš tukaj, kjer jo lahko tudi naročiš in prejmeš v roku 5 delovnih dni. Hvala vnaprej!

Letošnje leto kar dogaja, kaj?

Spet se počutim, kot bi me nekdo pital. In ne samo pital – tako pital, da mi usta napolni z novim svežnjem spoznanj vsakič, ko jih odprem, da bi sporočila, da sem sita.

»Joj, no,« polnih ust vzdihnem, »a lahko prosim vsaj prežvečim, pogoltnem in po možnosti prebavim, preden dobim še?«

No. Ampak v resnici sem jaz tista, ki narekuje tempo hranjenja (beri: spoznavanja in prebujanja v vse svoje potenciale). In očitno sem bolj lačna, kot se mi zdi. Lačna tega, da končno zares zacvetim. Da se kot nanoška sivka voljno odprem jutranjemu soncu v poletju svojega življenja. Da končno pokažem vse svoje barve in ponosno stojim in dišim. A veš o čem govorim?

»Tale ubogi zob vam je v ustih gnil kaki dve leti,« mi je rekel kirurg po dolgem in mučnem posegu, polnem opazk, kot so kej tazga in »tako zavitih korenin nisem še nikoli videl, prisežem«, v katerem je košček po košček izrezljal modrostni zob iz moje čeljusti.

Dve leti? V bistvu bo dve leti šele septembra. Dve leti, odkar vlečem tole slovo.

… saj veš, kako rada na življenje gledam s simbolne plati, kaj?

No. Jaz mislim, da umiranje zoba v ustih govori o umiranju dela mene, ki me več ne podpira. In jaz mislim, da gre tu za slovo od dekleta – mladičke, mladenke –, ki daje prostor zdravi, zreli ženskosti.

Septembra bo namreč dve leti, odkar sem zaključila odnos s Petrom Panom, ob katerem ni bilo prostora za zorenje, in začela s pisanjem svoje prve knjige. Ta proces je od mene terjal, da se spomnim preteklih šestih let svojega življenja in jih nato spustim. Ja, ta proces je od mene terjal, da dam celotni paleti spominov čas in prostor za integracijo … in jih nato zažgem ter s tem naredim prostor novi Tamari, ki se rojeva iz pepela, močnejša in pristnejša.

Knjigo sem pisala na prehodu iz naivnega, nemočnega, nesigurnega (pa tudi luštnega, zapeljivega in všečnega) dekleta, v zrelo, zadovoljno, samozavestno (pa tudi jasno, odločno, jekleno) mamo. Ja, pisala sem jo na prepihu. Tik pred pragom. In samo dan za tem, ko je knjiga prispela iz tiskarne in je moj sine prišel z dopusta, sem se zvila od bolečine, ki se je z vsakim novim dnem samo še okrepila in mi s tem jasno sporočala, da je čas. Čas, da gre gnil zob ven. Čas, da se poslovim od vsega, kar me več ne podpira.

Čas, da stopim čez prag in začnem živeti, polnokrvno živeti, svoje življenje. Tukaj. Zdaj. Četudi trenutno izgledam kot hrček, ki v svojem skrivnem internem žepku skriva žogico za tenis, kajti mamo manj kot to, kako nekaj izgleda, zanima, kako nekaj čuti.

No, ampak ker se tudi počutim bolj zanič in dobesedno že ves dan ležim in držim hladni obkladek na ličnici, je morda bolje, da tisto polnokrvnost prihranim za drug teden, ko se zacelim. Ko bom lahko spet tudi žvečila in požirala.

In ravno to je to. Mama ve, kdaj ja in kdaj ne; ve, kaj ja in kaj ne. Živi pa v skladu s tem vedenjem.

In ta mama, ki to piše (in komaj čaka, da se iz tega pol sedečega položaja ponovno stegne), ve, da veš, o čem govori.

Več o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco tukaj.

Ko sem se okrog poldneva že tretji dan zapored vozila proti Ljubljani, je v meni odmevalo: »Umrla bom!«

Ne.

Ne danes. Ne jutri. In definitivno ne zaradi kirurške ekstrakcije modrostnega zoba, na katero sem bila namenjena. Ne, ne še kmalu. Ampak nekoč pa.

Zadnjih nekaj dni je bilo resnično bolečih. To potrjuje tudi dejstvo, da sem preklinjala kot kak furman. In takšna huda fizična bolečina, ki tako zgovorno priča o nekem neravnovesju v meni, me vedno spravi v paniko, zaradi česar začnem razmišljati o vsem možnem … in prej ali slej pomislim tudi na ultimativno neravnovesje. Mhm. Na smrt. In torej povabilo k preporodu.

In ko sem (brez razbolelih čeljusti) prežvekovala to misel – to dejstvo! –, da bom nekoč umrla, sem v sebi začutila nek nov ogenj. Ta ni bil nič kaj podoben tisti dobro znani tesnobi, ki me je ovila vsakič, ko sem se kot Tamarica pogovarjala z mamo in mi je ta rekla, da bomo vsi nekoč umrli. Ne, ta ni bil nič kaj podoben frustraciji. Ali grenkobi. Ali sprijaznjenju.

Ta novi ogenj me greje. Tako, da na prste prešteva vse, kar še moram, moram, moram početi v življenju. Tako, da ponavlja in me spominja na vse, ob čemer se mi zaiskrijo oči. Tako, da mi zagotavlja, da boljšega časa kot je sedaj, ne bo nikoli.

Boljšega časa, kot je sedaj, ne bo niti za to, da te povabim:

* da si zagotoviš svoj izvod moje pravkar izdane knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco in ob nakupu do 19.10.2019 zraven prejmeš še darilo: 3-tedenski online program SAJ CVETIŠ! v vrednosti 67€, ki služi kot praksa za vse, kar izveš v knjigi

* da se udeležiš dogodkov, ki bodo to jesen pospremili izid moje knjige (zaenkrat znani datumi: 20.9. na Kozini, 28.9. v Lokavcu pri Ajdovščini, 28.10. v Šoštanju). Klasično »predstavitev knjige« sem po svoje obarvala in začinila in pretvorila v pravi event za sladokusce, pospremljen z avtorsko glasbo, zgodbicami in odlomki iz knjige. Mimogrede, če veš za kak fajn prostor, lokal ali knjižnico, kjer radi gostujejo slovenske avtorje, te prosim, da se mi javiš v zs; zelo ti bom hvaležna!

…

“Umrla bom.”

Ja. Ampak boginja s koso, oblečena v belo, je v resnici moja prijateljica. Moja mama. Bodri me, da postem, kar sem prišla biti; bodri me, da počnem tisto, kar sem prišla početi. Kaj to je, izvem samo tako, da se obrnem in obračam navznoter in navzdol. (Navodila, kako to počnem, so v moji knjigi.)

“Umrla bom.”

Ja. Ampak sedaj živim. In dokler živim, bom živela … polnokrvno.

* La Dame Blanche, or the White Lady, is a figure featured in the mythologies of various Celtic countries. She is often identified with Macha of ancient Irish mythology, and is variously known as the Dryad of Death, Queen of the Dead, and the Crone form of the Goddess. She is associated with death, destruction, and annihilation. (Source)

Allors. Prazna luna se je oglasila danes ob 5:12 zjutraj, moj sine je na morju in ta dva dejavnika mi dajeta prostor in čas, da vam predam ritualček, ki sem ga pravkar zaključila. Oh, kako se je v tem nabitem obdobju prilegel!

To so koraki:

1. Najprej se grem stuširat, da se telesno in energetsko očistim. Voda pomaga pri spuščanju, tudi pri spuščanju pričakovanj, zato jo je fajn uporabiti pred kakršnimkoli delom z energijami (kar lunarna čarovnija v resnici je).
2. Potem vzamem list papirja in izrazim hvaležnost. HVALEŽNOST za to, kar je, nas pripravi, da sprejmemo vse, kar prihaja. Na list zapišimo 10 stvari in ljudi, ki nas osrečujejo ali ki so nas v zadnjem mesecu osrečile. Vsem tem stvarem in ljudem nato pošljemo svojo brezpogojno ljubezen.
3. Pripravimo ambient. Sedaj ko je naše srce na mestu, pripravimo varno in podporno okolje: prižgemo svečke, dišeče paličice, izparilnike, solne lučke, čistimo z dimom palo santa ali žajblja ali pelina, uporabimo tibetanske sklede, zvončke, si prižgemo glasbo, če nam paše: ustvarimo si udobje.
4. Vzamemo list papirja ali dnevnik in vanj zapišemo svoje želje. Nekateri pravijo, da naj bi izbrali 10 glavnih, ampak jaz se raje kot s kvantiteto ukvarjam s kvaliteto. Če ne veš, česa si želiš, si poglej video, ki sem ga danes dopoldan objavila tu v skupini; morda v njem najdeš navdih.
5. Ko imaš svoje želje, se nanje osredotoči. Vizualiziraj jih in jih začuti. Zelo pomembno je, da tvoje želje izvirajo iz srca – in tam jih tudi oživi. “Feel the feeling of the wish fulfilled,” je nekoč rekel Wayne Dyer; začuti, kako je, če je tvoja želja že izpolnjena; zavohaj, zaglej, zasliši … v telesu. Senzualnost je tvoje orodje, draga moja.
6. Iz svojih želja sedaj naredi afirmacije … in jih uporavljaj izključno takrat, ko svojim željam VERJAMEŠ IN ZAUPAŠ. Ko jih začutiš v telesu in čutiš, kako te od vznesenosti razganja, je dobro izgovarjati afirmacije. Če si recimo želiš najti službo, je tvoja afirmacija lahko: “Kako lepo je čutiti varnost, ki mi jo prinaša zaposlitev.” ali “Kako varno se počutim, vedoč, da sem finančno neodvisna.” Mimogrede: ta korak je po mojem mnenju najtežji, zato ga, če se ne počutiš pripravljeno, mirne duše izpusti. Raje to, kot da greš vanj z dvomi.
7. Poglej svoje želje in oceni, kolikšna je po tvojem verjetnost, da se v tem lunine ciklu izpolni. Resno se pogovori s seboj in bodi iskrena. Številka od ena do sto, ki jo napišeš poleg želje, se običajno izkaže za resnično.
8. Sedaj pomisli: čemu se zavežeš? Kje boš vložila energijo, da se tvoja želja uresniči? Priporočam, da se zavežeš vsak dan minutko ali dve posvetiti izključno svojim željam; v roke vzameš seznam, ga prebereš in začutiš, kako je, ko je vse to, kar si želiš, že tukaj. Ker v resnici je, veš? Kot mi je Sara nekoč rekla: “Če si upaš to zamisliti, potem si sposobna to imeti.” Vmes moraš še dovoliti in verjeti in vložiti svoj fokus/energijo v to. To je vse.
9. Meditiraj. Po svoje. Kolikor ti znese. Jaz si običajno nastavim štoparico na 15 minut in v teh petnajstih minutah diham in poslušam svoje dihanje in potem prisluhnem zvokom znotraj mene, pa potihnem, pa prisluhnem zvokom zunaj mene, pa potihnem in se venomer vračam k dihanju. Bodi v telesu. To je najpomembnejše. Daleč najpomembnejše.
10. Ko zaključiš meditacijo, spusti pričakovanja. To je zelo pomembno in o tem veliko govorim v moji knjigi. Spustiš lahko tako, da rečeš “Om namo narayani”, kar v sanskrtu pomeni “klanjam se inteligenci vesoljne matere”, zapoješ mojo najljubšo mantro I release control (oziroma Spuščam nadzor po slovensko – video najdete na mojem page-u Attha, tukaj), ali pa rečeš: “Naj se zgodi, če nikomur ne škodi.”
11. Vdihni, izdihni, nadaljuj s svojim življenjem in se lepo, nežno spominjaj svojih želja vsak dan. Z nasmehom na obrazu. Iskrico v očeh. Ognjem v srcu. Vedenjem pa v vseeem telesu

Lepo čaraj, draga moja.

4:53

Tako sem vznemirjena, da se vsa tresem in na ustnicah, presušenih od dihanja skozi usta (bronhitis pač), se mi riše nasmeh.

Moja glava je pokonci od dveh in pol (pol treh za tiste, ki jim je primorščina tuja) in ker nič ne kaže, da bom kaj kmalu spet zaspala, se odplazim v dnevno sobo po računalnik z namenom, da izpišem to gnečo. To, da sem se prebudila okrog treh ponoči, ni nič nenavadnega, toda v manj turbulentnih časih se običajno obrnem na drugo stran in odločno zaspim nazaj, navkljub vsem »skrivnostim, ki mi jih ima povedati jutranja sapica«. Ne vem, če ste že slišali, ampak moj dragi Jalāl ad-Dīn Muhammad Rūmi, kot tudi mnogi pred in za njim, je mnogokrat izpostavil, da je okrog treh ponoči tančica med svetovi najtanjša, zaradi česar ljudje lažje dojamemo, razumemo, poštekamo stvari, ki jih sicer ne bi. In če je ta tančica med svetovi, o kateri govorim, zate čisto preveč abstraktna – hej, nisi sam/a! – v osnovi govorim o vsem, kar nam v luči dneva preprečuje, da ne jemljemo vsega tako presneto osebno.

Pipipip – pipipip – pipipip – pipipip.

Termometer pravi, da imam 37.9⁰C vročine. Ravno prav torej.

Ravno prav?

Da se prepustim in zaupam. Storila sem vse, kar mi je bilo storiti, in zato je sedaj edino, kar je še od mene pričakovano, to, da zaupam. Zaupam, da bo moja prva knjiga lahko moje roke podaljšala in povečala do te mere, da bodo lahko objele vse kotičke naše ljube dežele – vse ženske in moške, lačne objema.

Mejdun, izdaja knjige …

me v resnici zelo spominja na porod skoraj šest let tega, na katerega sem bila – tako se mi vsaj zdi – mnogo bolje pripravljena. Nanj sem »se pripravljala« dobro leto, četudi gre za izkušnjo, na katero se po mojem ne moremo zares pripraviti; kar lahko storimo, je, da se obrnemo navznoter in navzdol, zapremo oči in dihamo … in to je, mimogrede, skoraj vedno moj odgovor na vprašanje: »Kaj lahko še storim?«

Na tisto oktobrsko polno luno sem se torej pripravljala tako rekoč leto dni – na ta »porod« pa se pripravljam že vse življenje, a se mi kljub temu zdi, da se nikamor ne premaknem. Popadki so. O, ja. Nedvomno jih čutim zelo jasno. Ampak jaz se ne odpiram. Neki figurativni medenični vrat, ki drži tole mojo knjigo pred očmi sveta, se je stisnil in če bi me videl kak Anglež, bi gotovo rekel: »Blimey, you’re holding on for dear life!« Ja, na vse kriplje se oklepam, da ne bi padla. Padla? V predajo, jasno. V razumevanje, da sem svoj del naloge opravila in mi sedaj preostane samo še eno.

Zaupati.

Samo tako, med mano in tabo: roditi Svaruna je bilo mnogo, mnogo lažje kot rojevati … sebe, v bistvu. Svojo ranljivost. Kajti zaupanje je ranljivo. Ko pa zaupanje preraste v vero, nas samo še krepi.

Ko tole pišem, se potim kot nilski konj na tekočem traku. (Ne sprašuj, od kod ta prispodoba. Ampak vseeno ti lahko povem, da prihaja naravnost iz surovosti tega telesa, ki se celi.) Moj pot me umiva in me začini s spomini na vse, kar mi je doslej preprečevalo, da se povsem predam in zaupam. In ta začimba mi daje karakter in moč in neomajnost, ki priča o poti, ki sem jo prehodila in pretekla in preplazila, mnogokrat klecnila in vsakič znova vstala, zato, da lahko sedaj, v tem trenutku …

Pipipip – pipipip – pipipip – pipipip.

Termometer pravi, da imam 37.5⁰C vročine: »Huh, tale zapis pa je naredil malce reda, kaj?«

Kje sem že bila?

Aha, vročina je padla.

Ravno prav torej.

Da spustim nadzor in VERJAMEM, da me bo življenje ujelo.

Še ena lekcija iz verovanja, pač …

5:39