Pravkar se mi je izbrisal celoten zapis, ki sem ga nameravala danes objaviti tu na blogu. Nemoteno sem sledila navdihu in pisala vse dokler ni v spodnjem desnem kotu začela svareče utripati rdeča križec na bateriji in je bilo zatorej prepozno, da bi dokument shranila. In ko sem ugotovila, da sem izgubila nekaj, v kar sem vložila svojo ljubezen in strast, sem se skrušila, roke nemočno prekrižala na tipkovnici, glavo zakopala v blazino iz dlani in naglas zajokala.

»Mami, ne bodi žalostna, ne bodi jezna zaradi tega,« mi nežno prigovarja Svarun.

In vsakič, ko mi to kdo reče, me stisne, kajti točno tako se spominjam vseh tistih dobronamernih prigovarjanj iz otroštva, zaradi katerih sem bila tako velik del svojega življenja tako ločena od svojega telesa, svojih čustev, svoje duše. In razumem ta prigovarjanja, res jih. Sedaj, ko sem mama, razumem od kod ta potreba, da bi svoje otroke zavarovali pred vsem, kar je neprijetno in težko. In čutiti jezo in žalost in nemoč in strah je nedvomno neprijetno in težko. Ampak ni samo to. Ni samo neprijetno in težko.

»Sem že, srček moj, tako pač čutim,« odvrnem in diham in živim vse, kar je v meni v tem trenutku.

Hudo mi je. In boli. Ampak če dovolim, da boli, ugotovim, da malo boli in potem ne boli več. Če se pa bolečini uprem in jo z vsemi štirimi rinem stran od sebe, proč iz svoje izkušnje, potem boli veliko bolj in veliko dlje, kajti tedaj ne boli samo to, kar se je pravkar zgodilo, marveč tudi to, da se upiram nečemu, kar se bo tako ali tako zgodilo, in nečemu, kar mi prinaša darilo. Mhm. V škatlici teme se skriva darilo. Tako kot se na dnu oceana skriva biser. In šele ko smo sami pripravljeni zakorakati v temo, kljub temu da nas je grozno strah – in preživimo! – in šele ko smo se sami pripravljeni potopiti na dno oceana, kljub temu da res ne maramo globin – in preživimo! – lahko zaupamo, da tudi drugi to zmorejo – in preživijo. Šele tedaj lahko svojim otrokom dovolimo, da čutijo VSE, kar je njihovo, dotlej pa je bolj ko ne: »Ne bodi žalosten, no. Ni vredno/ vreden/ vredna tvojih solz.«

»Mami, jaz te bom kar pustil, da si malo žalostna,« mi sedaj navrže Svarun in se preko lego kock priplazi k meni, »ampak najprej te bom malo objel.«

Razpre svoje ročice in se stisne k meni. In jaz sem srečna in ganjena. Kajti to je tisto, kar dajem jaz njemu, odkar razumem, kako pomembno je čutiti svoja čustva. Ampak kljub temu mi je včasih težko poslušati njegov jok, in čutiti njegovo napetost. In to je vedno tedaj, ko se z vsemi štirimi upiram škatlici teme, v kateri se skriva darilo. Ko se sama upiram temni boginji, je tudi v drugih ne morem prenesti in jo obsojam, zavračam, negiram. Kadar pa temno boginjo sprejmem kot staro zaveznico, kot veliko in ljubečo mamo, ki mi nenehno daje priložnosti, da postanem bolj in bolj jaz in se imam zato lepše  in lepše na svetu, jo lahko sprejmem tudi v drugih.

Vso temno polovico leta se že potapljam v darilo, v zdravilo, v medicino temne boginje. Temne matere, ki ljubeče drži prostor za vso žalost in jezo in trpljenje in strah celega sveta. In ugotavljam: koliko ljubezni je potrebne za to! Koliko? Toooooliko.

Čez nekaj časa ga pobaram: »Ej, Svarun, zakaj si mi prej rekel, da me boš kar pustil, da bom malo žalostna? Ful mi je bilo všeč, ampak me zanima, od kod je to prišlo?«

»Aja,« me pogleda iz tuš kabine, od koder veselo prepeva, in pomisli, »zato, ker se vedno upiram tvoji žalosti. Ampak danes sem razumel, da je lahko tudi žalost del veselja.«

Del veselja. Del življenja. Del. Ja.

*

Če ti je bil ta zapis všeč, te povabim, da si več prebereš v in o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco. Na tej povezavi izveš vse o knjigi.

Zdi se mi, da nisem pisala vsaj teden dni, ampak vidim, da so od moje zadnje objave na blogu minili le trije dnevi. Trije dnevi, ki se zdijo dolgi vsaj teden dni.

V ponedeljek, pred tremi dnevi sem šla namreč v Izolo na repozicijo nosnih kosti po Božični nesreči z vrati in preteklih 72 ur se tako zdi kot zelo meglen in lepljiv cmok bolečine, Outlanderja, ležanja na hrbtu in izsušene ustne votline zaradi dihanja skozi usta.

»Gospa Mihalič …« začne otorinolaringolog nekje mojih let, jaz se pa sama sebi nasmehnem, kajti v trenutku pomislim na tisto, na kar sem včasih, ko sem se še bala staranja, pomislila, ko me je kdo naslovil z gospo: na tisto repliko Vianne iz Chocolat, namenjeno monsieur le comte: »Gospodična. Nikoli nisem bila poročena.«

Nasmehnem se, ker danes ne rabim poroke, da bi bila gospa. In ker ne rabim naslova gospodične, da bi se počutila okej in dovolj, torej vidno in družbeno sprejemljivo.

»Vidim, da ste za danes naročeni na repozicijo nosu v lokalni anasteziji. Kako to?«

»A zakaj ne želim operacije?«

»Ja.«

»Zato, ker sem podobno nezgodo imela pri sedemnajstih in najbolj grozni so bili tisti tamponi v nosu, iz katerih se je teden dni cedilo in me iritiralo,« mu povem.

Ampak to ni pravi razlog, da se za operacijo nisem odločila. Pravi razlog, da si operacije ne želim, je v tem, da vem, da se ji lahko izognem. In zdržim. In sem kos bolečini. Kajti če sem se pri sedemnajstih vsakršni bolečini izognila v velikem loku, se pri dvaintridesetih zavedam, da je strah pred bolečino običajno veliko večji kot bolečina sama.

»Aha, no tudi pri repoziciji na živo se lahko zgodi, da se pocedi malce krvi in so tamponi potrebni …«

To me zmede. Ne zaradi tamponov in krvi, ampak zato, ker je moje zaupanje vase in v to, da zmorem, malce načeto. Nekaj dni tega mi je nek drug otorinolaringolog zagotavljal, da ženske veliko bolje prenašamo tovrstne posege, zdaj pa tole.

Zato ga pogledam in ponižno vprašam: »Čemu tako skeptično?«

»No … ker bo treba malce potrpeti,« mi pove.

Sedaj se moje zaupanje še odločneje zamaje. Pa ne zato, ker na bolečino ne bi bila pripravljena. Seveda sem. Tistih nekaj dni, ko sem na trenutke precej nepotrpežljivo čakala na poseg, sem pogosto zamižala in si zašepetala: »Tukaj sem. Ob tebi bom. Nisi sama. Vem, da zmoreš.« Ampak vseeno sem v trenutku, ko je nekdo drug izrazil dvom v moj pogum, klecnila. In se ugriznila v ustnico. In pomislila na operacijo. In na to, kako bi mi slednja vso nadaljnjo bolečino prišparala. In nisem več vedela, kaj naj.

»Z instrumentom malce privzdignemo nosno piramido in z drugo roko nos potisnemo …«

Moja celotna trebušna votlina se spremeni v puding, ki prične drseti z bolniškega stola, ki mu še vedno iščem ročaje, da bi se jih oklenila

Tedaj zaslišim v sebi: »Instrument?! Kaj naredimo z nosno piramido?!«

»O, pozdravljena stara prijateljica Panika. Sem že mislila, da te ne bo. Kar prisedi, kar prisedi. Ampak usedeš se lahko samo na zadnji sedež. Ne boš izbirala glasbe, ne boš izbirala prigrizkov in niti približno ne boš vozila. To so moji pogoji.«

In ko pomislim na Paniko, kako sedi na zadnjem sedežu, pomislim na porod izpred šestih let. In na besede drage prijateljice Nike izpred nekaj dni: »Ej, če si rodila otroka, so vse ostalo peanuts.«

Vdihnem. Izdihnem.

Ne glede na vse, kar se je dogajalo v meni, sem očitno delovala povsem odločna in mislim, da sem celo zamrmrala nekaj v stilu: »Ah, saj mi v resnici ni potrebno vsega vedeti …«, kajti zdravnik mi je sedaj že pošprical analgetik v obe nosnici in z instrumentom iskal pot v mojo levo nosnico. Sedaj ni več poti nazaj. Sedaj ne. Ampak a je sploh kdaj?

Vdihnem. Izdihnem. In še enkrat. In še stokrat. Kajti ravno dih me je vedno rešil.

Čutim, da se nekaj dogaja, ampak ne čutim bolečine. Ker diham. Globoko diham.

In naenkrat je konec.

Tudi to je minilo.

Tako kot mine vse. No, vse, čemur se ne upiram. Kajti tisto, čemur se upiram, ima moč, da traja veliko dlje.

In tako se sedaj vsakič znova, večkrat na dan, opominjam: »Tudi to bo minilo.«

Pravkar sem, denimo, pomislila na to, da bom danes po dveh dneh videla Svaruna in se zazrla v njegove rjave oči in ga stisnila in se čudila, koliko je zrasel, in ob tem se mi orosijo oči, ampak vseeno si dovolim čutiti vse … ker vem, da bom morda že čez eno uro razmišljala o tem, da nimam denarja, in moje srce ne bo več polno ljubezni.

In v preteklih nekaj dneh, ki so bili precej boleči in utrujajoči in so se mi od tega orosile oči, sem si tudi dovolila čutiti vse: ležati na hrbtu in dihati in gledati Outlanderja in biti hvaležna, da ne živim v 18. stoletju, ko bi bile moje bolečine zaradi pomanjkanja analgetikov nedvomno mnogo večje … ker vem, da bo tudi to minilo.

Ne glede na to, kako se zdaj počutim: »Tudi to bo minilo.« In ker je to nekaj, kar se mi zdi vredno zapomniti, s tem zaključujem prvi zapis v letošnjem letu. In nam vsem želim, da bi se čim večkrat spomnili: »Tudi to bo minilo,« in zaradi tega še bolj polnokrvno zaživimo … vse, kar je na krožniku in vse, kar smo si skuhali.

*

Če ti je bil ta zapis všeč, ti bo všeč tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je izšla letos in tudi govori o tem, kako polnokrvno živeti. O njej lahko izveš več na tej povezavi, kjer jo lahko tudi naročiš. Hvala!

Nekoč sem imela fanta, ki se je čutil precej povezanega s psmi, in je imel super rešitev, kako preprečiti, da pes na sprehodih vleče za sabo lastnika, da pes sprehaja lastnika, v bistvu: vsakič, ko pes pospeši, potegne za vrvico in nas posledično, če govorimo o mrcini in ne čivavi, lahko celo zmakne z mesta, se ustavimo za nekaj sekund. Z nami se bo hočeš nočeš moral ustaviti tudi pes. Za nekaj sekund. In običajno ne mine veliko takšnih intervalov, preden pes spozna, da se vse njegove ambicije, da bi pospešil in stekel za tisto mačko ali srno, klavrno končajo.

Da ni tako tudi z nami? Da ni tako, da se tudi mi vsakič, ko malce preveč potegnemo za vrvico, ustavimo … obstanemo … včasih v postelji … ali z razbitim nosom?

Ampak pri tem ne morem, da ne bi pomislila: čemu vrvica?

In če pustimo pse, ki sem jih uporabila samo za ilustracijo svojega razmišljanja, pri miru: od kod vrvica?

Saj razumem, vesolje ima nek svoj red, in vse to. Spoštujem. Ampak zadnje čase toliko sanjam volkove, da je moje izpraševanje povsem neizbežno: ali smo tukaj, da bi bili kot psi na tisti vrvici, ki nas zategne vsakič, ko potegnemo? Ali bomo kot volkovi, kot volkulje, ki neukročeno in neukrotljivo živijo svojo divjost, svoj instinkt, svoj namen?

Te misli so me zbudile danes zjutraj malo po tretji z zelo jasnim opomnikom, da sem si samo dan za tem, ko sem se z ljudmi začela dogovarjati glede predstavitev moje knjige, razbila nos. In obležala. Najbrž že desetič letos. Kajti ko sem letos avgusta izdala svoj knjižni prvenec, se je odprla Pandorina skrinjica, in ven prihajajo najrazličnejše pošasti, ki so me požrle, da sem morala odležati in se v postelji preroditi: od modrostnega zoba, ki je moral ven istega dne, ko je še zadnji kirurg odpotoval na morje, pa do bolečin v križu, zaradi katerih se nisem mogla premakniti, in porezanih podplatov in intenzivnih vročic sredi poletja.

»Ampak saj nisem vlekla! Začutila sem navdih, ki mi je povedal, da je pravi čas, in zato sem pobarala te srčne ljudi, lastnike joga studiev in drugih prostorov, ki sem jih začutila,« zaslišim odznotraj. In je res. To leto me je dodobra izurilo v tem, kaj se zgodi, če povlečem, če pritisnem, če silim samo zato, ker se mi zdi, da mi gori za petami.

Od kod torej vrvica? Da si je nisem sama nadela v strahu, da ne bi kdaj zares zaživela?

Mja. No. Veš kaj? Tudi če sem si jo.

In od kod razbit nos?

Mja. No. Kaj pa, če je tudi to darilo?

Mislim, da je res, kajti tako jasnega dovoljenja, da zaživim svoje življenje, nisem v sebi čutila še nikdar. Prej je bilo: »Vem, moram, to je moje poslanstvo … ampak danes sem slabe volje/ imam mozolj/ mastne lase/ podočnjake.« Zdaj pa je: »Kdaj, če ne zdaj? In kdo, če ne jaz?«

In sedaj vem. Ne glede na to, kako odveč se zdijo stvari, ki nas ustavijo in spravijo v slabo voljo, ker sprva tako težko sprejmemo, da bolijo, nas ti trenutki tudi okrepijo. In nas z vrvice spustijo …

*

Če tudi ti sanjaš volkove ali bereš Ženske, ki tečejo z volkovi ali kako drugače prisluškuješ svoji instinktivni naravi, te vabim, da si ogledaš brezplačni webinar Kako plesati z volkovi.

Da bi izvedela več o mojem knjižnem prvencu Attha: Prebujanje v žensko esenco, pa te vabim, da zaviješ na to stran, kjer jo lahko tudi naročiš – zase in za svojo žensko esenco.

 

 

 

Zadnje čase vsak dan pokleknem. In prav čutim, kako dobro mi dene, da pokleknem in sem malo ponižna – pred Življenjem, ki je toooliko večje od mene.

Ta ponižnost, o kateri govorim, nima nobene zveze z dajanjem sebe v nič. Nasprotno. Šele ko sem lahko ponižna in pokleknem pred Življenjem, ki je tooooliko večje od mene, se lahko zavem, da sem v resnici del Življenja, ki je veliiiiko in modro in ljubeče in slastno in tako zelo čudovito. In kot del nečesa tako fantastičnega … no, kako naj potem zase še vedno mislim, da nisem točno takšna, kot je življenje: velika in modra in ljubeča in slastna in čudovita? Naj bi se pri meni Življenje pač zmotilo?

Te zdrave ponižnosti mi je večidel življenja manjkalo. Nisem je premogla, ker nisem nikoli zgradila občutka za lastno vrednost – ta je kot korenine, ki nas držijo pokonci tudi, ko nas burja in neurja življenja zibljejo in majejo. In ker občutka za lastno vrednost nisem našla v sebi, ker nisem slišala tistega drobnega glaska navznoter in navzdol, ki bi mi vedno ljubeče zagotavljal, da je vse v meni dobro in sprejeto in ljubljeno, sem občutek za lastno vrednost iskala izven sebe: v oblačilih, ki sem jih kupovala in so bila točno takšna, kakršna so zapovedovale trenutne modne smernice; v pogledih in komentarjih in priznanjih drugih, ki so videli samo tisti del, ki sem ga bila pripravljena pokazati; in nenazadnje v modrostih, ki sem jih pogoltno prebirala v knjigah in nato domnevala, da jih samodejno obvladam … da mi celo pripadajo.

🌙

Več takšnih zapisov najdeš v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je izšla letos poleti. In če ti je tema, o kateri govorim, blizu, te vabim na zimski ženski krog Morana, v katerem bomo veliko govorile o Življenju: o grajenju in rušenju in življenju in umiranju – v nas samih. Vabljena!

Pošiljam blagoslov v zimski dan,

Tamara

Foto: zgornjo fotko mene je posnela draga Teja Blatnik

Od sobote sva s Svarunom brezdomca. V najinem stanovanju prenavljajo kopalnico, midva pa sva se za (menda) dober teden dni preselila k mojim staršem v sosedno vas.

Danes zjutraj sem morala nazaj domov, ker mi je prijateljica pripeljala njihovo domače kozje mleko, jogurt, panir in pa kislo repo. Načeloma nisem niti nameravala hoditi v stanovanje, ker nisem hotela motiti delavcev, ampak repo je bilo treba odnesti v stanovanje, da sem lahko vrnila zabojček, v katerem je prišla, zato sem šla, nenajavljena … in se nemudoma zatem, ko sem vstopila skozi vrata, začela počutiti kot da bi prispela na prizorišče zločina. Najin sončni, rumeni hodnik je namreč zaudarjal po kakšni res zakotni beznici, dodobra predimljeni s cigareti.

A poznaš tisti občutek, ko se znajdeš nekje, kjer se ne bi smel/a – in se tega že ob prvem koraku zaveš?

No, to.

»Dober dan,« zavpijem in se ob mlačnem pozdravu z repo »skrijem« v prvo sobo, ki jo imava za shrambo. Prelagam kozarce slovenske superhrane in pozorno prisluškujem dialogu v meni: »Joj, uboga delavca. Sedaj jima je gotovo nerodno, ker sta kadila v zaprtem prostoru.«

»Ja, ampak nerodno jima je, ker kaditi ne bi smela. In meni niti približno ni okej, da sta – če ne drugo zaradi Svaruna.«

Pa pomislim na vse tiste trenutke izpred nekaj let, v katerih se je Svarun dodobra nadihal dima, ker takrat še nisem bila sposobna tega preprečiti in si mislim: »Če nisem ukrepala tedaj, mi tudi sedaj ni treba težit ubogim delavcem in ju spravljati v zadrego.«

Misel, da bi se nekdo počutil slabo zaradi mene in nečesa (četudi iskrenega), kar imam povedati, je zmagala. In pri tem je ostalo. A pod blokom sem prijateljici, ki je tudi prišla po mlečne dobrote, vseeno priznala: »Delavca kadita na hodniku. In ne vem, ali naj ju prosim, naj gresta raje na balkon, ali ne.«

Definitivno mi je bilo ob sami misli na to, da bi kaj rekla, nelagodno. Kajti tista, ki kaj reče, je takoj spoznana za krivo – tečnobe. Če reče tisti, je to okej, on samo brani svoj teritorij, on je samo vitez; če pa reče tista, ki jo gledajo kot poslušajo, pa teži. In ne. Ne me narobe razumeti: tega sploh ne mislim jaz jaz. To misli samo tisti del mene, ki ima možgane sprane s strani patriarhalne družbe, v kateri je dobra ženska lepa, seksi, predvsem pa – tiho. Tega ne mislim jaz jaz. Tako misli tisti del mene, ki si delavcev ni upal prositi, naj ne kadita.

»Ti jima kar reci, če te moti. Konec koncev plačuješ najemnino …«

»In moj sin diha ta zrak …«

Nasmehnem se, ampak ob misli, da bi se vrnila in izrazila, me še vedno stiska. Navsezadnje sem lekcijo iz uporabe svojega glasu v namene jasnega postavljanja meja prejela šele pred dvema letoma. Uh, in kakšna lekcija je to bila! Ena najtežjih, to nedvomno, poleg tega pa tudi ena tistih, ki so bile vame dobesedno vžgane in so za vedno pustile brazgotino. To bo najbrž zato, ker sem tako dolgo živela iz tistega dela sebe, ki si danes ni upal spregovoriti, in ki je vsa ta dolga leta molčal, prepričan, da to pač ženska v tem svetu počne … mar ne?

»Lepo prijazno ju prosi …«

»Aja! Saj to se da narediti tudi na lep način! Hvala ti, draga … « pomislim in se sama pri sebi nasmehnem. Pozabim. Včasih še vedno pozabim, da se lahko mejo postavi tudi na lep način, sploh če gre za koga drugega kot Svaruna. Včasih še vedno pozabim, da so ravno ranljivost, mehkoba in resnica tisti asi v mojem rokavu. No, ženska esenca je tisti as v mojem rokavu. Ta pa napaja mojo ranljivost, mehkobo in resnico in tako vsemu, kar počnem, prida svoj način. Vsem kaj-em prida svoj kako. In ta kako mi pomaga, da sem dobro tudi, ko je naporno; da mi je lepo tudi, ko je težko. Ta kako mi omogoča, da grem zavoljo svoje integritete tudi tja, kjer vem, da ne bo ne prijetno, ne udobno, ne domače … ampak globoko v sebi vem, da moram iti.

Pa sem šla. Objela sem prijateljico in se namenila na soočenje v stanovanje, ampak tja mi ni bilo treba, saj sem enega izmed delavcev našla v kombiju pred blokom, s čikom v ustih.

»O, še dobro, da sem vas našla,« se nasmehnem in napeto prestopim na mestu.

»Am … v bistvu mi je malce nerodno vas prositi, ampak … ali bi lahko prosim kadili na balkonu in ne na hodniku? Če lahko … prosim …« nerodno zamomljam, a lažje, veliko lažje zadiham, napetost pa začne počasi zapuščati moje telo.

»Aha, ja, ja, seveda bomo šli, nič ne skrbite.«

Tako preprosto?

Na daleč se mi je zdelo, da bi se bolj udobno počutila, če ne bi rekla nič. Pa bi se res? Če ne naredim tistega, kar globoko v sebi vem, da moram, mi v resnici nikakor ne more biti udobno. Morda mi je lažje, to ja. Morda je tudi bolj domače. Ampak udobno? Udobno pa res ni!

Hm. Kaj pa če je molčati samo moja cona udobja, ker se tistemu spranemu delu mene pač jasno izraziti zdi tako zelo strašljivo? No, na srečo sem njo že pogruntala: cona udobja pač ni nikoli zares udobna. In bolj kot tisti prvi strašljivi korak v nekaj neprijetnega me tišči, ko ne storim nečesa, kar vem, da moram.

Če se te je ta zapis dotaknil, te vabim, da spodaj pustiš kak komentar, morda deliš med prijatelje, ali pa zaviješ na to stran, kjer izveš več o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri veliko govorim o zgoraj omenjenih asih v našem rokavu.

Si tudi ti zmrzljiva?

Ti gre zima na živce zato ker je tako mrzla in si greš potem sama sebi še bolj na živce, ker vsako leto nergaš zaradi mraza in si vsako leto znova obljubiš, da bo drugo leto drugače … a se obljube držiš vse dokler ponovno ne stisne mraz?

Ja. Poznano.

N. je to ubesedila tako: »Prav željo imam vzljubiti to zimo, temo, mraz. Vsako leto imam priprave in si rečem: »To leto bo pa zima lepa!!«, pa vseeno tema iz mene izvleče vse možno. Prav želela bi si imeti podporo pri tem, prevečkrat imam občutek, da sem sama v tem!«

Zima.

Tema in mraz.

Brr.

Ob sami pomisli na to me je še lani jeseni streslo do kosti. Ja, ob sami pomisli na mraz in na neudobje, ki ga povezujem z njim, me je še lani zmrazilo. Letos pa sem se odločila za drugačno izkušnjo. Letos sem se odločila vzljubiti zimo z in v vsem, kar prinaša – že samo zato, ker je zima pač del cikla, del celote, del življenja Narave, ki jo tako zelo ljubim. Zima je zelo pomemben del življenja, saj predstavlja – smrt. Zima. Zimsko mrtvilo. Mrtvilo, navidezna praznina in pasivnost, ki vedno prinaša potencial za (pre)porod. Kajti to mrtvilo, ki ga vidimo navzven, navznoter v resnici prekipeva z neskončnim potencialom, neskončno kreativnostjo, neskončnim navdihom.

Ali veš, da nekoč dolgo tega s smrtjo niso povezovali črne barve, tako kot danes, marveč belo? Belo, ki je barva kosti in zob, edinih dveh delov naših teles, ki so neumrljivi. Belo, ki je barva snega – in barva tistih gostih, skrivnostnih meglic, ki se pozimi tako pogosto usedejo nad nas. Črna pa je bila barva življenja, barva kreacije, barva tiste, ki kreira, ki rojeva življenje … barva preporoda, barva ženske esence.

Smrt in preporod tvorita krogotok življenja. In življenje, ki mu lahko rečemo resnično naše, ni vedno udobno – je pa vselej polnokrvno.

Smešno. Včasih se mi zdi smešno, da ravno jaz, ki sem zadnji dve leti raziskovala udobje in ugodje in užitek, sedaj govorim o tem, kako je neudobje dobro. Ampak če prav pomislim, niti ni tako zelo smešno. Kajti svojega udobja kot kaže nisem zato raziskovala, da bi ga obdržala, ampak zato, da bi se izmojstrila v iskanju poti vanj, znova in znova. Svoje udobje moramo dobro poznati, če se hočemo vračati vanj. Rojene smo, da se vračamo vanj in ne da tam ostanemo, kajti … no, cona udobja v resnici sploh ni udobna. Vsaj ne dolgoročno.

Včeraj je bil pri naju doma (popol)dan odprtih vrat, saj sva od štirih dalje gostila nekaj prijateljic (in njihovih otrok), ki so se prišle podružit in izmenjat oblačila. Tako prijetno mi je bilo v družbi teh žensk in tako polno sem se odpravila zvečer spat; fantje so sicer na trenutke zaplavali in kar nekajkrat smo morale poseči vmes, da bi sklicale premirje, ampak tudi to je del življenja. Del vsega. Tako kot zima.

No, včeraj je pogovor nanesel tudi na dejstvo, da imava pri naju doma precej … hladno. Kar ni nič čudnega, saj je edini vir toplote mala italijanska pečka v dnevni sobi in občasno kuhinjska pečica, ki vestno praži lešnike. Ampak prišle smo do dejstva, da bi bilo fajn vnaprej ljudi opomniti o specifiki najine mikroklime, ki je v osnovi stvar odločitve in ne naključja.

Veš, lani pozimi, ko sem zaključevala svojo knjigo, sem opažala, da vedno bolj lezem v radiator. Ko sem pisala, sem ga postavila tik za svoj hrbet, da me ne bi slučajno načel mraz, in redno sem se tudi rotirala, da je toplota dosega tudi sprednjo stran mojega hrbta in na splošno sem se počutila kot kak ubogi odojek na palici nad žarom. Nerada sem si priznala, ampak nisem več zmogla tajiti: radiator je postal moja bergla. In jaz nisem bila rojena za šepanje, ampak za tekanje. Tekanje z volkovi.

»Tako kot zgoraj, tako spodaj,« pravijo.

Zatorej – kako lahko od sebe pričakujem sprejemanje svojih najtemnejših kotičkov, če ne morem sprejeti najtemnejših kotičkov Narave? Kako naj sprejmem svojo temo z žalostjo, jezo in strahom … če ne morem sprejeti zime z mrazom, temo in tišino? Nikakor.

Nekje je treba začeti, če nočemo šepati preostanek življenja.

Recimo na mojem brezplačnem webinarju Kako plesati z volkovi, ki bo v torek, 10.12.2019 ob 10:45. Prijave so obvezne, prijaviš pa se lahko tukaj.

Pod tale zapis pa se takoj podpišem. Ker sem se tudi jaz sprva ujela v peneče kopeli in čokoladne tortice in bila ob njih ponosna nase, češ da si privoščim. Pa ne, da je kaj narobe z njimi. Sploh ne. Ampak to niso stvari, ki bi me ujele, ko sem nemudoma po izidu moje knjige strmoglavila. Ne. To niso stvari, ki bi me dolgoročno bodrile, naj živim to, kar govorim, naj živim življenje, ki si ga želim; sprejemanje vseh svojih obrazov je. O tem bom govorila v webinarju Kako plesati z volkovi, ki bo v torek, 10.12.2019, nanj pa se lahko prijaviš tukaj. 

“Nega sebe pogosto sploh ni videti lepo.

Pomeni, da izdelaš razpredelnico svojih dolgov ali uveljaviš jutranji red ali si sama kuhaš zdrave obroke in nič več ne bežiš od svojih težav in ne razglašaš, da je tisto, kar te zamoti, rešitev.