Brrr, zima!

48391562_272099813475107_4999739380227637248_n

Si tudi ti zmrzljiva?

Ti gre zima na živce zato ker je tako mrzla in si greš potem sama sebi še bolj na živce, ker vsako leto nergaš zaradi mraza in si vsako leto znova obljubiš, da bo drugo leto drugače … a se obljube držiš vse dokler ponovno ne stisne mraz?

Ja. Poznano.

N. je to ubesedila tako: »Prav željo imam vzljubiti to zimo, temo, mraz. Vsako leto imam priprave in si rečem: »To leto bo pa zima lepa!!«, pa vseeno tema iz mene izvleče vse možno. Prav želela bi si imeti podporo pri tem, prevečkrat imam občutek, da sem sama v tem!«

Zima.

Tema in mraz.

Brr.

Ob sami pomisli na to me je še lani jeseni streslo do kosti. Ja, ob sami pomisli na mraz in na neudobje, ki ga povezujem z njim, me je še lani zmrazilo. Letos pa sem se odločila za drugačno izkušnjo. Letos sem se odločila vzljubiti zimo z in v vsem, kar prinaša – že samo zato, ker je zima pač del cikla, del celote, del življenja Narave, ki jo tako zelo ljubim. Zima je zelo pomemben del življenja, saj predstavlja – smrt. Zima. Zimsko mrtvilo. Mrtvilo, navidezna praznina in pasivnost, ki vedno prinaša potencial za (pre)porod. Kajti to mrtvilo, ki ga vidimo navzven, navznoter v resnici prekipeva z neskončnim potencialom, neskončno kreativnostjo, neskončnim navdihom.

Ali veš, da nekoč dolgo tega s smrtjo niso povezovali črne barve, tako kot danes, marveč belo? Belo, ki je barva kosti in zob, edinih dveh delov naših teles, ki so neumrljivi. Belo, ki je barva snega – in barva tistih gostih, skrivnostnih meglic, ki se pozimi tako pogosto usedejo nad nas. Črna pa je bila barva življenja, barva kreacije, barva tiste, ki kreira, ki rojeva življenje … barva preporoda, barva ženske esence.

Smrt in preporod tvorita krogotok življenja. In življenje, ki mu lahko rečemo resnično naše, ni vedno udobno – je pa vselej polnokrvno.

Smešno. Včasih se mi zdi smešno, da ravno jaz, ki sem zadnji dve leti raziskovala udobje in ugodje in užitek, sedaj govorim o tem, kako je neudobje dobro. Ampak če prav pomislim, niti ni tako zelo smešno. Kajti svojega udobja kot kaže nisem zato raziskovala, da bi ga obdržala, ampak zato, da bi se izmojstrila v iskanju poti vanj, znova in znova. Svoje udobje moramo dobro poznati, če se hočemo vračati vanj. Rojene smo, da se vračamo vanj in ne da tam ostanemo, kajti … no, cona udobja v resnici sploh ni udobna. Vsaj ne dolgoročno.

Včeraj je bil pri naju doma (popol)dan odprtih vrat, saj sva od štirih dalje gostila nekaj prijateljic (in njihovih otrok), ki so se prišle podružit in izmenjat oblačila. Tako prijetno mi je bilo v družbi teh žensk in tako polno sem se odpravila zvečer spat; fantje so sicer na trenutke zaplavali in kar nekajkrat smo morale poseči vmes, da bi sklicale premirje, ampak tudi to je del življenja. Del vsega. Tako kot zima.

No, včeraj je pogovor nanesel tudi na dejstvo, da imava pri naju doma precej … hladno. Kar ni nič čudnega, saj je edini vir toplote mala italijanska pečka v dnevni sobi in občasno kuhinjska pečica, ki vestno praži lešnike. Ampak prišle smo do dejstva, da bi bilo fajn vnaprej ljudi opomniti o specifiki najine mikroklime, ki je v osnovi stvar odločitve in ne naključja.

Veš, lani pozimi, ko sem zaključevala svojo knjigo, sem opažala, da vedno bolj lezem v radiator. Ko sem pisala, sem ga postavila tik za svoj hrbet, da me ne bi slučajno načel mraz, in redno sem se tudi rotirala, da je toplota dosega tudi sprednjo stran mojega hrbta in na splošno sem se počutila kot kak ubogi odojek na palici nad žarom. Nerada sem si priznala, ampak nisem več zmogla tajiti: radiator je postal moja bergla. In jaz nisem bila rojena za šepanje, ampak za tekanje. Tekanje z volkovi.

»Tako kot zgoraj, tako spodaj,« pravijo.

Zatorej – kako lahko od sebe pričakujem sprejemanje svojih najtemnejših kotičkov, če ne morem sprejeti najtemnejših kotičkov Narave? Kako naj sprejmem svojo temo z žalostjo, jezo in strahom … če ne morem sprejeti zime z mrazom, temo in tišino? Nikakor.

Nekje je treba začeti, če nočemo šepati preostanek življenja.

Recimo na mojem brezplačnem webinarju Kako plesati z volkovi, ki bo v torek, 10.12.2019 ob 10:45. Prijave so obvezne, prijaviš pa se lahko tukaj.

ŽENSKI KROG (8).png

Čokoladne tortice in peneče kopeli

78183289_2513461165646817_190571233681604608_n

Pod tale zapis pa se takoj podpišem. Ker sem se tudi jaz sprva ujela v peneče kopeli in čokoladne tortice in bila ob njih ponosna nase, češ da si privoščim. Pa ne, da je kaj narobe z njimi. Sploh ne. Ampak to niso stvari, ki bi me ujele, ko sem nemudoma po izidu moje knjige strmoglavila. Ne. To niso stvari, ki bi me dolgoročno bodrile, naj živim to, kar govorim, naj živim življenje, ki si ga želim; sprejemanje vseh svojih obrazov je. O tem bom govorila v webinarju Kako plesati z volkovi, ki bo v torek, 10.12.2019, nanj pa se lahko prijaviš tukaj

“Nega sebe pogosto sploh ni videti lepo.

Pomeni, da izdelaš razpredelnico svojih dolgov ali uveljaviš jutranji red ali si sama kuhaš zdrave obroke in nič več ne bežiš od svojih težav in ne razglašaš, da je tisto, kar te zamoti, rešitev.

Pogosto pomeni, da narediš najbolj sitno stvar, ki jo moraš narediti, kot na primer, da se spet spotiš med telovadbo ali strupeni prijateljici poveš, da se nočeš več dobivati z njo, ali da si priskrbiš dodatno delo, da lahko odpreš varovalni račun, ali da ugotoviš, kako se lahko bolj sprejemaš, da nisi več stalno izčrpana od poskusov, da bi bila ves čas vse in potem potrebuješ posebne, od zunaj odrejene odmore od življenja, da lahko narediš osnovne stvari, kot je to, da si v kopalno kad kaneš kapljico olja in bereš žensko revijo in za en dan izklopiš telefon.

Svet, v katerem mora biti nega sebe taka moderna tema, je bolan svet. Nega sebe ne bi smela biti nekaj, k čemur se zatečemo, ker smo tako do kraja utrujeni, da potrebujemo malo olajšanja od stalnega notranjega pritiska.

Prava nega sebe niso solne kopeli in čokoladna tortica, ampak odločitev, da si zgradiš življenje, od katerega ne bo treba redno bežati.

In to pogosto zahteva, da narediš stvar, ki jo najmanj hočeš.

To pogosto pomeni, da pogledaš svojim porazom in razočaranjem v obraz in prirediš strategijo. To ne pomeni, da zadovoljuješ svoje trenutne želje. Pomeni, da se prepuščaš. Izbiraš novo. Pomeni, da včasih razočaraš ljudi. Pomeni, da živiš tako, kot drugi ljudje nočejo, zato da boš lahko zaživela tako, kot drugi ne morejo.

Pomeni, da si pustiš, da si normalna. Navadna. Nič posebnega. Pomeni, da imaš včasih umazano kuhinjo in da se odločiš, da končni cilj tvojega življenja ni imeti dodelanih trebušnih mišic in biti na tekočem z lažnimi prijateljicami. Pomeni, da se odločeš, koliko tvoje tesnobe izhaja iz tega, da ne uresničuješ svojega spečega potenciala, in koliko iz privzgojenega načina razmišljanja, ki ti je bil vcepljen, še preden si vedela, kaj se dogaja.

Če ugotavljaš, da si moraš redno priskrbeti potrošniško nego sebe, je to zato, ker nisi povezana s pravo nego sebe, ki ima le malo skupnega s tem, da “si privoščiš” in veliko skupnega s tem, da postaneš sama svoj starš in sprejmeš odločitve za svojo dolgoročno dobrobit.

To pomeni, da ne izrabljaš več svojega hektičnega in nerazumnega življenja kot izgovor za samosabotažo v obliki omame in odlašanja. Pomeni, da se naučiš prenehati s “popravljanjem sebe” in začneš skrbeti zase … in morda ugotoviš, da skrb zase ljubeče reši ogromno težav, ki si jih hotela že prej odpraviti.

Pomeni, da postaneš junakinja svojega življenja, ne žrtev. Pomeni, da na novo preurediš, kar imaš, dokler tvoje vsakdanje življenje ni več nekaj, od česar si moraš opomoči na terapiji. Pomeni, da ne izbiraš več življenja, ki je dobro videti, pred življenjem, v katerem se dobro počutiš. Pomeni, da zaprmej opustiš nekatere cilje, zato da se lahko posvetiš drugim. Pomeni, da si iskrena, tudi če to pomeni, da te ne bodo vsi marali. Pomeni poskrbeti za svoje potrebe, da ne boš več tesnobna in odvisna od drugih ljudi.

Pomeni, da postaneš takšna, kot želiš biti in kot ti je namenjeno biti. Nekdo, ki ve, da so solne kopeli in čokoladna torta za to, da v njih uživamo življenje – ne da od njega bežimo.”

Brianna Wiest

prevedla: Ana Pavec, december 2019

cropped-attha_naslovnica.jpg

Kako senzualno!

cc61e25fa3a93d9e17eee3ef07fc8145
Foto: Mercuro B. Cotto

Nemudoma zatem, ko sem zjutraj vstala, sem začutila, da se nadme plazi neka nepojasljiva otožnost, ki je nisem želela čutiti. Zato sem pobrskala po spominu za kakšno eureko in si kaj kmalu zmagoslavno oddahnila: »Aha! Danes grem vendar v Sežano!«

S prijateljem, ki je hkrati moj najljubši kitarist, Jogijem, sem bila namreč dogovorjena za vaje, na katerih besedilom mojih pesmi skupaj iščeva melodije. In ker se mi je zdel izlet v Sežano lažji kot soočenje s težkimi čustvi, sem se brez obotavljanja podala na pot.

Ko sem prispela v Sežano, sva šla z Jogijem tako kot vedno za predigro, na kavo. Predigra pravim tistemu uvodnemu in tako zelo pomembnemu delu soustvarjanja, ko se s človekom dobiš in si daš nekaj časa, da prideš na isto valovno dolžino. Začetnemu delu soustvarjanja pravim predigra, saj ima prav tako esencialno vlogo kot predigra v spolnosti: več časa kot si vzameš zanjo, bolj te pripravi na sladkosti, ki sledijo. Saj, tako je: več kot seješ, več boš žel, a ne? Z Jogijem greva za predigro običajno kar na kavo (ki jo včasih spremlja rogljič) in ob njej se pogovoriva o smislu življenja in smrti, se dodobra nareživa, in se tako uglasiva na skupno frekvenco, kar nama pozneje omogoča plodno soustvarjanje.

No, ampak ko sva po današnji kavi prispela k Jogiju domov in naju je bil pravkar pozdravil njegov zaščitnik bizon (trofeja, ki jo je iz daljne Afrike nekoč privlekel njegov dedek), sem opazila, da sem nemirna, zato sem razglasila: »Jogi, jaz bom šla kar domov. Mislim, da moram biti malo sama.«

Zadnjih nekaj dni je bilo pestrih, polnih druženja z ljudmi, otroci in malo, ljubko dojenčico Dijo, zato sem pomislila, da je morda urica ali dve brezdelne samote tisto, kar potrebujem.

»Ma ne bi niti čajčka, Tamarica?«

»Ma ne vem.«

Neodločnost in zmedenost sta zvesti spremljevalki mojega nemira – ampak jaz sem se v tistem trenutku v bistvu brez pomišljanja odločila: pogreznila sem se v mehak naslanjač in zvila v klobčič. In ko sem tako kot kak polhec ždela v klobčiču, v svoji zasebni jamici miru, se je nadme ponovno začela plaziti tista nepojasljiva otožnost od zjutraj, ki je nisem želela čutiti. Ampak tokrat se mi ni ljubilo pred njo zbežati, zato sem posmrkala in pomislila: »Ne dam si dovoljenja, da bi bila potrta.«

A res?

Res. Ne dovolim si biti žalostna.

S kakšno lahkoto sprejmem radost! In prav brez naprezanja sprejmem tudi evforijo, pa dneve, ko se počutim lahkotno, sijočo, cvetočo, spogledljivo, marljivo, ko prekipevam z energijo.

Kaj pa nemir, neodločnost, zmedenost, žalost?

Uh, tega pa raje ne bi. Vsaj ne zdaj (in ko rečem »zdaj« v resnici mislim »vekomaj«).

»Zdaj ne morem biti žalostna, ko pa imam še to pa to za postoriti; zdaj ne morem biti žalostna, ko pa moram svoje sanje v resničnost spremeniti!«

Za žalost ni nikoli pravi čas, kaj? Vedno se mi zdi kot kak nepovabljen gost, ki ne pozna tistega reka »svakog gosta tri dana dosta«, zaradi česar se ne da in ne da domov. In potem sama obtičiš z njo in ji točim in polnim kozarec, ker je pač nočem nagnati, ni se mi uspelo pa – tako kot vsem ostalim – izmazati in izgovoriti, da imam sedaj nekaj drugega početi …

Koliko lažje je biti bojevnik, ki bije svoje bitke kot pa človek, ki čuti svoja čustva, kaj?

Vdih – izdih. Jogi mi prinese čaj, ga odloži predme na tla, v roke vzame mojo malo kitaro in se usede v naslanjač poleg mojega.

Vdih – izdih. Nosnici mi napolni čaroben vonj čaja, ki me popelje nekam daleč, daleč – vase. Mižim in voham, kako me današnja mešanica zelišč in začimb carta, kako me Jogi s svojim zvestim Yogi Tea boža in veseli. Ne mislim in ne govorim, samo diham in uživam v prijetnem vonju. Kako senzualno! Življenje je počasno. In sila preprosto. In ravno to počasnost in preprostost sem potrebovala.

Vdih – izdih. Jogi se začne igrati s strunami. In sprva se mi zdi, da bo to življenje zakompliciralo, ker, mislim, vseeno je treba glasbo poslušati, voh in dihanje ne bosta dovolj. Ampak ok, ne zganem se, dam priložnost še ušesom in dobim pravo malo zvočno terapijo. Kako senzualno! Diham, voham in poslušam – in čutim, kako se me glasba dotika, kako me ljubkuje, kako me boža in sprošča in zdravi. Čutim jo povsod.

Vdih – izdih. Odprem oči, vzamem čaj v roke in ga začnem počasi srebati. Okušam, voham, čutim, poslušam, gledam … in sem. Sem z vsemi svojimi čutili. Kako senzualno! Čutim, kako se me življenje dotika. Dotik življenja čutim povsod. In to mi zelo, zelo godi.

Jogi odloži kitaro, me počoha po hrbtu, da zapredem, potem pa zamiživa, se umiriva.

Tišina. Mmm.

Čez minutko zašepetam: »Mmm, kako sem pogrešala tišino!«

Potihem odvrne: »Tako me ni še nihče pohvalil, ko sem igral.«

Smeh.

Tišina! Mmm.

Skupaj miživa in sva tiho in samo dihava. Mmm, kako lepo je, ko ti tišina napolni glavo z ničem. Tišina ti glavo napolni tako, da je še vedno prazna! Fenomenalno, mar ne?

Pomislim: »Kako paše biti tiho z ljudmi.«

Pa pravi: »Lepo se je še z nekom umiriti.«

Pokimam: »Ja.«

Odcedim čajno vrečko med prsti. Všeč mi je, kako mokra je. In kako diši. Pa jo potežkam v dlani in jo pomečkam in v tistem me »prime pet« (kot bi temu, da “me zgrabi” rekla moja nona), da bi si jo položila na obraz. Pa se nagnem nazaj in si čajno vrečko posedem na sredino čela. Mmm, prijetno mokra in hladna je. Paše.

Jogi zmoti moj mir: »Vedel sem, da boš to naredila.«

»Ampak tega nisem po mojem še nikoli v življenju naredila.«

»Ja, ampak jaz sem vedel, da boš to storila. Veš zakaj?«

»Ne …«

»Ker sem še preden si si vrečko na čelo položila, na svojem čelu čutil mokroto vrečke.«

“Hihi. Paše, veš? Večkrat bi morala to narediti …”

“Ja? Ti od sedaj naprej šparam rabljene čajne vrečke?”

Nasmehnem se mu in počutim se – tukaj. Tukaj, kjer je življenje tako preprosto. Tudi zato, ker sem si na čelo pravkar prilepila čajno vrečko samo in izključno zato, ker sem tako želela. Ker sem želela čutiti, kako je. Ker sem želela čutiti vse.

Ampak še prej sem razmišljala, da mi je lažje biti bojevnica in se boriti zase in za svet, v katerem si želim živeti, kot pa biti ženska in čutiti … čutiti vse!

In včasih se res zdi tako. Ampak. Odložiti orožje in oklep, ko se to zdi najbolj težko, je zdravilno. Zviti se v klobčič, se zjokati in si priznati, da smo potrte, da smo žalostne, da ne vemo, kaj bi? Tudi v tem je moč. Moč, ki je na razpolago vsem, a do katere imajo dostop le tisti izmed nas, ki si dovolijo čutiti VSE; tisti ki si dovolijo tako plesati kot klecati, tako leteti kot padati, tako najti kot izgubiti.

Moč ranljivosti nas odpre življenju. Šele nato se nas lahko življenje dotika. In ti dotiki odpirajo vrata neskončnemu užitku … če le dovolimo življenju, da je preprosto.

🐍

Če si v tem zapisu našel/a kak pozabljen delček sebe in ga uspel/a pospremiti domov – če ti je bilo všeč, kar si prebral/a, te povabim, da več takšnih zapisov najdeš v mojem knjižnem prvencu, ki je izšel avgusta letos in o katerem izveš več na tej povezavi.

Hvala!

attha_naslovnica

Lepo in naporno gresta skupaj

ff099410df3842819b7d9be3e8c0377a

»Muci …«

»Ne, no. Kaj ne vidiš, da spim?«

»Muci …«

»Sredi noči je. Samo lulat sem šla. A ne bi raje zjutraj? Obljubim, da bom zjutraj za …«

»Muci …«

»Kako se že običajno obnese, če se pretvarjam, da te ne slišim? Da ne čutim tvojih dotikov?«

»Muci …«

»Ne je ne.«

»Muci …«

»Mislim resno!«

»Muci …«

»No, prav, no. Spati zdaj itak ne morem več. Saj … če prav pomislim, mi je ta tvoja vztrajnost kar seksi, veš?« zapredem in nazadnje le odprem oči, a previdno, da se iz njih ne usujejo iskrice strasti, moje kreativnosti.

Maca sprejme povabilo, z njim odšla bo  na kosilo. Ali pa na nočni sprehod z lučkami po notranjih pokrajinah, da bi osvobodila uboge zmaje iz kletk. Da bi izpustila vsa overižena čustva in misli, ki so se mi še pred pol ure, ko sem se premetavala po postelji, da bi nazaj zaspala, zdela kot težek kamen v želodcu, ki noče ne dol, ne gor. Ampak pred pol ure se še nisem zavedala, da lahko tem ujetim mislim in čustvom napišem krila, s katerimi lahko odletijo stran, pri tem pa sebi napišem še eno Odlično v redovalnico življenja, saj mi je ponovno uspelo najti ugodje in udobje in užitek v nečem, kar se je še pred nekaj urami zdelo skrajno boleče. Pa ne samo udobje in ugodje in užitek, pisanje – in v resnici vsakršna oblika kreativnosti – je tisti požar, ki požge vso robido, ki se je razrasla po poti do izvira moje moči.

Maca sprejme povabilo, se usede za računalnik, roke pa položi na tipkovnico in  svoji kreativnosti pomežikne:”Where to, miss?”

In tako nekako izgleda običajen zmenek z mojo kreativnostjo. Običajno me dobi nekje na samem ko jo najmanj pričakujem in iz mene zvabi sladki orgazem spominjanja na to, da je življenje lahko lepo, tudi ko je naporno.

Hm, kaj pa če je čudovito ravno zato, ker je naporno?

Prejšnji teden sem v nekem sporočilu napisala: »Lepo je imeti Svarunčija doma na počitnicah, čeprav je na trenutke naporno.«

V odgovor sem  dobila: »Lepo in naporno gresta velikokrat skupaj.«

In je res, se ti ne zdi? Mislim, navsezadnje je mnogo ljudi, ki trdijo, da se življenje prične onstran naše cone udobja, kajne?

Zadnje dni veliko razmišljam o tem. O tem, kaj mi pomeni cona udobja, predvsem pa o tem, kako sem nehote pristala in obstala – ali bolje, obtičala – v njej, ne da bi se tega sploh zavedala.

Ko sem nekaj dni tega prvič pomislila, ali je slučajno (»najbrž ne«) mogoče (»skoraj zagotovo ne«), da mi je v resnici malce preveč udobno (»phhh, pa kaj še«), sem nemudoma zatem zaslišala: »Kako prosim? Udobno mi pa res ni! Mislim, saj je okej, ampak če si zares dovolim sanjati, to ni ravno življenje, po katerem bi hrepenela moja duša …«

»Po čem pa hrepeni tvoja duša?«

»Želi si malo potovati s Svarunom. Spoznavati svet in zgodbe ljudi in o njih pisati in peti in se čuditi.«

»Okej, ampak zakaj potem že štiri leta živiš v stanovanju, v katerem si odraščala?«

»Ker se ne morem premaknit. Obtičala sem, ker nisem finančno stabilna …«

In zato živim na Kozini, kjer plačujem nizko najemnino, kjer imam blizu starša in nono, ki mi lahko kadarkoli popazijo na Svaruna in pogledajo skozi prste ter posodijo denar, če mi slučajno »zagusti« – nekaj, kar se mi kot novopečeni pisateljici in ženski, ki si želi živeti od svoje umetnosti, zaenkrat neprestano dogaja. Vem, imeti to, kar imam, je privilegij. Tega se zavedam. In sprejemati vso podporo, ki jo dobivam, je znotraj moje cone udobja. Tega sem se pravkar začela zavedati. Resda ni življenje, ki si ga želim živeti, je pa udobno. Ni mi treba početi stvari, ob katerih mi je neprijetno. Stvari, kot so … oh, ne vem … STATI ZA TEM, KAR SEM, morda?

Ampak. Čakaj, čakaj, čakaj. Ali sem prišla sem, da bi mi bilo udobno, ali zato, da bi živela življenje, ki mu lahko rečem »resnično moje«? 

To me spominja na tisti trenutek v Harryju Potterju (ki ga s Svarunom tako rada prebirava), ko ravnatelj Bradavičarske akademije za čarovnike in čarovnice, profesor Albus Dumbledore, svojim študentom, potem ko se coprnik Mrlakenstein vrne med žive, položi na srce: »Vedno izbiramo med tem, kar je prav in tem, kar je lažje.«

Lažje je živeti v svoji coni udobja. (No, v resnici je hkrati tudi težje, ker te to, da ne živiš svojega življenja, vseeno venomer grize – in sčasoma pregrize.) Prav pa je slediti svojim sanjam. In zato, da sledimo svojim sanjam, moramo stopiti iz svoje cone udobja, se vreči volkovom – in se vedno znova učiti najti udobje in ugodje in užitek znotraj bolečine. Najti lepo znotraj napornega. Uravnovesiti moško esenco, ki bi se preizkušala, dokazovala, metala volkovom, z žensko esenco, ki uspe tudi znotraj tega najti – užitek.

In ko smo že pri uravnovešanju moške in ženske esence, s tabo podelim še ponedeljkovo anekdoto, ki govori točno o tem.

Na vajah z Jogijem, mojim dragim prijateljem in kitaristom, sem šla lulat in ko sem prišla nazaj, me je pričakal s pesmijo, kakršnih nisem več vajena. Na tako surove, direktne, odločne rockovske kompozicije, ki jim tudi jeza ni tuja, sem po navdihu zjalaste* Anouk pela v srednji šoli, nekoč davno preden sem izbrala mehkobo Elle Fitzgerald.

Me pogleda in pravi: »Rabimo en tak komad. Ti moraš malo pokazat jajca.«

Ker imam tako rada izzive, mi je dal s tem misliti in v roku dveh dni in po pogovoru z Ano, ki mi je prva v življenju svetovala, naj trpim, se je v meni spisala pesem, katere delovno ime je še vedno Tista pesem z jajci:

Tvoje srce prekriva oklep, sveti se in res je lep,

zvarila si ga, da te ščiti pred slabim,

a kar te ščiti pred slabim, te ščiti pred dobrim, pred vsem – to vem.

 Te je strah, da bi trpela? Trpi še malo bolj.

Te je strah, da bi bolelo? Naj boli še bolj.

Potrkaj trpljenju na vrata odeta le v plašč sredi noči, naj se zgodi.

Po mojem gre res za to, da se izmojstrimo v iskanju lepega v napornem. Da uživamo, medtem ko se mečemo volkovom življenja in … povemo, kar mislimo … izrazimo svojo ljubezen njemu in vsemu … stojimo za tem, kar smo … in zaživimo življenje, ki smo ga prišli živeti. Pa če se zdi še tako težko. V bistvu … naredi, da bo vsaj toliko lepo, kolikor je težko.

EPP: Pri tem ti lahko pomaga moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco. Meni ful pomaga. In če kupiš knjigo do konca leta, ti podarim še eno stvar, ki meni ful pomaga in te bo usmerila na pot iskanja svojega užitka zunaj cone svojega udobja, kar praktično pomeni znotraj življenja: Reading in ritualčke. Piši mi za več info.

LEŠNIKI (3).png

Srce si želi samo ljubiti

kiss

Danes je prišel na obisk nekdo, ki sem ga že dvakrat imela rada … tako, kot bi moje srce zdaj želelo imeti nekoga rado. In vsakič, ko pride na obisk, me spomni, kako zelo si v resnici moje srce želi … imeti nekoga rado.

Najprej sem mislila, da je on »kriv« … ker je njega pač tako preprosto imeti rad.

Ampak sedaj vem, da ni hakeljc samo v njem. Kajti četudi je res, da je njega zelo preprosto imeti rad, je res tudi to, da je meni zelo preprosto imeti rad.

Ja. Moje srce si želi imeti rado.

Ravno ta teden sva se z drago prijateljico pogovarjali o tem, da naju še vedno včasih preseneti, kako močna je v resnici tista srčna želja po tem, da bi nekoga imeli radi. Človek pač živi in uživa v svojem življenju in se ne vsakodnevno ukvarja s to željo; morda jo celo ignorira, saj zna biti včasih precej nadležna ali boleča ali oboje. Ampak vsake toliko časa … vsake toliko časa se zgodi nekaj, kar srce dregne in spomni, česa si v resnici želi in potem …

BUUUM!

»Aua, no!« dahnem miže, »to boli!«

Sploh nisem vedela, da si srce v resnici tako želi; nisem vedela, ali pa nisem želela vedeti.

Jaz, ti in moj sin smo igrali spomin. Bilo je lepo. A ko si odšel, sem pomislila: »Kaj sploh počnem?« V resnici pa sem pomislila na tisto pesem Sarah Durham Wilson, za katero sedaj vem, da je bila napisana tudi malo zame: »Kako naj se pretvarjam, da mi je ok ta povsem oblečen pogovor o vremenu ob bazenu, potem ko sem s tabo gola zaplavala v oceanu pod polno luno?«

Mislim … saj se je lepo pogovarjati s teboj. In igrati spomin. Ampak to ni vse, kar si želim. Če prisluhnem, slišim, da si moje srce želi s tebe strgati vsa oblačila vljudnosti in se vrniti na tisti majski travnik, obsijan z mesečino, kjer bova za vedno … molila. Se ga spomniš? Počutila sem se kot v kakšni keltski zgodbici o Beltane-u in potem si mi podržal jakno, da se oblečem in meni so klecnila kolena, ker ne pomnim, da bi mi kdo kdaj pred tem tako po gentlemansko podržal jakno, in potem sem se zazrla v galaksije tvojih oči in rekel si natanko tisto, o čemer sem jaz v tistem trenutku premišljevala: »Tole je bilo za bogove in boginje.«

Danes sem si te spet želela srečati na tistem travniku … ampak kaj, ko se ravno od tebe učim, da od ljudi ne gre zahtevati tistega, kar mislimo, da potrebujemo, ampak jim je bolje dovoliti, da nam dajo, karkoli pač imajo.

Ja, ne? Dovoliti ljudem, da nam dajo, karkoli pač imajo … mi pa lahko to potem vedno ali sprejmemo ali pač spustimo, ne?

Že dvakrat sem se odločila, da te bom spustila. Drugič je bilo tedaj, ko sem na kavču v dnevni sobi pisala pesem in si ti odmaševal odtok v moji kuhinji. Se spomniš? Se spomniš tiste pesmi, ki sem jo napisala, ko sva se zadnjikrat ljubila?

Vem, nikoli ti je nisem zares prebrala, ker za svojimi besedami takrat še nisem stala, ampak takole gre:

Še včeraj je bila dilema: naj vzamem, kar lahko mi daš?

Ta trenutek ljubezni ni vse, kar želim,

no, očitno bom pač vse iskala drugje.

Jaz bi vse. Ti pa pač ne. Ker je tvoj vse drugačen kot moj. In to je ok.

A ne glede na vse … ali nič … hvala, da sem se lahko spomnila, kako si moje srce v resnici želi imeti nekoga rado. In tole pišem, da se z mojim srcem pogovorim in da mu obljubim, da ne glede na to, kaj naredim, prisežem, da se ne bom spet trudila tega čimprej pozabiti. Četudi me bo ne vem kako zamikalo.

*

Če se te je ta zapis dotaknil, sem prepričana, da ti bo tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, zelo všeč. Najdeš jo na tej povezavi.

Kaj, če je bila samo poletna romanca?

72138591_566161493933141_1837133138006900736_n (1)

Proti koncu poletja, tik za tem, ko je 8.8. izšla moja prva knjiga, sem se nekega jutra zatekla na sprehod v objem matere Narave.

Potarnala sem ji: »Mama, jaz nisem skoraj dve leti svojega življenja posvečala pisanju knjige o ženski esenci zato, da bi jo na koncu kupilo 100 – ali pač 300, kolikor v Sloveniji že šteje za uspešnico – ljudi!«

Saj bi nadaljevala in ji priznala, da si želim malo potrditve, malo poplačila za svoj trud in za čas, ki sem ga kot samohranilka pač še vedno dojemala kot žrtveno jagnje, ampak nisem. Ker nisem želela zveneti tako otroško in užaljeno, kot sem se tedaj počutila. Mama Narava se je zasmejala (kar se mi je v tistem trenutku, ko sem hrepenela za odgovori, zdelo domala nesramno), a rekla ni ničesar.

Ampak ker sem rabila rešitev (no, ali pa kar odrešenika), se nisem vdala in sem namesto tega nadaljevala: »Kaj pa, če je bila ta ženska esenca samo poletna romanca? Kaj, če me je to navdušenje že minilo in zaradi tega o knjigi sedaj ne morem niti govoriti, kaj šele, da bi jo prodajala?«

Seveda  me je bilo resnice strah, toda morala sem izvedeti, kaj naj. 

Moja prva soba je bila založena z izvodi knjige, jaz pa se še vedno nisem spravila k organizaciji jesenskih dogodkov za predstavitev knjige – tistih par, ki sem jih organizirala, pa sem vse, z izjemo enega, odpovedala, saj sem imela občutek, da … nimam kaj povedati o svoji knjigi.

»Mama, zakaj ne čutim več iskric? Kaj, če je bilo to moje navdušenje nad žensko esenco samo simpatija? Prosim, pomagaj mi. Dovolj je bilo one-night standov in pa fuck and go Zakynthos situacij, ki mi nikoli niso šle prav dobro od srca. Jaz si želim velike, večne ljubezni … mama?«

Mama Narava se je ponovno zasmejala (kar se je ubogi meni ponovno zdelo nesramno) in Punčka v meni bi najraje odvihrala, ampak Mama v meni je obstala in ostala in naposled hvaležna zaslišala: »Pridi večkrat k meni. Prisluhni utripu mojega srca in zapleši na ta ritem. Spoznavaj me in razvozlavaj sporočila, ki ti jih dnevno pošiljam, bodisi s tistim drevesom, ki te povabi v objem, bodisi s ptičko, ki ne najde izhoda iz tvojega doma. Spij zjutraj vodo, na katero je vso noč svetila luna in njen sij fizično vnesi v svoje telo, utelesi ga, poosebi ga in zasij tudi, če nisi polna; tudi, ko nisi polna, si še vedno … ti. Pridi večkrat k meni. Ker ko prideš k meni, prihajaš k sebi. In tisti ples, ki ga plešeš na moj utrip srca, je ples, ki si ga prišla plesati. Dovolj je bilo samo govorjenja, ljubezen moja. Sedaj pojdi in živi … ali bolje rečeno: pridi in živi.«

Zažarim. A si nemudoma premislim: »Ampak kaj pa s knjigo? Je bila ta le še en preplačan lapsus?«

»Kje pa. Tukaj se ta ljubezen ne konča. Konča se zaljubljenost, da bi se začela ljubezen. Jaz sem tista ženska esenca, ki si jo tako dolgo iskala.«

Zažarim. In tokrat zaupam.

»Prihajaj k meni. Tako se globlje in globlje in globlje potapljaš v žensko esenco. Zato, da bi jo razumela. Da bi jo živela. Da bi se o njej učila in potem to vedenje delila v svet, ki ga potrebuje – v svet, ki jo potrebuje. Prihajaj k meni, pa boš točno vedela »kaj sedaj«. Za vsak »sedaj«, ti bo dan »kaj«.«

In sedaj prihajam. V Naravo. K naravi. In ne odhajam več. In tako se je moja molitev iz:

»Naj me nekdo prosim reši.«

spremenila v:

»Mama, prosim, čuvaj me. Mama, vem, da me čuvaš. Hvala ti, hvala ti, hvala ti.«

In »kaj«, ki mi je bil dan za točno ta »sedaj«, je ta: vsem, ki mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco kupite do vključno z 31.12.2019, podarim 1 individualno seanso SAJ CVETIŠ! (45-60 minut, po potrebi), ki zajema reading drevesnega oraklja in ritualčke, ki bodo samo tebi pomagali stopiti v stik s svojo žensko esenco.

72099552_522363818336646_8380929418813505536_n

Bananin zajtrk za sladokusce

72434426_532403787319082_2378956855968792576_n

Vsakič, ko v trgovini zagledam banane, v sebi zaslišim: “Ja, valda.” In vsakič, ko jih po dveh, včasih treh tednih najdem na istem mestu, kamor sem jih odložila, ko sem jih prinesla iz trgovine – na ličnem pladnju pod oknom v kuhinji – mi ni jasno, zakaj vsakič znova začutim isto potrebo po kupovanju banan, ko pa s Svarunom nisva velika potrošnika  ne banan, ne sadja na splošno. Zdi se, da se vsakič, ko pride neko novo sadje v sezono, nad njim povsem navdušiva in najeva in … kmalu tudi naveličava. Pred dvema tednoma je na primer moja mama prvič letos kupila mandarine iz Neretve in ko sem jih zagledala, sem v vabo ugriznila s prav otroškim navdušenjem in zaletavostjo. Takoj sem jih pojedla kakih 6 ali 7, od takrat pa vsega skupaj niti toliko.

No, ampak če se vrnemo k bananam. Ko sem jih tokrat po dveh tednih vse črne spet zagledala na pladnju v družbi ingverja in nekaj mandarin, sem preskočila vsa retorična vprašanja, ki se začnejo na “zakaj” in raje vprašala eno neretorično, ki se začne s “kako”. Včeraj zvečer, ko sva se s cirkusa vrnila zelo lačna, sem torej zagledala te banane in zaslišala: “No, kako bomo te banane uporabili?” Najprej sem sicer pomislila na tiste slastne palačinkice po Sarah B., ki sem jih leta nazaj, ko je bil Svarunči še mali črviček, veliko pripravljala, ampak iskreno sem bila sem preveč lena in lačna, da bi brskala za receptom. Namesto tega sem ga ustvarila. In potem sem ga danes zjutraj še nadgradila in ga ovekovečila s pečenimi bananami in arašidovim prelivom, in postalo mi je jasno: “Ta pojedina za sladokusce vsebuje vse potrebne elemente za  Svarunov rojstnodnevni zajtrk v postelji to soboto!”

Recept je za 1 lačno osebo ali za 2 za “piknit”. Recept je podan kronološko, kar pomeni, da najprej začnemo pripravljat palačinke in nadaljujemo s tistim, kar sledi v receptu. 

72836728_526322734824920_6130071478571368448_n

BANANINE PALAČINKE

1 laneno jajce (1 žlico mletih lanenih semen pomešamo s 3 žlicami tekočine po želji in pustimo 5 minut, da zaželira)

1 banana

1 žlica kokosove moke (takšne, kakršno so uporabljale že naše none)

1 žlica rahlih ovsenih kosmičev (ne celih, ampak tistih malo zdrobljenih, ki so super za porridge)

1 žlica ovsene moke (ovsene kosmiče preprosto miksaš v multipraktiku, dokler nimajo teksture grobe moke)

za noževo konico vinskega kamna

1 rebro temne čokolade

kokosovo olje za pečenje

Najprej segrejemo pečico na 180 stopinj celzija, nato pa si pripravimo sestavine za palačinke: ovsene kosmiče in lanena semena zmeljemo v blenderju, ki delo opravi bolje kot multipraktik; jaz si običajno večje količine lanu in ovesa zmeljem vnaprej, da jih imam vedno pri roki. 1 jedilno žlico mletih lanenih semen  nato zmešamo s 3 žlicami tekočine po želji in pustimo 5 minut, da zaželira; jaz sem uporabila sirotko, ker je bilo to vse, kar sem imela, lahko bi pa uporabila mleko ali vodo – ali celo kavo ali sok, za dodatno noto okusu. Medtem ko lan pije tekočino, z vilicami zmečkamo banano in ji dodamo vse ostale suhe sestavine; čokolado nasekljamo na drobne kockice. Ko je lan nared, ga umešamo v preostale sestavine in maso pustimo, da se še kakih 10 minut lepo integrira. Medtem pripravimo pečene banane in preliv.

73323483_685318125211529_3504943800323670016_n

PEČENE BANANE

1 banana

ingver in cimet v prahu

kokosovo olje za pečenje

Mali pekač naoljimo z maslom ali oljem po okusu; jaz sem zavoljo arome uporabila deviško kokosovo olje. Banano po dolgem prepolovimo ter jo z ravno stranjo navzdol položimo na pekač, posujemo s cimetom ali ingverjem v prahu, ter pečemo 20 minut pri 180 stopinj Celzija. Sedaj pripravimo preliv.

ARAŠIDOV PRELIV

2 žlici arašidovega masla

2 žlici tekočine

1 žlička medu ali drugega sladila

ščepec soli

ščepec cimeta

Vse sestavine dobro zmešamo z metlico, da dobimo precej viskozno tekočino.

Ko je masa za palačinke nared, jo z žlico v ponvi oblikujemo v male palačinkice in pečemo, da so na obeh straneh lepo rjave. Palačink bo nekje med 4 in 8 vsega skupaj, odvisno od tega, kako velike delamo. Ko so palačinke in banane v pečici pečene, ju nadevamo na krožnik, prelijemo z arašidovim prelivom in – uživamo. Po možnosti še v postelji, na lenobno, udobno, počasno sobotno ali nedeljsko jutro. Pa dober tek!

72471761_426492528005562_8582613549661028352_n73425123_1048133568898886_3688616139706859520_n

Ta recept je nastal v sklopu #četrtkoveČAROBNICE v moji fb skupini Attha sestrstvo, kjer četrtke namenjamo kreativnosti – in ne samo tej kuhinjski. Če se želiš naučiti podpreti se, se pridruži fb skupini Attha sestrstvo, kjer poteka trajnostna praksa, ki nas osredišči zato, da lahko z življenjem zares zaplešemo!

Vabljena tudi na ženski krog ob Samhainu, ki bo 31.10., kjer se bomo o tej osrediščenosti še več pogovarjale:

ŽENSKI KROG (5).png