Mama

universe

Mama.

Ženska, ki spočne, nosi, gradi, rodi in živi drugo bitje. Ali: ženska, čigar telo ne pomaga drugemu živemu bitju na svet, ampak ga vzljubi, vzame pod perut, in hrani z ljubeznijo, ki je je polno njeno srce in jo napaja vizija o dobrem, mehkem, ljubečem svetu. Ampak kakorkoli: ženska, ki skrbi; ki ji je mar; ki neguje. Ki pobere ob robu ceste tisto, kar umira, hira, trohni, in mu vdahne novo življenje, ali še bolje – ljubeče opomni na življenje, ki je še ostalo v njem.

Mama. Negovalka. Ki lahko ljubi in neguje enega človeka ali pet, morda deset, ali pa cel svet. Kajti beseda mama nima le bioloških konotacij, ampak tudi psihološke, arhetipske. Da bi bila mama, ženski ni potrebno roditi živega bitja v svet. Lahko rodi idejo, izdelek, projekt, koncept, ali v mojem primeru – knjigo. In to se vselej dogaja. Vselej nekaj rojevamo in nekaj drugega pokopavamo. Tako v nas kot okrog nas vedno nekaj umira, da bi se lahko rodilo nekaj novega.

Mama je varuhinja vsega, kar prihaja in odhaja, tako na simbolni kot na fizični ravni. Je oseba, ki prevzema svojo odgovornost. Ta odgovornost pride z močjo, ki se je mama globoko v sebi dobro zaveda; ja, tudi na dneve, ki bi jih najraje izbrisala iz človeške zgodovine, ker je zaradi vsega, kar se dnevno dogaja v njej in okrog nje, skorajda pozabila iz česa je narejena. Če je pred porodom še podvomila v lastno moč in morebiti tik pred iztisom (tako kot jaz) iz dna pljuč zarjovela: »Jaz tega ne bom zmogla!«, sedaj ne dvomi več. Ne dvomi, ker v njej ni več prostora za dvom. Vsaj ne za dvom v lastno moč. In prostor, ki je pred tem – v obdobju dekleta, ki se mora vedno dokazovati, izkazovati, razkazovati, primerjati, postavljati, popravljati – pripadal dvomu v lastno moč sedaj pripada veri v boljši jutri in zavedanju, da smo zanj odgovorni vsi.

Ja, vloga mame – tako biološke kot arhetipske – vedno pride z odgovornostjo. Ker v svet pošilja svoj zaklad, je njeno srčno hrepenenje, da bi ta zaklad imel varno, ljubeče, podporno okolje tudi zunaj njenega toplega objema. Ampak mama ne ostane pri hrepenenju. O, ne. Mama ve, do kod sega njena moč, kajti mama se pozna. Ja, včasih se preceni, kar je tudi dobro, saj se s tem nauči eno več o sebi, ampak načeloma ve, kdo je. Ve, kaj zmore in ve, česa ne zmore. Ve, do kod sega njen glas. In ne boji se ga uporabiti. Ne zato, da kriči. Ampak da vztrajno ponavlja tisto, za čemer stoji.

Veš, moja prva knjiga, ki je včeraj izšla, mi odpira nove razsežnosti materinstva. Biološka mama sem že skoraj šest let, ampak šele v pisanju te knjige, ki je bilo praktično zaobjemanje svojih izkušenj, modrosti in učenj preteklih osmih let, sem se zares prebudila v mamo. Kako? Tako, da sem začela pometati pred svojim pragom. No, to v bistvu ni dobra prispodoba, kajti pometala nisem pred pragom, marveč za zaprtimi vrati. V sebi. Na metli sem poletela globoko vase, navznoter in navzdol. Učila sem se (in še vedno se in mislim, da se vselej tudi bom) biti mama sebi. Skrbeti zase: za svoje telesne, čustvene in duševne potrebe. Sprejeti vse, kar sem in kar se želi dnevno izraziti iz mene. In šele ko sem začela sebe sprejemati in ljubiti takšno, kot sem – točno takšno, kot sem – sem lahko začela biti mama svojemu sinu. Zaresna mama in nič več nemočna deklica, ta meni včasih tako priljubljena vloga drame queen, ki otopelo čaka, da pride princ na belem konju in jo reši pred samo seboj. Ja, šele ko sem poskrbela, da sem polna jaz, sem lahko začela svoj nektar prelivati. Najprej na mojega dragega Svaruna, ki je najboljši, najzabavnejši, najbolj ognjen katalizator za vse, kar sem postajala in vse, kar še postajam. Pa na mojo knjigo, ki se že pripravlja na veličasten skok v vesoljno Slovenijo. In sedaj še na vse, kar pogojno živo leži ob robu zapuščene, prašne ceste in me čaka, da ga poberem in negujem: moje sanje o svetu, ki ga že od nekdaj soustvarjam dan na dan – tedaj, ko se tega zavedam in tedaj, ko sem ujeta v lastnih frustracijah in se ne zmenim za nič ostalega.

Odkar sem se odločila prevzeti lastno odgovornost in razširiti roke v objem, je v mojih očeh nova iskrica, nov ogenj. V mojih pljučih je svež vetrc. V mojem srcu pa je prostora za vse in še svet. To pa zato, ker vem, da delam vse, kar je v moji moči, da zagotavljam varno, ljubeče, podporno okolje tudi zunaj mojega toplega objema. Vsak dan se levim v mamo najprej sebi, potem svojemu sinu, pa svoji knjigi in nazadnje še svetu, ki mu pravim dom. Kako? Tako da se vselej obračam navznoter in navzven. Navznoter najdem stik s seboj, s svojo resnico kot tudi resničnostjo, s svojo žensko esenco. Obračanje navznoter je temelj, ki mi omogoča obračanje navzven – v odnose s soljudmi in s svetom. Navzven se obračam tako, da berem, kaj se dogaja pri nas in po svetu in dovolim, da se me stvari dotaknejo, me ranijo, in dovolim si biti žalostna in jezna in hkrati sočutna in močna, in dovolim si izkoristiti privilegij, ki mi omogoča, da iz svojega lepega, varnega življenja, kolikor je v moji moči skrbim tudi za tiste, ki tega nimajo. Tako, da o tem razmišljam, se o tem pogovarjam, o tem delim, o tem učim in za to molim.

Tako, da sem mama. Ki ji je mar. In ki hvaležno neguje svoje sanje, verjame vanje in se zaveda, da je sama odgovorna zanje. 

*

Draga mama, biološka in arhetipska. Vem, da je tvoj čas dragocen, zato hvala, da si si ga vzela in prebrala ta zapis. Če se te je to, kar si tukaj prebrala, dotaknilo in odprlo kakšno okno ali vrata v tebi, potem sem prepričana, da ti bo všeč tudi moja čisto nova knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri lahko več izveš tukaj. Vabim te tudi, da se pridružiš moji fb skupini Attha sestrstvo, tukaj.

Hvala in čudovit dan ti želim,

Tamara

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n

Advertisements

Presneti presežniki

Natanko se spominjam trenutka, ko sem prvič v življenju pomislila kaj takšnega: »Če ne pojem nobenega piškota, s kakršnimi se zalagajo vse sošolke, bom v nečem boljša od njih.«

Skupina gimnazijk se je drenjala v beli hotelski sobici na neki peščeni sicilski plaži, od koder je lahko videla nasad pomarančevcev, in se pogovarjala. Na beli toaletni mizi z velikim ovalnim ogledalom je stal paket piškotov, polnjenih s čokolado, ki je vztrajno izginjal. Sobica je bila polna lahkotnosti, sproščenosti in radosti, ki pritičejo maturantskemu izletu radoživih sedemnajstletnic. Jaz sem bila seveda ena izmed teh hihitavih sedemnajstletnic. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da se izkažem in dokažem. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da sem v nečem najboljša.

Od nekdaj sem bila dobra učenka, toda uspeh v šoli je ob koncu osnovne šole, ko sem prejela Zoisovo štipendijo, prenehal biti kategorija, v kateri bi si želela tekmovati. Ja, moje ocene so bile v srednji šoli glede na količino časa, ki sem ga bila pripravljena vložiti vanje, dobre, toda nikoli niso bile najboljše – in, roko na srce, k temu si nisem niti nikoli prizadevala, saj vsi vemo, da je šolski uspeh v srednji šoli mnogokrat obratno sorazmeren s priljubljenostjo med sovrstniki. Jaz pa sem hotela slednjo. Status v družbi se mi je tedaj zdel malodane najpomembnejša stvar v življenju, da bi pa ta status pridobila, sem vedela, da se moram v nečem posebej odlikovati. In dejstvo, da sem izbrala hujšanje, ni nikakršno presenečenje. Želela sem, da mi ravno kilogrami, moja šibka točka, zavoljo katere sem bila v otroštvu mnogokrat izobčena, sedaj pomagajo pod žaromet.

Veste, mala Tamarica je bila debelušna deklica. In ne upam si dati roke v ogenj, da temu ni bilo zato, ker je bila preveč občutljiva (kot so njeno senzibilnost označevali drugi), pa si je zatorej svoje intenzivno čutenje želela zaščititi tako, da si je debelejšo kožo vilico za vilico prigrizla – navsezadnje sem na slikah do nekje četrtega leta popolnoma povprečne dekliške postave. Je pa res, da sem od nekdaj rada tudi jedla, nona Nada, ki je bila rojena med drugo svetovno vojno in je torej lakoto spoznala na lastno pest, pa je svoji prvi vnukinji najraje polnila krožnik s svojo ljubeznijo in naklonjenostjo. To je nekaj, zaradi česar sem bila na nono dolga leta zatem jezna, toda sedaj razumem, da bi mi krožnik lahko napolnil kdorkoli – žvečiti in požirati pa ne more namesto mene prav nihče.

Ja, kot deklica sem bila okrogla in zaradi tega sem se velikokrat počutila zapuščeno, zasmehovano, nesprejeto; bodisi me je zapustila najboljša prijateljica, bodisi me je tisti fant, ki mi je bil v mali šoli tako všeč, na očeh vseh boksnil v trebuh, bodisi sem preslišala, kako baka, ki nima dlake na jeziku, mami meče v obraz, da sem takšna, ker mi dovolijo toliko jesti. Ja, bila sem takšna. Izobčena. In zasmehovana. In prizadeta. In prav vedno sem bila malo manj kot dovolj. Vse dokler se nisem tistega poznoaprilskega popoldneva s skupino sošolk znašla v sobici nekega hotela in domislila načina, kako lahko postanem drugačna. Nič več izobčena, nič več zasmehovana, nič več prizadeta, marveč vredna in povsem dovolj.

Tistega popoldneva torej nisem pojedla niti enega piškota, polnjenega s čokolado; hja, želja po tem, da bi izstopala, da bi bila končno v nečem najboljša, je bila močnejša od želje po dozi inzulina. Naslednjega popoldneva nisem pojedla kosila in zvečer ne večerje. In kmalu sem začela s konstantnim postenjem, preštevanjem kalorij in vsakodnevnim tekom na skoraj 10 kilometrov.

S tem, ko nisem jedla, sem verjela, da postajam najboljša verzija sebe. In bolj suha kot sem postajala, bolj suha sem si želela biti. In bolj, kot sem mislila, da imam kontrolo nad svojim življenjem, bolj sem se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o meni.

Bolj, kot sem mislila, da nadziram svoje življenje, bolj so me v resnici nadzirale številke na tehtnici in mnenja soljudi. Bolj, kot sem mislila, da postajam nekdo, manj sem vedela, kdo naj bi postala.

Moj prvi fant, ki je nemočno gledal, kako mu izginjam izpred oči, mi je, ko je nekoč zatipal moje kosti, dejal: »Tamara, tako si suhcena. Ti moj kostko. Ti moja drobtinica.«

In to je bila glasba za moja ušesa. In okrogla mala Tamarica je bila v sedmih nebesih. In okrogla mala Tamarica je bila končno v nečem najboljša.

(Odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide poleti, prednaročiš pa jo lahko na tej povezavi)

483750_10150644625697819_728019189_n

 

Največji TURN-ON

Kaj je zate največji TURN-ON? Kaj je tisto, ob čemer začutiš tisto radost, za katero se zdi, da je ne more čisto nič skaliti?

Zame je to iskanje, predvsem pa najdenje užitka v vsakdanjem življenju, v preprostem, resničnem življenju, za kakršnega sem bila nekoč prepričana, da bi me dolgočasilo. Pa sem pred njim vdano bežala in iskala raje blišč, nekaj posebnega, nekaj ekstra – karkoli, kar bi mi dajalo občutek, da sem živa. Karkoli, samo, da bi začutila, da sem živa.

Približno tako:

“Nekoč sem v nekem predavanju, katerega naslova se ne spominjam več, slišala, da smo zaradi modernega načina življenja ljudje od vsega stresa, aktivnosti in obveznosti že tako fizično in mentalno utrujeni, da smo postali naravnost apatični. Neodzivni. Za življenje. In duševno mrtvi. In takšni, neodzivni za vse pritajene dražljaje iz našega notranjega in zunanjega sveta, hodimo po svetu in iščemo vznemirjenje, kjerkoli ga lahko dobimo. V pornografiji. V igrah na srečo. V alkoholu. V drogah. V nogometnih tekmah. V destruktivnih patoloških odnosih. V adrenalinskih športih. V vsem, kar nam dvigne tisti adrenalin v krvi, ki nam daje občutek, da smo sploh še živi. Storili bi karkoli, samo da bi za nekaj trenutkov ponovno čutili – pa čeprav je tisto, kar čutimo, zgolj napetost vznemirjenja, ki nam, biološko gledano, z veliko žlico odjema življenjsko energijo. Storili bi karkoli, samo da bi ponovno čutili, kajti človeška potreba po tem, da bi čutili, se je v večini izmed nas spremenila v neiztrohnjeno hrepenenje.

No. Ne morem sicer trditi, da sem glede te generične teorije o človeštvu, ki odvisniško tava po svetu iščoč naslednji fiks, zares opredeljena, se pa povsem strinjam s trditvijo, da globoko v sebi vsi hrepenimo po tem, da bi lahko čutili. Ljudje bi radi čutili.”

Tudi zavoljo zgornjega odstavka iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco sedaj vem, da se v resnici nisem bala tega, da bi me vsakdanje življenje dolgočasilo. Ne. Bala sem se tega, da svojega življenja ne bom čutila. Da ga ne bom znala čutiti, če ne bo glasno in dramatično in polno kontrastov in razgibano in nasičeno. Da se ne bom znala počutiti živo, če me ne bo ravno premetavalo. In da ne bom znala živeti.

Da mi ne bo srce vztrepetalo vsakič, ko se zazrem v oči mojih najljubših ljudi.

Da ne bom znala uživati v kuhanju tudi, ko se mi ne da, in se nasmehniti, ko mi sine reče, da sem mu lepa v tistem predpasniku drobnih rožnatih rožic.

Da ne bom znala zapreti oči vsakič, ko si pod nos podržim stekleničko najljubšega eteričnega olja.

Da ne bom znala uživati v kozarcu dobrega rdečega vina, ker mi bo moto iz preteklih življenj preveč glasno odmeval: “Kamor je šel bik, naj gre še štrik.” Ali pa se bom tresla, kako grozno bo alkohol vplival na mojo stopnjo vibracije.

Da ne bom znala ceniti tega, kar imam, in se veseliti vsega, kar prihaja.

In čeprav včasih še vedno ne znam, pa vedno, vedno, vedno poznam orodja, s katerimi lahko ZAČUTIM. Ta orodja so RITUALČKI in ta orodja bi rada sedaj delila tudi s teboj. Ker vem, da te zanima, kako se lahko počutiš živo in polno in radostno čisto vsak ljubi dan. In ker vem, kako prijazen je lahko svet, če se ženske sveta počutijo dobro – v njem, predvsem pa v sebi.

*

Ta orodja bom s teboj delila v programu, ki bo potekal naslednji mesec, avgusta. Da bi o programu izvedela več, mi pa še naprej sledi. Kaj kmalu ti razkrijem podrobnosti. 🙂

Zgornji odlomek je iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri boš našla mnooooogo drobtinic za svojo žensko dušo. O knjigi lahko izveš več na tej povezavi, kjer s teboj delim tudi nekaj svojih najljubših ritualčkov – popolna predjed za prihajajoči avgustovski program, prisežem.

Knjigo lahko prednaročiš (in iz srca ti svetujem, da jo! 😉 ) tukaj.

66349195_2394230904186335_9156631668163870720_n

Mimogrede, to je tisti predpasnik, v katerem sem Svarunu tako lepa, da mi tega nikoli ne pozabi omeniti. 

Zgodba iz Rajskega vrta

adameve1.jpg

Danes se teboj delim zgodbo iz rajskega vrta, na katero sem naletela v knjigi Tisti dnevi, ki jo imam doma že leta, ampak ker nič kaj vabljivo ne izgleda, sem jo šele včeraj prvič vzela v roke … in zazijala od presenečenja. Knjiga namreč predstavlja manifest ženske moči, ki ga sama venomer hvaležno sprejemam.

Ah, zgodbe.

Zgodbe so čudovita stvar, kajne? V zgodbah se prepoznavamo: prepoznavamo delčke sebe, ki smo jih že pozabili ali jih še nismo niti spoznali. Na tak način nas zgodbe povezujejo: s samimi seboj in tudi z ljudmi, ki so jih živeli in pripovedovali pred nami in tistimi, ki bodo morda to še počeli. Zaradi zgodb se počutimo manj same: ko spoznamo, da naša izkušnja ni tako zelo ločena od izkušenj vseh ostalih. Predvsem pa nas zgodbe učijo, da ni nič narobe in nič prav, ampak vse samo je.

To zame počne pričujoča zgodba, ki je na nek način zrcalna verzija zgodbe o stvarjenju, kot jo je začela pripovedovati in zapisovati skupina moških dolgo, dolgo let tega. Kar se mene tiče, je lahko ravno tako resnična kot tista, ki jo preberemo v Mojzesovi knjigi iz Biblije, saj pri zgodbah ne gre toliko za to, kar se je v resnici zgodilo ~ marveč za to, kdo jih pripoveduje.

Hm. Ampak če je verodostojnost zgodb tisto, kar morda zbudi skeptika v nas, pa je ena stvar, na katero se lahko pri vsaki zgodbi zanesemo, njeno povabilo. Čisto vsaka zgodba, vključno s to, nas namreč k branju povabi natanko tako: Vzemi, kar rabiš in pusti ostalo. Odločitev je vedno tvoja. 

“Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Nato še svetlobo, morja, živali in rastline. Ker mu je manjkalo še nekaj posebno lepega in modrega, nekaj mogočnega in nadrejenega, je iz rodovitne zemlje in krvi ustvaril žensko in jo poimenoval Eva. Predstavljala je simbol rodovitnosti celotne narave, ki jo je bil do takrat ustvaril. Živali in rastline so postale njene najboljše prijateljice. Da pa bi ji ne bilo treba životariti med njimi in ji sami večno opravljati vsa dela, ji je Bog dodelil še moškega. Ustvaril ga je iz krvi, ki je preostala po stvaritvi Eve in dejal: “Na svetu si zato, da boš Evi v veselje in ji boš odslej podložen. Glej, da ji boš pomagal, kjer boš le mogel!” 

Eva se je svojega tovariša razveselila in mu obljubila, da bo z njim lepo ravnala in nanj dobro pazila. In je res. Imenovala ga je Adam, ženskovnjak, ker je bil ustvarjen iz ostankov nje same. 

Bog jima je podaril čudoviti vrt, ki jima je nudil hrano in osvežitev. V vrtu sta rasli dve posebni drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in slabega. Obe drevesi sta bili po božji bolji za človeka tabu. Nekaj časa sta živela srečna in zadovolja. Eva je določala, kaj je treba storiti in pazila, da ženskovnjaka ni preobremenjevala, ker je bil videti telesno sicer nadvse krepak, psihično in duševno pa bolj ubožen. 

Zgodilo pa se je, da je ženskovnjak nekoč postal objesten in predrzen in je menil, da lahko svet obvladuje enako dobro kot Eva. Hotela je splezati na prepovedani drevesi in ukazovati živalim. Planil je kar brez razmisleka. Nič več ni hotel upoštevati prepovedi, ki je veljala za prepovedani drevesi. “Prava reč, če Eva misli, da morava upoštevati božje zakone,” si je govoril. “Zadosti dedca sem, da si lahko postavim svoje lastne. Tako ali tako mi gre to bolje od rok kot Evi in Bogi skupaj. In tudi večno hočem živeti.” Tako ravnanje ga je pripeljalo na pot pogubljenja.

Medtem se je Eva v mesečini pretegovala pod velikim drevesom spoznanja in imela dvogovore z luno. Njena prijateljica, modra kača, ji je zašepetala v uho: “Čuj, Eva, ženskovnjak se hoče sladkati na prepovedanih drevesih in si prigrabiti ženskost. Našo čudovito naravo, lastno samo ženskemu spolu, želi spraviti iz ravnotežja in oskruniti Boga.” In Eva je nenadoma spoznala razliko med dobrim in zlim, ne da bi ji bilo treba okušati sadežev z drevesa spoznanja. Drevo je bilo namreč njen prijatelj in ji je samo razodelo svoje skrivnosti. Rekla je: “Kar počne ženskovnjak, ni dobro. Moram ga rešiti, ker mi je bil zaupan v varstvo.” 

A bilo je že prepozno: Adam je že okusil prepovedane sadeže. Na drevesu spoznanja se je zgodila sprememba: čez in čez so ga prekrila ogledala, tako da je ženskovnjak videl le še sebe. Zdaj je hotel zapeljati še Evo, da bi tudi ona storila tako. Toda branila se je in vse živali so ji pri tem pomagale: “Ni dobro, če vidiš le sebe in če živiš v nasprotju z naravo. Morava živeti drug za drugega in za najine otroke,” mu je rekla. Vendar Adam ni želel ničesar slišati. 

Bog je z gromom pokazal svojo jezo. Želel je Adama pozvati k redu. Njemu pa ni bilo do tega, kajti odslej se je imel za največjega in zlagal se je Bogu: “Ženska je kriva. Ona me je nagovorila, naj jem z drevesa! in nesrečna kača jo je k temu še spodbujala! Sam pri vsem nisem nič kriv!” Bog je poklical Evo na zagovor. Ta pa ni zmogla Adama spraviti v prekletstvo in ga zatožiti, čeprav je bil zloben. “Ženskovnjak po naravi ni slab, samo zaslepljen je,” je poskušala razložiti Bogu. Ta pa je nejevoljno odvrnil: “Za kazen, ker imaš tako mehko srce, boš morala do konca svojih dni osvobajati tega moškega, porojenega iz kapelj tvoje krvi, njegove zaslepljenosti.” Eva je bridko zajokla, kajti spoznala je bila dobro in slabo, vedela je za brezizhodnost tega početja. Pa je imel Bog s svojo človekinjo sočutje in je govoril: “Ker pa tvoje srce ni le mehko, temveč tudi odgovorno, ti bom podaril še nekaj: odslej boš vsake štiri tedne med nogami zakrvavela. In iz tvoje krvi bodo nastajali novi ljudje. Tvoja kri bo svet ščitila in ga hranila. Naj bo ves tvoj ponos, saj te spominja na tvojo lastno moč, tvojo lepoto in tvojo modrost! Spoštuj jo! Kajti ta kri je kri dobrih dni. Kri ženskovnjaka pa bodi slaba in nerodovitna. Zavist zaradi tvoje krvi naj ga razžira do konca njegovih dni!” 

~ Zgodba o stvarjenju, kot jo vidi ženska (Sylvia Schneider: Tisti dnevi)

Tako, to je ta zgodba, ob kateri sem se včeraj … namuznila in nasmehnila in goreče pritrjevala … sem ji pa tudi ugovarjala in nasprotovala in na koncu prišla do tega, da sploh ni važno, kaj je in kaj ne ~ marveč kaj to sproža v meni. 😉

Kako si jo pa ti doživela?

Ljuba ženska, povabim te tudi, da si pogledaš program SAJ CVETIŠ!, v katerem se bomo urile v skrbi zase, zaradi katere bomo lahko cvetele skozi vse letne čase, okronale pa ga bomo s praznovanjem majske polne lune v ženskem krogu. O programu lahko več izveš na tej povezavi: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis. Medtem pa toplo vabljena v  naš krog Attha sestrstvo na fb.

Attha sestrstvo (6)

Zakaj ne cvetimo (in kje naj začnemo)

ef7209c90bff3005157f357d11d2236d

*Zakaj si ne dovolimo zacveteti?

*Zakaj si ne dovolimo zavzeti prostora in časa, ki ju potrebujemo, da se odpremo svetu kot čudoviti rožni popek prvemu majskemu soncu?

*Zakaj si ne dovolimo biti vse, kar si želimo, če je že golo dejstvo, da smo sedaj tukaj, dovoljšen razlog, da nam to pripada?

Mislim, da sem v današnjih sanjah dobila odgovor na vprašanje, zakaj ta vprašanja ponovno terjajo mojo pozornost ravno sedaj, tik pred začetkom svojega prvega programa za resnične ženske (iz mesa in krvi in še mnogih drugih čarobnih snovi), ki si želijo in ki vedo, da lahko ~ cvetijo. Mislim pa tudi, da ta izkušnja ni samo moja in da lahko v njej prepozna sebe še marsikatera ženska – in najbrž tudi moški.

*

Danes ponoči sem imela mnogo razburljivih sanj, ampak tiste, ki so me potegnile iz spanca, so bile sanje o mojem življenju. Natančneje, o mojem življenju iz srednješolskih let, ko sem si najbolj od vsega želela biti všečna in sem bila v tej smeri pripravljena storiti marsikaj. Ampak ne glede na to, kako sem se trudila ugajati in biti »kul« in zaželena, nisem nikoli zares verjela, da bom vse to kdaj postala. Kajti če sem se ozrla okrog sebe, je bilo naokrog toliko boljših in lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših punc, da je bil vsak moj poskus že v štartu obsojen na propad.

Zbudila sem se torej s priokusom teh sanj v ustih in prva misel, ki mi je šinila, ko sem se še zaprtih oči  usedla, je bila: »No, saj vse to je še vedno res.«

Ja. V teh petnajstih letih se na tem področju ni veliko spremenilo. Toliko let kasneje se še vedno – večinoma povsem nezavedno – trudim ugajati. Danes mi sicer ni kaj dosti mar zato, da bi bila »kul« in zaželena, si pa po drugi strani želim biti … brana in slišana. Ja, želim si, da bi to, kar (tako neskončno rada) dajem v svet, padlo na plodna tla, ampak zapuščina srednješolskih dni mi veleva, da moram vedno stremeti k višjemu saldu, saj je kvaliteta pomembnejša od kvantitete in koliko pomembnejši od kako.

»Oprosti, ampak nisem po župi priplavala, da bi v to verjela!« jo zaslišim, mojo žensko dušo, mojo attho. In se strinjam z njo. Toda ne glede na to, da se strinjam, se še vedno primerjam. In ne glede na to, da se strinjam, je vsak moj poskus biti vse, kar si želim, že v štartu obsojen na propad, kajti okrog sebe lahko še vedno opazim veliko lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših Žensk.

No. To, kar opažam, je na mnogo načinov lahko zelo resnično. Itak. Vedno bodo okoli mene takšni in drugačni ljudje, ampak nihče izmed njih ne more biti jaz … in ravno to je tisto, na kar se moramo osredotočati, če si želimo cveteti, torej biti vse, kar si želimo.

Vem, da smo bile ženske tekom zgodovine primorane ugajati (in ne pričakujem, da se bo to samo od sebe čez noč spremenilo). Vem, da smo bile primorane tekmovati med seboj, kajti v svetu, iz katerega poganjamo, je bilo vedno prostora samo za eno – za najboljšo in najlepšo in najbolj suho izmed nas (in ne me vprašat, kaj ima suhost s tem, ampak ta se na nek nepojasnjen način vedno prikrade na seznam stvari, ki nam preprečujejo, da bi, kajne?). Vem, da se je zgodovina, ki še zdaleč ni bila pisana na žensko dušo, globoko usedla v kolektivno ženskost, zaradi česar še vedno čutimo vzgib k tekmovalnosti in primerjanju in izključevanju.

Ampak dajmo se raje začeti pogovarjati o drugih stvareh.

Na primer o navdihu, ki nas zakuri, ko katera izmed nas zares zacveti.

Pa o hvaležnosti, s katero smo blagoslovljene, ko nam je dano opaziti razlike in podobnosti med nami.

In nenazadnje o blagodejnosti, ki jo čutimo, ko se nekam vključimo in nas zatorej nekdo sprejme.

Če bodo to stvari, ki oblikujejo in odslikujejo naše dneve, imamo mnogo večjo možnost, da zacvetimo. In kljub temu, da nam cvetenje pripada, nam ga nihče ne bo metal v hrbet. Kako ti tudi ga? Za cvetenje sta namreč potrebna čas in prostor, ki si ju lahko vzameš samo ti … zase … ker veš, da je tako prav. 

Da bi skupaj zacvetele v vsem, kar si želimo biti, sem za vse nas ustvarila program SAJ CVETIŠ!, ki ponuja 22 dni ženske esence za izkušnjo pomladi v sebi, h kateremu te toplo vabim. Več o programu lahko izveš na tej strani: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis, kjer se lahko tudi prijaviš in zagotoviš svoje mesto v ženskem krogu.

Hvala!

mi že slediš na instagramu

Iz vode sem

sping

»Ah, ti Tamarica!« me včasih še vedno ima, da bi se pokarala, »vedno vse tako drastično vzameš! Pri tebi gre vedno za življenje ali smrt in nič vmes …« To, da bi se pokarala, me ima tudi zdaj, ko gledam preko leve rame in se spominjam, kako sem malo prej odreagirala …

Danes dopoldan sem bila priča scenariju, ki je najbrž poznan mnogim izmed nas. A poznaš tisto, ko slišiš nekaj, kar se ti težko usede in se trudiš, da ne bi čustveno odreagirala? Po eni strani ti odmev pesmi Rupi Kaur iz spomina nasprotuje: »Kako naj ne bom čustvena, če sem pa iz vode«?«, po drugi strani pa si res ne želiš spet neke drame.

Jaz sem se potem v določenem trenutku sesedla na kopalnična tla (ker sva s Svarunom pripravljala inhalacijo) in zajokala. Vmes sem se malo tudi malo smejala, ker me je Svarun skušal nasmejati s svojo opazko o mojem joku (»Pol joka, pol smeha, pol kurjega dreka, a mami?«), ampak predvsem sem se spraševala, kje je meja med sledenjem sebi in egom. In za dobrih petnajst minut so se nadme zgrnili najtemnejši oblaki, ki so prerokovali, da je moja usoda prepuščena na milost in nemilost … na milost in nemilost MENI, v bistvu.

V trenutku, ko sem se zavedala, da še vedno sama režiram svoj show, sem se – meni nič, tebi nič – pobrala in iskreno videla samo še blagoslov. Dobesedno preklopila sem. Iz tiste razpoke na nebu, ki je bila pred tem spustila vso mojo težo na tla, je sedaj posvetilo sonce. Sedaj sem spet jasno videla. In sedaj se mi je zdel tisti impulzivni odziv odveč. Če bi ga lahko, bi ga takoj zatem zradirala. Če bi lahko potovala v preteklost, pa bi ga preskočila ali ukrotila.

Ampak zakaj?

Zakaj bi se nečemu upirala? Zakaj bi se osredotočala na nekaj, česar ne želim, namesto na to, kar želim? Seveda je zelo zavestno od nas, da gojimo vpogled v lastna dejanja in v to, kako bi se na nekaj lahko odzvali bolj v skladu s sabo. To se mi zdi super. Ampak to ni niti slučajno enako temu, da se lastnim odzivom upiramo, da jih želimo zradirati, da zaradi njih bentimo in se sabotiramo. V bistvu je ravno nasprotno, saj na to na poti vase ovira; pot vase je namreč vedno pot sprejemanja. In jaz zase vem, da bi rada sprejemala.

Kaj pa ti? Ali si pripravljena sprejemati vse, kar pride iz tebe, kot tudi zunaj tebe, in tako z življenjem zaplesati svoj večni … tango, čačača, freestyle, flamenco, salso, makareno?

Če si, se vidiva JUTRI, 5.4. ob 9:00 zjutraj na fb page-u Attha, kjer ti bom povedala, kaj ti bo takšno sprejemanje prineslo (poleg tanga ali makarene, seveda) in kako ti lahko jaz pri tem pomagam. 

Vabljene na (2)

Eno malo temno, prosim

55692876_647889858966416_4066970937071763456_n

Vedno sem bila prepričana, da sovražim pivo. In če ne bi šla nikoli na Nizozemsko in v Anglijo, bi bila najbrž v to še vedno prepričana in se na vseh praznovanjih držala varne, sigurne poti v obliki »pol deci šampanjca, če že moram«. Ampak zadnjič sva s Svarunom tavala po trgovini in iskala potrebščine, ko me je na moje veliko presenečenje prešinilo: »Mmm, jaz bi eno dobro temno pivo!«.

»Kako prosim?«

»Eno dobro, temno pivo polnega okusa, v kateri je grenkoba čudovito uravnovešena s sladom …«

»Ampak kar tako – sama – jo boš spila?«

»Ja. Zakaj pa ne. Vse je enkrat prvič.« skomignem z rameni in kupim pivo ter jo postavim v hladilnik, kjer je čakala svoj trenutek.

Čez nekaj dni sva se s Svarunom odločila, da bi jedla palačinke in čeprav sva bila pred kuharijo v trgovini, sem popolnoma pozabila na Radensko. Napol panično sem odprla hladilnik in ošinila razdelek na vratih ter upala, da bom tam zagledala še kak pljunec mineralne v steklenički, ki sem jo bila kupila za pripravo skutnih palačink za moj rojstni dan. Ampak namesto mineralne vode sem tam zagledala rjavo stekleničko belgijske pive, na katero sem bila že zdavnaj pozabila, in se zmagoslavno nasmehnila. Pa je prišel njen trenutek; trenutek, da palačinkam zagotovi tisto rahlost – glede katere po letih palačink brez mineralne vode, ne nameravam več sklepati kompromisov –, meni pa potešitev »gušta«, ki ga nisem preslišala.

Naj povem, da si nikoli nisem mislila, da bom kdajkoli napisala karkoli glede konzumiranja alkohola, ampak če sem že začela, bom tudi končala. Nikoli si nisem mislila, da bom alkohol kdaj sploh obravnavala, saj sem bila večidel svojega odraslega življenja puristka, prepričana, da mora v imenu duhovne rasti pred vrati pustiti Dioniza. Ja, večidel življenja sem verjela, da je moja notranja moč v resnici zelo zahrbtna stvarca, ki se bo obrnila proti meni, če se ne bom odločala v skladu s čistunskimi načeli … a v resnici sem se samo bala svoje teme. V resnici sem se samo bala, da ob požirku resnice ne bi prenesla vsega, kar bi nadme zagrmelo iz Pandorine skrinjice, ki sem jo tesno tiščala k sebi. To se mi je že velikokrat zgodilo. In to se mi je dogajalo zato, ker se v življenju nisem izražala – razen če me alkohol ni brcnil v to. Prepričana, da so moja čustva preveč intenzivna, moje misli preveč abstraktne in moj glas preveč direkten, sem se raje skrivala kot pa zares pokazala svetu – sploh svetu moških. To me je sicer grizlo, ker sem vedela, da nisem avtentična (pridevnik, ki ga zadnje čase veliko slišimo, kaj?), hkrati pa sem bila s tem pomirjena, saj sem verjela, da bi prava jaz vsakogar odgnala stran. In tako sem živela v coni (ne)udobja: s pristriženimi perutmi, ampak brez grešnega kozarčka v rokah.

Ko povzamejo besede svojega pesnika, dramatika in diplomata Paula Claudela, francozi pravijo tako:

»Le vin est un professeur de goût, il est le libérateur de l’esprit et l’illuminateur de l’intelligence.«

To bi lahko v slovenščino prevedli kot:

»Vino je profesor okusa, osvoboditelj duha in razsvetljenje našega uma.«

In moram reči, da se s to trditvijo strinjam pod pogojem, da tisti, ki pije, zna pozorno prisluhniti sebi in se ustaviti v trenutku, ko začuti, da ga njegovo vedenje ne podpira več. Ampak … saj ravno to prepoznavanje sebe, ki se ga učimo s poslušanjem, je tisto, kar tukaj počnemo, kajne? V življenju se nenehno učimo prepoznavanja svojih meja in s tem prepoznavanja samih sebe v vsaki novi situaciji – in s tem pridobivamo na lahkotnosti in gracioznosti, ki v naša življenja vnašajo več užitka in radosti. In tudi s pitjem tistega vinčka ni nič drugače, če mene vprašate.

Všeč mi je Rumijeva pesem »Nameščeno je«, v kateri se sufijski poet dotakne naših želja po materialnem, ki pa navsezadnje vedno vodijo do tiste najgloblje želje v vseh nas – po združitvi z virom, z izivrom, z božanskim znotraj in zunaj nas:

NAMEŠČENO JE

  Vse je nameščeno za tvoje veselje.

Zato ni treba prav nič skrbeti.

Če obstaja položaj, ki si ga želiš,

neka služba, pohvala, nagrada, ljubimec,

morda dva, morda trije ali štirje – vsi naenkrat,

morda odnos

z

Bogom?

Vem, da je v tebi rudnik zlata in ko ga najdeš,

boš odložil čudež zemeljskih darov enako spontano

kot otrok odloži igračo.

Toda dragi, tako ljubek si, ko poljubljaš neresnično;

poteši se, zadovolji se na vse možne načine – in delaj to,

dokler te ne bo bolelo, dokler te ne bo bolelo,

potem pridi spet

k meni.

Ne pravim, da je pitje alkohola za vse podporno. Ne pravim niti, da je pitje za vse – slabo. Ker zdaj vem, da moja svoboda sega iznad izbiranja in zagovarjanja določene strani, pravim tako: vedno je najbolj podporno slediti sebi; obračati se navznoter in prisluhniti, česa si zares želimo.

Verjamem, da je najgloblja želja nas vseh širjenje zavesti zato, da bi lahko začutili in izkusili združitev z Vesoljem, z enostjo, z bogom, z izvirom, ali kakorkoli pač radi imenujete »vse, kar je«. Ali se tega zavedamo ali ne, sploh ni pomembno, saj za to odgovarja naša duša, ki nam vedno šepeta navodila za pot – vprašanje je le, ali svoji duši prisluhnemo in ugodimo, ko nas pošilja nekam, kamor ne bi sami izbrali? Širjenje zavesti je možno ob izkušnji kontrasta med podpornim in nepodpornim, prijetnim in neprijetnim, in to je tudi razlog, da živimo v tej polarni resničnosti, kjer lahko v vsakem trenutku z menija izbiramo nešteto reči: asketizem in uživaštvo, celibat in promiskuiteto, pivo in travo in – treznost.

Ampak, ena opazka z moje strani: imamo izbiro, zato izbirajmo. Izbirajmo v skladu s svojo resnico ali ne – ampak izbirajmo, vendar. Izbirajmo in za tem stojmo, ali pa izbirajmo in se tega kesajmo in se tako učimo – ampak izbirajmo, vendar. Resda imajo naše odločitve posledice, ampak to naj nas ne ustavi pred tem, da izbiramo. Pojdimo in izbirajmo. Nudimo si vsega, kar nam srce poželi. In ob tem se veselimo in smejmo in uživajmo, ker je življenje tako lepo izkušati in ker smo navsezadnje zato sploh pristali tukaj.

No, pejva. Si podeliva eno malo temno sezonsko pivo polnega okusa, kakršne prodajajo v tisti luštni pivovarni sredi Amsterdama? Kaj praviš?

***

Mimogrede, naj te spomnim, da se jutri, v petek, 29.3. prične naš 5-dnevni izziv 5 DNI ŽENSKE ESENCE, v katerem si bomo vsak dan vzele od dve do pet minutk časa zase in za ritualček, ki nam bo pomagal začutiti žensko esenco, ki nas vse polni in navdihuje – ko ji to dovolimo.

Da bi se na izziv prijavila, klikneš na to povezavo: https://mailchi.mp/83254d53ccc0/izziv. Izziv bo potekal v moji FB skupini Attha sestrstvo, ki se ji lahko pridružiš tukaj: https://www.facebook.com/groups/162336317742979/. Toplo vabljena, draga ženska.

ritual