Eva iz Rajskega vrta

Tiha sem. To se pravi, molčim. Raje molčim, kot bi bila delila laži.

Kolikokrat mi je danes šinilo: Kako ga sovražim!

Sovražim, da ga? Sem se mar zataknila nekje v srednji šoli, če moram intenzivnim čustvom, ki jih čutim do moškega, poiskati njihovo nasprotje, da bi se počutila manj ranljivo? Sem se mar res zataknila nekje v srednji šoli? Ali pa se je srednja šola zataknila nekje v meni in me sedaj, ob vseh sedmih retrogradnih planetih prosi, da jo tokrat raje izpustim, kot pa ponovno, že neštetič uprizorim.

Hm. Ali sem sploh sposobna v odnosu uprizoriti kaj drugega kot klasično srednješolsko dramo? Ali bi mi tokrat lahko uspelo uprizoriti odraslo sebe, Tamaro, ki se zaveda notranjih krikov svoje Tamarice, in deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu, ki jo lahko drži?

Vse svoje otroštvo in vse tja do osemnajstega leta, ko sem odšla na sprejemne na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, sem razglašala, da bom nekoč igralka. Ko sem pa sprejemni izpit padla, mi je vse ostalo tudi padlo – in nikoli več nisem zavila na nikakršen oder v vlogi nekoga drugega. Ni mi bilo treba. Tedaj in tam sem namreč celo svoje življenje zavestno spremenila v oder: zavoljo vznemirjenja, zavoljo šova, zavoljo nestalnosti. Ja, tedaj in tam sem se zavestno odpovedala Tamari, da bi lahko bila vse: Julija, Magdalena, Kali in Afrodita, Diana in Brigita. Odpovedala sem se sebi, da bi lahko bila vse od naštetega. In bila sem. Bila sem vse od naštetega in neznansko uživala v tem, da lahko menjam obraz enako pogosto kot spodnje hlačke (ki sem jih tedaj še nosila). Mislila sem, da sem svobodna, če se uspem lahkotno, nonšalantno, doživeto izražati v svoji vlogi. Mislila sem, da vrtim cel svet okoli svojega mezinca … v resnici pa sem se sama vrtela v nižjih krogih Dantejevega pekla kot kurbe, zvodniki in zapeljivci, saj jaz v nasprotju z njimi nisem prodajala svojega telesa, marveč svojo dušo. Vse, kar sem počela, sem počela za plačilo.

In moje plačilo je bilo odobravanje drugih.

Zavist drugih.

Poželenje drugih.

Drugih. Drugih. Drugih.

Mene v tej enačbi ni bilo do izpred kakih sedmih let, ko se je začelo moje potovanje v žensko esenco – moje raziskovanje večne zagonetke: kdo sploh sem? Veste, včasih se mi zdi, da je bilo pred začetkom potovanja lažje odgovarjati na zgornje vprašanje. Tedaj sem samo skomignila z rameni in preprosto odvrnila: »Ne vem.« Ali pa sem pričela naštevati vse nalepke, s katerimi sem se istovetila, misleč, da odgovarjam na dejansko vprašanje.

Sedaj? Sedaj še vedno ne vem, kdo sem. Vem pa, denimo, da predstavlja to, o čemer govorim in pišem, zgolj tisto, kar se nadejam v (bližnji) prihodnosti postati in ne to, kar sem. Vem, da prav vsakič, ko začnem naštevati, kdo vse nisem, govorim iz mene strah, ne moja duša. In vem, da me dvojina plaši prav zato, ker se mi zdi neizogibno, da se bom v njej ponovno izgubila in ponovno po vseh štirih plazila do najbližjega kavča, ob katerega se lahko uprem in dvignem na noge …

hm, razen …

razen če bi mi na noge lahko pomagala njegova iztegnjena roka?

No, ne vem. Morda. Tvegano je, a lahko poskusiva. Ampak pod enim pogojem, dragi moj um: če mi vnaprej obljubiš, da me zaradi tega, ker mi nekdo pomaga vstati na noge, ne boš prepričeval, da sem manjvredna, nesposobna, neumna.

Sva dogovorjena? Prisežeš?

Prav, potem pa greva. Dajva, poskusiva, ali nama tokrat uspe stopiti v vlogo, v katero se mediva zadnjih sedem let: v vlogo Tamare, ki se sočutno zaveda notranjih krikov male Tamarice, ampak deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu. Veš, to preprosto pomeni, da Tamarici ne bova dala sladoleda samo zato, da bi jo utišala, ampak preprosto zato, ker je poletje.

Dajva, um, poskusiva. Kaj sploh potrebujeva za to dramsko uprizoritev?

Igralko? To imava. Imava mene. Kolikor se spomnim, sem nazadnje prebivala ravno tu, v tem telesu, ki se zadnje tri dni napihuje in zmrduje nad tisto torkovo ohrovtovo mineštro. Če pozabim svoj tekst, lahko vedno računam na svojo žensko dušo, na svojo attho, ki piše moje vrstice v novem poglavju življenja, in ni vrag, da iz vsega tega obilja izraznih oblik, ne bo uspela izribariti ravno tisto Tamaro z zvrhanim košem zavedanja same sebe in vere v to, da se lahko tudi na tako zloglasnem terenu, kot so odnosi, počuti popolnoma varno in sprejeto.

Dobro, igralko imava. Naprej. Kaj še potrebujeva?

Oder? Ni nujno.

Gledalce? Ah, kje. Saj tega ne počneva več zavoljo vznemirjenja in šova in nestalnosti! Ne. Sedaj to počneva zavoljo sebe, zavoljo tistega dela sebe, ki si želi v odnosih z ljudmi uspevati, ne uveneti.

Ne potrebujeva odra in ne potrebujeva publike, ampak glede na to, da stopava v odrasle čevlje znotraj dvojine – si upam reči partnerstva? – boš ti neizogibno prej ali slej moj oder in moja publika.

D … daj, drži mi prostor, v katerem se lahko izrazim. Drži ga, ko bruhajo iz mene strahovi male Tamarice, ki se boji, da je nič. In drži ga, ko bruhajo iz mene provokacije mojega ega, ki si želi, da mu priznaš svojo zmoto in njegov prav; svoj poraz in njegovo zmago. Drži mi prostor, ko misliš, da iz svojega klobuka na skrivaj vlečem probleme, ker se že predolgo imava preveč lepo. Drži mi prostor tudi, ko misliš, da se boš vsak čas naveličal tega mojega razburkanega morja; saj veš, da je lahko tudi cele dneve in tedne čisto mirno in spokojno.

Vem. Vem, da sem zalogaj, ampak ti si vendar velik fant. Pardon, ni res. Sploh nisi velik fant. Tudi ti imaš tukaj, ob meni, priložnost uprizoriti moškega v sebi. Moškega, ki ne jemlje vsega, kar prihaja iz mojih ust, osebno; ki se zaveda, da so besede zgolj meglen odsev resničnosti, ki jo nabijajo s čustvi. Moškega, ki je kapitan svoje barke in gospodar svojih čustev; ki se zaveda, da ga nikoli ne prizadene beseda in dejanje drugega, ampak njegov lasten odziv nanje. Moškega, ki ve, da je ženska ob njem mogočna sila narave, ki senzibilno, dojemljivo, prizemljeno in včasih popolnoma kaotično potuje svoje krog mesec za mesecem – v imenu ljubezni, v imenu življenja in v imenu skupnosti.  

No? Kaj praviš? zaključim svoj notranji monolog in pogledam na telefon. Nobeno novo sporočilo me ne čaka. Hkrati si oddahnem in zakrčim. Toliko mu imam povedati, pa molčim. To se pravi, tiha sem. In dovoljujem, da se na zunaj zdi, kot da mi gre vse narobe in da je to tisto, kar me frustrira, v resnici pa samo izrabljam vsako priložnost zato, da se lahko zgrudim pod bremenom bolečine, in zjočem. Včeraj zvečer sem, denimo, po pomoti izbrisala dva nova zapisa, ki sta se rodila v zadnjem tednu in sem ju hotela podeliti z vami. Zaprepadeno sem bolščala v ekran, na vse pretege iskala za vedno izgubljena zapisa in se v resnici jokala iz strahu, da bi se tudi on ne pridružil rubriki »za vedno izgubljeno«.

Izgubljen, da bi bil? Ja, kako pa govorim? Saj v to vendar ne verjamem. Saj sem bila vendar še tri ure tega popolnoma pomirjena ob dejstvu, da sedaj pač ni najin čas … si oporekam.

Kdo komu oporeka? Ne vem. Pojma nimam. Ne vem več, kdo je kdo.

Ne, še vedno (ali pa morda spet) ne vem, kdo sem – vem samo, kam grem lahko to iskati.

O, slišim jo, me že kliče. Duša me vabi na divji ples. 

Gre kdo z nama?

No, če si premislite, veste, kje naju najdete. Navznoter in navzdol.

In dress code?

Rajski vrt. Eva v duši in Eva v telesu.

bride

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara

DSC_5649

Foto: Anja Orian, čigar čudovita lanena oblačila nosim na tej fotki (https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name)

Rakov čas žgečka mojo luno

Dolgih nekaj let tega mi je prijatelj astrolog rekel, da bom med drugim zato, ker imam luno v raku v drugi hiši, najbrž vse življenje finančno preskrbljena s strani nekoga drugega. Da ne bom nikoli v popolnosti finančno neodvisna. Te besede so me zaskelele, prizadele, ampak zaznamovale, saj jim še danes vestno sledim. Pravzaprav jim še posebej danes in te dni sledim, saj letošnji rakov čas dodobra žgečka mojo luno v raku, veste.

Ne bi rekla, da sem finančno odvisna, toda brez dobre volje mojega očeta, ki mi v stiski na dolgi rok posodi ali pač krije stroške avtomehanika, ne bi bila zdaj tukaj, pred tem računalnikom, ampak v neki službi, ki bi mi omogočala, da se vedem kot sprejeta definicija odgovornega odraslega starša štiriletnika. Ne, ne bi rekla, da sem odvisna, a hkrati si ne drznem trditi, da sem povsem neodvisna. Res je, da ves čas migam, da ves čas dajem in kreiram in ob tem se nemalokrat počutim kot žabica iz zgodbice o maslu. Jo poznate?

Poznate zgodbo o dveh žabicah, ki sta skočili v velik lonec z mlekom? Prva je nekaj časa brcala, sčasoma pa obupala in se utopila. Druga pa se ni vdala. Brcala je in krilila, se kobacala in se na vse kriplje skušala rešiti iz kozice. To je počela vso noč in vse dokler se zaradi njenega brcanja ob zori mleko ni spremenilo v maslo, iz katerega je žabica lahko enostavno skočila. Tudi jaz, prav tako kot druga žabica, brcam in brcam in brcam – ampak po maslu še kar ni ne vonja ne okusa. In tile kraki me, vam povem, tu pa tam, vsaj enkrat mesečno, že pošteno bolijo. Danes, na primer.

Danes je tisti dan v mesecu, ko so me bolečine polegle v refleksijo. Rdeča luna sveti nad mano in v njenem siju že vse od začetka pisanja moje knjige, že od začetka tega najbolj katarzičnega potovanja, predihavam občutke lastne vrednosti. Lastna vrednost je tisti aspekt sebstva, ki je bil v meni najbolj oskrunjen, je zato najbolj občutljiv in zato terja največ časa in sočutja in ljubeče pozornosti, da se zaceli. Ja, ponovno sem tu, kjer spuščam majhnost in sprejemam obilje. Počasi. Preudarno. Po korakih – ali bolje rečeno, po korakcih – ki jih iz mene izvablja življenje s svojim neumornim, razikgranim plesom. Saj veste, ča-ča-ča, naprej, nazaj.

V odnosu do sveta in soljudi svojo vrednost še vedno nemalokrat determiniram na podlagi tega, koliko imam – ali pač koliko manj imam: koliko manj fizičnih dokazov za svoje izobilje sem uspela do tega trenutka v življenju nakopičiti. In ja, še vedno se včasih ujamem v obsojanje same sebe, v inkvizicijsko izpraševanje dejstva, kako lahko v meni sploh še raste prepričanje, da sem toliko, kolikor imam. A namesto, da grem spet po dobri stari poti retoričnih vprašanj, ki omenjeno prepričanje v meni le še zalivajo, se danes odločam za sprejemanje; vedoč, da je ta zalivalnik, ta žlafadur – kot v našem kotičku Primorske rečemo zalivalniku – najbrž rodilo moje večje vključevanje v družbeno shemo kot kdajkoli poprej (otrok v instituciji to nedvomno prinese za seboj); vedoč, da so moj žlafadur najbrž rodila tudi vsa čudovita, srčna, iskrena sporočila podpore s strani bralk mojih zapisov, ki mislijo, kako pravljično je moje življenje.

Ja, moje življenje je pravljično – vse dokler se ne osredotočim na pomanjkanje, ki še vedno kdaj oblikuje moje dojemanje resničnosti.

Ja, moje življenje je pravljično že sedaj. »A kaj bo šele potem, ko mi bo vendarle uspelo zaobiti to navidezno pomankanje?« se navdušeno sprašujem na dneve, kot je danes.

Tega ne vem. Lahko zavoham in si zamislim in začutim. Vem pa še ne. In razlog, da tega ne vem, leži v tem, da se svojega čudovitega in izjemnega in žvrgolečega in pisanega in plešočega in neskončno izpolnjujočega in predvsem dobro znanega, domačega življenja na nek način oklepam. Naj pojasnim.

V zadnjem mesecu sem veliko časa preživela v pogovorih z nekim mladeničem. Ta mi je iskreno in nerodno in ljubko podal zares čudovit kompliment, ki sem se ga morala naučiti sprejeti in iz srca sem mu hvaležna za to lekcijo. Čeprav zelo odločen in predan podjetnik, se je ta moški izkazal za večjega hipija1, kot velik del tistih, ki jim persono krojijo aladinke2, špinel3, dolgi lasje in brezbrižno poležavanje na odročni plaži. Svobodomiselnost pri meni vedno vžge. In tudi tokrat je vžgalo, zaradi česar sem v najinih neskončnih pogovorih resnično uživala … vse dokler nisem izvedela, da je ta moški navkljub svoji preprostosti bogat, najbrž celo mastno bogat. V trenutku, ko sem se pričela zavedati njegovega premoženja, torej fizičnih dokazov za njegovo blagostanje, sem se zdrznila, zakrčila, zaprla. Sprva sem se poskušala potolažiti in sprejeti njegovo, mojo, najino situacijo, vendar je tisti del mene, ki se je zbal za življenje, kakršnega sedaj živim, postajal vse glasnejši, vse močnejši, vse dominantnejši. Vse dokler nisem popolnoma prekinila stika z omenjenim moškim. Tisto noč, preden sem to storila, nisem mogla spati. Božala sem spečega Svaruna ob meni, se osredotočala na to, da ostaja pipica za Fluidlight (tehniko neskončne vesoljne podpore, ki me je je naučila Sara) odprta in srepo bolščala v temo za dokazi, ki bi upravičevali moj strah. Strah, ki mi je lezel do kosti. Strah, ki me je zasliševal, kako se bom v svojih raztrganih pajkicah počutila ob tem čednem moškem v obleki. Strah, ki me je prepričeval, da bom morala za to, da bi bila ob njem, izdati del sebe, ali vsaj tiste črne luknjaste pajkice. Strah, ki je sam odgovarjal na svoja vprašanja, rekoč, da bo, v kolikor nadaljujem te pogovore (v katerih je bil potencial za razvoj prav vsega) mojega življenja konec. Mojega čudovitega in pravljičnega življenja, ki ga imam tako rada … in nad katerim se tako rada pritožujem, ko se mi zdi, da mi ne nudi dovolj sredstev za vse, kar bi rada.

Veste, odkar sem se preselila v stanovanje, kjer trenutno živiva s Svarunom, sanjam o hiški ob gozdu, v zelenju, v samem objemu Matere Narave. Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo živeti tukaj, kjer živim – nasprotno, najino pisano stanovanje mi (še posebej, ko je čisto in pospravljeno) nudi neskončno ugodje. Hiška s pogledom na zeleno je zgolj naslednja stopnička, na katero lezem, tako kot v življenju vedno skačemo na nove in nove stopničke, ki nas navdihujejo in krepijo naše sposobnosti kreiranja. Ampak hiške v gozdu še ni, ali bolje rečeno, mene še ni v hiški ob gozdu, saj hiške ob gozdu nisem zmožna sprejeti. Nisem je zmožna sprejeti brezpogojno, ne glede na to, kako mi pride naproti. Neskončno si je želim, to že, ampak nisem je pripravljena sprejeti, ker globoko v sebi vztrajam v prepričanju, da si jo moram najprej zaslužiti. Da moram več, da moram bolj, da moram disciplinirano, da moram, moram, moram vložiti nepojmljive količine energije, da bi nekaj nepojmljivega (kar se mi hiška ob gozdu še vedno zdi) lahko dobila. Da moram sama zanjo zaslužiti. Da si jo moram preprosto zaslužiti.

Ampak kaj sploh pomeni to, da si nekaj zaslužimo?

Ob vsem, kar sem se že naučila o ženskem magnetizmu, se konceptualno popolnoma zavedam, da mi za hiško ni potrebno garati in krvavi pot potiti. Ne, usmerjanje enormnih količin energije ven, iz sebe, v svet, ni bil nikoli ženski način pridobivanja stvari. To seveda še ne pomeni, da ženske ne delujemo v smeri tistega, česar si želimo. Nasprotno, živeti v ženski esenci pomeni, da vedno iščemo užitek, da smo vedno obrnjene proti ugodju, predvsem pa, da vedno sprejemamo, z rokami široko razprtimi v objem, blagostanje, ki je že na poti k nam. Ker blagostanje je vedno na poti k nam, če smo to pripravljene videti, ali ne; če smo to pripravljene sprejeti, ali pač ne.

Včeraj sem to izkušnjo z moškim in spoznanjem o hiški podelila z eno izmed mojih dveh najljubših Nik na svetu, pa mi je rekla: »Tega moškega bi lahko sprejela kot pot do tiste hiške, o kateri tako sanjaš.« Res je. Jaz pa sem namesto tega izbrala strah, da se bo moja nesigurnost ob nekom visoko letečem povsem razpasla in bom spet s celim svojim bitjem začela verjeti, da sem manjvredna.

Kdo je tisti, ki mu moram dokazovati, da sem okej?

Komu moram polagati račune, da je življenje, ki ga živim, pravo?

Koga moram na vse možne načine prepričevati, da sem dovolj vredna?

Ko sem omenjenemu moškemu položila v vedenje, da se počutim neudobno, ker prihajava iz tako različnih svetov – on iz tistega s hišnimi pomočnicami in zasebnimi čistilkami, jaz pa iz tega, kjer vsak mesec žongliram z zaslužkom in upam, da bo v mojih rokah pristala vsaj polovica žogic, ki sem jih vrgla v zrak – mi je rekel: »Ob meni se ti ni treba počutiti neugodno. Vem, da si na svoji poti, na kateri te podpiram in vem, da moraš na njej ostati. Želim si le, da bi mi dovolila, da sem ob tebi na tej poti. Koga sploh briga, če ne enako zasluživa?!«

»Mene,« sem si zašepetala v brado in uprla pogled h tlom, »mene briga«

Ob tem zapisu se počutim bolj ranljivo, kot sem se počutila kdajkoli v življenju. Počutim se nago, ker nimam odgovorov. Ja, konceptualno mi je jasno vse, ampak hkrati čutim, da me tisti ranjen del mene, vztrajno cuka za rokav, ker rabi mojo ljubečo pozornost in rabi moje sprejemanje.

Zato zdaj zaključujem ta zapis in grem. Tja dol, v ranljivost, dihat.

Ta zapis še čaka svoj odmev, čaka svoj mir, čaka svoj epilog.

In jaz čakam z njim – a medtem živim. Ker sprejemam.

__________________________________________________________________________

Hipi1 je po moji definiciji svobodomiseln človek odprtega duha in radovedne narave, ki je manj vpleten v splošno družbeno tendenco po kopičenju materialnih stvari in bolj vpleten v lastno definicijo uživanja in predanega ustvarjanja življenja, kakršnega si zares želi živeti.

Aladinke2 so udobne hlače širokega kroja s korakom daleč pod koleni.

Špinel3  je na Primorskem, kot v pesmi Marjo Špinel Iztoka Mlakarja, džoint, džola.

home

Lastna vrednost je življenjski sok

V torek zvečer, potem ko je Svarun v objemu polnolunske energije le s težavo zaspal, sem si naredila majhen obred; da se povežem s svojo attho, žensko esenco, in da se povežem z luno, ki s takšno lahkoto podpira vse naše osredotočene namere. Usedla sem na mojem zvestem balkončku pod luno in začela pisati v svoj zvežčič. Pisala sem, da sem spustila stoičnost, ki sem jo pred tem kar nekaj dni čutila, in pisala sem, da bi korak naprej stopila. Pisala sem, da bi odvrgla svoja stara oblačila majhnosti in se odela v svoj polni izraz, ki ga vodi ugodje. V preteklem mesecu se je v meni nabralo precej napetosti in izliti jih na papir ob soju svečke je še vedno najboljša terapija za človeka besed, kot sem jaz. Pisala sem, da bi sprostila majhnost in stopila v vrednost.

Ko sem zaključila, sem se še stuširala, da bi še fizično začutila, kako tekoča vodo spira vse, kar me ne podpira več, in šla spat z mislimi o vrednosti. Ulegla sem se in položila eno roko na srce, drugo pa na maternico. Zaprla sem oči in se popolnoma predala občutku, kako zelo sem utrujena. Izčrpana, v resnici, saj že nekaj dni hodim precej pozno spat. Izčrpana, ja, a hkrati neskončno hvaležna za to mehko blazino, na katero se lahko zleknem, kadarkoli se spomnim, kadarkoli si zaželim.

Ampak včasih se zgodi, da ne glede na to, kako sem utrujena, ne morem zaspati, ker v glavi še vedno vrši, roji. Ja, velikokrat se zgodi, da mi odstavek prileti šele ko se telo popolnoma umiri in zastale energije sprosti. Sicer sem odločno, nepopustljivo pripirala oči, toda um je hotel še nekaj doreči. Bila sem že zabetonirana v postelji in že misel na to, da bi se morala dvigniti, prižgati solno lučko, ter v eni izmed torb, ki sem jih naokrog nosila pretekle dni izribariti svoj zvesti dnevnik in pisalo, se mi je zdela groteskna. Zato sem najprej poskusila s taktiko, ki včasih, ko zelo samozavestno pristopim, vžge: mirno sem se obrnila k umu in mu začela nežno, ljubeče, materinsko šepetati, da si bom vse, kar mi ima pomenskega povedati, ne samo zapomnila in jutri navsezgodaj zjutraj pri polnih močeh izpisala na papir, marveč tudi nadgradila. Včasih ta pristop resnično deluje – ko popolnoma stojim za svojo utrujenostjo in odločnostjo, da ne bom pozabila. Toda tokrat se um ni dal zmesti, jaz sem bila pa preveč utrujena, da bi mu prigovarjala in ga zlepa ali zgrda poskusila utišati, zato sem nonšalantno vstala in pobrskala za orodjem. Ker ko se inspiracija rodi in mi tako neomajno stoji v brk, grem z njo tudi na konec sveta – ali pač do konca noči, če je treba – saj mi venomer nepopisno služi.

Ko sem se spet zleknila, je pisalo začelo švigati in me buditi in me drezati pod rebra, češ: »Uuu, tole je dobro. Všeč mi je, kam greva. Še je tukaj, še.« Bila sem le orodje svoji inspiraciji in ta razmeroma pasivna vloga mi je bila tedaj in tam povsem pisana na dušo. Dobesedno.

Ko se je naliv ustavil, sem začutila spremembo v sebi. Zgodil sem je še en »aha trenutek« in nemudoma sem ga nadela na ogrlico zavedanja, ki jo zadnje tedne zelo predano vozlam na temo lastne vrednosti. In ker se ta kamenček tako sveti, sem se ga odločila podeliti še z vami; če smo vse v tem skupaj, kot neizpodbitno vedno bolj verjamem, sem pomislila, morda zasveti še kateri.

Doslej sem izbirala partnerje na podlagi tega, kakšni so, ali še huje – na podlagi tega, kakšen je njihov potencial. Moja mala deklica, nesigurna Tamarica, ki se tako rada tako pogosto počuti manjvredno, je predvidevala, da bo ob ljudeh z lastnostmi, ki jih želi zase, tudi sama že na pol poti do tja. Toda običajno se je zgodilo ravno nasprotno in mala Tamarica je morala ob vsej njihovi impozantnosti stopiti nekaj korakov nazaj, da uteče opeklinam njihovega sonca. Res, vsi moški, ki sem jih spoznavala zadnjih sedem let so na tak ali drugačen način sijali samozavest in ponos, ki je dodobra namigoval, kako visoko sami sebe cenijo. In Tamarici je bilo to všeč, ker sama občutka za lastno vrednost ni imela – si ga je pa močno, močno želela. Ali je njihova lastna vrednost stala na trdnih temeljih, ki bi bili plod iskrenega in poglobljenega samoraziskovanja, Tamarice niti ni zanimalo. Ne. Ona si je želela notranjega sonca, tukaj in zdaj. A kot se običajno zgodi, ko smo trmasto uperjene k svojemu cilju namesto k svojim potrebam in ritmom, se je v odnosu s takšnimi moškimi prej ali slej začela utapljati v lastni majhnosti in v njihovi senci šteti korake do njihove stopničke, do katere sama tako ali tako ne bi zmogla na noben način skočiti, si je prigovarjala. Tamarica se je zaljubila v lastnost, v prezenco, ki jo je želela zase – a zaradi nesprejemanja same sebe v danem trenutku, je bilo vse, na kar se je lahko osredotočila, le pomanjkanje tistega, kar si zares tako zelo želi.

Zadnja izkušnja z mojim prvim fantom pa me je naučila, da pravzaprav sploh ni pomembno, kakšen je človek, ki mu razširim roke v objem. Ni pomembno, ker se ljudje vseskozi spreminjamo in je torej moški, s katerim grem zvečer spat, znatno drugačen od tistega, ob katerem se zjutraj prebudim. Ni pomembno, ker si ne prizadevam zrcaliti in poosebiti vsega, kar na njem cenim. Sicer je povsem res, da se lastnosti, ki nas na ljudeh pritegnejo, sčasoma, samodejno, brez naše pomoči, potihem priplazijo tudi v naše zavedanje. In to je super in to je krasno. Ampak vse te lastnosti, ne glede na to, kako plemenite in čudovite, so po mojem mnenju zelo slab razlog, da z nekom vstopimo v odnos.

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kako se jaz ob njem počutim. Ali tako pritiska na moje gumbke, da sem lahko ob njem samo zelo skopa verzija same sebe? Ali me odene s plaščem sprejemanja, da se lahko vzravnam in zasijem?

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kakšna sem jaz ob njem. Kateri svoj obraz ob nekom razkrijemo, je odvisno le od tega, kako se ob nekom počutimo. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Ker četudi živimo v svetu, ki predpisuje in od nas pričakuje razumsko delovanje, ima ženska esenca – naša prava, prvobitna, prvinska narava – manj zveze z razumom kot je ima s čustvi. Čustva, drage ženske, so naša domena; so domena ženske esence. Rupi Kaur, mlada kanadska poetinja indijskih korenin, ki jo zaradi mehkobe in drznosti nadvse rada prebiram, pravi: »Seveda sem čustvena, če sem pa narejena iz vode.« Tako. Ko živimo iz ženske esence, naša čustva botrujejo našim dejanjem.

Čustva so preprosto smerokazi, ki pričajo o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar želimo … tudi ko stojimo v dejanskem odnosu. In čustva, ki so priplavala na površje v tej zadnji izkušnji odnosa, so me podprla pri tem, da zares začutim lastno vrednost.

V obdobju sprejemanja same sebe in reklamiranja svoje vrednosti mi je dal moj prvi fant največji blagoslov z držanjem prostora brez trohice obsojanja. (In to njegovo sprejemanje brez obsojanja pri priči pošiljam tja v zvezde, da se nekoč, sčasoma, samodejno, brez moje pomoči, potihem priplazi tudi v mojo izkušnjo.) Ob njem sem se lahko izrazila brez pomislekov in strahu, da se mu bom zdela preveč ali premalo… prizemljena, sanjava, naivna, jezična, učena, ozkogledna, tradicionalna, svobodnjaška, impulzivna? Ah, kje. Ob njem sem lahko bila vse – vse, kar sem bila v tistih trenutkih. In ravno ta prostor, da je lahko nekdo ob nas vse, kar je … ta prostor … je največ, kar lahko podarimo človeku, mar ne?  

V izrazu najdemo svojo vrednost. Ta vrednost je kot življenjski sok. Po njem lahko steče vse; najprej k nam in potem od nas, naprej. Če čutimo lastno vrednost in se vlažimo z njo, se nam nikogaršnje besede ali dejanja ne zataknejo v grlu ali v mislih. Ni mogoče, da bi se, saj tekočina odplavi sčasoma vse in kar ostane … je neomajna zavest. Je samozavest. Je močno zakoreninjeno zavedanje sebe. Življenjske situacije in ljudje okrog nas, ki v naše zaznave preslikujejo svoje subjektivno zavedanje, so eno, nekaj povsem drugega pa je naše zavedanje sebe. Zavedanje je tista mehka, voljna, zvesta blazina, ena in edina, ki me pričaka vsakič, ko se mi zazdi, da življenja ne morem prebaviti. Ko se zleknem nanjo, vanjo je nemudoma vse v redu. Ker sem s sabo in tukaj vem, da sem varna in da je zame poskrbljeno.

Tukaj, v zavedanju, sem doma.

In moj dom je občutek lastne vrednosti.

33923747_10156116910577819_7390237637954502656_n(1)

Slovo, kot ga še ni bilo

V nedeljo sva bila s Svarunom na celodnevnem izletu po Vipavski dolini, kjer sva obiskala tudi Vilo Lavanda v Lokavcu pri Ajdovščini, čudovito zeliščno kmetijo s čudovito lastnico, čudovitim nasadom dišečih vrtnic in čudovitim kalom, nad katerim izvira zelo zdravilna voda. Takoj, ko naju je lastnica pripeljala v svoj rožni vrt, sem sprostila napetost, ki sem jo bila v sebi držala vse od tistega njegovega sporočila pred dobro uro. V sporočilu mi je namreč povedal, da nisem edina. In potlej bolečina. Čisto malo, ravno dovolj, da je pridala manjkajoče delce sestavljanke, ki je pred tem dober teden dni ležala nedokončana, in mi ob prvem vdihu iranske damaščanske vrtnice vlila zavedanje, kaj moram storiti.

S Svarunom se usedeva na leseni podest, da nama noge bingljajo nad kalom, se hecava in pogovarjava o tem, kdo si upa prvi zlesti notri. V tistem mimo prileti kačji pastir s temno modrim trupom, ogromen, čudovit, in se mi usede na levo nogo. V trenutku bruhnem v jok. Malo iz hvaležnosti, ker se je odločil posvetiti moj trenutek; kačje pastirje namreč obožujem in takoj, ko sem jih zagledala nad kalom, sem si zaželela stika z njimi. Malo pa v zavedanju, da podpira odločitev, ki sem jo bila pravkar sprejela, četudi tedaj še nisem vedela za simbolični pomen kačjega pastirja; tega sem šele kasneje »poguglala« in ugotovila, da kačji pastirji simbolizirajo razsvetljenje in nas opominjajo, da je naša notranja lučka gorivo za življenje.

Povabil naju je kal, čisto tiho in nežno, a odločno. Slekla sva se in potopila vanj. In uživala v hoji po mehkem mahu njegovega dna in uživala v šumenju potočka nedaleč stran. In Svarun je neskončno užival v škropljenju mojega hrbta z mrzlo vodo, preden sem se v celoti potopila, in v metanju lesenih deščic, ki su mu nadalje predstavljale splave, vanj. Uživala sem lahkotnega srca, ker sem čutila, kako me ta košček raja pod soncem objema z neskončno podporo. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čutila sem, da sem v tistem trenutku točno tam, kamor moram biti – in kmalu začutim, da moram po kalu krog narediti. Popolnoma odprta od opojnih vonjav vrtnic, večnega žuborenja vode in zveste vipavske sapice sem samo sprejemala navodila, kaj moram storiti. In ko sem krožila po kalu, so se moja usta pričela zahvaljevati neskončni podpori, ki sem je bila deležna v tistem energetsko močnem rožnem vrtu:

V imenu elementa zemlje, po katerem hodim,

v imenu elementa vode, v kateri brodim,

v imenu elementa zraka, ki vsake toliko bolj zapihlja,

in v imenu elementa ognja, ki sije na nas z neba,

je sveti prostor ustvarjen in čiščenje sklenjeno.

Hvala vsem, ki ste bili danes tukaj z mano,

Vodnikom, angelom, boginjam, bogovom, vilam

in mojemu Svarunčku.

Ko prihajajo stavki k meni v rimah, potem vem, da sem popolnoma odprta za sprejemanje. In takšna sem se potlej napotila, da se srečam z njim. Da ga spustim. Da spustim odnos, ki je meril v premalo, da bi mi lahko dajal vse in bil hkrati preveč, da bi bil čisto nič. Da spustim odnos brez dvojine.

Dvojina, ja. Lahko ste mnenja, da s svojo idejo dvojine omejujem pritok neskončnih možnosti, neskončnih izkušenj, ki mi jih ponuja življenje. Lahko, a sama ne mislim tako. Življenje venomer ponuja, tu je, da ponuja – mi pa smo tu, da smo odprti za sprejemanje tistega, za kar vemo, da v tem trenutku hočemo in rabimo. In kar jaz rabim, je biti moškemu edina, da lahko zaživi dvojina. Ja, morda so Hoywoodski filmi in krščanska vzgoja resda vplivali na to mojo idejo dvojine, ampak zagotovo je nanjo vplivala tudi moja neomajna vera v svetost prepleta boga in boginje, moške in ženske esence, jina in janga, saj veste, iz katerega se je rodil ves svet. Že res, sonce bi morda enako močno sijalo tudi če ne bi bilo naše ljube Zemlje, ampak poglejte, kaj se zgodi, ko se ta dva ljubita: ko se vzpostavi njuna dvojina, se zgodi življenje, zaradi katerega je vsa naša resničnost sploh mogoča.

Dvojina, ja. To seveda ni edini odnos, ki me je pripeljal do izpraševanja monogamije, saj je bila moja ideja dvojine že večkrat postavljena pred dejstvo, da se razlikuje od partnerjeve. Toda doslej še nisem zmogla v polnosti neomajno stati za tem, o čemer mi šepeče moje attha, moja ženska duša. Nisem znala, ker se nisem imela dovolj rada, ker nisem sprejemala vsega, kar v tem trenutku sem, in vsega, kar (še/več) nisem. Nisem se znala vzravnati, izprsiti in dejati: »Imaš vsakršno pravico, da verjameš v mojo zategnjenost, ampak to je samo tvoje mnenje. Jaz imam svoje mnenje, ki ni nič boljše ali slabše od tvojega – je samo zelo drugačno. In s tem ni nič narobe. Zaradi tega so samo tvoje potrebe precej drugačne od mojih. In tudi s tem ni nič narobe. Ampak moja naloga je, da najprej poskrbim za svoje potrebe in se šele potlej posvetim tvojim. In najin odnos mi ne drži svetega prostora, v katerem bi lahko to storila.«

Nesigurnost, sprašujete? Ja, morda je za mojo idejo dvojine deloma res odgovorna nesigurnost male Tamarice, ki izkoristi vsako priložnost, da bi se lahko počutila manjvredno. Toda zakaj bi vztrajala v odnosu, ki tako predano »špila« na strune moje nesigurnosti? Zakaj bi vztrajala v odnosu, kjer je od mene pričakovano, da svojo nesigurnost napadem, če jo lahko preprosto v svojem ritmu sprejmem in izrazim in ji nanudim drugačnih izkušenj, ki bi jo prej ali slej transformirale v mojo moč, v shakti? Nesigurnost, ja. Ampak nesigurnost gor ali dol – zdaj sem tukaj, in od tod grem naprej, korak za korakom.

Trinajst let nazaj, ko sva prišli obe z Mario Eleno na tisti žur zaradi tebe – ona napovedano, jaz pa nenapovedano – in sem jaz izvisela, še nisem poznala osjega gnezda znotraj mene, v katerega je ta situacija dregnila. Zame si bil prasec, bil si idiot, in s temi označbami sem zaprla vse nadaljnje pogovore s seboj. Moj bes in bolečina sta potrebovala krivca, in ti, moj dragi Nottinghamski šerif, si čudovito prevzel to vlogo. Hvala ti. Tedaj še nisem bila sposobna sredi preklinjanja tvojega imena postati in se zazreti v ogledalo in ranljivo vprašati: Kdo sem potem jaz, če si ti prasec? Nisem bila sposobna dojeti, razumeti, da nas nihče izven nas samih ne more prizadeti. Ne, po tem, ko si dregnil moje osje gnezdo lastne vrednosti, nisem bila sposobna obstati in opazovati, kaj se sploh dogaja. Pobegnila sem in se trinajst let kasneje znova zaletela vate in si dovolila seči ti globoko in ti dovolila, da mi sežeš globoko … vse tja, do tistega istega osjega gnezda, kjer sedaj zloglasno vrši in šumi. Ista zgodba. Ista midva. Isto osje gnezdo. A drugačen izid.

Dandanes še vedno ne želiš izbrati. Dandanes še vedno ne želiš besede dati. A dandanes jaz izbiram na to ne pristati. Resnica je, da so trenutki tvoje ljubezni natanko tako čudoviti, kot sem si jih lahko samo želela: nežni, obsežni, iskreni, ljubeči, goreči, srčni, sočni, počasni, divji, zabavni in sproščeni. Ampak to so le trenutki, ukradeni iz resničnega Življenja … in jaz si želim celotnega Življenja.

Saj vem, saj vem, kaj boste rekli: »Življenje je sestavljeno iz trenutkov.« Prav imate. Življenje je res sestavljeno iz trenutkov, ni pa sestavljeno samo iz trenutkov. In podarjati samo trenutke nekomu, ki si želi Življenja, preprosto ni dovolj. Ob tem se počutim, kot da še vedno pobiram drobtinice Življenja s tal preprosto zato, ker nisem nikoli zares vstala in se usedla za mizo, da bi pojedla obrok tako, kot se šika. Obrok zadovolji naše telo in duha, nas nasiti in nam da moč, da zbrano in odločno zakorakamo v življenje, pomirjeni, ker vemo, da ni bil zadnji. Drobtinice te pa po drugi strani zasvojijo, ker te nikoli ne nasitijo, nikoli niso dovolj in nikoli ne veš, kdaj se prikotali naslednja, če sploh. Ta prispodoba z drobtinicami me dodobra spominja na lekcijo iz časov, ko sem se prebijala skozi motnje hranjenja in nešteto diet, s katerimi sem začela že v osnovni šoli: če preskočim obrok, se bosta moja duša in telo počutila, kot da jima nekaj manjka in ves dan bom hlastala za drobtinicami, da bi napolnila svojo kupico. Če to lekcijo preslikam v današnji dan, dobim naslednjo trditev: če si ne vzamem tistega, kar si želim in rabim, mi ne bo drobtinic nikoli dovolj. Če si ne vzamem življenja s nekom, mi ne bodo ukradeni trenutki nikoli dovolj.

Trinajst let nazaj je bila zame edina možnost, da namesto Marie Elene izbereš mene, da bom tvoja edina, in da srečno zaživi najina dvojina. Dandanes te možnosti zame več ni. Ni, ker ob sebi potrebujem človeka, ki je najprej zvest sam sebi in šele potem meni. Sploh ne gre več za to, ali od tebe dobim, česar si želim, ampak za to, ali sama to živim: v vsaki odločitvi, v vsakem koraku naprej, v vsakem ljubljenju, v vsakem slovesu.

Ali me slišiš, boginja?

Nočem, nočem, da izbere mene samo zato, ker jaz tako hočem. Samo zato, ker bi to mene osrečilo.

Ali me slišiš, ti?

Nihče nima več ničesar nikomur dokazovati. Vsak mora samo svojo pot izbrati.

Kakšna Svoboda! Svoboda z veliko začetnico.

***

In nedeljsko slovo? Najbolj sproščeno in iskreno in sprejeto slovo? Slovo, kot ga še ni bilo?

»Hvala ti,« mu šepnem v močnem, močnem objemu.

»Hvala tebi,« me stisne še močneje.

»Rada te imam,« ga stisnem še močneje.

»Jaz imam tebe rad,« se mi zazre v oči.

Bilo je tako, da sva bila dva magnetka, ki se ne moreta izpustiti, ne moreta ločiti, ne želita videti resničnosti brez tega objema, brez teh ustnic, brez tega smeha, brez te dvojine.

“Jaz bom živela naprej,” mu zagotovim, ali pa morda sama sebi prigovarjam. “In če …” obmolknem in obrnem pogled v tla.

“In če pridem kdaj k pameti, te pokličem,” zaobjame misli obeh v besede, ki postavijo piko. Za zdaj ali pa za vedno.

embrace1

Pričarajmo!

Spomnim se, bilo je sedem let tega. Pravkar sem bila napisala diplomsko nalogo na temo frazeologije in kulture v primeru Jamajške kreolščine na oddelku za anglistiko in amerikanistiko filozofske fakultete v Ljubljani. Pravkar sem bila zaokrožila en del svojega življenja. Po osemnajstih letih izobraževanja v institucijah sem kot prava patriarhalna pridna punčka staršem v ponos, sebi pa v odvezo, dokončala študij angleščine: niti približno tako modra, kot sem bila od sebe pričakovala, da bom do te točke in niti približno tako povezana sama s seboj, da bi vedela, kaj naj bi bil moj naslednji korak. Ja, od mene je bilo pričakovano, da si poiščem službo in zaživim srečno do konca svojih dni s fantom, s katerim sva prijateljevala že dobra tri leta in je bil po vseh standardih resen in prijazen in preprosto »f’nt za ožen’t«.

Ampak kaj, ko meni ta scenarij ni bil kaj prida všeč. Moja duša, moja draga vodnica, moja attha, kot jo sedaj imenujem, se je kot prestrašen boter ježek skrčila v drobno bodečo žogico vsakič, ko sem samo pomislila, da lahko vnaprej prav dobro predvidim vse, kar se bo zgodilo v mojem življenju, če nečesa ne spremenim. Ja, v tistem obdobju me je moja attha s svojimi bodicami zbodla vsakič, ko se je skušala ubraniti ideje, da lahko moje življenje postane tako predvidljivo. In s predvidljivostjo kot tako niti ni nič narobe, če vprašate mene; včasih je naravnost koristna in podporna. Ampak jaz osebno imam svoje stvari raje malce bolj proste.

In tako sem se odločila, da si življenje malce začinim. Še v odnosu z omenjenim fantom sem se od glave do peta zaljubila v prvega filozofa in glasbenika, ki mi je prečkal pot, nato kupila enosmerno vozovnico za v Indijo in povsem strahopetno položila besede o končanem razmerju v usta mojemu užaljenemu fantu. Še danes se spomnim, kako sem se tistega toplega poletnega večera, ko sva prišla z najinega zadnjega izleta na morje, pričela lahkotno, radoživo, iskrivo smejati življenju – medtem ko je on na robu solza v naglici odvihral z našega dovoza. Ne, nisem se smejala njemu in njegovim čustvom. V resnici mi je bilo žal, da so se ta tri leta tako klavrno končala. Želela sem si, da bi mu tedaj zmogla spoštljivo in sočutno povedati o svojih čustvih in načrtih, v katerih pač ni bilo več prostora zanj. Želela sem si stik z svojo močjo, da bi lahko stala za svojimi besedami in dejanji pred seboj in pred njim – stik, ki se je pričel vzpostavljati ravno tam in tedaj. Na makedamskem dovozu pred hišo mojih staršev sem se smejoča in radostna zazrla v avgustovsko zvezdnato nebo, globoko vdihnila, in si zašepetala: »Kako je lepo.« Vetrc se je igral z mojimi lasmi, topel poletni zrak je božal mojo golo kožo in neskončni prizor nad menoj je božal moje sanje o veličini in barvitosti in razigranosti in nepredvidljivosti življenja.

Zamaknjena od lepote sem zašepetala življenju: »Želim si zaplesati s teboj!«

Pa sva se začela vrteti, življenje in jaz, v plesu, ki mu dandanes pravim Prebujanje v žensko esenco. Slednje je tudi podnaslov moje prve knjige iz serije Attha, ki izide to jesen in slednje je tisto, kar se je pričelo v meni rojevati pred sedmimi leti: približevanje sami sebi, da bom srečno živela in mi bo dobro na Zemlji. Prebujanje v žensko esenco je potovanje, na katerega sem se vkrcala v lotusovem položaju, v senci akacijevih dreves s pogledom na Tržaški zaliv za hišo mojih staršev, ko sem ob zaključku šolanja po mnogih letih želja končno začela dnevno meditirati. Meditacija je moje življenje naredila veliko bolj zavestno, in nenadoma sem se (ne)vede, (ne)hote pričela ukvarjati z vprašanji, kot so: »Kaj pomeni biti ženska v današnjem svetu? Kaj ženska počne, kako to počne in zakaj to počne? Kaj je tisto, kar nas loči od moških?«

Iščoč odgovore sem v predanem samoizpraševanju posadila semena zavedanja in poletela v čudovito Indijo, katere barvitost in drugačnost me je tako začarala, da sem na sama vprašanja pozabila, toda odgovori – odgovori so vseeno začeli kliti v meni. Dnevno sem jih pisala in z njimi polnila snop svojih zvežčičev. Kot deklica, ki se širokih oči uči od sveta, sem začela občudovati mehkobo svoje ženskosti, ko sem si dovolila samo biti; ko nisem čutila potrebe po tem, da bi izpadla razgledana, učena, brihtna, luštkana, svobodomiselna belka, ki ne more skriti svoje potrebe po tem, da bi se z nečim identificirala; ko nisem čutila potrebe po tem, da bi nekdo bila. Učila sem se plavati s tokom, kar mi je po osemnajstih letih institucij in režima sprva predstavljalo velik izziv. Učila sem se sprostiti v trenutek, brez da bi morala kje biti ali kaj početi. Učila sem se sprejemati vse, kar mi prihaja naproti, brez da karkoli pričakujem. Učila sem se biti prijazna in mehka in topla tudi v svoji odločnosti. Učila sem se … in potihem bala, kaj bo, ko pridem domov.

Na srečo je vesolje slišalo ta moj strah ter mi nekega dne na plaži pustilo čarobno paličico. Nekdo bi morda v njej videl kanzashi, japonsko lasno paličico, saj je moja čarobna paličica v svojem prejšnjem življenju najbrž res služila v oporo figam, v katere so si punce spenjale lase. Ampak jaz sem v leseni in črni kanzashi z zlato spiralo po vsej dolžini videla svojo čarobno paličico. Videla in vedela, kaj mi želi vesolje z njo sporočiti: ključ do tega, kar si želiš, je v osredotočeni nameri. Ključ do zavestnega življenja posvečenih trenutkov in veliko preudarnosti, ki sem se ga v Indiji učila čarati, je v osredotočeni nameri. Pri čarobnih paličicah je namreč tako, da je en konec običajno ožji od drugega, zato, da paličico primemo za širši konec in v konico ožjega konca zberemo energijo svoje namere, ki jo želimo prebuditi v svet. Naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

In sedaj se dogaja. Ta zapis je v resnici plod moje hvaležnosti, da se po sedmih letih v mojem življenju končno odpira prostor in čas za ritualnost, ki se ji vztrajno odpiram in ki jo vztrajno vabim k sebi. Hvaležna sem, da mi je dano živeti v času, ko se lahko kot ženska vse svobodneje odločam in obračam h koreninam ženskosti, tako prisotnim v vseh nas. Hvaležna sem, da mi je dano živeti tako blizu čudovite narave, v kateri najdem svoj navdih, svojo učiteljico, svojo terapevtko. Hvaležna sem, da mi je dano ustvarjati in svetu nuditi svoje dušne kreacije – in hvaležna sem vsem vam, da jih berete. Hvaležna sem, da mi je dano opazovati luno in sonce in zvezde in naravo in svojega sina, ki je življenje, plešoče življenje samo. In hvaležna sem, da se lahko s tem plešočim življenjem tudi sama zavrtim, vedno znova.

Kako?

Danes, na primer, je ob 13:48 prazna luna, čas za umiritev in razmislek. Danes je zatorej odlična priložnost, da si vzamemo nekaj trenutkov v dnevu zase in si odgovorimo na vprašanja:

Kaj želim negovati, prebuditi v tem mesecu?

Čemu želim nanuditi več pozornosti?

S čim si želim biti noseča?

Kaj hočem, da se rodi?

Že vem? Že veš? Danes te vse podpira, da to izveš. Da se o tem odločiš.

flow

Maj, Čarovnica in Kavč

Skoraj sedem let tega sem v Indiji nekega lepega dne ugotovila, da sem čarovnica. Vsa odprta in svobodna sem bila namreč prvič okusila kanček svoje moči, ki mi je odprla zavedanje, da lahko z njo spreminjam svet na bolje. V Indiji sem si nakupila knjig o *Wicci in se zelo studiozno zapodila na svojo pot, ki sem jo potlej doma nekega lepega aprilskega dne pod svojim drevesom tudi posvetila. Teorija mi je pihala na dušo, da sem navdušeno prikimavala in vdano srkala vsako besedo, s prakso pa je bilo malo drugače. Ta se mi je že v začetku uprla, saj je ponovno slonela na kupu postopkov in korakov. Nisem mogla verjeti, da lahko tudi na relativno svobodnem verskem terenu ponovno naletim na nek sistem, za katerega se mi je zdelo, da razblinja moj odnos z božanskim. Razblinja, ker v tem odnosu ni bilo več mene in mojih besed, marveč tuje, preverjene in predpisane in priporočene v natančno strukturiranih korakih.

Zamahnila sem z roko, se zavezala k ohranjanju svoje povezave z naravo (ki je srž moje poti) močne in si pri sebi mislila: »Jaz se tega ne grem, moliti hočem po svoje. In prav gotovo obstaja način, da te stvari stečejo bolj organsko … kajne?«

Preden sem si uspela odgovoriti, sem postala mama in nekaj let me je ta brezpogojna ljubezen, za katero sem zamenjala svojih štiriindvajset ur na dan in sedem dni na teden, povsem izpopolnjevala. Nato sem pa lani jeseni ob pritajenem švistanju burje skozi razgaljeno grmičevje mojega travnika v sebi ponovno zaslišala klic. Bil je isti klic, isto vabilo, ki me je povsem nepripravljeno našlo že v Indiji.

Postala sem in prisluhnila mojim globinam, v katerih je odzvanjalo: »Rabim več posvečenih trenutkov. Rabim več osredotočenih dejanj, ki so plod čiste namere in brezpogojne ljubezni. Rabim več ritualov

Nisem vedela, kako naj se lotim čaranja bolj posvečenega življenja, pa sem začela drobencljati – to se mi je še vedno obneslo. Malce tu, malce tam in preden se zavem, že nekaj imam. Malce zdaj, malce potem, pa »sem že na ti« z vsem.

Si naredim slasten piling za telo; objamem drevo močno,  močno.

Utišam misli in si prižgem svečko; sprehodu pa vse smeti s travnika poberem v vrečko.

Vnašam več obredov hvaležnosti v najin vsakdan; postanem in zamižim, ko čutim, da je moj obraz s soncem obsijan.

Za vnašanje več ritualov v svoje življenje je bila zaslužna zavestna krepitev ljubezni do same sebe. Za vnašanje več božanskega v svoje življenje, sem morala najprej v sebi videti božanskost. Jo prepoznati. Začutiti. Priznati. Sprejeti. In živeti. Življenje svoje božanskosti naredi moje življenje sveto. Življenje svoje božanskosti naredi iz vsake stvari, ki jo počnem, ritual. In moj odgovor na potrebo po ritualnosti, ki sem jo prvič začutila pred sedmimi leti, je lahko prišel organsko šele, ko sem sama sebe v polnosti sprejela.

Ko sem sprejela svojo fluidnost in amplitudo svojega čustvenega nihanja. Ko sem sprejela, da nisem »samo preveč občutljiva«, kot sem leta in leta poslušala, ampak senzibilna, kar pomeni, da me iz lastnih globin vodi ženska duša ali attha. Ko sem sprejela, da kot ženska plavam s tokom naše ljube matere Zemlje v ritmih naše ljube svečenice Lune. Ko sem sprejela, da mi občutki, ki jih konstantno izkušam, pričajo o zaznavanju in sodelovanju z neoprijemljivim in nevidnim okrog mene, ki z menoj soustvarja ves čas. Brez sistemov in postopkov in korakov, a z osredotočeno namero privabljanja božanskosti v vsak svoj trenutek. Ja, šele ko sem vse to sprejela, se je lahko v noči na prvi maj, ko so včasih gaelski pogani praznovali prvi dan poletja imenovan Beltane, zgodilo, da sem v ognjene zublje zmetala vse, kar me ni več podpiralo, in se nato doma usedla v molitev. Vedoč, da potrebujem ritual. In ne vedoč, da bo moja osredotočena namera popolnoma v sozvočju s časom, ko narava cveti, se medi in vabi k dotiku.

Vsake toliko časa, približno enkrat na mesec, me zapopade žalost. Ta bridka, grenka, skeleča žalost pride kar od nikoder, traja kak dan ali dva, in me naposled zapusti lahkotno in zadovoljno, prav takšno, kakršno me je našla. Pride, da me spomni, pa gre. In vedno, vedno je povezana s samoto. In vedno, vedno, to samoto spremljajo občutki krivde. Približno enkrat na mesec se torej počutim osamljeno. Osamljeno, ker ob meni ni odraslega človeka nasprotnega spola, s katerim bi se lahko pogovarjala, delila izkušnjo tega življenja in vzgajala to čudovito, nežno bitje, ki me je izbralo za mamo.

V petek sva prespala pri prijateljici Ani v Posočju. Na njenem balkonu, ki je odpiral pogled na reko Tolminko in sijočo, rastočo luno, sva se pogovarjali (kar se je meni zdelo) dolgo v noč. Govorili sva o vsem in še čem in kmalu sva pristali pri partnerskih odnosih. Moji nekdanji partnerski odnosi so zame zadnjih štirinajst dni zelo velika tema, saj me je Vesolje ob prejšnji menstruaciji pocukalo za rokav, naj že počistim podstrešje vseh neizrečenih besed in neizživetih čustev. Ampak samo biti tam, v Posočju, fizično bližje mojemu zadnjemu partnerju kot kadarkoli od dne, ko sva lanskega oktobra postavila zadnjo piko, me je naredilo zelo ranljivo. In ta ranljivost mi je dala pogum, da Ani naglas priznam nekaj, česar še nedolgo nazaj nisem bila sposobna: »Veš, včasih se počutim tako osamljeno. Včasih se počutim tako lačna dotika sočloveka …«

Kot mama štiriletnika sem v svojem najtesnejšem odnosu bolj ali manj jaz tista, ki dotik dajem njemu, ki ga bolj izrazito potrebuje. Večkrat dnevno ga objamem, poljubim, pobožam in povem, kako ga imam rada; predano izkoriščam še zadnje priložnosti, da ga dvignem v naročje in resnično uživam v nošenju spečega zlatolasca v četrto nadstropje; zvečer ga med branjem pravljice privijem k sebi in mu zmasiram nogice in hrbet, kadarkoli mi le dovoli. To so moji najljubši trenutki dneva: z dotikom brezpogojno dajati ljubezen in vrednost temu bitju pod mojo perutjo. Kakšen blagoslov! Blagoslov, ki me vsaj enkrat mesečno, na kakšno takšno posebno luno, spomni, da dotik potrebujem tudi jaz. Ja. Izrazito ga potrebujem. In ko govorim o dotiku, ne mislim zgolj na seksualni stik (čeprav bi lagala, če bi trdila, da slednjega ne potrebujem). Govorim primarno o takšnem dotiku, ki priča o bližini.

Moj dragi prijatelj Martin je eden mojih največjih učiteljev dotika. Spoznala sva se dobrih deset let tega, ko sva začela skupaj – jaz kot pevka in avtorica besedil, in on kot kitarist – ustvarjati lahkoten duetni fusion, v kontaktu pa naju še dandanes drži bratska/sestrska ljubezen in najbrž tudi sorodna dvoječevska energija, ki stremi k sproščenosti in filozofiranju. Z Martinom sva si na nek način zelo podobna, v eni stvari pa sva se že od začetka zelo razlikovala: on je zelo dotični človek, ki se ljudi sproščeno dotika in ljubeče masira, jaz pa sem bila na tem področju nehote, nevede precej zadržana. In vse do lani poleti, ko je Jogi (kot Martina vsi kličemo) prišel na obisk, nisem vedela zakaj.

Z Jogijem se navadno za druženje dogovoriva največ kaki dve uri prej. Tako me je tudi tedaj tik pred zdajci poklical in prišel na obisk ravno na prvi dan menstruacije, ko mi je bilo vse odveč. Ni, da se mi ni ljubilo družiti z njim, ampak pritisk v maternici me na te dneve vedno kliče k tlom. To mu povem, nakar mi olajšano reče: »Ma super. Ravno prav, ker tudi jaz danes rabim samo malo *cartanja.« Svarun je bil pred tem odšel na obisk k sosedu, midva z Jogijem pa sva se usedla na moj kavč in objela. On se je naslonil na naslonjač, jaz pa nanj in obstala za dobre pol ure. Vsak trenutek tega objema sem lahko čutila zdravilno energijo, ki si jo z bratom podajava in deliva. Vsak trenutek tega objema sem čutila zdravilnost dotika kot še nikoli poprej. Čutila sem zdravilnost dotika, za katero sem bila dotlej prikrajšana, ker sem dotlej poznala zgolj drugačen dotik, ki je prinašal drugačen izid.

In šinilo mi je, da sploh ne poznam dotika hvaležnosti za to, kar sem.

In šinilo mi je, da sem navajena samo dotika, ki napeljuje k spolnosti.

In šinilo mi je, da zgovorna moč dotika časti LEPOTO moje duše, ki hrepeni po Bližini.

Dotik priča o bližini in bližina je tista, ki jo pogrešam, ko pravim, da sem osamljena.  In se potem počutim krivo, da jo pogrešam. »Saj še nikoli nisem bila tako srečna in izpopolnjena v življenju, kot sem sedaj,« razglabljam, »kako sem torej lahko še vedno kdaj osamljena?« »Saj še nikoli nisem bila zaljubljena v svoje življenje,« nadaljujem, »živim zdaj, ne čakam na maj – in navsezadnje me maj že sam najde, kaj?«

Ampak najde me tudi žalost. Žalost je čustvo, pred katerim sem večino svojega življenja bodisi bežala (ko sem se bala, da me bo sicer zlomila), bodisi se pač predano utapljala v njej (ko nisem verjela v lastno moč). Nikoli ji nisem znala dovoliti, da je, kar je: čustvo, katerega glavna funkcija je sporočiti, da vozimo »rikverc« in ne tja, kamor pravimo, da gremo. Žalost ne more biti dobra ali slaba. Žalost samo je. In je samo zato, da nam podari zavedanje. Opremljeni s tem zavedanjem, jo lahko zatem v ljubezni in hvaležnosti izrazimo, izpustimo na prostost.

Danes jočem, ker so solze način, na katerega se želi moja žalost izraziti. Lahko bi kričala, risala, pela, plesala, boksala blazine, štihala vrt, šla na bosonogi sprehod ven. Lahko bi. Toda danes je žalost izbrala solze. Žalost je resda bridka, ampak jok jo sprošča, jo rahlja. In ko jo dodobra razrahlja razumem, da jok še ne pomeni, da sem zašla s svoje poti. Ne. Žalost mi zgolj pove, kaj hočem. Tako, da mi pokaže, česa nočem. Danes to pomeni, da misli o bivšem partnerju, ki so me spremljale skozi dan, pač niso bile zame podporne glede na to, kam pravim, da želim v življenju iti. To je vse. Žalost ne pomeni, da sem šibka ali slaba ali nesposobna. In ko me žalost spremlja že tretji dan, vržem v kresni ogenj tisto, kar čutim, da me v tej žalosti ne podpira več.

»Zakaj sem sploh žalostna?« se sprašujem.

Ker ljubim nekoga, s komer si v resnici ne želim biti? Res, veliko ljubezni čutim do mojega nekdanjega partnerja. Ljubezni, hvaležnosti, strasti. Hkrati pa si ne predstavljam življenja ob njem, življenja z njim. Sem torej žalostna, ker ga imam rada? Ne. Žalostna sem zaradi pričakovanj, ki jih imam od te ljubezni.

Zato se odločim. Svečano. Spontano. Da bom odslej ljubila brez pričakovanj, brez zadržkov in brez garancij. Da bom ljubila, ker sem polna ljubezni, ker sem vodnjak ljubezni, ker sem izvir ljubezni. Ljubila bom, ker je to tisto, kar lahko dajem. In vržem v kres pričakovanja o ljubezni. In se usedem v molitev, z roževcem v eni roki, v drugi pa z žadom. Prižgem svečko. Diham. In čutim ljubezen, ki se pretaka v meni. In čutim žalost, ki se poslavlja od mene, ko pravim, da v zameno za svojo ljubezen nočem nič. Ljubim, ker sem vodnjak ljubezni. Ne ljubim, da karkoli dobim v zameno. Nič ne more zamenjati ljubezen, ki jo dajem. Nikogar ni, ki bi me lahko napolnim. To počnem že sama.

In osamljenost? In dotik?

Ko se počutim osamljeno, se nič več ne počutim krivo. Ko potrebujem dotik, se objamem.

In Beltane?

No, samo to bom rekla: nikakršno naključje ni, da je potreba po čiščenju zastalih stvari iz prejšnjih odnosov prišla ravno sedaj, ko se odpira maj. Maj je namreč mesec ljubezni in seksualnosti brez kakršnihkoli moralnih zadržkov, Beltane pa časti poroko dveh nasprotij. In v čast te poroke sem včeraj zvečer naredila majčken mlaj. Uporabila sem svojo paličico in nanjo zavezala tri trakce treh različnih barv s svojimi simbolnimi pomeni: rdečo za življenjsko energijo in strast; oranžno za božansko kreativnost; zeleno za zdravljenje srčne čakre. Nato sem vrvice, ki predstavljajo ženski princip, poročila z paličico, ki predstavlja moški princip, tako, da sem jih ovila okrog in okrog in se medtem ljubeče osredotočala svojo na svojo namero, ki služi v najvišje dobro vseh in jo šepetala v nočni zrak, oplemeniten s polno luno.

Pa je prišel ritualček, čisto organsko.  In tako bodi, če nikomur ne škodi.

beltane