BOJEVNICA ALI ŽENA? Obe ali nobena?

IMG_20181216_110127_630

Foto: Draga Iva  Ljubezniva

Več kot teden dni že čutim, da me narazen vlečeta dva pola, in danes z veseljem sporočam, da sem ju uspela razmagnetiti.

Več kot teden dni sem se nekje globoko v sebi počutila napeto; napeto in obglodano. Seveda, življenje sem še vedno furala naprej – in to sila uspešno, če lahko pripomnim, saj sem ravno v preteklem tednu preskočila ovire, ki so me leta predtem plašile in milne balončke strahu počila, da so se razblini pred mojimi očmi – ampak nekje v sebi sem čutila nemir. In ta nemir se je tudi tokrat manifestiral tako, da sem pozabila na preprosto in pristno radost, ki mi jo sicer nudi zavedanje: da živim; da živim v čudovitem, funkcionalnem telesu; da imam okrog sebe ogromno ljudi, ki me podpirajo in berejo; in nenazadnje, da sem lahko mama mojemu najljubšemu petletniku vseh časov. Preprosto pozabila sem – in pozabila sem, ker sem globoko v sebi igrala vlogo mirovnika med dvema poloma, ki ustvarjata to Tamaro, ki smo ji priča tu in zdaj.

Prvi pol suvereno zavzema bojevniška princesa. Jaz to neustrašno amazonko, ki se z neštetimi življenjskimi izzivi pogumno spopada in je pripravljena za višje dobro tvegati svoje udobje, kot tudi zaloge energije, imenujem Xena. Drugi pol v meni pa zavzema boginja romantične ljubezni, Ginevra po domače, ki se sicer še vedno zelo dobro zaveda svoje moči, zaveda pa se tudi, da ji je ni treba nikomur dokazovati. Najraje je popolnoma zleknjena v žensko esenco in iz nje bi mi z lahkoto pričarala mirno, udobno življenje (po katerem tudi hrepenim), v katerem uživam v vlogi žene svojemu moškemu in mame svojim otrokom.

Ta dva pola sta med seboj sicer zelo različna, toda oba sta moja. Oba imam rada, predvsem pa si oba želim živeti.

Uživam, ko Xena v meni nikogar ne potrebuje. Ko uživa v svoji samoti in si ne zna predstavljati, kako bi v že tako poln urnik umestila čas še za nekoga, ki si ga Ginevra v meni tako želi. V resnici se kot Xena sprašujem, ali bi si sploh želela vzeti čas in energijo za enega posameznika, saj je moje poslanstvo rešiti ves svet in to je gotovo bolj pomembno od vsakršnega odnosa, mar ne? 

Spomnim se, kako je Xena zadnjič svoji prijateljici, ki v ljubezenskem odnosu nehote pestuje ranjen ego svojega moškega, ljubeče držala prostor, nemudoma za tem, ko je odložila slušalko, pa si je oddahnila in se zahihitala: »Hvala bogu, da se meni ni treba s tem ukvarjati. V bistvu … nikoli več se nočem s tem ukvarjati. In se tudi ne bom. Če bom še kdaj s kom, bo to odrasel moški, ki ima svoje sranje pod svojo streho in ga ne tišči meni, ker mu pač ni všeč, kako smrdi. Ampak, ker takšnih moških gotovo sploh ni, lahko v miru rešim svet.«

Ginevra Xeni nasprotuje. Noče se boriti ne za svet, ne proti svetu. Noče se boriti, pa pika. Ginevra se hoče v miru predati tistemu, kar je njeno za sprejeti. In prejle, med mešanjem granole in poslušanjem pesmi Alanis Morrisette, ki sem jih poslušala pri sedemnajstih, se je povsem nenapovedano zgrudila na tla pred menoj in skrhano izdavila: »Ne morem več! Potrebujem objem.«

Preden sem uspela odgovoriti, je že vmes posegla bojevnica.

»Kako prosim?!« se namrdne. Pogleda jo zviška, kot bi bila pravkar uzrla najostudnejšo stvar, kar jih je kdaj videla – ali pač pod svojo streho zavohala sranje, ki ne pripada njej – in se oprezno dotakne svojega meča, ki počiva v nožnici njenega desnega bok. Oddahne si. Meč je še vedno tu. Ta izraz svetoskrunske ranljivosti ga ni uspel uničiti.

Potem pa zaslišimo. V daljavi strahotno buči. Zloglasno šumi. In moje vesolje se trese.

Plaz.

Kamni neizrečenih molitev padajo vsevprek. Kamni nepolaščenih hrepenenj iščejo svojo svobodo.

Plaz resnice.

Si mar upam priznati, da sem lahko hkrati neodvisna amazonka, ki za svojo srečo ne potrebuje nikogar, in mama in žena, ki potrebuje objem večkrat na dan in se tega ne boji izraziti?

To, da potrebujem objem, ne pomeni, da nisem srečna; sploh ne. Četudi se še vedno kdaj pa kdaj ujamem v lastne drame, ki mi življenje naslikujejo tako smrtno resno, da mi nemir zleze v kosti, svoje življenje naravnost obožujem: dala bi mu pet zvezdic in pol od petih možnih, pri čemer bi tisto polovičko natkale moje že uhojene sanje. To, da potrebujem objem, ne pomeni, da potrebujem tolažbo; sploh ne. Bila je kar konkretna lekcija, ampak potolažiti se znam zdaj sama – kakor se znam tudi sama sebi prikloniti za pogum, da sem si drznila izbrati takšno življenje in v njem vztrajati.

In s tem, ko povem, da potrebujem objem, svetu še ne dajem zeleno luč, da me pomiluje. Ni me treba pomilovati, ker nisem izbrala življenja, ki bi si ga zame želela moja mama.

Zadnjič sem nekomu povedala, da sem mama samohranilka od drugega meseca nosečnosti, pa mi je rekel: »Ti pa si bojevnica!«.

Sebe nisem nikoli imela za bojevnico, čeprav vem, da me drugi imajo. In vem tudi zakaj. Saj ne rečem, najbrž imajo prav. Xena včasih kar bruha iz mene kot nabrit vulkan, kar pomeni, da sem nedvomno tudi bojevnica. Ampak to še zdaleč ni vse, kar sem. Da sem bojevnica, še ne pomeni, da pod kožo nisem več krvava – četudi je res in prav rada priznam, da se še meni kdaj zazdi, da prav čutim, kako mi izpod kože rastejo bodice in mi iz ust pričenja štrleti oster jezik, ki ozračje bogati s samimi pikantnimi. Ampak tudi če so ta teden zares začele poganjati, bodic danes več ni in oster jezik se je tudi skril nazaj za zobe; danes sem spet samo človek. Človek, ki rabi objem, ne tolažbe. Človek, ki rabi objem samo zato, da se med dajanjem in prejemanjem ponovno vzpostavi ravnovesje.

»Pa saj imaš Svaruna! On ti ja srce polni štiriindvajset ur na dan!« slišim večkrat.

In res mi ga. Blagoslovljena sem s tem otrokom. Obožujem biti mama. Ampak odnos starša do otroka je še vselej zelo pogojen z mojim dajanjem, ker bi bila sila neodgovorna mati, če bi od svojega otroka pričakovala, da mi drži prostor kot jaz to počnem zanj. Kar pravim, je samo, da bi mi navkljub tej ljubezni, ki je v mojem srcu ne manjka, včasih zares prav prišla še prisotnost nekoga, ki je sposoben poslušati in sprejeti brez da bi pri tem še brcal z desno nogo po zraku, žvenketal z vilico v levici in si v usta tlačil velik kos kruha z avokadom, medtem ko me prosi za kakav. Kar pravim, je samo, da sedaj sprejemam, da si želim prisotnosti nekoga, ki je sposoben poslušati in sprejeti brez občutka, da mi mora še karkoli drugega dati, kot le ta čas, ki mi ga že posveča. Kar pravim, je samo, da vnovič ozaveščam vse, kar si še želim zase. In ko se tako potihem, nalahno odpiram medeni tišini sprejemanja vseh dobrih stvari, Xenin glas votlo prestreli moj mir: »Ni šans, #%&$! Kaj si pa ti misliš?! Pravkar si se sveto zavezala, da boš šest mesecev krepila disciplino, zdaj pa sanjariš »o nekom, ki ti bo lahko držal prostor«. Mislim, kakšen bulšit je zdaj to?! V teh šestih mesecih te čaka mali milijon stvari in ljupček te bo od vseh samo odvračal – saj sama veš, kako si vsakič znova na lepe oči pripravljena skočiti na glavo!«

Tedaj Ginevra zgroženo vzklikne: »Sabotaža! To je vendar sabotaža … «

»Sedaj ni čas za nesmiselnosti. Sedaj ni čas za nič drugega kot delo na projektu, o katerem sanjamo zadnje leto. Čas je za akcijo!« odločno prekine Xena in v desnici zavihti meč visoko nad glavo.

»Nesmiselnosti?!« zajema sapo Ginevra, »kako si lahko tako okrutna?! Vse, kar si želimo, je samo malo ljubezni in nežnosti – in ta nam bo kvečjemu dala krila za polet iznad odgovornosti in skrbi.«

»Poleg tega pa se prihodnje leto odpravljamo na pot. Zadnja stvar, ki si jo želimo, je, da bi nas kdo vlekel nazaj.«

»Ah, kje je še to. Do tedaj se lahko še trikrat obrne ta svet. Menda nas ne misliš stradati bližine še nadaljnjih šest mesecev, da bi tvoj siloviti načrt uspel?«

Ju gledam. In razmišljam. Ja, obe sta jaz. Hkrati si zares želim ljubezni in hkrati se bojim, da bi mi, tako kot vsakič doslej, posrkala vso življenjsko energijo in fokus. Hkrati se želim predati in hkrati se bojim, da ni takšnega, kakršnemu bi se želela predati.

Ju gledam. In razmišljam. Medtem me ščipa v levem jajčniku. Hja, gospa ovulacija. Gospa, čigar najljubše opravilo je ukrasti tisto skrivnostno škatlico na dnu morja, iz nje stresti vse pobožne želje, ki jih Ginevra čez mesec notri spravlja, in gledati, kako gospodični tekmujeta, katera bo nabrala več želja. Ginevra nabira, ker bi rada verjela v ljubezen, Xena pa zato, ker bi rada upanje v kali zatrla.

Ju pokličem predse in pokleknem k tema dvema malima deklicama: »Punci, mislim, da je čas, da postaneta vedve prijateljici. Jaz sem prijateljica z obema, a glede na to, da si ta dom delimo vse tri, je čas, da tudi vedve pričneta med seboj sodelovati, se vama ne zdi?«

Xena pogleda vstran. Ginevra se namršči, ampak ne umakne pogleda.

»Ne glede na to, kako se vedve vidita med seboj, pa vama jaz povem, da si v resnici niti nista tako zelo različni med seboj. Če nič drugega, imamo skupno to, da si želimo vse najboljše zame, je tako?«

Fantastičen dan za zakopavanje bojne sekire med tema dvema sem izbrala, ni kaj. Moje telo je izmučeno, ker ga je Xena včeraj do enih ponoči gnala, in to je odlična novica, saj tako bojevnica nima moči, da bi se upirala tistemu, kar sledi.

Usedemo se v krog. In pokadimo pipo miru: jaz, Xena in Ginevra. In v tistem čutim, kako moj levi jajčnik čisto novi potencial v življenje izstreli. Sedaj ni več vprašanje: “Bojevnica ali žena?” Kajti ena ni nobena in tri smo ves svet in hkrati samo – ena.

*

Pripis: V zadnjem času sva s Svarunom popolnoma padla v starodavne legende o Merlinu in kralju Arturju in zato je v mojih tekstih trenutno moč najti malce več srednjeveške, starinske retorike; kaj naj rečem, očitno mi trenutno dogajajo stvari, povezane z meči – in njihovimi nožnicami.

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Moški, ki tečejo z zdravilkami

couple1

Obožujem Instagram. Ker rada gledam lepe fotke. Ker rada prebiram o življenju, kakršno je. Ker se lahko povezujem z ljudmi, ki imajo podobne zvezde v očeh. Ker tamkaj najdem vedno polne košare navdiha. In tik preden sem danes začela z delom, sem na Instagramu našla tale zapis Mokshe Devi Sunshine, ki me je povsem začaral. Zelo, zelo, zelo redko se mi zgodi, da ob nekem teksu začutim: “U, to pa moram prevesti v Slovenščino!”. Ne maram prevajati, ne gre mi dobro in na faksu sem navkljub zelo skuliranim profesorjem vedno trpela pri prevajanju. Ampak določeni zapisi pa čutim, da morajo biti na voljo tudi v našem ljubem maternem jeziku; taka je pesem Lise Citore Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, ki sem jo prevedla maja; in tak je tale zapis, ki ga lahko v originalu najdete tukaj

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu klicu, svojemu poslanstvu, lahko povezavo med njima neguje samo tako, da ji sledi … predvsem pa, da ustvarja in drži prostor, v katerem se ona počuti varno, da nadaljuje svojo pot.

Včasih se zgodi, da mora moški zaradi tega spustiti svoj egoizem, spet drugič pa lahko na tej poti, po kateri stopa ob njej, najde tudi lastno zdravljenje – in to ne vedno na najbolj nežen način.

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu klicu, tako da deluje v smeri zdravljenja ran iz kolektivne ženskosti, je njegov DA njej hkrati tudi DA višjemu namenu v življenju, ne samo gradnji hiše in vzgoji otrok. Njuna zaveza je tukaj še za mnogo več kot zgolj za izpolnjevanje klasičnih stereotipnih spolnih vlog.

Tak moški sprejme delo nekoga, ki bo svoji ženski stal ob strani in jo ulovil, ko ta ne bo več zmogla transformirati bolečine sveta. Tak moški bo sčasoma sprejel tudi drugačno obliko spolnosti – glede na to, da je zdravljenje na področju spolnosti ena izmed najpomembnejših poslanstev ženske, ki je globoko v sebi zdravilka. To zanj pomeni, da se bo učil zaobjemati počasnost, mehkobo, zdravljenje, učil se bo držati prostor nekomu in/ali preusmerjati svoj lastni ogenj; učil se bo biti prisoten ne samo zavoljo sebe, marveč celote.

Kajti ko moški izbere žensko, ki si želi svobode, lahko to svobodo dosežeta samo skupaj … še prej pa mora za seboj pustiti svojo narcisoidno naravo in pot svoje ženske prepoznati kot svojo lastno pot do svobode.

Ko moški izbere žensko, ki je mogočna, niti on ne zmore več bivati v svoji majhnosti ali potlačenosti. S tem, ko izbere, da se bo resnično podal na življenjsko pustolovščino z njo, hkrati sprejme odgovornost služenja dobrobiti vseh moških tega planeta, čeprav morda res deluje zgolj v ozadju. Ampak. V tem ozadju ji postilja z varnostjo – v tem ozadju jo čuva pred zahrbtnimi napadi njegovih lastnih ran, ki bi jo hotele prisiliti v podrejenost, submisijo njemu.

Ko moški izbere žensko na podlagi občudovanja njenega sijanja in modrosti, naj bo temu moškemu jasno, da se ne bo več dolgo mogel oklepati svoje manjvrednosti, zaradi katere bi si morda sčasoma zaželel zmanjšati njen sijaj … in vse to iz strahu, da bi jo moral deliti še z ostalimi.

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu poslanstvu, se ne boji več naslednjih besed: spoštovanje, ponižnosti, predaja. Ne. Raje kot strah si bo hvaležno in polnega srca izbral to božansko pot, ki jo bo prehodil s svojo žensko, zdravilko.

Ta ženska bo – v kolikor bo nekoč res primorana izbirati – vedno izbirala v imenu dobrobiti vseh žensk … in tako bo raje izbrala, da svojo pot prehodi sama, kot da bi se ji odpovedala zaradi njega. Kajti zaveda se neskončno močne podpore, ki jo lahko dobi ob moškem in od moškega … ki jo obožuje.

~ Moksha Devi Sunshine

mi že slediš na instagramu.png

Ko zasledujem svoje udobje, me dan nagradi

 

DSC_2488

Res! Včeraj zjutraj sem se počutila nergavo, že nekaj dni pred pa sem bila nekoliko zadirčna in napeta. In s kupom stvari, ki bi jih morala narediti, bi se takšna prav z lahkoto ujela v tisti akcijski pogon, brez da bi pred tem napolnila svojo kupico. Ampak potem … potem sem se odločila najprej poskrbeti za svoje udobje. Svaruna sem za nekaj uric peljala k moji noni in ko sem se vrnila sem izklopila telefon in internet. Prižgala sem čudovito pesem, ki nam jo za vsako dobro jutro posebej namiksa naša draga Metka – in plesala in skakala in se zvijala in se potila dobrih petnajst minut. Potem sem dobrih štirideset minut delala jogo. In potem sem petnajst minut meditirala. In potem, dragi moji, potem se JE DAN ODVIL PO MOJE! Tako …

Morda se vam bo zdelo smešno, ampak šele ko sem nedolgo tega v nekem astrološkem članku prebrala, da moji luni v raku ogromno pomeni udobje, sem začela premlevati, ali je temu res tako.

Udobje?

Nikoli nisem zares razmišljala o njem.

Udobje?

To, da mi nič ne manjka. To, da se lahko sproščeno zleknem in skozi svojo membrano ženske esence prepuščam vse užitke k sebi. To, da se imam v tem trenutku tako fino, da ne razmišljam ne o prejšnjem in ne o sledečem, ampak preprosto srkam to, kar je.

Udobje.

Začela sem se zavedati, da se v svojem dosedanjem življenju nisem kaj prida posvečala svojemu udobju. Začela sem se zavedati, da sem očitno prav zgledno posvojila mantro naših sloven(celj)skih prednikov, da je treba v življenju pač malo potrpeti, stisniti zobe, zamižati na eno oko. In začela sem se zavedati, da sem mnogokrat kljub temu, da sem opazila, ko mi nekaj ni bilo udobno in vedela, kako bi lahko to popravila, raje preprosto zamahnila z roko in si zamrmrala: »Ah, saj ni važno.«

No, važno ni bilo do pred dvema tednoma.

Tistega dne je na obisk prišla prijateljica Špela. Skuhali smo kosilo in se vsi trije posedli za mizico v naši ljubki majceni kuhinjici. Jaz sem usedla na svoje ustaljeno mesto – na stol, s katerega vedno visi vsaj kakšna vrečka plastičnih smeti. Tistega dne so na stolu kraljevale kar tri nabito polne vreče, ker se mi v preteklih dneh očitno ni preveč ljubilo do ekološkega otoka, in ko sem se usedla, je v moj hrbet prav predrzno rinila svojo bulo ena izmed plastičnih vreč. To sem seveda nemudoma zaznala, a prav tako nemudoma sem nato v svojih mislih najbrž pritisnila gumb za avtomatiziran odziv in po tekočem traku zamahnila z roko in si malodušno zamrmrala: »Ah, saj ni važno, bom že potrpela. Saj bom tukaj samo kakih deset minut.«

Tedaj pa se je moja ženska duša, moja attha, ki se polni z užitkom, uprla in zaprepadeno zaklicala: »Ja?! In kakšnih deset minut bo to, če te ta vreča tako nesramno tišči v hrbet, da se počutiš popolnoma neudobno?!«

Postala sem.

»Uh, tole je pa skrajno neudobno,« sem, princeska na zrnu graha, suvereno pripomnila, vstala in odnesla smeti pred vrata stanovanja. In bila ob tem sila ponosna nase. Ker sem se odločila zase in za svoje udobje. Ker mi ni treba trpeti prav ničesar. In ker je vsak trenutek portal do brezčasnosti užitka. Mhm!

Veste, v trenutku, ko se je moja attha odločno uprla neudobju in mi pomolila tisto retorično vprašanje v zvezi z naslednjimi desetimi minutami, mi je postalo kristalno jasno, da si nedvomno želim, da bi bilo nadaljnjih deset minut udobnih. In ne samo, da si želim udobnih nadaljnjih deset minut – želim si udobja na vsakem svojem koraku. In upam si trditi, da sem precej prepričana, da sem se tedaj, v tistem trenutku, odločila, da bom vedno in povsod skrbela za svoje udobje.

No, in potem.

Danes zvečer sva se vozila mimo Lipice domov po poti, ki je potihem tudi razlog, da se naključnega obiska Sežane vedno tako razveselim, ko naju je zametlo. Sredi novembra. Saj, nona me je že popoldan svarila (eno njenih najljubših opravil – in mojih alergenov), da pada golomraznica. Saj, dva dni že diši po snegu. In sedaj je res prišel, prvi sneg. Sredi novembra.

Medtem ko je Svarun z zadnjega sedeža navijal in lovil snežinke na jezik, so mene preplavljali mešani občutki. Seveda se mi je zdel prizor skozi okno naravnost čudovit in radostno sem podoživela tisto slastno nebeško tišino in spokojnost, ki na Zemljo naseli skupaj z zapadlim snegom; hkrati pa mi ob misli na zimo stisne pri srcu, ker me sneg spominja na tisti moker mraz, ki se ti zažre do kosti in prav pošteno popljuva vse moje predstave o zimski idili. Zime nisem nikdar prav zares marala, ampak odkar sem mama temu vilinčku, ki je k meni najbrž smuknil naravnost iz Narnije – tako obožuje zimo in sneg in mraz – se jo učim tolerirati in na trenutke tudi že ljubiti. To izgleda tako, da se ob misli na zimo zimo belo ne spomnim več na mokre noge in ledene prste, ampak na Svarunovo radost in navihanost na snegu.

Svarun je zaspal medtem ko sva se vozila domov in potlej sem ga kot običajno skušala nesti do najinega stanovanja v četrtem nadstropju, ampak danes me je desno koleno zares glasno opomnilo, da deček postaja pretežak zame. Zato sem ga nekje v drugem nadstropju spustila na tla, da se je predramil, in vodila do najinih vrat. Tam se je mirno, ampak povsem neprisotno sezul in usmerila sem ga v spalnico, da se je ob svetlobi solne lučke zabubil pod debelo zimsko pregrinjalo. Kadar je tako, da se predrami iz spanca, mu vedno zapojem kakšno iz našega nabora uspavanko, ki mu pomagajo ponovno potopiti se v globok spanec. Danes je iz mene sama začela vreti He yama yo, čudovita tradicionalna mantra severnoameriških Indijancev iz plemena Lakota, ki se pomirjujoče ponavlja in s tem ustvarja nek pristen občutek varnosti.

He yama yo wanna henne yo

He yama yo wanna henne yo

Wahi hi yayhana he he he yo

Wahi he he he yo wahi

Pojem. In opazim, da vmes razmišljam o tem, ali se mi bo, ko Svarun ponovno trdno zaspi, res še vedno ljubilo enkrat v avto po vse vreče, ki sem jih prej pustila doli; zdaj bi se mi morda še ljubilo, toda če bo to trajalo v nedogled, mislim da v prid moji angažiranosti ne upam dati roke v ogenj.  Pojem. In opazim, da je v meni tendenca po pospešku; najraje bi prevrtela ta trenutek naprej in izkoristila voljo, da grem v tem snegu in mrazu še enkrat v avto in privlečem vse torbe domov. Pojem. In opazim, da nisem v tem trenutku. Tedaj pa mi šine.

»Tamara, poješ!« se oglasi znotraj mene, »počneš tisto, kar počneš najraje na svetu. Počneš tisto, o čemer podnevi in ponoči sanjaš že kakih osemindvajset let. Se spomniš male Tamarice, ki je najraje vandrala naokrog z mikrofonom in kasetnikom in se snemala, medtem ko je pela Tajčino Hajde, da ludujemo ove noči

Seveda se spomnim. Na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje male Tamarice, ki si je želela samo in preprosto – peti. In na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje odrasle Tamare, ki je iz Indije prišla neomajno odločena, da se nauči igrati kitaro, uglasbi vse pesmi, ki so tedaj vrele iz nje, in se zares v polnosti končno preda glasbi. Kitaro sem si nemudoma po prihodu iz Indije za zadnjih 330 evrov tudi zares kupila in sprva sem bila zelo vztrajna pri učenju, toda vesolje je imelo zame druge načrte; čez nekaj mesecev sem zanosila in dala moje petje povsem nonšalantno na stranski tir.

Vesolje je imelo zame druge načrte in sedaj vem, zakaj. Šest let nazaj nisem bila niti slučajno pripravljena ustvarjati glasbo, ki si jo od nekdaj želim predati svetu; pomislite, živela sem z samimi glasbeniki, pa si pred njimi nisem upala niti ust odpreti v strahu, da bi se mojemu petju posmehovali, ga skritizirali, ali celo huje – popolnoma ignorirali. Ja, šest let nazaj sem bila še popolnoma ujeta v manjvrednostnem kompleksu, svetlobna leta stran od svoje avtentičnosti in preprosto prezaposlena s tem, kar si drugi utegnejo misliti o meni. Živela sem navzven, za tisto, kar se vidi/ sliši/ voha odzunaj in pojma nisem imela o medici, tej blaženi zadovoljnosti s seboj in svetom, ki prihaja odznotraj.

Ja, šest let tega je bilo pač drugače. Danes pa je tako, da v plašču ležim na postelji poleg Svaruna in mu pojem uspavanko, medtem ko moja desna roka zaščitniško počiva na njegovem ramenu. Pojem in sem z mislimi nekje drugje. Vem, da me čaka še pohod v mraz in sneg, zaradi katerega se že zdaj tresem, in vem, da bi se temu najraje izognila, toda ker ne vem kako, mi je neudobno že sedaj, v razmišljanju o tem podvigu. Tedaj pa mi ponovno šine.

»Hej, kaj ko bi preprosto uživala v tem trenutku? Kaj, ko bi našla udobje v tem trenutku in ne razmišljala o tem, kako bo čez pet ali deset ali petnajst minut tam doli na mrazu? Nenazadnje počneš tisto, kar najraje počneš.«

»Da bi našla udobje v tem trenutku, kaj?« me premami misel, »navsezadnje res pojem ves dan in pravkar mi je ponujena še ena priložnost, ko lahko z glasom dobro denem … no, prav, pa poskusimo.«

Izdihnila sem pričakovanja; o tem, kdaj bo Svarun zaspal, o tem, koliko volje bom imela skakljati po snegu in mrazu. Izdihnila sem vse, kar me držalo izven tega trenutka. In nato sem zapela. Iz srca. Žametno. Sočno. Doživeto. Zapela sem in začutila, kako udobna je v resnici ta sproščenost, ta razbremenjenost, ki me je preplavila. Zapela sem in začutila, kako me pesem mehča; fizično sem postajala mehka in voljna in zadovoljna. Zapela sem in dovolila, da me užitek preproste radosti napolni od glave do peta.

In sedaj sem ponosna nase. Naredila sem korak v smeri svojega udobja. In udobje … udobje je tisto, ki me zmehča, da lahko sploh začutim užitek ob tem in onem in vsem, kar počnem.

Ker sem zasledovala svoje udobje, se je dan odvil po moje. Lahkotno sem pristopila k vsemu, kar me je čakalo, potrpežljivo pristopila k vsem, s katerimi sem preživljala čas, in se v svoji koži počutila optimalno udobno. V zadnjih izdihljajih, po tem, ko je Svarun končno spet zaspal ob moji uspavanki, pa me je dan bogato nagradil, saj mi je nanudil navdiha za tale zapis, ki ste ga pravkar prebrali. Hvala vam.

Just a reminder_ (1)

Ritualčki, moji cukrčki

20181111_151115_8179

Kava; ja, prava kava.

Piškot; prvi v seriji, ker so bile pač te prasadam paličice božansko dobre, to se pravi dovolj dobre za bogove – in boginje.

In tale nasmeh, ki ga je ujela ljubezniva fotografinja Iva.

Ta nasmeh zrcali moje počutje ob vsakem ritualčku, ki si ga namenim. Ta nasmeh zrcali užitek – blagoslovljen, sproščen in srečen trenutek.

Že leta nazaj sem govorila, da bi rada v svojem življenju čutila več svetosti, kot sem jo imenovala. Saj veste, pomenskih, prisotnih, zadovoljnih, čarobnih, svetih trenutkov, ki ustavijo čas in nas v vsem tem vrvežu življenja spomnijo na brezčasje našega pravega jaza. Ampak dokler sem bila prostovoljno ujeta v prepričanju, da moram to storiti, da moram ono narediti, da moram vse opraviti preden si vzamem čas, ki ga je na svetu itak vedno premalo, mi ni uspelo najti tiste svetosti. Čudno? Niti ne.

Tudi če sem se že davno odločila v prid svoji ustvarjalni svobodi, tudi če sem že davno suvereno zavila na svojo pot, sem po njej še vedno stopala na edini tedaj meni znani način: tako, da sem se grebla za denarjem in uspehom in priznanjem. Pehala sem se za nekimi posvojenimi predstavami o tem, kako in kdaj in kje bi nekaj moralo biti. Pa sem mislila, da sem svetlobna leta stran od materialistke. Ampak je že tako, da nas navidezna nedosežnost tistih posvojenih iluzij o tem, kako (in koliko) bi nekaj moralo biti, pahne v obsedeno razmišljanje o pomanjkanju, kaj?

Povejte mi, kaj mi bo svoboda, če so moje misli še vedno ujete? Ujete v majhno škatlico, kjer se biznis dela samo in izključno tako, kot nam patriarhalna družba od nekdaj narekuje, zapoveduje? Takšna svoboda je vredna pol fige v žepu, pa prav nič več.

Vsa ta leta, odkar sem začela ustvarjati al-Iksirjeve dobrote, sem preživela v izključno moški energiji – v energiji delovanja, kjer ni časa za počitek in užitek. To pretirano gledanje na svet skozi oči moškega v meni me je izsušilo, izpilo, opustošilo, medtem ko je ženska v meni ves čas potihem, šepetaje vedela, da je življenje še kaj več kot delovanje.

Ženske znotraj vseh nas vedo, da je življenje še kaj več kot delovanje. 

Si mar vzamemo čas, da jim kdaj pa kdaj prisluhnemo? Mar zaslišimo njihovo šepetanje vsakič, ko se zalotimo, da hitimo – ne hitimo, šprintamo s tisto štafeto v roki od enega opravka do drugega?

Jaz sem svojo dušo, svojo attho, zares zaslišala šele, ko sem se popolnoma izmozgana zgrudila, dvignila belo zastavico in zasopla od nemoči in frustracije; frustracije, ker sem globoko v sebi vedelane samo, da se da živeti bolj lahkotno – od mene kot ženske je pričakovano in meni kot ženski je namenjeno živeti bolj počasi, bolj sproščeno, bolj uživaško. 

Ko sem se na tleh, z belo zastavico v roki, odločila prisluhniti ženski znotraj mene,  mi je zatrdila, da se mi ni potrebno boriti, saj me bo ona krila, in da mi ni treba več brzeti, saj imam bojda na voljo “ves čas na svetu”. In res. Nenadoma sem imela dovolj časa za vse in še za RITUALČKE. Ritualčki, ki bi jih nekoč opisala kot “brezplodni trenutki uživanja”, so moje trenutke posipali ravno s tistimi pisanimi cukrčki, po katerih sem hrepenela zato, da bi se počutila bolj živo, bolj žensko, bolj žlahtno, bolj žmohtno: s pomenskostjo, prisotnostjo, zadovoljnostjo, čarobnostjo.

Včasih je za to potrebno, da samo prižgem svečico medtem ko delam. Spet drugič moja ženska duša, moja attha, želi posebno glasbo in določen ambient, točno tisto, po navdihu izbrano eterično olje in še češnjico na vrhu tega trenutka.

In zakaj sem se sploh odločila obremenjevati se s svečico in glasbo in eteričnimi olji in češnjico na vrhu torte?

Tudi jaz sem se dolgo spraševala, zakaj. Natančneje, spraševala sem se vsa tista leta, ko sem hitela in drvela in si medtem želela več svetosti, več preproste in pristne ČAROVNIJE v svojem življenju. Zakaj? Zato, ker mojo žensko dušo napaja užitek. Užitek je lahko  seveda marsikaj. Je v miru in tišini gledati sončni vzhod in zaplesati na glasbo, ob kateri nam vztrepeta srce. Je na ves glas pripevati melodiji, ki odzvanja iz zvočnikov in negovalen pogovor s prijateljico. Je obešanje perila, ki nam prijetno diši in obredno sežiganje tistega kosa oblačila, ki nas venomer tišči. Je smuk v kup jesenskega listja in horuk na vrh hriba, kjer se nam odpira bajni razgled. Je zavestno samozadovoljevanje na posebej zaspano jutro in je tista tortica iz bližnjega kafiča, ki nas malodane pahne v nezavest. Je meni to, tebi ono. In tu je zato, da ga izkusiva.

Užitek. Ritual. In povezava med njima?

Užitek postane ritual, ko mu namenimo čas. Ko si zavestno izklesamo tiste trenutke zase in za svojo prisotnost, zadovoljstvo, užitek, čarovnijo, pomenskost; ko vlagamo vase, ker se zavedamo, da je vlagati vase dolgoročna, modra in najbolj trajnostna naložba, kar jih lahko naredimo. Me, ki se zavedamo, da smo same odgovorne za vse svoje: svoje življenje, svoje počutje, svoje odnose, svoje sreče in nesreče.

In zato me, ki nam v srcu tli ogenj odgovornosti zase, tudi vemo, da nameniti nekaj trenutkov sebi in svojemu užitku ni luksuz. Ni luksuz, se ob njem lahko precej luksuzno počutimo. Kar dajmo se. Ker ta luksuz je naša pravica. In je naša dolžnost, do same sebe in do sveta, v katerem živimo. Dalaj Lama je nekoč dejal, da bodo svet rešile zahodne ženske. Tega pa ne moremo storiti prazne, izmozgane, bledikave, jetične. To bomo storile polne, prikipevajoče in s tisto s tisto zdravo rdečico, ki nam jo vsaka izkušnja užitka pahne na naša lička.

In ker mojo žensko dušo, mojo attho, napaja užitek, si bom užitek vsakodnevno večkrat pričarala, ne glede na to, kje se nahajam in kakšno življenje živim.

P.S. Morebiti še ena opomba za vse, ki se lotevamo ritualčkov, torej posvečanja časa sebi in svojemu užitku?

Užitek je tak, da se ne konča. Nima točno določenega začetka in konca, veste, on se kar nadaljuje. Užitek ni daljica, je premica, ki se je od nekdaj bila in za vedno bo. Užitek se je začel že zdavnaj in sega v neskončnost, in večkrat, ko si bomo same odredile čas za nas, za našo užitkarsko premico, lažje bomo užitek čutile tudi v vseh trenutkih vmes. Ha! In tako postane vse naše življenje ritual in tako postane vse, kar počnemo, pomensko, pristno, zadovoljivo in čarovno. Sveto, po domače povedano.

You're beautiful!(2)

Več o mojih ritualčkih in užitku lahko zaenkrat izveste v sklopu izobraževanja 44 korakov do izvira fontane obilja, kjer vse udeleženke prejmejo moj enotedenski program Rituali iz ženske esence, juhej! Prijave so še možne.

Kar si zaslužimo in kar si zaslužimo

soy

Tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. A mi sledite?

Zadnje čase mi ni težko ljudem povedati, kako sem, saj postajam vedno bolj (ja, še bolj) odkrita. Ni, da se že vidi skozme. Ne. Čutim pa, da sem razgaljena. Ker dovolim, da moje srce počiva na moji dlani. Popolnoma ranljivo. In doživlja obilje vsega kar je, tako sopran, kot bas, tako polet, kot padec.

Tako dobro, kot se počutim sedaj v svojem življenju, se nisem še počutila. Tako pomirjena, kot sem sama s seboj in vsem, kar je, nisem bila še nikoli. In to me dela srečno. To me dela živo. To me dela navdušeno nad vsem, kar se dogaja – pardon, nad vsem, kar dogajam. In to me dela polno, da lahko dajem in dajem.

Ljudem okrog sebe z lahkoto povem, da sem srečna. Počasi tudi tistim, v katerih očeh vidim, da me iz svojega oklepa prepričanj ali pač svojega lastnega pomanjkanja pomilujejo v gotovosti, da mi nekaj manjka. Ljudem povem, da sem zadovoljna s svojim življenjem, kakršno je. Da si ne želim, da bi bilo moje življenje v tem trenutku karkoli drugačno; niti na področju denarnice ali odnosov, ki sta moja živo rdeča gumbka.

»Draga moja, jaz sem ugotovila, da ne potrebujem nikogar,« sem izdavila zadnjič v pogovoru z eno dušno sestro in ob tem čutila tisto pristno vznesenost v prsih. Stavek sem v resnici komajda izdavila, saj je zadnji del zadnje besede požrlo moje naglo navdušenje, da sem pri priči kriknila in se zarežala. Svobodno. Ker se po vseh teh letih, ko je bilo moje nezavedno na misiji, da najde očeta mojemu sinu, sedaj svobodno zavedam, da tega ne rabim početi. Ne zato, ker bom jaz mama in oče svojemu sinu: tega ne zmorem – predvsem pa si tega ne želim; niti se mi ne zdi naravno ali zdravo ali koristno. Ne, ne zato. Zato, ker se imava po petih letih končno tako super, da se morava oba napiti takšnega podpornega odnosa, h kateremu sem stremela leta, pa ga nisem znala vzpostaviti. Zato, ker sem končno takšna mama, kakršna sem si vedno želela biti. Takšna, ki se s tem, kar ima, trudi biti točno takšna, kakršno moj otrok rabi – ne več takšna, kakršno bi si jaz kot otrok želela.

Ampak tale zapis se je pravzaprav začel nekje drugje, veste. Začel se je s spoznanjem, ki me je prešinilo, ko sem dva dni tega pred hišo mojih staršev zagledala dobrih petdeset kilogramov surovin za moje ustvarjanje; to se pravi, petdeset kilogramov surovin, ki jih mora nekdo nekako prenesti v četrto nadstropje, kjer živiva. Ahem. Spoznanje je bilo: konstantno nošenje težkih stvari v četrto nadstropje je moj oklep prepričanj, iz katerega sama sebe pomilujem v gotovosti, da mi manjka nekdo, ki bi to počel zame.

Ja, to je moj trn v peti. To je ta tobogan, ki me je včasih vedno premamil, da sem se spustila, z vrha ljubezni do dna strahu, in potem pod mostom beračila za malce ljubezni. Kajti če bi imela ob sebi moškega, bi mi on nosil težka bremena v četrto nadstropje, kajne? In ko bi mu bilo dovolj in se mu ne bi več ljubilo nositi težkih bremen v četrto nadstropje, bi se odločil in nam sezidal hiško, v kateri bi živeli na tleh, kajne? No. Ne. Kajti tudi ko sem nazadnje imela partnerja, ga v resnici nisem imela. Partnerja ne – imela sem očeta za svojega sina in seks zase. To je vse. Nisem imela celote, nisem imela življenja. Predvsem pa še vedno nisem imela nikogar, ki bi mi nosil težke stvari v četrto nadstropje. To pa zato, ker sem mislila, da ga rabim. Ne mislila, prepričana sem bila. Prepričana in ujeta v oklepu mladenke, ki od vseh arhetipov ženskosti najbolj prekipeva z moško energijo akcije. Kajti ko mladenka nekaj hoče, bo mladenka naredila vse za to, da to dobi. Tudi manipulirala. O, ja. Ubirala bo noto svoje nemoči, ki jo od znotraj krepi prepričanje, da potrebuje odrešenika. Da potrebuje pomoč, ker sama ne zmore. To niti ni čudno za vse vas, ki ste odraščale ob istih pravljicah kot jaz. Vse Pepelke in Sneguljčice in Trnjulčice so bile uboge, uboge, dokler jih ni njihov princ rešil. In čeprav je bila od venomer moja najljubša risanka Lepotica in zver, ker v resnici Belle s svojo ljubeznijo reši svoje princa njegove pošastne podobe, sem od nje vseeno pobrala idejo, da bom šele v odnosu s tistim, ki ga ljubim, popolna. Da bo šele to čas, ko mi nič več ne bo manjkalo. In tako sem vse svoje življenje potrebovala moškega, da je vse, kar jaz nisem; da dopolni vse, kar meni manjka.

No, ja. Vlogo Sneguljčice sem sedaj naposled zavrnila. Mislim, da kar doživljenjsko. Raje bom živela svoje življenje; življenje ženske, ki si svojo pot izbira vsak dan sprot’.

»Draga moja, jaz te tako občudujem,« mi reče moja dušna sestra, »sama si s Svarunom in vso to tvoje ustvarjanje … ti si totalna faca

Nič »hvala«, samo »hm« sem sposobna izustiti.

»Svaka čast. To mora biti res težko, da si za vse sama,« pristavi njena mama.

Obe sta mi tako pri srcu. Obe imam rada. Ampak kljub temu jima ne verjamem. In ne dovolim, da besede pridejo do mene, da se me dotaknejo. Kljub temu, da sem podobne besede slišala že mnogokrat.

Do včeraj. Včeraj sem na polno luno v biku, na kakršno se je pet let tega rodil moj Svarun, zaslišala njune besede. In se razjokala. Večkrat. Ker vem, da se nisem dovoljkrat pohvalila; kaj to, še drugim nisem dovolila, da bi me pohvalila. Jočem, ker vem, da se nisem dovolj praznovala.

Vedno, ko me kdo pohvali, se v meni zgodi ena od dveh reakcij. Ali pomislim: »Ja zakaj pa ne bi bila super? Kje pa piše, da moram biti, zato ker sem mama samohranilka, uboga?« Ali pa pomislim: »Saj sem si sama vse zaslužila, veš. To, da ni lahko. Saj sem si sama vse izbrala …« Če bi vedeli, da sem sama tako hotela – da sem imela mnogo možnosti, kot jih v življenju vedno imamo, da bi lahko ostala, pa sem se odločila oditi – bi me še vedno občudovali? Bi me še vedno hvalili? Jaz se ne bi. Ker pokorno stojim v oklepu prepričanja, da sem dobila, kar mi pripada.

In tudi sem.

O, ja. Ko sem se začela zavedati, da sem jaz edina, ki dogaja, mi je bilo sprva težko. Odgovornost je navsezadnje velika. Odgovornost zavezati se življenju, kakršnega si zares želim, je velikanska. Ampak ravno tolikšna je tudi nagrada. Velikanska. Ko si upam živeti tako, kot si zaslužim, tako kot danes jaz izberem, da si zaslužim, je nagrada velikanska. In te nagrade sama doslej še nisem odvila. Zamahnila sem proti njej. Ali ji ne verjela. Ali se spraševala, kje piše, da moram ravno jaz dobiti nagrado za to kar počnem, ker je itak vse, kar počnem, samoumevno.

Hja, tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. Mislila sem, da sem si prislužila samo to, da mi je velikokrat težko. Izkazalo se je, da je teža vsakič prišla z darilom, ki ga še nisem odprla. In darilo niso pohvale drugih, ni njihovo občudovanje. Darilo je čas in pozornost, ki si ju vzamemo, da praznujemo sebe. Darilo je zavedanje, da sem vse, kar si zaslužim. In … da si zaslužim vse.

Just a reminder_

Štirinadstropna čokoladna torta

DSC_2718

Moj sine je že dobre pol leta pred rojstnim dnem govoril, da si letos želi ne dva, ne tri, ampak štirinadstropno čokoladno torto. In jaz sem mu odgovarjala, da se mi to zdi krasna ideja, pri čemer do pred kratkim nisem nič kaj veliko razmišljala o receptu.

Vedela sem, da moram njegovemu pogoju (čokolada!) dodati svoj pristop, ki je sploh v teh hladnejših, temnejših dneh, vedno citrusni. Citruse obožujem do te mere, da sem se danes zjutraj, ko sem za zajtrk pospravljala že drugi košček te torte in poslušala spodnjo glasbo, spet zasačila, kako sanjarim o tem, da bi – začenši z naslednjim letom – svoje zime preživljala na Siciliji, ki me je očarala že zdavnaj, pred kratkim pa me je nekdo spet ljubeče opomnil nanjo. Živela bi v majhni kamniti hiški ob morju, podobni tisti, v kateri je živel Pablo Neruda v filmu Il postino in za hišo bi imela nekaj limonovcev, mandarin, pomaranč, bergamotk, grenivk. Nučila bi se po italijansko zavijati kot Don Corleone in na  kraški sneg in mraz bi prišla izključno, ko bi si Svarun tega res, res zaželel … morda.

Vedela sem tudi, da mora biti torta veganska – ne, še zdaleč ne samo zato, ker moji sestri ne jesta živil živalskega porekla, ampak tudi zato, ker sama sveto verjamem v kuhinjsko raziskovanje … in ker me od vedno »drajva« želja po tem, da bi brez jajc naredila enako dober, mehak, puhast biskvit kot z njimi. (S Svarunom sicer jeva jajca – domača, od kokoši, ki jim vedno pomahava, preden v Mihelah zagrizeva v kolena, da bi prišla do cerkvice Sv. Trojice vrh hriba v Nasircu – ampak ker se z življenjem učim enostavnosti, so ta jajca navadno kuhana, pečena, ali v tradicionalni španski krompirjevi omleti, tortilla de patatas.) Vsi veganski biskviti, ki sem jih doslej preizkusila, so me razočarali, toda tale je krasen: sočen, mehak in dober. Sploh pomarančna različica, ki ji dodam eno izmed mojih (trenutno) najljubših eteričnih olj, divjo pomarančo, je za prste si oblizniti. Sarah Britton, avtorica slavnega kuharskega bloga My new roots, je pač mojstrica in tale recept prihaja iz njene istoimenske prve kuharske knjige.DSC_2742

ČOKOLADNI BISKVIT

240g pirine moke

50g kakava

2 čajni žlički pecilnega praška

1 čajna žlička sode bikarbone

½ čajne žličke soli

240ml (1 šalica) javorjevega sirupa

310ml (1,25 šalice) mleka (rastlinskega ali živalskega)

90ml (6 jedilnih žlic) kokosovega olja

2 čajni žlički vanilijevega ekstrakta

1 čajna žlička jabolčnega kisa

 

POMARANČNI BISKVIT

280g pirine moke

2 čajni žlički pecilnega praška

1 čajna žlička sode bikarbone

½ čajne žličke soli

240ml (1 šalica) javorjevega sirupa

280ml (1,25 šalice) sveže stisnjenega pomarančnega soka (približno 4 pomaranče)

nekaj kapljic eteričnega olja divje pomaranče (jaz sem dala 6)

90ml (6 jedilnih žlic) kokosovega olja

2 čajni žlički vanilijevega ekstrakta

1 čajna žlička jabolčnega kisa

 

ČOKOLADNA KREMA

550g razkoščičenih datljev

60g kakava v prahu

½ čajne žličke soli

Nekaj kapljic eteričnega olja divje pomaranče

250ml (1 šalica) mleka po izbiri

DSC_2757

DSC_2755

Pečico segrejemo na 180⁰C. Tortni model s premerom 22 cm obložimo s peki papirjem.

Pripravimo čokoladni biskvit: v veliko skledo presejemo moko, kakav v prahu, pecilni prašek, sodo in sol; če nimate sita, uporabite za presejanje tako kot jaz kar kuhinjsko cedilko – za uspešen rezultat pri biskvitu je namreč nujno. V drugi skledi z metlico umešamo javorjev sirup, mleko, stopljeno kokosovo olje in ekstrakt vanilije. Mokre sestavine prelijemo v skledo s suhimi sestavinami in dobro pomešamo z metlico. Dodamo še žličko kisa in na hitro pomešamo. Zlijemo v tortni model in pečemo, dokler zobotrebec, ki ga zapičimo v sredino testa, ne pride ven čist (približno 50 minut). Torto ohladimo; najprej 20 minut ohlajamo v modelu, potem model odstranimo. Med ohlajanjem prvega biskvita pripravimo pomarančni biskvit – razen, če premoremo dva  enaka tortna modela; v tem primeru seveda pečemo oba naenkrat.

Pripravimo pomarančni biskvit: : v veliko skledo presejemo moko, kakav v prahu, pecilni prašek, sodo in sol; če nimate sita, uporabite za presejanje tako kot jaz kar kuhinjsko cedilko – za uspešen rezultat pri biskvitu je namreč nujno. V drugi skledi z metlico umešamo javorjev sirup, pomarančni sok, eterično olje, stopljeno kokosovo olje in ekstrakt vanilije. Mokre sestavine prelijemo v skledo s suhimi sestavinami in dobro pomešamo z metlico. Dodamo še žličko kisa in na hitro pomešamo. Zlijemo v tortni model in pečemo, dokler zobotrebec, ki ga zapičimo v sredino testa, ne pride ven čist (približno 50 minut). Torto ohladimo; najprej 20 minut ohlajamo v modelu, potem model odstranimo. Jaz sem biskvita spekla že v sredo zvečer, da sem dan pred rojstnim dnem, torej v četrtek, torto lahko dokončala; torte so namreč vedno boljše naslednji dan, ko se arome in sokovi sinergistično prepojijo.

Pripravimo kremo: Datlje v vroči vodi namočimo kake tri ure preden se lotimo priprave kreme (če so res suhi, priporočam čez noč; če imamo Medjool datlje, jih sploh ne namakamo – samo razkoščičimo). Nato jih odcedimo ter s kakavom v prahu, soljo, eteričnim oljem in mlekom (ki ga dodajamo malo po malo) mešamo v multipraktiku ali blenderju, dokler ne dobimo svilnate, čudovite kreme.

Ko sta biskvita popolnoma ohlajena, ju z nožem horizontalno prerežemo na pol, da dobimo dve svetli in dve temni plasti biskvita. Položimo debelejšo (meni ju ni še nikoli uspelo enakomerno prerezati) temno plast na servirni krožnik ter premažemo s približno četrtino nadeva. Ponovimo z vsemi ostalimi plastmi tako, da uporabljamo izmenično temen in svetel biskvit. Preostalo kremo premažemo po straneh in po vrhu torte ter po želji, za ekstra »panetonast« priokus, okrasimo z kandirano pomarančno lupinico (arancini).

* Namesto javorjevega sirupa sem sama uporabila ječmenov sirup, ki se sicer obnese, ampak torto malce zagreni in potemni. Naslednjič nedvomno poskusim z javorjevim sirupom in tudi vam ga najbolj priporočam. Resda je nekoliko dražji, ampak – saj takšne, štirinadstropne torte ne pečemo vsak dan, kaj?

* Poleg tega naj bo vaš pecilni prašek vedno ekološki in brez aluminija (jaz uporabljam tistega znamke Werz).

DSC_2735

DSC_2765

DSC_2759

Veselo peko in prekrasno, preslastno jesen vsem skupaj!

Tamara

Just a reminder_

Porodna zgodba

porodna zgodba.jpg

Že večkrat sem skušala izpisati vsebino svojega srca in vsakič obstala pri nekaj stavkih. Ni šlo. Ker me je grizla vest. Ker sem med porodom vztrajno predajala svoje telo Materi Naravi, pri tem pa le malo razmišljala. Pardon, nič razmišljala. O ničemer in nikomer. In s tem niti o sebi in ne o Svarunu. Namesto tega sem zaupala, zaupala. Toda ne morem si kaj, da se ne bi počutila slabo, ker sultančku (nadimku, ki ga je dobil, ker se je rodil v krog šestih žensk) zavestno nisem namenila več toplih misli, nekaj, kar se mi sedaj, ko sem to končno izrekla, sploh ne zdi več smiselno, saj ga v svojem nezavednem nikoli nisem zares zapustila. Zato zapisujem najino porodno zgodbo, ki ima moč raztopiti vse občutke krivde – te vsiljive, neželene goste v svežem materinstvu – in me cuka za rokav: »Greva tja, kjer se v intuicijo ne dvomi več«.

Novembra 2012 sem v osmem tednu nosečnosti spontano splavila malo telesce nekoga, ki bi se rodil v deklico. Za nosečnost sem uradno izvedela dan pred splavom, ki me je zelo prizadel in pod vprašaj postavil zaupanje v lastno, žensko telo; slednje se je tedaj šele prebujalo. Poleg drezanja v globine ženske moči, pa mi je ta izkušnja odprla okno v čarobni svet nosečnosti in materinstva. Spoznala sem doule in ob misli na žensko moč ter čudež človeškega življenja tudi ogenj v sebi. Oživljena od teh strasti, ga povabim. Lučka. Luč.

Nosečnost je ena čudovita komunikacija: »Hej, saj to si vendar ti«.

Joga otvori vsak novi dan.

Hrana za telesi in duha.

Čudovite besede iz hranljivih knjig.

Obračanje sveta, življenja na bolje.

Vem in zaupam.

Sva.

Jesen, ki jo ljubim, je tu. Oktober in dooolgi sprehodi ob rastoči luni. Objemanje dreves oteženo. Pravijo, da boš prišel desetega, a jim ne verjameva niti za trenutek. Navijam za sedemnajstega, a lahko bi vedela, da bova plesala, kot bo luna igrala.

V petek sem po neprespani noči na CTG-ju, ki ga nisva prešpricala, radovedna, poleg tega pa se počutim drugače, zato dovolim edini vaginalni pregled v nosečnosti: odprta sem 1 cm. Kvačkam, grem na pijačo s prijateljicama. Popoldan sprehod in objemanje drevesa. Tu prvič začutim intervale. Napetost in nekajminutno sproščanje. Z zanimanjem se ustavim ter prisluhnem, kaj se dogaja v mojem telesu med intenzivno fazo. Čutim, da v meni mrgoli in pozdravljam ta občutek vznemirjenosti. Sluzni čep se odlušči. Zvečer se končno spravim k iskanju glasbe, ki bo spremljala najin porod. Glasba je pomembna, glasba je zrak. Tamara, Gabrielle Roth. Gabrielle Roth, Tamara. Waw, kako me veseli, da sva se spoznali!

Večer me zvabi na mesečino in naša Ela, brez katere ne mine noben sprehod, mi dela družbo. Uživam v mirni noči, svežem jesenskem zraku in pogovoru s sestro luno, ki je enako okrogla kot jaz (oziroma ti). Lepo je. Obožujem te dni, ko lahko kadarkoli potrkaš in bi morda zaradi tega morala biti napeta, ampak sem nasprotno – popolnoma mirna. Čutim, kako se moje srce širi in zajema vedno več prsnega koša. Nazadnje zakrkne v umirjenosti in ugodju. Ko pridem domov, si naredim kopel s svečkami, rožnimi lističi in glasbo, ki sem jo prej stisnila v mapo z naslovom »Rodiva se«. V vodi sem doma, v kopeli pa nikoli ne zdržim prav dolgo, saj se prehitro pregrejem in pobegnem. Tokrat se mi zdi, da vztrajam. In meditiram. In se zibam. Sledi še vroč kakav ob spremstvu Ele in mačkona v mesečini. Tu na nekaj minut odložim šalico, vstanem ter zaplešem, da pomagam napetosti v svojem telesu najti izhod. Vem, da se dogaja, toda mislim, da imava še ure in ure, preden se stvar okrepi. Odločim se, da grem spat, saj je že polnoč preč.

Ko je luna polna in se že dobri dve uri na par minut zbujam in zvijam, spoznam, da nima smisla vztrajati pri takoimenovanem spanju, saj niti ne počivam, niti nisem dovolj prisotna v dogajanju. Grem po žogo, ki v tej eni uri opravi svoje poslanstvo, in na njej med intenzivnim delom krožim. Čeprav jih ne jemljem resno in jih še ne označujem za »popadke«, me zanima kako pogosti so. Presenečena ugotovim, da trajajo že skoraj celo minuto, na štiri minute narazen. Opla. A res? Želim biti sama s teboj, zato se potuhnem v nočni mir in med popadki meditiram vse dokler se enkrat ob zapisu ure na list, ki počiva na postelji, ne usedem na žogo – ampak strmoglavim na tla mimo nje. In pristanem v omarici. Vse pod kontrolo. Toda trušč zbudi očeta, ki zbudi mojo mamo in sestri in čez slabo uro sem s staršema na poti na Jesenice.

V avtu mi je zaradi omejene svobode gibanja vedno manj udobno. Mama je z menoj na zadnjem sedežu in to pomaga. Ko po šestih prispemo na Jesenice, se noč počasi preveša v dan in lune ne vidim več – jo pa čutim. Spomnim se, da sem si ob porajanju bila želela nočnega miru, a ko sem si to želela še nisem vedela, kako nepomembno bo vse zunaj mene. Prijazno osebje in zaenkrat še prazna porodnišnica. Odprta sem 4-5 cm.

V tem času prispe tudi najina karavana: Nika, tvoja botra, ter Ana in Nina, najini douli. Vse ženske z mamo vred zasedemo porodno sobo, ki ji zato, ker v njej ni porodnega stola, pravijo »alternativna«. Ura je sedem in od tedaj bore malo registriram, kaj se dogaja okoli mene. Čas teče zgolj na podlagi mojih občutenj in zavezanosti, da bom ne glede na vse, svoje telo predala porodni energiji. Bolečine ni v njenem slovarju. Pravzaprav je ta slovar precej skop z besedami, a zato toliko bolj velikodušen z občutji.

Zibam se na žogi. Masiramo se in to mi paše. Takrat. Čez čas se mi razodene, da moram, morava skozi to sama. Najina karavana žensk mi ogromno pomeni in vzbuja neverjetno pristne občutke varnosti, ljubezni, povezanosti ter hvaležnosti. Rada jih imam tu, blizu, toda to potovanje je moje in ti si edini sopotnik. Na Ninin predlog vse odidejo iz sobe, le mamo želim poleg. Nič se ne pogovarjava, samo sva. Vesela sem, da je z mano. Ne vem, kdaj pridejo ostale nazaj.

Spomnim se določenega trenutka, ko sem fizično zelo utrujena in ležim na blazini na tleh. Naravna, zvita v klopčič, usta v nasmeh. Pred menoj peščica arašidov, ki jih enega po enega grizljam. Ob popadku se obrnem na vse štiri ter predajam porodni energiji, ki me preplavlja. Za nekoga, ki je večino življenja preživel v svojih mislih, je to revolucionarno in zgodi se nekaj nenavadnega. Prvič v vsem svojem obstoju sem tako prisotna v svojem telesu, da se od njega spontano ločim. Šele ko sem popolnoma sprejela vse občutke vseh intenzivnosti, ki so se pretakali skozi moje telo, sem se lahko povzpela tja, od koder sem jih lahko opazovala in se z njimi ne zgolj istovetila, kot to ljudje vse prepogosto počnemo. (Oh, hvala za ta tok misli. Šele sedaj, ob pisanju, se mi razodeva, kaj se je v resnici dogajalo pri porodu. Šele sedaj zares razumem, da ni šlo za mojo odsotnost… temveč za ločenost telesa in duha.)

Vseskozi sem nama ostajala zvesta. Popolnoma sem zaupala v najino potovanje, ter ga pozdravljala v vseh njegovih barvah. Tudi v tisti, ko sem – zelo po moje – kakšno minuto preden si se rodil, odločeno razglasila, da jaz tega ne bom zmogla. Mama mi je zatrdila, da bom, a je nisem poslušala. Namesto tega sem se s kolen, kot vsako jutro med jogo, intuitivno spravila v čepeč položaj, z Nino za menoj in mamo nasproti mene na drugi strani žoge, držeč me za roke. Ponovno prisotna v svojem telesu te razumem, ko mi nakažeš, da je čas. Ob naslednjem popadku, pospremljenem z intenzivno nujo po potiskanju, z vso močjo, ki se je kopičila teh deset ur, potisnem in ti pomagam na svet. Kar … zdrsneš. Brez obotavljanja in napora, najprej glavica in čez nekaj sekund preostalo telo. Nič ne jokaš, samo kukaš.

Želela sem te sama uloviti, a zaradi presunjenosti nad vsem, še sedaj ne vem ali sem te. Nekateri pravijo, da ne, drugi navzoči zatrjujejo, da ja. Če prav pomislim, ni to niti pol tako pomembno kot dejstvo, da sem te ob prvem pogledu prepoznala. V nosečnosti sem te skušala vizualizirati, pa se mi nobena slika ni zdela prava. Dokler te nisem zagledala. Zazrl si se vame in bolj domačega si te ne bi mogla nikoli predstavljati. In tvoj vonj, o moja boginja. Dišal si po vsem, kar sem kadarkoli poznala in ljubila. Po ljubezni sami. Naslednje štiri ure, v katerih se nismo premaknili za več kot dober meter, sva se gledala, vohala, dojila, zaljubljala in bila eno. Bližina.

Tvoja nona je tekom večera prerezala popkovino ter jo z nonotom, ki je do tedaj o tvojem rojstvu že obvestil vse poznane in nepoznane, odnesla skupaj s posteljico domov zamrznit. Še vedno čaka na pomlad, da jo zakopljeva v naš gozdni sadovnjak in ti nad njo posadim jesensko sadno drevo, ki bo raslo s teboj, mili moj.

2013-10-19 19.16.53

Epilog: Želela sem si roditi doma, toda brez prestrašenih prič in plačevanja zneskov, ki si jih ne morem privoščiti, tujim babicam. Zato sem se odločila, da si sama krojiva potek poroda, kjerkoli že sva. In sva ga. Občutka krivde ne prepoznam več in tale izpis mi je okrepil duha. Hvala.

You're beautiful!(2)