Zakaj ne cvetimo (in kje naj začnemo)

ef7209c90bff3005157f357d11d2236d

*Zakaj si ne dovolimo zacveteti?

*Zakaj si ne dovolimo zavzeti prostora in časa, ki ju potrebujemo, da se odpremo svetu kot čudoviti rožni popek prvemu majskemu soncu?

*Zakaj si ne dovolimo biti vse, kar si želimo, če je že golo dejstvo, da smo sedaj tukaj, dovoljšen razlog, da nam to pripada?

Mislim, da sem v današnjih sanjah dobila odgovor na vprašanje, zakaj ta vprašanja ponovno terjajo mojo pozornost ravno sedaj, tik pred začetkom svojega prvega programa za resnične ženske (iz mesa in krvi in še mnogih drugih čarobnih snovi), ki si želijo in ki vedo, da lahko ~ cvetijo. Mislim pa tudi, da ta izkušnja ni samo moja in da lahko v njej prepozna sebe še marsikatera ženska – in najbrž tudi moški.

*

Danes ponoči sem imela mnogo razburljivih sanj, ampak tiste, ki so me potegnile iz spanca, so bile sanje o mojem življenju. Natančneje, o mojem življenju iz srednješolskih let, ko sem si najbolj od vsega želela biti všečna in sem bila v tej smeri pripravljena storiti marsikaj. Ampak ne glede na to, kako sem se trudila ugajati in biti »kul« in zaželena, nisem nikoli zares verjela, da bom vse to kdaj postala. Kajti če sem se ozrla okrog sebe, je bilo naokrog toliko boljših in lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših punc, da je bil vsak moj poskus že v štartu obsojen na propad.

Zbudila sem se torej s priokusom teh sanj v ustih in prva misel, ki mi je šinila, ko sem se še zaprtih oči  usedla, je bila: »No, saj vse to je še vedno res.«

Ja. V teh petnajstih letih se na tem področju ni veliko spremenilo. Toliko let kasneje se še vedno – večinoma povsem nezavedno – trudim ugajati. Danes mi sicer ni kaj dosti mar zato, da bi bila »kul« in zaželena, si pa po drugi strani želim biti … brana in slišana. Ja, želim si, da bi to, kar (tako neskončno rada) dajem v svet, padlo na plodna tla, ampak zapuščina srednješolskih dni mi veleva, da moram vedno stremeti k višjemu saldu, saj je kvaliteta pomembnejša od kvantitete in koliko pomembnejši od kako.

»Oprosti, ampak nisem po župi priplavala, da bi v to verjela!« jo zaslišim, mojo žensko dušo, mojo attho. In se strinjam z njo. Toda ne glede na to, da se strinjam, se še vedno primerjam. In ne glede na to, da se strinjam, je vsak moj poskus biti vse, kar si želim, že v štartu obsojen na propad, kajti okrog sebe lahko še vedno opazim veliko lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših Žensk.

No. To, kar opažam, je na mnogo načinov lahko zelo resnično. Itak. Vedno bodo okoli mene takšni in drugačni ljudje, ampak nihče izmed njih ne more biti jaz … in ravno to je tisto, na kar se moramo osredotočati, če si želimo cveteti, torej biti vse, kar si želimo.

Vem, da smo bile ženske tekom zgodovine primorane ugajati (in ne pričakujem, da se bo to samo od sebe čez noč spremenilo). Vem, da smo bile primorane tekmovati med seboj, kajti v svetu, iz katerega poganjamo, je bilo vedno prostora samo za eno – za najboljšo in najlepšo in najbolj suho izmed nas (in ne me vprašat, kaj ima suhost s tem, ampak ta se na nek nepojasnjen način vedno prikrade na seznam stvari, ki nam preprečujejo, da bi, kajne?). Vem, da se je zgodovina, ki še zdaleč ni bila pisana na žensko dušo, globoko usedla v kolektivno ženskost, zaradi česar še vedno čutimo vzgib k tekmovalnosti in primerjanju in izključevanju.

Ampak dajmo se raje začeti pogovarjati o drugih stvareh.

Na primer o navdihu, ki nas zakuri, ko katera izmed nas zares zacveti.

Pa o hvaležnosti, s katero smo blagoslovljene, ko nam je dano opaziti razlike in podobnosti med nami.

In nenazadnje o blagodejnosti, ki jo čutimo, ko se nekam vključimo in nas zatorej nekdo sprejme.

Če bodo to stvari, ki oblikujejo in odslikujejo naše dneve, imamo mnogo večjo možnost, da zacvetimo. In kljub temu, da nam cvetenje pripada, nam ga nihče ne bo metal v hrbet. Kako ti tudi ga? Za cvetenje sta namreč potrebna čas in prostor, ki si ju lahko vzameš samo ti … zase … ker veš, da je tako prav. 

Da bi skupaj zacvetele v vsem, kar si želimo biti, sem za vse nas ustvarila program SAJ CVETIŠ!, ki ponuja 22 dni ženske esence za izkušnjo pomladi v sebi, h kateremu te toplo vabim. Več o programu lahko izveš na tej strani: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis, kjer se lahko tudi prijaviš in zagotoviš svoje mesto v ženskem krogu.

Hvala!

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Eva iz Rajskega vrta

Tiha sem. To se pravi, molčim. Raje molčim, kot bi bila delila laži.

Kolikokrat mi je danes šinilo: Kako ga sovražim!

Sovražim, da ga? Sem se mar zataknila nekje v srednji šoli, če moram intenzivnim čustvom, ki jih čutim do moškega, poiskati njihovo nasprotje, da bi se počutila manj ranljivo? Sem se mar res zataknila nekje v srednji šoli? Ali pa se je srednja šola zataknila nekje v meni in me sedaj, ob vseh sedmih retrogradnih planetih prosi, da jo tokrat raje izpustim, kot pa ponovno, že neštetič uprizorim.

Hm. Ali sem sploh sposobna v odnosu uprizoriti kaj drugega kot klasično srednješolsko dramo? Ali bi mi tokrat lahko uspelo uprizoriti odraslo sebe, Tamaro, ki se zaveda notranjih krikov svoje Tamarice, in deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu, ki jo lahko drži?

Vse svoje otroštvo in vse tja do osemnajstega leta, ko sem odšla na sprejemne na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, sem razglašala, da bom nekoč igralka. Ko sem pa sprejemni izpit padla, mi je vse ostalo tudi padlo – in nikoli več nisem zavila na nikakršen oder v vlogi nekoga drugega. Ni mi bilo treba. Tedaj in tam sem namreč celo svoje življenje zavestno spremenila v oder: zavoljo vznemirjenja, zavoljo šova, zavoljo nestalnosti. Ja, tedaj in tam sem se zavestno odpovedala Tamari, da bi lahko bila vse: Julija, Magdalena, Kali in Afrodita, Diana in Brigita. Odpovedala sem se sebi, da bi lahko bila vse od naštetega. In bila sem. Bila sem vse od naštetega in neznansko uživala v tem, da lahko menjam obraz enako pogosto kot spodnje hlačke (ki sem jih tedaj še nosila). Mislila sem, da sem svobodna, če se uspem lahkotno, nonšalantno, doživeto izražati v svoji vlogi. Mislila sem, da vrtim cel svet okoli svojega mezinca … v resnici pa sem se sama vrtela v nižjih krogih Dantejevega pekla kot kurbe, zvodniki in zapeljivci, saj jaz v nasprotju z njimi nisem prodajala svojega telesa, marveč svojo dušo. Vse, kar sem počela, sem počela za plačilo.

In moje plačilo je bilo odobravanje drugih.

Zavist drugih.

Poželenje drugih.

Drugih. Drugih. Drugih.

Mene v tej enačbi ni bilo do izpred kakih sedmih let, ko se je začelo moje potovanje v žensko esenco – moje raziskovanje večne zagonetke: kdo sploh sem? Veste, včasih se mi zdi, da je bilo pred začetkom potovanja lažje odgovarjati na zgornje vprašanje. Tedaj sem samo skomignila z rameni in preprosto odvrnila: »Ne vem.« Ali pa sem pričela naštevati vse nalepke, s katerimi sem se istovetila, misleč, da odgovarjam na dejansko vprašanje.

Sedaj? Sedaj še vedno ne vem, kdo sem. Vem pa, denimo, da predstavlja to, o čemer govorim in pišem, zgolj tisto, kar se nadejam v (bližnji) prihodnosti postati in ne to, kar sem. Vem, da prav vsakič, ko začnem naštevati, kdo vse nisem, govorim iz mene strah, ne moja duša. In vem, da me dvojina plaši prav zato, ker se mi zdi neizogibno, da se bom v njej ponovno izgubila in ponovno po vseh štirih plazila do najbližjega kavča, ob katerega se lahko uprem in dvignem na noge …

hm, razen …

razen če bi mi na noge lahko pomagala njegova iztegnjena roka?

No, ne vem. Morda. Tvegano je, a lahko poskusiva. Ampak pod enim pogojem, dragi moj um: če mi vnaprej obljubiš, da me zaradi tega, ker mi nekdo pomaga vstati na noge, ne boš prepričeval, da sem manjvredna, nesposobna, neumna.

Sva dogovorjena? Prisežeš?

Prav, potem pa greva. Dajva, poskusiva, ali nama tokrat uspe stopiti v vlogo, v katero se mediva zadnjih sedem let: v vlogo Tamare, ki se sočutno zaveda notranjih krikov male Tamarice, ampak deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu. Veš, to preprosto pomeni, da Tamarici ne bova dala sladoleda samo zato, da bi jo utišala, ampak preprosto zato, ker je poletje.

Dajva, um, poskusiva. Kaj sploh potrebujeva za to dramsko uprizoritev?

Igralko? To imava. Imava mene. Kolikor se spomnim, sem nazadnje prebivala ravno tu, v tem telesu, ki se zadnje tri dni napihuje in zmrduje nad tisto torkovo ohrovtovo mineštro. Če pozabim svoj tekst, lahko vedno računam na svojo žensko dušo, na svojo attho, ki piše moje vrstice v novem poglavju življenja, in ni vrag, da iz vsega tega obilja izraznih oblik, ne bo uspela izribariti ravno tisto Tamaro z zvrhanim košem zavedanja same sebe in vere v to, da se lahko tudi na tako zloglasnem terenu, kot so odnosi, počuti popolnoma varno in sprejeto.

Dobro, igralko imava. Naprej. Kaj še potrebujeva?

Oder? Ni nujno.

Gledalce? Ah, kje. Saj tega ne počneva več zavoljo vznemirjenja in šova in nestalnosti! Ne. Sedaj to počneva zavoljo sebe, zavoljo tistega dela sebe, ki si želi v odnosih z ljudmi uspevati, ne uveneti.

Ne potrebujeva odra in ne potrebujeva publike, ampak glede na to, da stopava v odrasle čevlje znotraj dvojine – si upam reči partnerstva? – boš ti neizogibno prej ali slej moj oder in moja publika.

D … daj, drži mi prostor, v katerem se lahko izrazim. Drži ga, ko bruhajo iz mene strahovi male Tamarice, ki se boji, da je nič. In drži ga, ko bruhajo iz mene provokacije mojega ega, ki si želi, da mu priznaš svojo zmoto in njegov prav; svoj poraz in njegovo zmago. Drži mi prostor, ko misliš, da iz svojega klobuka na skrivaj vlečem probleme, ker se že predolgo imava preveč lepo. Drži mi prostor tudi, ko misliš, da se boš vsak čas naveličal tega mojega razburkanega morja; saj veš, da je lahko tudi cele dneve in tedne čisto mirno in spokojno.

Vem. Vem, da sem zalogaj, ampak ti si vendar velik fant. Pardon, ni res. Sploh nisi velik fant. Tudi ti imaš tukaj, ob meni, priložnost uprizoriti moškega v sebi. Moškega, ki ne jemlje vsega, kar prihaja iz mojih ust, osebno; ki se zaveda, da so besede zgolj meglen odsev resničnosti, ki jo nabijajo s čustvi. Moškega, ki je kapitan svoje barke in gospodar svojih čustev; ki se zaveda, da ga nikoli ne prizadene beseda in dejanje drugega, ampak njegov lasten odziv nanje. Moškega, ki ve, da je ženska ob njem mogočna sila narave, ki senzibilno, dojemljivo, prizemljeno in včasih popolnoma kaotično potuje svoje krog mesec za mesecem – v imenu ljubezni, v imenu življenja in v imenu skupnosti.  

No? Kaj praviš? zaključim svoj notranji monolog in pogledam na telefon. Nobeno novo sporočilo me ne čaka. Hkrati si oddahnem in zakrčim. Toliko mu imam povedati, pa molčim. To se pravi, tiha sem. In dovoljujem, da se na zunaj zdi, kot da mi gre vse narobe in da je to tisto, kar me frustrira, v resnici pa samo izrabljam vsako priložnost zato, da se lahko zgrudim pod bremenom bolečine, in zjočem. Včeraj zvečer sem, denimo, po pomoti izbrisala dva nova zapisa, ki sta se rodila v zadnjem tednu in sem ju hotela podeliti z vami. Zaprepadeno sem bolščala v ekran, na vse pretege iskala za vedno izgubljena zapisa in se v resnici jokala iz strahu, da bi se tudi on ne pridružil rubriki »za vedno izgubljeno«.

Izgubljen, da bi bil? Ja, kako pa govorim? Saj v to vendar ne verjamem. Saj sem bila vendar še tri ure tega popolnoma pomirjena ob dejstvu, da sedaj pač ni najin čas … si oporekam.

Kdo komu oporeka? Ne vem. Pojma nimam. Ne vem več, kdo je kdo.

Ne, še vedno (ali pa morda spet) ne vem, kdo sem – vem samo, kam grem lahko to iskati.

O, slišim jo, me že kliče. Duša me vabi na divji ples. 

Gre kdo z nama?

No, če si premislite, veste, kje naju najdete. Navznoter in navzdol.

In dress code?

Rajski vrt. Eva v duši in Eva v telesu.

bride

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

Moč ranljivosti

Nedolgo nazaj me je draga prijateljica, s katero skupaj rasteva že leta in leta, vprašala, kako to, da delim tako osebne stvari na svojem blogu. Ker se zavedam, da je vprašanje aktualno, sem se v iskanju pravih besed odločila pobarati svojo dušo, svojo attho. Ne, ne zato, ker moje celotno bitje ne bi vedelo, da je pisanje moja pot domov, ampak zato, ker čutim, da se je vredno redno vračati k vprašanjem, ki terjajo našo ranljivost v vsej njeni veličini.

Pa sem zamižala in vprašala: »Res, kako je možno, da tako iskreno in brezkompromisno vztrajno delim o barvah in odtenkih svoje notranje pokrajine?«

Delim, ker je moje za delit.

Delim, kar je moje za delit.

Delim, ker sem sprejela nalogo, ki mi je bila ponujena.

Lani poleti mi je bilo po prvem Sarinem seminarju, ki mi je dodobra odprl oči (ali pač ušesa – na njem smo se namreč urile v jasnoslišanju), podarjeno zavedanje: prvič, da smo vse ženske iz zahodnih družb prej ali slej na isti poti do same sebe in, drugič, kako nas lahko zgodbe sožensk na naši lastni poti podprejo.

Odkar pomnim me zanimajo zgodbe ljudi. Dejstvo, da sem večino svojega življenja preživela v notranjih pokrajinah in se za okolico menila ravno toliko, da mi ni spodnesla tal pod nogami, me je pustilo žejno in lačno – radovedno, kako drugi ljudje razmišljajo, delujejo, prioritizirajo, postavljajo meje, ljubijo, živijo, predvsem pa kako čutijo. Oči se mi zasvetijo, ko nekdo z menoj deli kakšno svojo drobtinico, posebej pa se naslajam, če sem deležna utrinka iz življenja starejših ljudi. Moja nona Nada, na primer, ima v sebi zakladnico zgodb, in kot prizemljena devica jih vestno pove na način, da meni, zasanjani ribici, široko odprejo okna in vrata in še kakšen skrivni vhod v podzemne temnice, tako različna sta najina načina razmišljanja. Moram priznati, da v romanih nisem nikoli prav uživala, toda zgodbe resničnih ljudi iz resničnega življenja? Mmm, teh bi pa še in še. Še več življenja, še več čutenja. Čim več čutenja, kajti čutenje je tisto, na podlagi katerega iz trenutka v trenutek spoznavamo, ali bolje, prepoznavamo sami sebe. Resnično blagoslovljeno se počutim, ko nekdo z menoj podeli svoje čutenje, saj se tako oba počutiva manj osamljena v svojem doživljanju. Spoznavanje notranjih pokrajin se v patriarhalni družbi na žalost pač ni kvalificiralo za šolski kurikulum, zato smo v pomanjkanju orodij raziskovanju vsi prepuščeni bolj ali manj samim sebi, kar utegne postati precej osamljeno. In zato si sama pri sebi venomer, ko nekdo z menoj podeli delček svojih čustev, rečem: »Uh, to je to. To je dobro. To je tisto, kar zares šteje v življenju. To je tisto, o čemer bi morali več govoriti.«

Zahvaljujoč svoji impulzivni naravi danes jaz s svetom delim svojo zgodbo, ki se piše vsak dan sproti. Svoje zgodbe nisem začela deliti, ker bi mislila, da je bolj izjemna od zgodb ostalih žensk. Nasprotno, pisati sem začela ravno zato, ker sem se pričela zavedati, da moje čutenje ni nič bolj ali manj od čutenj ostalih, ampak da je pravzaprav bolj ali manj podobno izkušnjam ostalih. In ker sem se jaz do izpred kakih dveh let počutila sila osamljeno v svojem čustvovanju, sem pomislila, da se nemara še katera izmed sožensk tako počuti v zvezi s svojim čustvovanjem: osamljeno, preobremenjeno, ranjeno, napačno, preveč občutljivo, opravilno nesposobno. In resnično nisem nobeni priželela, da bi še naprej verjela kulturi, ki nas prepričuje, da so čustva »nebodigatreba« in da je razum edini zanesljivi del naše človeškosti. Ko sem videla, da je čudoviti aranžma poskrbel za prostor in čas, sem se jaz odločila, da naposled spregovorim o tem, kar je moje za povedati.

Ko sem začenjala s širšim krogom ljudi deliti svoje zapise, tudi sama nisem vedela, da bom vse te tako zelo osebne stvari tako do potankosti pomolila svetu na dlan. Vem, saj vem. Poznam dilemo, ki vam morebiti dviguje obrvi ob nejevernem prebiranju mojih izlivov: »Ali si ne želiš intimnih stvari obdržati samo zase? Ali ni bolj sveto in posebno, če je nekaj samo tvoje?«

Hm. Meni molk o stvareh, ki mi osmišljajo življenje, ni bolj svet ali poseben kot deljenje, kajti jaz svetost merim s tem, ali lahko moje besede, ki stojijo za mojimi izkušnjami, katerikoli izmed vas pomagajo, da se v svojem lastnem čustvovanju počutite manj same. Saj veste, sharing is caring.

Ena stvar drži kot pribito: patriarhalni družbi, v kateri živimo zadnjih nekaj tisoč let, je že skorajda uspelo kolektivno ženskost prepričati v to, da je slaba, nerazumljiva, nerazumevajoča in komplicirana, ker je tako fluidna, kreativna in večslojna. V današnji družbi vlada miselnost, da moramo s trdo pestjo razuma nadzorovati svojo čustveno plat, ki je tu boljkone v napoto, saj načenja našo odločnost in spodbija našo disciplino, za katero smo tako garali. V resnici gre tukaj predvsem za kolektivni strah pred neznanim. Strah pred pobesnelim psom – ki je bil leta zanemarjan, leta neviden, neslišan in neljubljen – ki ga hitimo zapirati v železno kletko, preden se zakadi v nas in nas raztrže na pol. Ja, čustva imajo veliko moč. Ja, čustva nas lahko raztržejo na pol, ampak samo zato, da v razpoke lahko posije sonce, pravi moj ljubljenec Rumi. In čustva so neznanka samo zato, ker se zadnjih nekaj tisoč let ni nihče kaj prida ukvarjal z njimi, saj veste, vsi so bili namreč sila zaposleni z veliko bolj pomembnimi stvarmi, kot so monetarni sistem, kapitalizem, jedrsko orožje. Povsem razumljivo. Ampak. Čustvovanje je človeško. In je naše orodje za življenje, kajti čustva so smerokazi, ki nam povedo, kje smo v odnosu do tistega, česar si želi naša duša. In šele ko smo pripravljene zaplesati s svojimi čustvi, lahko postanemo ženske, ki vedo, kako spremeniti svet na bolje.

Vsaka izmed nas ima v sebi tisto, kar spreminja svet na bolje. Vsaka izmed nas ima v sebi ljubezen, ki premika gore, ljubezen, s katero nas polni življenje iz ženske esence. Ko izkusimo to ljubezen, ko postane vso naše bitje prvikrat povsem prepojeno z blaženostjo, z radostjo in norostjo, z ekstazo zlitja z božanskim, začutimo obenem tudi močno potrebo, klic, odgovornost po deljenju tega s svetom. Seveda. Ko je naša kupica napolnjena, se rodi sočutje, ki nas iz svoje lastne radosti usmeri v svet, ki nam na vsakem koraku žalostnih oči moli na pol prazno kupico.

Veste, svoje zelo intimne izkušnje lahko delim samo zato, ker nanje gledam kot na orodje. Potem ko sem ga jaz uporabila, si želim, da služijo tudi drugim. Bi mar ne vžigalnika, potem ko sem z njim prižgala svojo svečico, podala sočloveku, ki ga utegne potrebovati?

In veste, svoje zelo intimne izkušnje lahko delim tudi zato, ker jim popolnoma zaupam. Sploh se ne počutim oholo, ko vam priznam, da mi zadnjih nekaj dni ne paše poslušati nič drugega kot moji dve pesmi, ki sem ju v zadnjem tednu posnela samo ob spremljavi lastnega ploskanja oziroma tleskanja za ritem. Ne zato, ker se mi nič drugega ne bi zdelo poslušljivega, ampak zato, ker nobena druga glasba trenutno ne nudi boljšega ambienta mojemu počutju kot moje lastne besede. Ja, moje besede v prvi vrsti služijo meni; spomnijo me, me pobožajo in me včasih brcnejo in spet drugič poljubkujejo in vedno, ampak čisto vedno, izzovejo zavedanje. Ja, velikokrat grem brat svoje lastne zapise. Spet, ne iz oholosti, ampak zato, ker včasih tudi sama pozabim na občutek, ki me je gnal k pisanju nečesa, in občutek, ki ga hočem nazaj. Zato. Zato delim svoje osebne izkušnje, ker vem, da lahko služijo tudi vam, če so služile meni.

To seveda še zdaleč ne pomeni, da je vedno lahko deliti. Sploh ne. Tisti modri gumb »Objavi« čisto vsakič stisnem v stanju popolne ranljivosti, ker vas toliko ve za mojo bolečino in za moj užitek. Ampak vedno je lažje slediti klicu, slediti odgovornosti, ki me vabi v deljenje, kot se skriti pred zavedanjem, da sem tukaj, tako kot vsi ostali, s svojim namenom. Veste, jaz nisem neka mestna gospodična mična, ki bi se lahko zleknila v svoj prestol anonimnosti. Jaz sem vaško dekle, prihajam iz majhne vasice z skalnatega roba Tržaškega Krasa, kjer so venomer o meni imeli več informacij drugi kot jaz sama. In tako na stežaj odpirati duri v mojo izkušnjo je ranljivo, vedoč, da lahko o tem berejo ti in oni; tisti, ki me poznajo, in vsi, ki me ne; tisti podporni in oni, ki so malce pozabili, zakaj so tu.

Ampak še naprej odpiram, hvaležna, ker se ravno znotraj tolikšne ranljivosti vestno učim prepoznavati lastno moč.

Zato delim.

Howk.

DSC_6470.JPG

Foto: Anja OriAn, ustvarjalka https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name