Današnje dopoldne je stereotip modernega podjetništva: sedim v teti Fridi (in razmišljam, ali bi se morda premaknila v knjižnico), srkam ingverjev ledeni čaj (mhm, ledeni pa zato, ker sem se absolutno preveč oblekla) in pišem tole objavo, ki bo pospremila današnji recept za ČOKOLEŠNIKE, s čokolado prelite lešnike.

Ampak stereotip gor ali dol, ta svoboda, da lahko Svaruna zapeljem v šolo in ostanem na Obali, se tu nekaj “počim” in oddelam, kar imam danes na krožniku, je meni osebno sveta. Je zrak za moja pljuča, je glasba za moja ušesa … je sladko za moje okušalne brbončice.

In ravno o tem slednjem sem želela danes spregovoriti.

Ena stvar, ki je ne veš o meni – ker tega o sebi nisem vedela niti sama, dokler nisem pred nekaj tedni začela razmišljati – je, da še nisem preživela dneva, ko ne bi zaužila vsaj kaj sladkega!

Res, tudi za časa moje anoreksije, ko sem svoj dnevni vnos kalorij omejila na borih 300 kcal, teh 300 kalorij zame ni pomenilo jajca na oko, spečenega na žlički oljčnega olja, in rezino pirinega kruha s semeni. Nope. Teh 300 kalorij je meni pomenilo “skoraj 3 rebra čokolade Milke s Spekulaas piškoti”, ki so jo v začetku tega tisočletja prodajali v posebni izdaji okrog Božiča.

Sedaj ni več nobena skrivnost, da imam rada sladko, kajne? Prihajam iz družine, kjer se je vsako nedeljo peklo. Za mojo bako Mico (ki jo bolje poznate kot ustvarjalko čudovitih cekarjev iz koruznega ličkanja) še pri osemdesetih letih nedelja ni nedelja, če kaj ne speče. Za mojo mamo isto. In tako sem se tudi jaz uživati v pečeni dobrotah naučila že zelo majhna, peči malo starejša … še starejša pa sem potem ustvarjanju zdravih sladic, ki se jih mnogi še vedno spominjate pod imenom “Elixirjeve energijske ploščice”, posvetila celo del svoje kariere.

Tako lepo kot pa nekaj sladkega za poobedek, nič dugega ne zaokroži enega zdravega, zadovoljivega in hranljivega obeda. To se pravi: ja, rada imam sladko.

IN HKRATI…

Obstaja stvar, ki jo imam še raje od sladkega in zaradi katere je sladko pristalo šele na tretjem mestu; z mojim Svarunom, ki je pred devetimi leti doživljenjsko zasedel prvo mesto, pač absolutno nič pod nobenim pogojem ne more tekmovati.

Ta stvar je svoboda.

In ker je svoboda tako zelo širok pojem, naj ti razložim, na kaj se nanašam, ko pravim “svoboda”.

Ko pomislim na “svobodo”, se mi v očeh mojega srca nemudoma izriše podoba “avtoritete”. Avtoriteta … to, da si avtor svojega življenja; da se lahko v vsakem trenutku vsakega dne podpišeš pod svoje življenje kot tista ali tisti, ki si je to življenje najprej zamislil/a in potem še izživel/a … polnokrvno … to je zame svoboda.

Kaj pa zame ni svoboda?

Zame ni svoboda, da se ne morem sama odločiti, ali bom po zajtku, kosilu ali večerji pojedla kaj sladkega. Ne odločam sama, kajti do odločitve sploh ne pridem. Ne dam si priložnosti, da ugotovim, ali je obed lahko zadovoljiv tudi brez sladkega poobedka, kajti tistega sladkega ne morem preskočiti. Poobedek enostavno MORAM imeti; in tu ne gre za preferenco, ampak za potrebo!

In ravno v tem je po mojem hakeljc.

In ravno zaradi tega se zavedam, da moj odnos do sladkega ni prijateljstvo ali partnerstvo ali pač poslovno sodelovanje … ampak odvisnost.

Odvisnost pa nima kaj dosti skupnega s tisto mojo…  niti ne preferenco, marveč potrebo… po svobodi, kaj?

V kratkem se zato odpravljam na pustolovščino. Na pustolovščino, ki bo vključevala veliko fižola (ja, fižola; brez prenesenega pomena) … in izključevala vse sladko.

O pustolovščini ti kmalu povem kaj več.

In o njej bom v prihodnje, kot se bo odvijala, še veliko pisala, ker spet: to, da pišem o tem, kar živim, ni preferenca, marveč potreba. 😊

V glavnem … ČOKOLEŠNIKI.

Če bi se čokolada Gorenjka s celimi lešniki (pravi Svarun) in lešniki, obliti s čokolado, ki jih običajno prodajajo v rifuzi zraven sadja in zelenjave, poročila in imela otroka, so tile ČOKOLEŠNIKI ta otrok. Meni osebno božanski in s tistim “can’t get enough” faktorjem, kot so kombinacije čokolade in oreščkov zelo rade.

Sestavine:

175 g praženih lešnikov

120g čokolade po želji (mlečne, temne, bele)

1 žlička masla/ kokosovega olja

(dimljena) sol

Postopek:

Lešnike najprej prepražimo. To storimo tako, da surove lešnike razprostremo po pekaču (v enem sloju) in jih med 10 in 15 minut pečemo v pečici, segreti na 175°. Med peko lešnike spremljamo in večkrat premešamo, ker se lahko hitro zažgejo. O tem, kdaj so lešniki ravno prav pečeni za naš okus, naj odločajo naše oči in naš nos. Ko zadiši, jih gremo preverimo in imamo na očeh vse dokler niso ravno prav zlati. Jaz osebno imam rada malce bolj zapečene, takšne zlato oranžne barve – kar ste nedvomno že ugotovili, če ste kupili pri meni lešnikovo maslo. 😊

Ko so lešniki ravno prav pečeni, jih vzamemo iz pečice in popolnoma ohladimo. Šele nato jih oluščimo. Nekateri predlagajo, da to storimo s pomočjo kuhinjske krpe, in sicer tako, da lešnike zavijemo v krpo, ki jo drgnemo med dlanmi, kar povzroči, da se rjava lešnikova srajčka se loči od oreščkov. Ta postopek deluje če in samo če: imamo manjše količine lešnikov (do pol kile nekje), so lešniki popolnoma ohlajeni … in v zakup vzamemo dejstvo, da nam bodo lešnikove srajčke morda trajno pobarvale kuhinjsko krpo. Jaz sem se naučila lešnike luščiti kar med rokami: v roke vzamem eno (skopo) pest lešnikov in jih drgnem med rokama, dokler niso “čisti”; zraven pa gledam kak video ali poslušam podcast.

Ko imamo oluščene pražene lešnike, jih 175g odtehtamo na pekače in damo v zamrzovalnik. Medtem ko so lešniki v škrinji, v banji mariji stopimo čokolado po izbiri. Rabimo dve kozici z enako širokim robom (vsaj približno): v eno (širšo, če nimamo dveh enakih), natočimo malo vode in damo na srednje močan plin; v drugo (manjšo) damo čokolado in žlico masla/olja in vsaj dokler voda ne začne vreti, pokrijemo s pokrovom. Čokolado spremljamo, ampak pustimo popolnoma pri miru (kar je dobra vaja iz čuječnosti), dokler ne opazimo, da je stopljena, tedaj pomešamo in vanjo stresemo sedaj hladne, trde lešnike.

Lešnike in čokolado pomešamo, da so vsi lešniki dodobra obliti, nato pa jih prenesemo na s peki papirjem pokrit pladenj/pekač, potresemo z dimljeno soljo ter znova postavimo v skrinjo. Tokrat za 1 do 2 uri. Po hlajenju vzamemo pladenj iz skrinje, našo čokoladno zmrzlino pa razlomimo na manjše delce/ posamezne lešnike.

Uživamo!

Recept sem dobila na tejle strani.

Preden se poslovim, bi ti rada sporočila, da je trenutno pri meni možno naročiti naslednje izdelke: 

* lešnike (17€/kg) 

* pražene lešnike (21€/kg) 

* lešnikovo maslo (10€ za 180g prvič, vsakič naslednjič pa ob prevzemu novega in vrnitvi praznega kozarčka 10€. Sicer je cena vsakič naslednjič 11€; zmanjšajmo količino odpadkov Za Zemljo)

* lešnikove bombice z mlečno, črno ali belo čokolado (1 bombica za darilo, pakirana v kartonasto škatlico je 2,5€; 5 bombic v škrniceljčku pa 8€) 

* suhi miks za lešnikovo vročo čokolado: 140g (za 7 skodelic) je 7,5€)

* ontbijtkoek, nizozemski kolač za zajtrk: 1 kolač, dolžina 27cm.

​Hvala za čas, ki si se ga odločil/a posvetiti branju tega emaila; vem, da je dragocen.

Če imaš kakšno vprašanje glede recepta ali česarkoli, ali pa bi rad/a podelil/a svoje vtise in izkušnje (te so še posebej dobrodošle), sem tukaj, hvaležna.

Sicer pa lepo pecite, dragi moji, 

Tamara