Eva iz Rajskega vrta

Tiha sem. To se pravi, molčim. Raje molčim, kot bi bila delila laži.

Kolikokrat mi je danes šinilo: Kako ga sovražim!

Sovražim, da ga? Sem se mar zataknila nekje v srednji šoli, če moram intenzivnim čustvom, ki jih čutim do moškega, poiskati njihovo nasprotje, da bi se počutila manj ranljivo? Sem se mar res zataknila nekje v srednji šoli? Ali pa se je srednja šola zataknila nekje v meni in me sedaj, ob vseh sedmih retrogradnih planetih prosi, da jo tokrat raje izpustim, kot pa ponovno, že neštetič uprizorim.

Hm. Ali sem sploh sposobna v odnosu uprizoriti kaj drugega kot klasično srednješolsko dramo? Ali bi mi tokrat lahko uspelo uprizoriti odraslo sebe, Tamaro, ki se zaveda notranjih krikov svoje Tamarice, in deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu, ki jo lahko drži?

Vse svoje otroštvo in vse tja do osemnajstega leta, ko sem odšla na sprejemne na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, sem razglašala, da bom nekoč igralka. Ko sem pa sprejemni izpit padla, mi je vse ostalo tudi padlo – in nikoli več nisem zavila na nikakršen oder v vlogi nekoga drugega. Ni mi bilo treba. Tedaj in tam sem namreč celo svoje življenje zavestno spremenila v oder: zavoljo vznemirjenja, zavoljo šova, zavoljo nestalnosti. Ja, tedaj in tam sem se zavestno odpovedala Tamari, da bi lahko bila vse: Julija, Magdalena, Kali in Afrodita, Diana in Brigita. Odpovedala sem se sebi, da bi lahko bila vse od naštetega. In bila sem. Bila sem vse od naštetega in neznansko uživala v tem, da lahko menjam obraz enako pogosto kot spodnje hlačke (ki sem jih tedaj še nosila). Mislila sem, da sem svobodna, če se uspem lahkotno, nonšalantno, doživeto izražati v svoji vlogi. Mislila sem, da vrtim cel svet okoli svojega mezinca … v resnici pa sem se sama vrtela v nižjih krogih Dantejevega pekla kot kurbe, zvodniki in zapeljivci, saj jaz v nasprotju z njimi nisem prodajala svojega telesa, marveč svojo dušo. Vse, kar sem počela, sem počela za plačilo.

In moje plačilo je bilo odobravanje drugih.

Zavist drugih.

Poželenje drugih.

Drugih. Drugih. Drugih.

Mene v tej enačbi ni bilo do izpred kakih sedmih let, ko se je začelo moje potovanje v žensko esenco – moje raziskovanje večne zagonetke: kdo sploh sem? Veste, včasih se mi zdi, da je bilo pred začetkom potovanja lažje odgovarjati na zgornje vprašanje. Tedaj sem samo skomignila z rameni in preprosto odvrnila: »Ne vem.« Ali pa sem pričela naštevati vse nalepke, s katerimi sem se istovetila, misleč, da odgovarjam na dejansko vprašanje.

Sedaj? Sedaj še vedno ne vem, kdo sem. Vem pa, denimo, da predstavlja to, o čemer govorim in pišem, zgolj tisto, kar se nadejam v (bližnji) prihodnosti postati in ne to, kar sem. Vem, da prav vsakič, ko začnem naštevati, kdo vse nisem, govorim iz mene strah, ne moja duša. In vem, da me dvojina plaši prav zato, ker se mi zdi neizogibno, da se bom v njej ponovno izgubila in ponovno po vseh štirih plazila do najbližjega kavča, ob katerega se lahko uprem in dvignem na noge …

hm, razen …

razen če bi mi na noge lahko pomagala njegova iztegnjena roka?

No, ne vem. Morda. Tvegano je, a lahko poskusiva. Ampak pod enim pogojem, dragi moj um: če mi vnaprej obljubiš, da me zaradi tega, ker mi nekdo pomaga vstati na noge, ne boš prepričeval, da sem manjvredna, nesposobna, neumna.

Sva dogovorjena? Prisežeš?

Prav, potem pa greva. Dajva, poskusiva, ali nama tokrat uspe stopiti v vlogo, v katero se mediva zadnjih sedem let: v vlogo Tamare, ki se sočutno zaveda notranjih krikov male Tamarice, ampak deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu. Veš, to preprosto pomeni, da Tamarici ne bova dala sladoleda samo zato, da bi jo utišala, ampak preprosto zato, ker je poletje.

Dajva, um, poskusiva. Kaj sploh potrebujeva za to dramsko uprizoritev?

Igralko? To imava. Imava mene. Kolikor se spomnim, sem nazadnje prebivala ravno tu, v tem telesu, ki se zadnje tri dni napihuje in zmrduje nad tisto torkovo ohrovtovo mineštro. Če pozabim svoj tekst, lahko vedno računam na svojo žensko dušo, na svojo attho, ki piše moje vrstice v novem poglavju življenja, in ni vrag, da iz vsega tega obilja izraznih oblik, ne bo uspela izribariti ravno tisto Tamaro z zvrhanim košem zavedanja same sebe in vere v to, da se lahko tudi na tako zloglasnem terenu, kot so odnosi, počuti popolnoma varno in sprejeto.

Dobro, igralko imava. Naprej. Kaj še potrebujeva?

Oder? Ni nujno.

Gledalce? Ah, kje. Saj tega ne počneva več zavoljo vznemirjenja in šova in nestalnosti! Ne. Sedaj to počneva zavoljo sebe, zavoljo tistega dela sebe, ki si želi v odnosih z ljudmi uspevati, ne uveneti.

Ne potrebujeva odra in ne potrebujeva publike, ampak glede na to, da stopava v odrasle čevlje znotraj dvojine – si upam reči partnerstva? – boš ti neizogibno prej ali slej moj oder in moja publika.

D … daj, drži mi prostor, v katerem se lahko izrazim. Drži ga, ko bruhajo iz mene strahovi male Tamarice, ki se boji, da je nič. In drži ga, ko bruhajo iz mene provokacije mojega ega, ki si želi, da mu priznaš svojo zmoto in njegov prav; svoj poraz in njegovo zmago. Drži mi prostor, ko misliš, da iz svojega klobuka na skrivaj vlečem probleme, ker se že predolgo imava preveč lepo. Drži mi prostor tudi, ko misliš, da se boš vsak čas naveličal tega mojega razburkanega morja; saj veš, da je lahko tudi cele dneve in tedne čisto mirno in spokojno.

Vem. Vem, da sem zalogaj, ampak ti si vendar velik fant. Pardon, ni res. Sploh nisi velik fant. Tudi ti imaš tukaj, ob meni, priložnost uprizoriti moškega v sebi. Moškega, ki ne jemlje vsega, kar prihaja iz mojih ust, osebno; ki se zaveda, da so besede zgolj meglen odsev resničnosti, ki jo nabijajo s čustvi. Moškega, ki je kapitan svoje barke in gospodar svojih čustev; ki se zaveda, da ga nikoli ne prizadene beseda in dejanje drugega, ampak njegov lasten odziv nanje. Moškega, ki ve, da je ženska ob njem mogočna sila narave, ki senzibilno, dojemljivo, prizemljeno in včasih popolnoma kaotično potuje svoje krog mesec za mesecem – v imenu ljubezni, v imenu življenja in v imenu skupnosti.  

No? Kaj praviš? zaključim svoj notranji monolog in pogledam na telefon. Nobeno novo sporočilo me ne čaka. Hkrati si oddahnem in zakrčim. Toliko mu imam povedati, pa molčim. To se pravi, tiha sem. In dovoljujem, da se na zunaj zdi, kot da mi gre vse narobe in da je to tisto, kar me frustrira, v resnici pa samo izrabljam vsako priložnost zato, da se lahko zgrudim pod bremenom bolečine, in zjočem. Včeraj zvečer sem, denimo, po pomoti izbrisala dva nova zapisa, ki sta se rodila v zadnjem tednu in sem ju hotela podeliti z vami. Zaprepadeno sem bolščala v ekran, na vse pretege iskala za vedno izgubljena zapisa in se v resnici jokala iz strahu, da bi se tudi on ne pridružil rubriki »za vedno izgubljeno«.

Izgubljen, da bi bil? Ja, kako pa govorim? Saj v to vendar ne verjamem. Saj sem bila vendar še tri ure tega popolnoma pomirjena ob dejstvu, da sedaj pač ni najin čas … si oporekam.

Kdo komu oporeka? Ne vem. Pojma nimam. Ne vem več, kdo je kdo.

Ne, še vedno (ali pa morda spet) ne vem, kdo sem – vem samo, kam grem lahko to iskati.

O, slišim jo, me že kliče. Duša me vabi na divji ples. 

Gre kdo z nama?

No, če si premislite, veste, kje naju najdete. Navznoter in navzdol.

In dress code?

Rajski vrt. Eva v duši in Eva v telesu.

bride

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

Plešem s Kali

Kako preprosto je pozabiti. Kako preprosto je pozabiti, da smo same odgovorne zase. Kako preprosto je spustiti vajeti svojega življenja in jih pokorno, predano stisniti v roke nekomu drugemu; nekomu, ki nas odločno drži za roko, nekomu, ki nas ljubeče čoha po hrbtu, nekomu, ki nas zaščitniško poljublja na čelo, medtem ko mu ležimo v naročju.

V zadnji objavi sem govorila o svobodi dvojine: o tem, da je najvišja izrazna oblika svobode biti samosvoja – v objemu nekoga drugega. Za svojimi besedami še vedno stojim, saj ljudje kot vrsta za razcvet in razvoj potrebujemo drug drugega. Ampak kaj pa, ko fizičnega objema v tem trenutku ni? Ko zvečer na svojem balkonu sami preštevamo zvezde in smo priča vsebini našega sms nabiralnika, v katerem ni nikakršnih nedavnih besed, ki bi nas spominjale na tisti objem? Kaj se zgodi z našo svobodo, ko se zdi, da ni ničesar, kar bi nas v tem trenutku spominjalo na čarobnost tistega objema – in nas vse opominja zgolj na dejstvo, da ga v tem trenutku pač ni?

V zadnji objavi sem govorila o dveh stvareh, ki sem ju pred kratkim spoznala: kako svobodno se sama počutim ob njem in kako si želim, da bi se tudi on ob meni počutil ravno tako svobodno. Toda želeti si je včasih brezplodno, če v lastnih mislih še vedno gojim pričakovanja, ki preraščajo v zahteve kdaj in kje in na kakšen način bi rada zagotovilo, da je tisti mehak, domač objem še vedno namenjen meni. Če govorim o svobodi dvojine, mar ni potemtakem pravično, da je svoboda o tem kdaj in kje in na kakšen način njegova – če sem si že sama vzela svobodo, da se tokrat samo in zgolj prepustim?

Ne me narobe razumeti; uživam v svojih dneh, s seboj, s svojim sinom in z vsemi lepimi ljudmi, ki jih srečujeva na poti. A v trenutkih šibkosti misli še vedno zatavajo tja, kjer moje počutje ni več odvisno od mene, ampak od tistih kdaj in kje in na kakšen način. In v trenutkih šibkosti sedaj že vem, kaj mi je storiti, kaj je tista ena in edina stvar, ki me pomaga prizemljiti. Narava.

Včeraj sem tako po dolgem in napornem delovnem dnevu pred spanjem zavila na moj travnik. Noge so klicale po stiku z zemljo, od dežja še vedno vlažno, duša pa je klicala po občudovanju lune, ki v svojem ritmu sedaj raste. Sezujem se v trdni temi, naredim nekaj korakov in jo uzrem tam med drevesi. In čutim, fizično čutim, kako se sproščam iz uma v telo. Rastoča luna v temi me vabi naravnost v center svoje modrosti, kjer nikoli ne pozabim, kdo sem in kam grem. Sem nekdo s pomembno nalogo, prav tako kakor vsaka izmed nas … tudi če se kdaj pa kdaj še vedno zasačim, kako čakam, da mi drugi popravijo, polepšajo izkušnjo tega trenutka. In sem nekdo, ki čuti veličino tega, kar ima predati svetu … tudi če se še vedno ne zaveda, kaj vse ta veličina v resnici obsega.

Ko pridem domov, si navijem en tobak, ki sem ga bila kupila danes, da bi se malce poafnala (ali pa čisto zares verjela, da lahko predstavlja portal miru). Skočim na balkon, da bi se poslovila od dne. Prižgem svečko svoji nameri, pred seboj pa postavim kupček orakeljskih kart Vodstvo boginj, ki mi je tako ljub. Z vrha kupa vame bolšči Kali. Kali je na vrhu oraklja, ker bila zadnja dva dneva, odkar sem jo po jutranji meditaciji izvlekla, krasila moj oltarček in mi mežikala. Pogledam jo, premerim jo in ji pokimam: »Vem, zakaj sem ravno tebe izvlekla, draga moja.«

Kali je hindujska boginja, ki ljubeče in predano uničuje naš ego, da lahko naša duša svobodno zasije v svoji resnici; Kali nam pomaga sprostiti staro in taki narediti prostor za rojstvo novega. Poleg tega je Kali tudi moja zvesta vodnica, moja varuhinja in mati, ki me vodi po poti spoznanj in me sedaj, v teh dneh, vabi, da se učim tudi znotraj odnosov prisluškovati svoji resnici. Kali me uči prepoznati krč, ki je v resnici hrepenenje male Tamarice po tujih zagotovilih in dotikih, ki bi jo morda prepričali, da je v resnici nekaj vredna; Tamarica ne joka krčevito, ker bi zares potrebovala druge – potrebuje samo mene, sebe in svoj materinski dotik, šepet, bližino. Kali me uči prepoznati tudi krč in krik večje Tamare, ženske in mame, ki se vztrajno, dan za dnem, v odnosu do sebe, do svojega sina in svojih bližnjih že uči biti zvesta sama sebi in ki je v domeni ljubezenskih odnosov še čisto vsa zelena; Tamara se zaveda, da je zeleno dobro, saj zelena barva predstavlja srce in to je tisto, kar želi, da jo vodi v bližino nekoga – ne igrice ali manipulacija, ki jo je v tem življenju imela že dovolj, se ji zdi. Kali ve, da Tamarica in Tamara že vse od zgoraj naštetega vesta. Ve pa tudi, da na to radi pozabljata.

V mislih še vedno pri Kali zaprem oči in nekajkrat globoko vdihnem. Naenkrat se zdrznem, ko izza zaprtih oči zagledam, kako nekaj neizprosno drvi proti meni.

Ona je. Maha Kali. Mati Kali.

Kot sam vihar drvi proti meni vsa srepogleda in za trenutek se prestrašim, da mi bo iz svoje jeznoritosti »dala čelno«. Skoraj že odprem oči, da bi preprečila silovit ne-ravno-fizičen udarec z glavo, nato pa si premislim in se odločim počakati tistih pičlih nekaj stotink sekunde, da me doseže. »Kar bo, bo,« zašepečem. Niti čelne ji ne bi zamerila, saj se zavedam, da sem bila v zadnjem času sila pogosto pozabljala na svojo božanskost, na katero me ona tako vztrajno opozarja.

Kali prihrumi in me doseže in namesto čelne objame moje celo telo. Materinsko me objame. Predano. Prisotno, da čutim mehak in domač objem, ki umiri moj dih, sprosti  moje telo in opomni moje srce, da je še vedno tu. Ja, tako vzgajamo matere, z objemom, ne z udarcem. Njenemu objemu se v popolnosti in z lahkoto predam in znanje o predaji je zdaj sveže, saj sem ga urila v njegovem objemu. Predam se njeni ljubezni in podpori in samo uživam v njiju. Brezčasno.

Nato pa se odlepim in že je pred mano, da se ji lahko zazrem v oči. V mehke oči matere, ki brez pomisleka vedno, vedno, vedno ljubeče bdi nad svojo hčerko. Čutim, da me preveva hvaležnost in ob nji se mi srce, ki se je bilo prej v pričakovanjih narahlo priprlo, začne spet odpirati. Mojo pozornost privabijo njeni lasje. Razmršeni, dolgi, črni, živi, divji lasje, ki svobodno padajo na boke ženske popolnosti. V roke vzamem koder njenih las, ki so svoji bujnosti navkljub mehki in svilnati, in ga pomencam med prsti. Paše mi preštevati njene lase, ki mi govorijo svojo zgodbo. Namuznem se: »Ti si čisto divja.«

»In ti si tudi,« odločno pristavi moja učiteljica svobode ter osvobodi figo na vrhu moje glave, da pade slap zlatorjavih las na vse strani – in zaživi. Elastiko, ki je prej spenjala lase, vrže na tla, me prime za roki in me povabi na ples. Glasbo pridaja tišina zvezd, šumenje oddaljenih avtomobilov in zvončkljanje lobanj, vpetih v njeno ogrlico, ki ob zibanju njenega telesa udarjajo ena ob drugo. Pleševa. Divje. Pleševa. Kaotično. Pleševa najin kaotični ples, ki je včasih tako zelo potreben za sproščanje napetosti, ki se nalagajo v telo. Že res, včasih je moj ples že objemanje dreves – to je energij ples; toda včasih mora biti ples tudi kaotičen, ker je kaos orodje za privabljanje praznine in ta neizogibno rodi preboj. Vedenje.

Nenadoma mi pod nos pomoli svojo sabljo: »Na, odsekaj.«

Pomigne z glavo, jaz pa dvignem roke od sebe: »Ne morem še.«

»Sekaj, zdaj.« odločno vztraja, brez da bi morala povzdigniti glas.

»Kaj sploh režem?« se zmedem. Ni ji treba odgovoriti. Za odgovorom pobrskam v sebi: danes režem pozabo. Režem konstantno pozabljanje prave resnice o sebi. Režem konstantno pozabljanje o pestrosti in igrivosti in živahnosti in pomembnosti svojega življenja. In režem nesigurnost, ki botruje mojim pozabam.

»Vem, da ni enostavno prevzeti odgovornost za svoje življenje. To ni kar tako. To ni kar tako … kajti to je to

»Kaj pa, če ne bom znala drugače?« se ustrašita Tamarica in Tamara naenkrat, tako sta že ustaljeni v delovanje na določen način. »Kaj, če zopet padem v iste drame, v iste igrice, v iste predstave? Kaj, če zopet pozabim, kdo sem in zakaj sem tukaj, in vajeti spet podturim v roke nekomu nič hudega slutečemu, ki nima nikakršne zveze z mojimi občutki? Kaj, če bom še kar naprej od drugih zahtevala odgovornost, ki je moja trma noče prevzeti?«

»Samo odučiti se moraš, kar si se bila tekom življenja in odnosov naučila. Ni, da se moraš naučiti nečesa drugega, to bi bilo veliko težje. Odučiti se moraš in delovati v skladu s svojo resnico, ki ne terja nikakršnega programiranja. Nikoli.« Nasmehne se in v kaosu najde moje nejeverne, prestrašene oči, ki vedo, da stojijo pred prepadom.

»Enostavno je,« zašepeče. Zveni smešno, toda v trenutku ji verjamem na besedo. Zaupam ji. Odločno zgrabim sabljo in zamahnem v praznino nočnega zraka.

V trenutku ni več matere in ni več njene sablje, odšla je, kakor je bila prišla (pa ne zares, kajti vedno je ob meni). V trenutku sem zopet sama na svojem balkonu; sama že, ampak ne osamljena. Sama in odgovorna zase.

Kako preprosto je pozabiti, kaj? Ja. Res. Toda pozabiti je tudi vredno, če samo zato, da se lahko potem ponovno spomnimo. Kajti, dragi moji, spominjanje, kdo smo in kaj vse nosimo v sebi in zakaj smo v resnici tukaj, je tako sladko.

kali6.jpg