Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara