Attha šepeta naše želje

Ko mi je zadnjič, nedolgo tega S. povedal, da nisem edina ženska v njegovem življenju, je bilo, kot bi me naposled popolnoma posrkal nek vihar znotraj mene, ki sicer divja in pustoši že leta, vendar sem se mu do sedaj, z nekoliko občasnih zdrsov, uspela izogniti. Vihar, o katerem govorim, je vihar neodločnosti, ki razburka morje mojih nedorečenih in neprilaščenih želja v neizprosno, grozečo, lačno pošast, pripravljeno, da posrka vsakogar, ki ni pripravljen stati za vsem, kar si želi. Na plano so privrele misli o seksualni izraznosti, ki se jih že leta oklepam: »Sem mar res kontroverzna, če si želim samo enega spolnega partnerja, ki bi z menoj delil vse izkušnje, h katerim me vabi moja duša, moja attha? So moje želje predpotopne v raznolikem, pisanem mozaiku človeške izkušnje, ki nam je ponujena? Sem mar dolgočasna?«

Preden sem si uspela odgovoriti na vsa svoja vprašanja, so me zajele pretekle izkušnje podobnega izpraševanja. Spomin me je peljal na morje v hrvaško Istro, natančneje v Barbarigo, kjer sem šestletna frkljica preživljala dopust s svojima staršema in komajda rojeno sestrico Jano. Tamarica razmršenih pšeničnih las se je v roza majici brez rokavov in spodnjem delu kopalk na volančke, kakršne najraje nosi tudi dandanašnja Tamara, igrala z Barbikami v spalnici in poslušala, kako sta njena starša sikala in naveličano povzdigovala glas drug na drugega. Tamarici ni bilo všeč, kar sliši, saj jo je komunikacija, ki ji je bila pretežno priča v otroštvu, vztrajno pošiljala v krč – vse dokler ni ta krč postal nekaj najbolj običajnega. Dolgočasnega, nepotrebnega, a vendarle vsakdanjega. Tamarica je bila priča nečemu, česar ni mogla spremeniti, zato se je odločila spremeniti tisto, kar se ji je dozdevalo, da lahko. In sklenila je: »Če je to partnerski odnos in če je to družina, potem si jaz tega nikoli ne želim zase.« Preprosto povedano so se ji zdeli ti vedno enaki, ponavljajoči se krogi čisto preveč dolgočasni. Pa pika.

Te besede so odraščajoči Tamarici glasno odzvanjale vsakič, ko je spoznala novega fanta ali moškega. Šestletna se seveda ni zavedala, da je s svojo odločitvijo vesolju podala svoje neomajno stališče in da ji vesolje zatorej na pladnju prinaša izkušnje, v katerih bi lahko svoje stališče potrdila in živela. In jih je. Mnogokrat. Misleč, da je tako bolje zanjo in da je zatorej lahko samo srečna … ob vsakem moškem, ki ga je spoznala in ki je bil seveda tudi moški, s katerim si niti slučajno ni želela družine. Ja, njene besede so bile močne in strah pred odnosom, ki je bil v njenih očeh vse prej kot ljubeč in podporen, se je podvojil, potrojil in tako lepo naprej, dokler ni zavzemal vsega njenega fokusa.

Spomnim se, kako sem se zmrdovala nad otroki in sanjami enega mojih bivših fantov o hiški in družini. Zanositi se mi je tedaj zdela najhujša nočna mora, ampak sedaj vem, da je bila najhujša nočna mora le zanositi z njim, ob katerem sem bila tako majhna in ujeta in zaprta; ne, ne zato, ker bi me on, ki me je oboževal, delal takšno. Sama sem se prostovoljno tlačila v zame nadvse neudobno škatlico normalnosti, iz katere od življenja ne bi zahtevala več od dobre službe, varnega avta, velikega vrta, poletnega morja, zimskega smučanja, ljubečega moža, nekaj otrok, hiške na vasi, prijateljev za kvartopirjenje ob vikendih in morda nekoč vikenda v Dalmaciji; ta bi me grenko spominjal na svobodo, ki sem jo nekoč, iskrivih oči, še čutila v sebi in nato namerno zaklenila in odvrgla ključ na dno Jadranskega morja. Tako nekako sem si do štiriindvajestega, ko sem se podala v Indijo, predstavljala, da živijo običajni srečni (ali pač običajno srečni) ljudje. Nekaj časa, ki sem ga preživela s tem zelo prizemljenim fantom, sem se prav uspešno slepila, da bi takšen aranžma lahko popolnoma potešil mojo neusahljivo žejo po pustolovščini – to se pravi, če bi mi le uspelo kontrolirati svoje strasti in široko razprte, iskrive oči. Moje najboljše prijateljice, ki ob meni rastejo vse od prvega razreda osnovne šole, so se muzale ob novem fokusu sanjave, frfotave, visokoleteče Tamare, rekle pa niso ničesar.

Kaj bi takrat dala, da bi si takšnega življenja resnično želela!

Kaj bi dala, da bi bila lahko tako »normalna«, kot si je moja mama venomer želela in mi to le redko, v prepirih ali ob silnih razočaranjih nad mojo neukrotljivo trmoglavostjo, izpostavila.

Kaj bi dala, da bi bila lahko nekdo drug: veliko manj kompliciran in z veliko manj strasti do življenja, ki bi me vztrajno porivala v svet, v izkušnje, v odnose, v izzive … vedno bližje sebi.

No, v trenutku, ko sem diplomirala, z ramen odvrgla dolgoletno breme in končno globoko zadihala, sem se pričela zavedati, da zgornji scenarij ni tisti, ki si ga iz srca želim. To sem vedela. To sem vedela zato, ker me ni gnal naprej. Ker se že ob sami pomisli nanj v meni ni prižgal ogenj, ki bi me osvetljeval. Ker se mi ob njem niso zasvetile oči in pocedile sline in navlažile sluznice in ker ob njem moja maternica, moj sveti gral, moj kreativni center, sedež moje atthe, ni vzbrstel od navdušenja, eksplodiral od vznemirjenosti in opojno izdihoval: »O, ja, ja. Tja gremo. Tja si želimo. Kaj lahko za to storiva danes, draga moja?«

Tisto, kar me je gnalo naprej in v meni sprožilo plaz navdušenja, je bila svoboda. Potrebovala sem prostor in čas, da se pretegnem in s svojega bitja stresem vse projekcije, ki sem jih bila poosebila tekom življenja. S tistim fantom sva bila že leta dogovorjena, da greva po diplomi skupaj v Indijo, ampak ker sem vedela, da v mojem življenju ni bilo več prostora zanj in ker sem vedela, da on v tistem trenutku nima denarja za potovanje, sem enosmerno vozovnico do New Delhija vseeno kupila – eno vozovnico – in razdrla najin dogovor. Potem sem se še dolgo obsojala, da sem ravnala podlo in morda tudi sem. Ravnala sem samo najbolje, kot sem tedaj znala. Nisem ga želela prizadeti, a vedela sem, da ga bo moje sledenje sebi (in ne več nama) v vsakem primeru prizadelo, zato sem se odločila prizadeti brez besed; te sem raje njemu položila v usta, tako rekoč. Ah, ja. Če bi tedaj imela sposobnosti komunikacije, ki jih imam dandanes, bi mu resnico prelila iskreno, brez spletkarjenja in ovinkarjenja. Ampak če bi tedaj imela sposobnosti komunikacije, ki jih imam dandanes, potem jih tedaj ne bi štela štiriindvajset in danes enaintrideset, kaj?

Takoj zatem, ko sva z omenjenim fantom končala, se je zgodilo nekaj nepopisnega, nekaj nedoumljivega, nekaj popolnoma nepričakovanega; nekaj, kar me je zadelo kot strela z jasnega. Tedaj seveda nisem bila izurjena v poslušanju svoje duše do te mere, kot sem danes, toda nekaj dni po najinem nerodnem, neiskrenem slovesu, sem iz svojih globin zaslišala kristalno jasen glas. Bil je glas, ki bi ga slišala tudi v sobi, polni ljudi, glasne glasbe in še lastnega nenadzorovanega toka misli, ki so begale in me begale. Sedaj vem, da je bila to moja duša, ki mi je šepetala. Kar sem slišala, je bila jasnost: »Ok, sedaj pa imam lahko otroka.«

Klic narave je bil odločen in tokrat me ni gnal na WC, ampak v izkušnjo, za katero si nisem predstavljala, da si jo bom sploh kdajkoli želela. In tako sem se slabo leto in pol potihem, počasi, a vztrajno potapljala v željo po materinstvu, ki je v moje zavedanje kapljala skupaj s prvinsko materinskostjo, za katero sem poprej sveto verjela, da me je v tem življenju pač zaobšla – tako nezainteresirana sem bila za mladičke in otročičke. V željo sem stopala nerodno, predvsem pa popolnoma nezavedno, zaradi česar so mojo materinskost opažali samo vsi okrog mene, medtem ko sem jih sama debelo gledala. Spomnim se, na primer, prijetnega Nemca, ki mi je v Indiji bral iz dlani in me, neomajno prepričan, da sem že mama, ker je pač o tem pričala določena brazda na moji dlani, spraševal, kje imam otroka. Spomnim se prijatelja Matica, ki se je pri vsakem najinem tarotu opiral na »to mojo materinsko energijo«, zaradi katere je bil odgovor na prenekatero moje poizvedovanje noseča Cesarica. Spomnim se tudi Valija, s katerim sem preživela zadnji mesec Indije in ki mi je navkljub svoji mladosti (v določenih ozirih, vključno z letnico rojstva, je bil namreč štiri leta mlajši od mene) nekega večera v najini kolibi pod zvezdami začel v romantični francoščini šepetati o družini – o najini prihajajoči družini. Je že tako, da so ljudje okrog mene to materinskost, v katero sem se vztrajno medila, okušali bolj kot jaz sama. Tako je bilo vse do Svarunovega očeta; z njim je postalo jasno tudi meni, da je otrok že ves čas znotraj čudovitega aranžmaja, kjer čaka, da postanem pripravljena tudi jaz.

Nekaterim ljudem je poslušanje svoje duše bolj pač bolj prirojeno kot drugim. Jaz sem večidel svojega življenja sodila v kategorijo, ki si je od vsega najbolj želela ugajati in je zatorej težnje lastne duše bolj pogosto kot ne ignorirala. Da bi mi notranji glas postal prioriteta in orientacija, sem potrebovala mojega malega Svaruna, ki me najbolj od vseh in najbolj od vsega uči o iskrenosti do sebe in me vedno znova, dan za dnem katapultira na lastno pot. Materinstvo so kot tiste vojaške vaje, na katerih neizprosno, od jutra do sutra, urimo poslušanje lastne duše, lastne atthe in njenih želja, da lahko pokončno stojimo za vsem, kar smo in zatorej večno morebitni rafal sprejemamo le kot nežen prš, ki boža in neguje naše bitje, hvaležno za vnovično priložnost, da utrdimo svoje spoznanje o tem, kje stojimo.

Svarun mi je pomagal sprevideti, česa si v življenju resnično želim. Pomagal mi je tudi ugotoviti, da moje želje v resnici niso prav nič posebnega. In ne, tega ne pravim z grenkobo v glasu, marveč z radostjo, saj ravno to priča v prid moji predpostavki, zaradi katere sem lani začela pisati blog: da smo vse me kot ženske na približno isti poti, k sami sebi. In ta ni nikoli dolgočasna.

Ko sva se prejšnji teden s S. pogovarjala o najinih željah in vizijah za prihodnost, me je oblila trema, kot pred vsakim nastopom klavirja, pri igranju katerega sem bila večinoma tako zelo nesigurna vase. Spomnila sem se na sklep, ki ga je šestletna Tamarica podala v vesolje, in se mu nasmehnila. In se nasmehnila sami sebi in ob tem čutila, kako trema puhti in odstopa prostor jasnosti. Jasnosti, ki me je zaobjela takoj, ko sem si upala priznati, da vsebuje tudi tisto življenje, ki sem ga pred sedmimi leti tako goreče sabotirala, nekaj mojega. Priznam, želim si, denimo, hiško ob gozdu, ki bi služila kot čudovita baza miru, ko bi imela dovolj prenasičenega sveta; želim si tudi varen kombi, v katerem bi lahko izkusila življenje na poti; želim si morja, pa ne samo poleti; želim si ljubečega moža, še nekaj otrok in prijatelje, ki ne bi bili razseljeni po svetu; želim si velik permakulturni vrt, ki bi oskrboval celo mojo družino – in ja, želim si družine.

»Družine? O čem pa govoriš?« me je posmehljivo, ali že kar zgroženo ošvrknil tisti del mene, ki še vedno želi ugajati, ki še vedno ne želi biti povprečen ali dolgočasen.

»Ja, želim si družine,« mu odločno zabrusim nazaj in začutim, kako te besede kot blagodejni valovi resnice božajo mojo bit.

»Ampak, ampak to je tako dolgočasno,« moj ego vendarle izdavi, nakar mu te besede nagubajo obraz, kot če bi bil pravkar polizal površin sveže prerezane limone.

Dvignem obrvi in prasnem v smeh. Saj vem, saj vem. Saj ga poznam. Poznam ta strah. Zato se zberem in mu karseda pomirjujoče pomežiknem: »Veš kaj, jaz že vem, kdo in kaj sem. In dolgočasna res nisem. Sebi že ne. Če se pa komu drugemu zdim dolgočasna, to ni več v moji domeni, to nič več ne vpliva name, to ni več moje za popravljat. Sem, kar sem … in v tem lahko uživam.«

Čutim, da ni nič bolj pomembno, kot resnica, za katero lahko v tem trenutku popolnoma stojim. Ja, tudi pred njim, za čigar svobodo sem vedno vzdihovala morda samo zato, da bi skupaj prišla do tega trenutka v času, ko meni postane kristalno jasno, da je zame najbrž najvišja oblika svobode priznati si, katera hrepenenja v resnici tlijo v meni. Ne glede na to, kakšna se bodo zdela drugim. Tako je torej, ko prerasteš ideje šestletne sebe?

Pogledam mu v oči in čutim, kako se vzravnam. Požrem slino, globoko vdihnem. Moja resnica, ki hoče na dan, me malce zvije. Vem, da lahko ta resnica pomeni, da se nikoli več zares ne srečava v tem življenju. Ampak če ne izrazim svoje resnice, se morda še dolgo ne srečam sama s seboj. In sedaj že vem, katero je zame bolj pomembno.

»S., jaz si v bistvu želim družine,« spregovori moja attha, »jaz si želim partnerja, ki bo šel z mano v globine, želim si vzor moškosti, ki ga rabi moj sine, želim si hišico v gozdu z velikim vrtom in obenem kombi, s katerim bomo živeli in delali na poti.«

»Upam, da dobiš, vse, kar si želiš … ker si zaslužiš,« šepne in me objame.

In jaz?

Jaz nič več ne upam. Sedaj, ko vem, in sedaj, ko tudi vesolje ve, kaj je tisto, kar mi dobesedno leži na duši, se moram samo zlekniti v udobje ženske esence in dovoliti, da pride, kar prihaja. Ja, tako se stvari vrtijo tu naokrog.

inner chil1

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s