Čez Sebe – za Tebe

Dragi moji,

pozdravljeni, ponovno.

Kaj ko bi tokrat izpustila uvodni del, v katerem s prizvokom slabe vesti razglabljam, koliko časa se vam že nisem javila in zakaj? Sploh, ker bi tak pristop na čudovit način pripravil teren za temo, o kateri sem si želela danes spregovoriti? Ja, dajmo kar preiti na bistvo …

V zadnjem času sem veliko razmišljala o odnosih; o odnosih in postavljanju meja, o odnosih in pričakovanjih do soljudi, o odnosih s soljudmi in kako ti vplivajo na moj odnos do sebe. O teh odnosih pa nisem samo razmišljala, ampak tudi izkušala koncepte, ki so se porajali v meni.

Teden dni tega sem bila priča telefonskemu pogovoru med prijateljico in terapevtko, s katero se je v roku enega tedna že nekajkrat dogovorila za srečanje, pa je slednja vsakič znova terapijo odpovedala zaradi nujnejših stvari, ki so prišle vmes (poškodba, rojstvo otroka, ki mu je prisostvovala in generalno čiščenje doma). Nazadnje sta se le dobili, se o vsem dodobra pogovorili, terapevtka pa se je prijateljici opravičila z besedami, da se uči postavljanja meja.

Ta dvogovor mi je v misli takoj priklical drugo prijateljico (ki je – zgolj kot zabavno dejstvo – prijateljica tako s prvo omenjeno prijateljico kot tudi omenjeno terapevtko), ki je moja velika učiteljica poslušanja sebe znotraj odnosov. Zakaj? Zato ker vedno, vedno, vedno svojim dogovorom sledi zgolj in samo, če lahko – to se pravi, če s tem ne gre preko svojih meja in meja svojega telesa. To pomeni, da z lahkoto odpove dogovor, ko se sama počuti utrujeno ali slabo, in to pomeni, da brezpogojno sprejema, ko tudi drugi odpovejo dogovore. In ko mi je zadnjič ta prijateljica govorila o svojem unikatnem odnosu z moževim bratom, v katerem je glavna vrednota lastna integriteta (in ne sledenje dogovorom tudi, ko nismo na volji, izključno zato, ker verjamemo, da drugi od nas to pričakujejo), sem tudi sama zahrepenela po takšnem odnosu … ne vedoč, da takšen odnos v resnici (lahko) že imam.

V nosečnosti sem se preselila nazaj k svojim staršem. In tudi če mi ta ideja sprva ni bila najbolj všeč, se mi je še vedno zdela boljša od tiste, da v nekem najetem stanovanju v Ljubljani, stran od narave in od svojih ljudi, samevam z novorojenčkom. Nenazadnje sem pri starših imela naravo, svoj dragi, ljubi Kraški rob, in pa ljudi, ki mi stojijo ob strani od nekdaj, tudi če marsikdaj ne razumejo ali aplavdirajo mojim impulzivnim odločitvam. Ja: imela sem zunanjo posteljico ljudi, ki so namesto mene skrbeli za vse, za kar bi kot novopečena mamica sicer morala poskrbeti sama: za hrano, za toploto, za pranje in sušenje pokakanih pleničk, za moje blagostanje; za mojega otroka, ko sem vsake toliko le odločila skočiti pod tuš; za pogovore, da nisem pozabila, kako se komunicira z odraslimi. In ko je moja draga N. prejšnji teden rodila, sem vedela, da ji želim pomagati, kolikor je v moji moči. Kolikor je v moji moči. To so ključne besede.

Nisem razmišljala o tem, da bi ji vrnila, kar mi je bila ponudila, ko sem sama potrebovala pomoč. Nisem razmišljala o tem, da bi ji plačala, da bi poravnala račune in se odvezala bremena, da sem nekomu dolžna. In ja, najbrž bi lahko tudi tako razmišljala. Ampak tako bi razmišljala, če bi imela težave s sprejemanjem, z iskrenim sprejemanjem vsega, kar mi je ponujeno – s sprejemanjem življenja, če želite. Nisem razmišljala o tem, da sem ji dolžna. Razmišljala sem predvsem o tem, da želim dati. Ker lahko. In ker razumem, kako blagodejno in v resnici nujno potrebno je, da okolica, da zunanja posteljica poskrbi za novopečeno mamico in njeno družino, medtem ko ta svoj čas in energijo usmerja predvsem v mir, v udobje; v spoznavanje novega bitja, ki jih je (in nas je vseh) blagoslovilo z svojim prihodom; v spoznavanje sebe v svoji novi vlogi.

Pa sem poklicala njeno mamo in še njo pobarala, ali bi bilo v redu, če jim v torek prineseva kosilo na dom. Ker je to vsem odgovarjalo, smo se zmenili za torek in jaz sem bila vesela, da bom lahko pomagala prijateljici, ki me je vedno podpirala na tisoč in en način. Bila sem celo tako vesela, da sem povsem pozabila na svojo menstruacijo, ki je imela priteči – ravno v torek, kajpada.

V ponedeljek, ko se je menstruacija zelo zgovorno napovedovala, sem jo še vedno prosila, naj vendar počaka do srede: »Dan gor ali dol! Počakaš še en dan, pa bom samo tvoja, ok?« Po napornem delovnem vikendu sem se betonskih nog in nepopisnih bolečin v križu ves dan posvečala pripravi dveh hlebcev (enega za N.) in še peciva iz kislega testa, da sem se lahko zvečer dobesedno samo še plazila naokrog in jezno penila, ker sem si bila ponovno naložila preveč na pleča. Preden sem zvečer zaspala, sem sicer začutila, da naslednjega dne najbrž ne bom mogla v Ljubljano, ampak ker je bila želja po tem, da pomagam, da služim, predvsem pa da ne »zahinavim«, močnejša, sem misel ljubeče pregnala – do naslednjega jutra, ko so me bolečine v maternici že ob pol sedmih prebudile, kot bi kričale: »Kar ti počakaj še en dan in se kljub vsemu, kar si obljubila svetu, odloči zase!«

Prvi dan menstruacije in po potrebi še kak dan prej oziroma kasneje že nekaj let posvečam izključno sebi. Takrat ne delam. Življenje se ustavi. Spustim rolete, se zleknem na svoj rdeči kavč s svojo sveto ogrlico okrog vratu, in počivam. No, tako je bilo v teoriji, v praksi pa so me do tokratne menstruacije še vselej preganjali duhovi akcije, in mi narekovali, naj vsaj meditiram in naredim kak ritualček, naj grem vsaj po dnevnik in vanj zapišem vse, kar doživljam in se morda posvetim še kakšni nežni, slastni, menstruaciji prijazni jogi. Seveda, vse to bi bilo v najboljši veri narejeno izključno zase, ker v vseh teh aktivnostih neizmerno uživata moja duša in moje telo. Ampak vse to bi  se hkrati trudilo prikriti  dejstvo, da ne znam zares počivati in da ne znam samo biti: s svojo bolečino in s svojim dihom. Ha!

N. sem torej ob pol sedmih zjutraj poslala skesano glasovno sporočilo, v katerem sem se neštetokrat opravičila, da sem pravkar dobila menstruacijo, ki me tako boli, da ne morem v Ljubljano. In potem sem naredila nekaj, kar nisem naredila še nikoli, ko sem se zbudila ob pol sedmih zjutraj: budilko sem nastavila za osmo, da bi lahko Svaruna še pravi čas peljala v vrtec, potem pa sem nazaj zaspala. Kaj?!

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

To sporočilo me je čakalo v nabiralniku, ko sem ob pol osmih peljala Svaruna v vrtec. Po čisto kratkem postanku pri cerkvici, kjer zadnje čase rada najdem svoj mir, sem prišla domov, pomila posodo od prejšnjega dne, nato pa sem se ulegla na kavč brez občutka, da  mi je karkoli zares treba. Kajti vedela sem, da je najboljša stvar, ki jo lahko v tistem trenutku naredim zase in za svet, da počivam. Da dovolim, da me boli. Da sprejmem, da me boli. Ker boli lahko samo dokler se upiram, in ko se sprostim in dovolim, tudi bolečina najde svoj ventil. A ni vedno tako?

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

V trenutku mi je postalo jasno, da lahko od drugih pričakujem, naj bodo zvesti meni in najinim dogovorom tudi takrat, ko jim intuicija pravi drugače, samo, če sem tudi sama bolj zvesta temu, kar obljubim kot temu, kar me moje telo in duša v tem trenutku prosita. In to je definitivno nekaj … kar sem počela do sedaj. Ampak hkrati je to tudi nekaj … kar lahko morda nekoč, morda pa tudi zdaj, izživim in prerastem: ta pričakovanja, ki jih  večno gojim do drugih in svojo potrebo po tem, da v drugih iščem lastno varnost.

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

Kaj, ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta? In kaj, ko bi drug drugega spodbujali v tem, da smo iskreni, zares iskreni s sabo in drugimi, tako kot je mene draga N. spodbudila z zgornjimi besedami? Kaj, ko bi postal popolnoma sprejemljiv odgovor na vprašanje: »Ali prideš danes na kavo ali na pogovor ali na frizbi?« tisti, ki izvira iz samega središča nas in se nam morda na prvi pogled zazdi nesramen in egoističen, ampak je pač samo resničen in avtentičen: »Ma ne. Danes bi rad/a bil/a sam/a.« ali »Ma ne. Danes bi rad/a dokončala neko stvar, potem pa sem že zmenjen/a.«

Ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta, nam je že vnaprej zagotovljeno, da bomo vsi skupaj – in vsak posebej! – veliko bolj zadovoljni. Zadovoljni in sprejemljivi. Do sebe in do drugih.

62416220_10156974577382819_8622081966944026624_n

(na sliki: sveta menstrualna ogrlica iz Indije, o kateri pišem tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco)

Attha šepeta naše želje

Ko mi je zadnjič, nedolgo tega S. povedal, da nisem edina ženska v njegovem življenju, je bilo, kot bi me naposled popolnoma posrkal nek vihar znotraj mene, ki sicer divja in pustoši že leta, vendar sem se mu do sedaj, z nekoliko občasnih zdrsov, uspela izogniti. Vihar, o katerem govorim, je vihar neodločnosti, ki razburka morje mojih nedorečenih in neprilaščenih želja v neizprosno, grozečo, lačno pošast, pripravljeno, da posrka vsakogar, ki ni pripravljen stati za vsem, kar si želi. Na plano so privrele misli o seksualni izraznosti, ki se jih že leta oklepam: »Sem mar res kontroverzna, če si želim samo enega spolnega partnerja, ki bi z menoj delil vse izkušnje, h katerim me vabi moja duša, moja attha? So moje želje predpotopne v raznolikem, pisanem mozaiku človeške izkušnje, ki nam je ponujena? Sem mar dolgočasna?«

Preden sem si uspela odgovoriti na vsa svoja vprašanja, so me zajele pretekle izkušnje podobnega izpraševanja. Spomin me je peljal na morje v hrvaško Istro, natančneje v Barbarigo, kjer sem šestletna frkljica preživljala dopust s svojima staršema in komajda rojeno sestrico Jano. Tamarica razmršenih pšeničnih las se je v roza majici brez rokavov in spodnjem delu kopalk na volančke, kakršne najraje nosi tudi dandanašnja Tamara, igrala z Barbikami v spalnici in poslušala, kako sta njena starša sikala in naveličano povzdigovala glas drug na drugega. Tamarici ni bilo všeč, kar sliši, saj jo je komunikacija, ki ji je bila pretežno priča v otroštvu, vztrajno pošiljala v krč – vse dokler ni ta krč postal nekaj najbolj običajnega. Dolgočasnega, nepotrebnega, a vendarle vsakdanjega. Tamarica je bila priča nečemu, česar ni mogla spremeniti, zato se je odločila spremeniti tisto, kar se ji je dozdevalo, da lahko. In sklenila je: »Če je to partnerski odnos in če je to družina, potem si jaz tega nikoli ne želim zase.« Preprosto povedano so se ji zdeli ti vedno enaki, ponavljajoči se krogi čisto preveč dolgočasni. Pa pika.

Te besede so odraščajoči Tamarici glasno odzvanjale vsakič, ko je spoznala novega fanta ali moškega. Šestletna se seveda ni zavedala, da je s svojo odločitvijo vesolju podala svoje neomajno stališče in da ji vesolje zatorej na pladnju prinaša izkušnje, v katerih bi lahko svoje stališče potrdila in živela. In jih je. Mnogokrat. Misleč, da je tako bolje zanjo in da je zatorej lahko samo srečna … ob vsakem moškem, ki ga je spoznala in ki je bil seveda tudi moški, s katerim si niti slučajno ni želela družine. Ja, njene besede so bile močne in strah pred odnosom, ki je bil v njenih očeh vse prej kot ljubeč in podporen, se je podvojil, potrojil in tako lepo naprej, dokler ni zavzemal vsega njenega fokusa.

Spomnim se, kako sem se zmrdovala nad otroki in sanjami enega mojih bivših fantov o hiški in družini. Zanositi se mi je tedaj zdela najhujša nočna mora, ampak sedaj vem, da je bila najhujša nočna mora le zanositi z njim, ob katerem sem bila tako majhna in ujeta in zaprta; ne, ne zato, ker bi me on, ki me je oboževal, delal takšno. Sama sem se prostovoljno tlačila v zame nadvse neudobno škatlico normalnosti, iz katere od življenja ne bi zahtevala več od dobre službe, varnega avta, velikega vrta, poletnega morja, zimskega smučanja, ljubečega moža, nekaj otrok, hiške na vasi, prijateljev za kvartopirjenje ob vikendih in morda nekoč vikenda v Dalmaciji; ta bi me grenko spominjal na svobodo, ki sem jo nekoč, iskrivih oči, še čutila v sebi in nato namerno zaklenila in odvrgla ključ na dno Jadranskega morja. Tako nekako sem si do štiriindvajestega, ko sem se podala v Indijo, predstavljala, da živijo običajni srečni (ali pač običajno srečni) ljudje. Nekaj časa, ki sem ga preživela s tem zelo prizemljenim fantom, sem se prav uspešno slepila, da bi takšen aranžma lahko popolnoma potešil mojo neusahljivo žejo po pustolovščini – to se pravi, če bi mi le uspelo kontrolirati svoje strasti in široko razprte, iskrive oči. Moje najboljše prijateljice, ki ob meni rastejo vse od prvega razreda osnovne šole, so se muzale ob novem fokusu sanjave, frfotave, visokoleteče Tamare, rekle pa niso ničesar.

Kaj bi takrat dala, da bi si takšnega življenja resnično želela!

Kaj bi dala, da bi bila lahko tako »normalna«, kot si je moja mama venomer želela in mi to le redko, v prepirih ali ob silnih razočaranjih nad mojo neukrotljivo trmoglavostjo, izpostavila.

Kaj bi dala, da bi bila lahko nekdo drug: veliko manj kompliciran in z veliko manj strasti do življenja, ki bi me vztrajno porivala v svet, v izkušnje, v odnose, v izzive … vedno bližje sebi.

No, v trenutku, ko sem diplomirala, z ramen odvrgla dolgoletno breme in končno globoko zadihala, sem se pričela zavedati, da zgornji scenarij ni tisti, ki si ga iz srca želim. To sem vedela. To sem vedela zato, ker me ni gnal naprej. Ker se že ob sami pomisli nanj v meni ni prižgal ogenj, ki bi me osvetljeval. Ker se mi ob njem niso zasvetile oči in pocedile sline in navlažile sluznice in ker ob njem moja maternica, moj sveti gral, moj kreativni center, sedež moje atthe, ni vzbrstel od navdušenja, eksplodiral od vznemirjenosti in opojno izdihoval: »O, ja, ja. Tja gremo. Tja si želimo. Kaj lahko za to storiva danes, draga moja?«

Tisto, kar me je gnalo naprej in v meni sprožilo plaz navdušenja, je bila svoboda. Potrebovala sem prostor in čas, da se pretegnem in s svojega bitja stresem vse projekcije, ki sem jih bila poosebila tekom življenja. S tistim fantom sva bila že leta dogovorjena, da greva po diplomi skupaj v Indijo, ampak ker sem vedela, da v mojem življenju ni bilo več prostora zanj in ker sem vedela, da on v tistem trenutku nima denarja za potovanje, sem enosmerno vozovnico do New Delhija vseeno kupila – eno vozovnico – in razdrla najin dogovor. Potem sem se še dolgo obsojala, da sem ravnala podlo in morda tudi sem. Ravnala sem samo najbolje, kot sem tedaj znala. Nisem ga želela prizadeti, a vedela sem, da ga bo moje sledenje sebi (in ne več nama) v vsakem primeru prizadelo, zato sem se odločila prizadeti brez besed; te sem raje njemu položila v usta, tako rekoč. Ah, ja. Če bi tedaj imela sposobnosti komunikacije, ki jih imam dandanes, bi mu resnico prelila iskreno, brez spletkarjenja in ovinkarjenja. Ampak če bi tedaj imela sposobnosti komunikacije, ki jih imam dandanes, potem jih tedaj ne bi štela štiriindvajset in danes enaintrideset, kaj?

Takoj zatem, ko sva z omenjenim fantom končala, se je zgodilo nekaj nepopisnega, nekaj nedoumljivega, nekaj popolnoma nepričakovanega; nekaj, kar me je zadelo kot strela z jasnega. Tedaj seveda nisem bila izurjena v poslušanju svoje duše do te mere, kot sem danes, toda nekaj dni po najinem nerodnem, neiskrenem slovesu, sem iz svojih globin zaslišala kristalno jasen glas. Bil je glas, ki bi ga slišala tudi v sobi, polni ljudi, glasne glasbe in še lastnega nenadzorovanega toka misli, ki so begale in me begale. Sedaj vem, da je bila to moja duša, ki mi je šepetala. Kar sem slišala, je bila jasnost: »Ok, sedaj pa imam lahko otroka.«

Klic narave je bil odločen in tokrat me ni gnal na WC, ampak v izkušnjo, za katero si nisem predstavljala, da si jo bom sploh kdajkoli želela. In tako sem se slabo leto in pol potihem, počasi, a vztrajno potapljala v željo po materinstvu, ki je v moje zavedanje kapljala skupaj s prvinsko materinskostjo, za katero sem poprej sveto verjela, da me je v tem življenju pač zaobšla – tako nezainteresirana sem bila za mladičke in otročičke. V željo sem stopala nerodno, predvsem pa popolnoma nezavedno, zaradi česar so mojo materinskost opažali samo vsi okrog mene, medtem ko sem jih sama debelo gledala. Spomnim se, na primer, prijetnega Nemca, ki mi je v Indiji bral iz dlani in me, neomajno prepričan, da sem že mama, ker je pač o tem pričala določena brazda na moji dlani, spraševal, kje imam otroka. Spomnim se prijatelja Matica, ki se je pri vsakem najinem tarotu opiral na »to mojo materinsko energijo«, zaradi katere je bil odgovor na prenekatero moje poizvedovanje noseča Cesarica. Spomnim se tudi Valija, s katerim sem preživela zadnji mesec Indije in ki mi je navkljub svoji mladosti (v določenih ozirih, vključno z letnico rojstva, je bil namreč štiri leta mlajši od mene) nekega večera v najini kolibi pod zvezdami začel v romantični francoščini šepetati o družini – o najini prihajajoči družini. Je že tako, da so ljudje okrog mene to materinskost, v katero sem se vztrajno medila, okušali bolj kot jaz sama. Tako je bilo vse do Svarunovega očeta; z njim je postalo jasno tudi meni, da je otrok že ves čas znotraj čudovitega aranžmaja, kjer čaka, da postanem pripravljena tudi jaz.

Nekaterim ljudem je poslušanje svoje duše bolj pač bolj prirojeno kot drugim. Jaz sem večidel svojega življenja sodila v kategorijo, ki si je od vsega najbolj želela ugajati in je zatorej težnje lastne duše bolj pogosto kot ne ignorirala. Da bi mi notranji glas postal prioriteta in orientacija, sem potrebovala mojega malega Svaruna, ki me najbolj od vseh in najbolj od vsega uči o iskrenosti do sebe in me vedno znova, dan za dnem katapultira na lastno pot. Materinstvo so kot tiste vojaške vaje, na katerih neizprosno, od jutra do sutra, urimo poslušanje lastne duše, lastne atthe in njenih želja, da lahko pokončno stojimo za vsem, kar smo in zatorej večno morebitni rafal sprejemamo le kot nežen prš, ki boža in neguje naše bitje, hvaležno za vnovično priložnost, da utrdimo svoje spoznanje o tem, kje stojimo.

Svarun mi je pomagal sprevideti, česa si v življenju resnično želim. Pomagal mi je tudi ugotoviti, da moje želje v resnici niso prav nič posebnega. In ne, tega ne pravim z grenkobo v glasu, marveč z radostjo, saj ravno to priča v prid moji predpostavki, zaradi katere sem lani začela pisati blog: da smo vse me kot ženske na približno isti poti, k sami sebi. In ta ni nikoli dolgočasna.

Ko sva se prejšnji teden s S. pogovarjala o najinih željah in vizijah za prihodnost, me je oblila trema, kot pred vsakim nastopom klavirja, pri igranju katerega sem bila večinoma tako zelo nesigurna vase. Spomnila sem se na sklep, ki ga je šestletna Tamarica podala v vesolje, in se mu nasmehnila. In se nasmehnila sami sebi in ob tem čutila, kako trema puhti in odstopa prostor jasnosti. Jasnosti, ki me je zaobjela takoj, ko sem si upala priznati, da vsebuje tudi tisto življenje, ki sem ga pred sedmimi leti tako goreče sabotirala, nekaj mojega. Priznam, želim si, denimo, hiško ob gozdu, ki bi služila kot čudovita baza miru, ko bi imela dovolj prenasičenega sveta; želim si tudi varen kombi, v katerem bi lahko izkusila življenje na poti; želim si morja, pa ne samo poleti; želim si ljubečega moža, še nekaj otrok in prijatelje, ki ne bi bili razseljeni po svetu; želim si velik permakulturni vrt, ki bi oskrboval celo mojo družino – in ja, želim si družine.

»Družine? O čem pa govoriš?« me je posmehljivo, ali že kar zgroženo ošvrknil tisti del mene, ki še vedno želi ugajati, ki še vedno ne želi biti povprečen ali dolgočasen.

»Ja, želim si družine,« mu odločno zabrusim nazaj in začutim, kako te besede kot blagodejni valovi resnice božajo mojo bit.

»Ampak, ampak to je tako dolgočasno,« moj ego vendarle izdavi, nakar mu te besede nagubajo obraz, kot če bi bil pravkar polizal površin sveže prerezane limone.

Dvignem obrvi in prasnem v smeh. Saj vem, saj vem. Saj ga poznam. Poznam ta strah. Zato se zberem in mu karseda pomirjujoče pomežiknem: »Veš kaj, jaz že vem, kdo in kaj sem. In dolgočasna res nisem. Sebi že ne. Če se pa komu drugemu zdim dolgočasna, to ni več v moji domeni, to nič več ne vpliva name, to ni več moje za popravljat. Sem, kar sem … in v tem lahko uživam.«

Čutim, da ni nič bolj pomembno, kot resnica, za katero lahko v tem trenutku popolnoma stojim. Ja, tudi pred njim, za čigar svobodo sem vedno vzdihovala morda samo zato, da bi skupaj prišla do tega trenutka v času, ko meni postane kristalno jasno, da je zame najbrž najvišja oblika svobode priznati si, katera hrepenenja v resnici tlijo v meni. Ne glede na to, kakšna se bodo zdela drugim. Tako je torej, ko prerasteš ideje šestletne sebe?

Pogledam mu v oči in čutim, kako se vzravnam. Požrem slino, globoko vdihnem. Moja resnica, ki hoče na dan, me malce zvije. Vem, da lahko ta resnica pomeni, da se nikoli več zares ne srečava v tem življenju. Ampak če ne izrazim svoje resnice, se morda še dolgo ne srečam sama s seboj. In sedaj že vem, katero je zame bolj pomembno.

»S., jaz si v bistvu želim družine,« spregovori moja attha, »jaz si želim partnerja, ki bo šel z mano v globine, želim si vzor moškosti, ki ga rabi moj sine, želim si hišico v gozdu z velikim vrtom in obenem kombi, s katerim bomo živeli in delali na poti.«

»Upam, da dobiš, vse, kar si želiš … ker si zaslužiš,« šepne in me objame.

In jaz?

Jaz nič več ne upam. Sedaj, ko vem, in sedaj, ko tudi vesolje ve, kaj je tisto, kar mi dobesedno leži na duši, se moram samo zlekniti v udobje ženske esence in dovoliti, da pride, kar prihaja. Ja, tako se stvari vrtijo tu naokrog.

inner chil1

Svoboda Dvojine

Zadnje tedne sva si z nekom po več kot desetletju zopet prirasla k srcu. Z moškim. Z moškim, ob katerem se počutim točno tako, kot si je ženska znotraj mene vedno želela počutiti ob moškem. Svobodno.

Sem nekdo, ki svobodo prišteva med najpomembnejše vrednote. Posledično sem velik del svojega življenja preživela v razmišljanju in diagnosticiranju svobode. Nekateri bi rekli, da je bil ta del življenja brezploden, saj tudi po letih in letih izpraševanja še vedno nisem premogla odgovora na preprosto vprašanje: Kaj je zame svoboda? Vedela sem, da je to nekaj, česar si v svojem življenju želim, nisem pa znala s prstom pokazati nanjo na zemljevidu občutkov in odločno zatrditi reči: To je to. To je zame svoboda.

In potem sem še malo živela in še malo žvečila in postala še malo bolj uglašena s seboj in s svojimi čustvi, ki so moji smerokazi, in sčasoma sem lahko vsaj približno določila koordinate svoje svobode. In prišla so potovanja in prišlo je materinstvo in prišlo je zavedanje o poklicanosti in prišlo je prebujanje v žensko esenco: in v vsem od naštetega sem se počutila svobodno. Ampak ko so pa prihajali fantje in moški, sem jaz odhajala: v nobenem odnosu se namreč nisem počutila svobodno. Najbrž bo to zato, ker sem bila v svoji globoko zakoreninjeni nesigurnosti popolnoma pripravljena žrtvovati svojo lastno svobodo 8ali priokus le-te, ki sem ga bila že do tedaj spoznala) za njegovo prisego. Tako sem razmišljala: Saj svoboda je sicer res zakon, ampak svoboda v odnosu je pa strah in trepet. In res sem vstop v kakršenkoli ljubezenski odnos dolgo, dolgo enačila z odvzemom osebne svobode.

Razlog za to je tičal v mojem svetem prepričanju, da svoboda v odnosu nujno prestavlja tudi seksualno promiskuiteto – in ta mi nikoli ni šla zlahka po grlu. Zakaj sem svobodo v odnosu povezovala s seksualno odprtim odnosom? Tega še ne vem zares. Kar pa vem, je, da sem si močno prizadevala svojim nekdanjim partnerjem odvzeti svobodo, zapreti v kletko v trenutku, ko sem opazila prve znake njihove zaljubljenosti. V trenutku, ko sem čutila, da so se mi predali, je postala moja nesigurnost njihov (in moj lasten) rabelj; zamaskiran, hladen in okruten. Saj vem, da je bilo vse skupaj nesmiselno. A delala sem, kot sem mislila, da je prav. Mislila sem, da me bo njihova nezvestoba ubila, zato sem se je na vse kriplje skušala ubraniti. In mislila sem, da je svoboda nekaj, kar je pač potrebno izkoreniniti iz odnosa. In ker mi je življenje znova in znova in znova na prag pripeljalo fante nadvse svobodnega duha, sem mislila, da je svoboda pač neka (zelo) nadležna sistemska napaka mojih partnerjev, h kateri je treba odločno pristopiti in jo čimprej, tem bolje odpraviti. Za vselej.

In sedaj se je zgodilo življenje. Življenje, ki mu neomajno zaupam, ko pravi, da me ima neskončno rado in me neskončno podpira pri vsem, kar si želim.

In sedaj spet plešem. Življenje samo me je na tem večnem plesišču namreč ponovno pahnilo vanj, da sva obstala, se zazrla drug drugemu v oči in začutila, da se je bilo nekaj pravkar zgodilo. Da se je bilo nekaj pravkar začelo. Nekaj, čemur še ne poznam imena, ampak uživam v vsakem trenutku nežnega procesa odstiranja tančic.

Ja, zgodilo se je življenje, ki mu moram zaupati. Razlog, da mu moram zaupati pa tiči v tem, da je tudi ta moški, ki nosi nešteto prodornih galaksij v modrini svojih oči, moški svobodnega duha. In ker je bila ravno svoboda – ali pač pomanjkanje le-te – razlog, da sva trinajst let tega odplesala svoj prvi ples, si obrnila hrbet in krenila vsak na svojo pot, zaupam, da mi življenje sedaj daje še eno priložnost za evalvacijo tega pojma, v katerem se moja ženska duša, moja attha, dandanes tako zlahka prepozna … ko je samska. Toda že v trenutku, ko sva se začela vrteti in se je moja ženskost začela odpirati ljubezni, sem začutila staro dobro žvenketanje železne kletke, v katero bi bil tisti ranjen, pomanjšan del mene zaprl oba. In zaklenil. In pogoltnil ključ. Ali pa ga poveznil v mošnjiček, tega pa zavezal na sidro, tega pa s pomola v Kopru vrgel na dno morja.

Nekaj dni je trajalo, da sem sprevidela, kam peljem to barko mojih misli. Potlej sem pa naglo zavila v nasprotno smer, ter v svoja jadra pihala svež vetrc vprašanj, kot so: Kaj pa če svoboda znotraj odnosa ni nič drugačna od osebne svobode, ki jo moja ženska duša, moja attha, diha namesto zraka? Kaj pa če se svoboda in partnerski odnos v resnici ne izključujeta? Kaj, če sta na isti strani enačbe?

Seveda se včasih še vedno izgubim na tem odprtem morju. Kaj naj rečem, veliko in prostrano je. Toda ko se izgubi, se moram pač ponovno orientirati. Pri tem uporabim Zvezde: v misli si prikličem galaksije iz njegovih oči in občutke, ki jih te drobcene pikice nedefinirane barve vzbudijo v meni. In potem po potrebi zasukam svojo barko, zasukam svoje srce in samo sledim tej radosti, ki me obdaja vsakič, ko sem ob njem.

Radost je dober kažipot, se vam ne zdi? Vem, da sem se bila nekaj krčevitih dni pripravljena svoji svobodi ponovno odpovedati, ker pač še vedno nisem znala drugače postopati, toda potlej sem obstala, osupla nad ugotovitvijo, da sem pravkar izkusila svobodo dvojine. In skozme je že po tem, ko sem svoje misli zapisala v dnevnik in odložila pisalo z namenom, da zvežčič zaprem, šinila tale misel: Svoboda je v meni. Vedno. Nihče mi je ne more dati ali vzeti. Jaz sem tista, ki svoboda sem – ali pač nisem, kakor se odločim.

In ob njem se počutim tako svobodno! Čutim, da je prvi, ki zmore držati prostor za vse, kar sem. Ob njem se pretakam iz ene izrazne oblike svoje atthe v drugo in to mi daje občutek, da živim, saj se poslušam in izražam, kar je v meni v vsakem trenutku. Ob njem sem lahko mala Tamarica, ki se – iščoč tolažbo, mašeč ušesa – skrije v njegov topel objem, ko se na ekranu vrstijo zanjo preveč brutalni prizori Tarantinovega filma. Ob njem pa sem lahko tudi žmohtna Afrodita in razumna Diana in divja Hekate in zabavna Baubo.

Ob njem sem lahko vse, kar sem. In vse, kar sem je vsekakor moja definicija svobode.

In vse, kar sem, je neizmerno hvaležno za to izkušnjo svobode in si želi, da bi se tudi on ob meni počutil tako svobodno, kot se jaz ob njem. Res.

freedom

Sprejeti, spustiti.

Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano.

Moja narava je impulzivna in zato se mi je od venomer zdelo najtežje ne izkoristiti bodrenja moje ženske duše, moje atthe, moje strasti, ko me ta vodi v akcijo, v realizacijo. Zakaj ga tudi ne bi izkoristila, kaj? To bodrenje poznamo kot navdih, in navdih mi je vedno zvesto pomagal, da se počutim bolje. Služil mi je pri ustvarjanju življenja, kakršnega si želim; življenja, v kakršno se – včasih počasi, spet drugič bolj hitro – prebujam. Služil in služi mi pri delu; pri vživljanju v svoje poslanstvo, ki ga pravkar prebirate tu na mojem koščku spleta.

Ampak zakaj se včasih zdi, da mi navdih ne služi v odnosih do soljudi in, bolj specifično, v ljubezenskih odnosih? Nobenega razloga ni, da mi ne bi. Navdih hrani našo dušo, in nam s tem daje orodje, kako zaživeti svoje fantastično življenje. Zakaj torej bi deloval pri odnosih?

Zadnjih nekaj dni, ko se v meni kopiči naklonjenost do nekoga in s to naklonjenostjo tudi želja po preživljanju časa z njim (več časa, čim več časa), sem veliko mlela o tem. Zakaj, zakaj, zakaj. Zakaj se mi nalahno zdi, da mi jo na tem področju skuša navdih zagosti? Ko delam, razmišljam, kako lepo bi bilo ob njem karkoli početi. Ko kuham, razmišljam, kako lepo bi bilo tudi zanj kuhati in se potlej svečano usesti k obedu. Ko grem zvečer spat, razmišljam, kako lepo bi bilo v njegovem objemu zaspati.

Ko sem, razmišljam. In to mi takoj pove, da v resnici nisem. Nisem tukaj, v tem trenutku današnjega dne, ampak povsem drugje, prostovoljno ujeta v neke druge trenutke, ki – tako kot jaz – niso tu in zdaj: če so se ti že zgodili, jih več ni, ker so že bili opravili svoje delo s tem, ko so me privedli do tega trenutka tukaj in zdaj; če pa si zgolj želim, da bi se ti nekoč zgodili, jih pa tudi (še) ni, ker je izkušnja tista, ki botruje našemu izkušanju življenja.

Če  razmišljam, medtem ko sem, nisem odprta in če nisem odprta, ne more nič vstopiti vame. Vključno z navdihom. Navdih je tisti, ki vstopa. Vstopa, ko smo tukaj in zdaj, ko sodelujemo z življenjem, ko sprejemamo in spuščamo vse dražljaje, ki nam jih nudi življenje.

Ženska esenca me že leta, bolj intenzivno pa od začetka pisanja svoje prve knjige uči o tem, kako pomembno je sprejemanje. Sprejemanje vsega, kar se dogaja. Sprejemanje vsega, čemur dovolimo, da se zgodi. Sprejemanje tega, da imamo moč, s katero kreiramo svoje življenje. In sprejemanje tega, da včasih, ko kreiramo ne delujemo iz moči, ampak iz pomanjkanja. V tem trenutku na svoji poti lahko z neomajno gotovostjo trdim, da je sprejemanje glavna vrlina, ki jo moram kot ženska, ki stremi k življenju iz ženske esence, zares usvojiti, kajti vse ostalo pride z njo v paketu.

Ampak obstaja še ena vrlina, ki se mi zdi enako pomembna kot sprejemanje. Obstaja še ena vrlina, brez katere sprejemanje ni mogoče, brez katere sprejemanju sploh ne moremo več reči »sprejemanje«, ampak preprosto – držanje. Držanje za rep, če smo natančni. Ta vrlina, brez katere sprejemanje ni več sprejemanje, je spuščanje. Prej ali slej moramo spustiti vse, kar smo bile sprejele. Vsak nežen trenutek, vsak lep pogled, vsak brezhiben navdih, ki nas obišče. Zakaj? Zato, da jih lahko pride še več, vendar!

Dajmo, spustimo vse, kar nas maši s tako lahkotnostjo, kakor jesensko drevje spusti svoje porumenele liste, da se lahko odpre zimi; kakor živali spustijo svojo zimsko dlako, da se lahko udobneje počutijo v toplejših dneh. Ženske imamo za časa naše rdeče lune, kot menstruaciji pravi moja draga prijateljica Katka, mesečno priložnost spustiti vse, kar smo bile nakopičile, pa nam ne služi več. To je lažje sprevideti, posledično pa tudi storiti, ko se zavemo, da vse, kar prihaja, ne prihaja zato, da bi ostalo. Živimo v svetu dveh polarnosti in kar pride, tudi gre. Vse prihaja in odhaja, in sama verjamem, da je to tudi smisel tega čudovitega, blagoslovljenega, našega življenja.

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Ta dualnost me spomni na čudovito pesmico slovenske pesnice, pisateljice in pripovedovalke ljudskih pripovedi Anje Štefan, z naslovom Svet je kakor ringaraja, ki je Svarunu še posebej ljuba:

Svet je kakor ringaraja,

vse prihaja in odhaja,

vse v krogu se vrti,

zdaj smo tu in zdaj nas ni.

Pride dan in pride noč.

Pride zima, pa gre proč.

Ptička pride, odleti,

muren poje in molči.

Če hočemo (in verjamem, da smo tukaj soglasne), da je naš svet kot ringaraja, se moramo odpreti tako sprejemanju, kot tudi spuščanju. Vse, kar držimo za rep, nam ne služi več. K nam je prišlo samo zavoljo izkušnje, ki nas popelje v modrost, ta nam pa bivanje olajša in polepša in še posuje s čokoladnimi mrvicami. Res!

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Vse, kar smo bile sprejele in ne tudi spustile, ovira našo pretočnost, ki pa je ključna, da lahko navdih sploh prodre globoko v same pore našega bivanja.

Tisti impulzi, ki torej prihajajo k nam in nas bolj ali manj vodijo po plesišču kadar nismo pretočne, niso zares navdih, kaj?

Hm, mislim, da res ne. Vsi parametri temu potrjujejo.

Moja obsodba, da mi jo skuša navdih znotraj odnosov s soljudmi, posebej pa ljubezenskih odnosov, zagosti, je bila torej krivična?

Tako kaže, ja.

V tem primeru se opravičujem. Najprej navdihu, ker sem delala račune brez krčmarja. Potem pa še sebi, ker sem sploh delala račune v mislih, in ne bila stoodstotno v doživljanju, izkušanju, v tu in zdaj. Iz srca se opravičujem: sprejemam, da sem naredila napako, in hkrati spuščam sodbe o sebi, ki bi mi lahko tvezile o tem, kakšen človek neki sem, da sem lahko bila to storila.

Obenem tukaj in sedaj, na ta čudovito topel majski dan in vpričo ptičkov, ki predano pojejo svoje neprenehne ode življenju, vabim vse, kar se je bilo v meni zataknilo, da se »odtakne«. Sprejeti, spustiti. Sprejemam in spuščam vse: svoja pričakovanja o tem, kako bi moral ljubezenski odnos izgledati; svoja pričakovanja o tem, kako bi se moral moj soudeleženec v ljubezenskem odnosu vesti in kako pogosto poklicati; svoja pričakovanja, da je od njega odvisno moje počutje.

Preden sva se zlila, sem si mesece in mesece govorila, da si »v tem trenutku ne želim spoznati nikogar, ker niti približno nisem pripravljena na partnerski odnos, sploh pa bi rada v miru, nemoteno dokončala svojo prvo knjigo, da se lahko potem druga v miru naloži …«. To prepričanje sem držala za rep (in ga morda še držim) dolge mesece in zadnje v zadnjih nekaj dneh tudi zelo intenzivno okušala, izkušala, doživljala. Ja, bilo mi je postreženo na pladenj predme. Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano. Kajne?

tree

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Čutim, voham, vidim, da še ni bilo boljšega časa, da to prepričanje izpustim. In se odprem življenju. In navdihu. In sem pretočna.

In sem.

 

Zadnjih nekaj dni …

Ko sem izjavila, da sem trenutno v obdobju čiščenja vseh svojih odnosov, predvsem s preteklimi partnerji, me je nekdo vprašal, ali se mi ne zdi nesmiselno ukvarjati se s preteklostjo. Hm? Ne. Ne zdi se mi nesmiselno, dokler vem, da mi preteklost preprečuje polno živeti v sedanjosti.

Ja, trenutno čistim zastalo energijo iz preteklih odnosov. To se je izkazalo za konkretno delo. Res. Ampak nisem končala, dokler ne bom vseh svojih nekdanjih partnerjev dojemala kot mehkih, ljubkih medvedkov, ki ne spijo več v moji postelji, ampak zgolj v mojem zavedanju; mehkih, ljubkih medvedkov, s katerimi sem se nekoč tako rada stiskala in se sedaj pač ne stiskam več.

V sklopu tega čiščenja sem dobila božanski navdih, da mu spustim sporočilce in ga povabim na klepet: o vsem, kar je bilo in še o vsem ostalem. Takoj se je odzval, rekoč, da me je tudi sam že skušal tekom let pocukati za rokav. Zatorej smo skupaj odšli na morje, jaz, Svarun in on, da se pogovoriva in uravnovesiva morebitne pretekle napetosti. Ja. Takšne načrte sva imela za najino druženje midva.

Življenje? Življenje pa je imelo tokrat svoje načrte. In najinega zlitja, ki je sledilo, nihče od naju ni pričakoval. Preprosto zgodilo se je.

Praviš, da si se me po tistih dolgih urah balkonskega klepetanja, opazovanja zvezd in izmeničnega branja poezije, samo … hotel dotakniti. Nato se je izkazalo, da en dotik ni bil dovolj. »Hvala, da se lahko spet počutim tako doma v tvojem objemu,« mu zašepetam, ko se predano uležem v njegov objem in opazujem luno nad nama skozi zaprte oči. Stisne me še močneje in mi poljubi vrh glave, da se hkrati počutim kot ženska, zaželena, in deklica, potolažena. Lepo nama je skupaj, po štirinajstih letih.

In tako, kot se me je on na tistem balkončku hotel samo dotakniti, sem ga hotela jaz samo videti in se pogovoriti. Nato se je pa izkazalo, da eno srečanje ne bo dovolj.

Odprla sem se. To je ranljivo. In vendar Hafis pravi, da je rana kraj, kjer svetloba pride v telo. Odprla sem se temu mogočnemu prepletu energij med nama, in bila bogato obdarjena. S pretočnostjo. Odprla sem se in od vse te ranljivosti me včasih malce stisne pri srcu: tedaj, ko se ustrašim, da iz te moje odprtosti samo hlapi; tedaj, ko pozabim, da v mojo odprtost tudi pronica. Kaj? Ljubezen sama.

Tvoji dotiki so opomnili moj vodnjak, da obstaja. Tvoji dotiki so mi šepetali, da sem sprejeta, da sem zaželena, da sem točno tam, kjer moram biti. Tvoji dotiki so me pomirili, so mi zagotovili, da obstajajo moški, ki so brezpogojno spoštljivi in nežni do žensk, brez da bi bili zaradi tega kaj manj moški. In najin smeh! Oh, ta najin smeh naju je usidral v sproščenost, v domačnost, v lahkotnost dvojine.

In sedaj?

Sedaj je vsak izmed naju prepuščen svoji integraciji najinih trenutkov v resnično življenje. In ko se ustrašim in trznem in hočem, da mi navrže odgovore, ki jih moram sama poiskati v svojih globinah, se spomnim, se samo sebe opomnim: »Oj, malce spoštovanja prosim. R E S P E C T,  tako kot poje Aretha Franklin. Spoštujem njegovo integracijo in spoštujem svojo integracijo. In spoštujem, da je tudi on, prav tako kakor jaz, trenutno malce neumeščen in na svoj način predeluje.«

Praviva, da sva polna vtisov in da potrebujeva nekaj časa, da izdihneva vse vdihe, ki sva jih slastno nakopičila v sopari najine dvojine. Praviva, da sva presenečena nad vsem, kar se je zgodilo.

Ampak – razmišljam.

Kaj pa če naju najbolj preseneča zavedanje, da sva skupaj ustvarila povsem pristno in prijetno mehkobo resničnosti?

Kaj, če naju najbolj preseneča, da sva sposobna skupaj ustvariti nekaj tako prijetnega in podpornega in zdravilnega, kot sta bila ta dva povsem nepricakovana dneva?

embrace.jpg

Sanje iz Menstrualnega Kotla

Mesec je naokrog. Menstruacija je spet tu. In tokrat je s seboj prinesla Delo, pred katerim sem se tresla mesece in leta. Jejhata, ja. Raziskovanje lastnih globim je super stvar, ampak samo, če sem pripravljena slišati, kaj mi imajo povedati.

Instinktivno bi seveda raje, tako kot običajno, nekam zbežala, kot se potopila v vsa čutenja, ki si jih nikoli nisem dovolila čutiti. Ampak ne. Tokrat sem pripravljena pogledati v oči vsemu čutenju, pred katerim sem se skrivala, ker sem tedaj predvidevala, da bi me zlomilo. In dovoliti, da me okrepi; da opravi svoje delo, mi poda svoje darilo.

Nedolgo nazaj sem bila pri moji prijateljici Nadji, ki je djotiš astrologinja, in mi je na najbolj čudovit in sočuten in jasen način predala svoj vpogled v mojo rojstno karto. Ustavili sva se pri partnerskih odnosih. Seveda sva se. Jasno, da sva se. To področje me od venomer bega. Hkrati čutim, da je zame zelo pomembno, in hkrati se je doslej prav vsakič izkazalo za … hm, sila izzivalno (kar je povsem naravno in razumljivo, saj odnos vključuje (najraje samo) še eno osebo, ki rabi svoj čas in prostor). Rekla je, da je ena mojih glavnih nalog v tem življenju ustvariti duhovno partnerstvo, kar sem sama v sebi že dolgo čutila. Vse lepo in prav. Potem pa mi je povedala, da je moj drugi otrok na neki poziciji, kjer nanj vpliva to in ono … in naj še pred drugim otrokom predelam svoje pretekle odnose, saj bi lahko sicer moj drugi otrok lahko imel esenco mojih prejšnjih partnerjev. Nadja tega sicer nikoli ne bi tako determinantno izrazila, saj raje kot v določanje, izvzemanje in zapiranje v kletke, verjame v svobodno voljo, toda sporočilnost je bila približno takšna: prežvečiti in izpljuniti vse, kar me je v odnosih globoko prizadelo, pa si nisem nikoli dovolila priznati.

Vedela sem, da je dela veliko. Vedela sem, da še obstajajo srebrne nitke, ki me povezujejo z nekaterimi moškimi, ob katerih sem se učila biti ženska. Čutila sem nitke. In vedela, da me bo Delo našlo samo, ko bom nanj pripravljena. In me je.

Odkar sem bila pri Nadji, sanjam moške, s katerimi sem nekoč ustvarjala dvojino, in se v sanjah z njimi mirim. In tako je bilo tudi to noč. Sanjala sem, da je prišel moj nekdanji partner po nekaj mesecih tišine spet nenajavljen trkat na moja vrata. To je v resnici storil natanko eno leto tega, triindvajsetega aprila lani, in to še vedno dojemam kot najbolj romantično stvar, ki jo je kdo kdaj storil zame.

V sanjah sem ga bila vesela, predvsem pa sem ga bila žejna in lačna. Kaj kmalu sva obudila najino strast. Najina  strast je vedno služila kot lepilo, ki naju je držalo skupaj. Hitri vžig, sem temu rada rekla: poljub vzplamti v eksplozijo mravljincev po vsem telesu, ki naenkrat odklenejo vse moje čutne celice in jih s tem naredijo porozne in permeabilne. In željne in voljne. In tik preden se je najina dvojina združila v ednino, sem zastokala v nezaupanju. Moje nezaupanje je bilo razredčilo, ki je topilo najino ljubezen. Tik preden sem se mu predala, vsa pripravljena in hotna, sem skozi zaprte ustnice in zaprto srce zasikala: »A se lahko s čim okužim? A si s kom bil, medtem ko nisi bil z menoj?«

In na lepem mi reče: »Saj sem še. Z Mario Eleno.«

»Kdo za vraga je Maria faking Elena?! In zakaj sploh obstaja?« je začela ranjena žival v meni rjoveti in rohneti ob besedah človeka, ki ga imam še vedno tako zelo rada (in ne samo v sanjah); človeka, ki mu bom večno hvaležna za vso svobodo, ki sem jo ob njem našla v sebi, in zato, ker je bil predan oče mojemu sinu. Počutila sem se izdano … in ko sem se iz sanj prebudila, je bila ena izmed prvih slik, ki so me pozdravile, dogodek izpred trinajstih let, ko sem prvič zavohala izdajo.

S prvim fantom sva imela proti koncu najinega druženja odprt odnos, ki nama je dajal svobodo, da eksperimentirava tudi z drugimi ljudmi. Pri osemnajstih bi bil za marsikoga (predvsem moškega spola) to sanjski odnos, a jaz sem le s težavo privolila vanj. Fanta sem imela rada, zabavno nama je bilo skupaj in nisem si želela zaključiti odnosa, ko mi je povedal, da »mu ni fajn biti tako navezan na nekoga, ki ga tako malo vidi«. Res sva se malo videla: jaz sem hodila v šolo v Sežano, on v Gorico, nihče od naju še ni bil polnoleten in ni imel izpita za avto, poleg tega moji starši niso podpirali najinega odnosa, zaradi česar ni bil dobrodošel pri meni doma in je bil edini način, da se vidiva, v Sežani, kamor se je pa med tednom on šele pozno vračal. Malo sva se videla, ampak jaz ga nisem uspela pogrešati, ker sem imela izjemno posesivno družbo anoreksije. Ker ga nisem hotela povsem izgubiti, sem sklenila kompromis sama s seboj in privolila v odprt odnos, katerega ideja mi ni bila nikoli blizu. Spustila sem svoje meje in z njimi sem spustila tudi raven svoje intimnosti, saj sem od tedaj gradila zgolj na kvantiteti in ne na kvaliteti. Moj fant pa je po drugi strani, delal na kvaliteti in ob meni zgradil odnos s še eno punco, ki jo je naključno spoznal že precej zgodaj v najinem odprtem odnosu … in mi o njej seveda vse povedal – tak je bil najin dogovor.

Nekega večera je bil v Sežani velik žur in fanta sem hotela presenetiti s tem, ko mu nisem povedala, da prihajam. Presenetila pa sem samo sebe.

Ga najdem v množici, se ga razveselim, ga objamem in poljubim, naletim pa na krč, na oklevanje z njegove strani. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, saj je bila največja vrlina mojega zračnega fanta ravno sproščenost, lahkotnost, pretočnost.

»Maria Elena* je danes tukaj,« mi pokorno pove.

V meni se prebudi patriarhalna tekmovalnost, ki pravi, da sem bila jaz prva in sem zatorej jaz bolj pomembna in bolj upravičena do deležnosti njegovih nežnosti: »Ja, in?«

Tišina. Živčen, prisiljen nasmeh. V meni pa se ranjena žival pripravlja na svoj zadnji krik.

»Staš, kaj bi mi rad povedal?« brzdam svojo bolečino.

»Ja … sem je prišla zaradi mene in … danes bom pač z njo,« pogleda v tla in tja zaluča tudi moje srce.

Nisem počakala na njegov pogled. Obrnila sem se na petah in odvihrala. Slika pred očmi se mi je majala, pa nisem bila do tedaj še nič spila. Tresla sem se v telesu in tresla v duši. Čutila sem, kako se odpira Pandorina skrinjica … in tiste temačne teme, ki je govorila o izdaji, nisem hotela izkusiti. Plašila me je do kosti, zato sem ji utekla. Tistega večera sem spila in pokadila več, kot vsi njegovi prijatelji, ki so mi delali družbo na klopci v parku. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti. In vse nadaljnje dni sem iz telesa, ki me je, osamljeno, vabilo k čutenju, zatekala v um, v fantazije in v paralelno resničnost, v kateri nikoli ne doživim zavrnitve. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti.

Bolečino ob izdaji sem potlačila za dobrih trinajst let. Strah, ki ga je sprožil ta dogodek, je hranil moje prepričanje, da sem manjvredna, dobrih trinajst let. In to prepričanje je bodrilo moje nezaupanje in ljubosumje, ki sem ju živela še v zadnjem odnosu.

Izdaja? Izdaja je samo način, na katerega nam sočlovek, brat ali sestra, sporoča o svoji percepciji. Izdaja mi nič ne pove o meni. Ne govori o tem, da je z mano nekaj narobe. Zavrnitev je del življenja, tako kot vdih in izdih. In boli me lahko samo, če verjamem, da je z mano dejansko nekaj narobe. Tistega poletja, ko sem bila stara osemnajst let, sem zapriseženo verjela, da sem manjvredna, in ko mi je fant povedal, da bo tisti večer preživel z drugo punco, je bila to le voda na mlin mojega prepričanja.

Ampak dovolj. Sedaj vem, da je bolečina zgolj odsev lastnega prepričanja o sebi. Boli me, ko se ego strese, ker se boji, da bo izvedel tisto, v kar me vestno, dan na dan prepričuje: da nisem vredna ljubezni. On v to verjame, ne jaz.

Hm, v kaj pa verjamem jaz?

Jaz verjamem, da sem vredna vsega, kar lahko stlačim v svoj objem. In če česa še ne uspem zaobjeti, to pomeni, da se moram samo bolj odpreti: bolj razširiti prsni koš, bolj pomoliti srce na plano (brez strahu, da mi kdo kaj vzame), in bolj razpreti svoje roke v krila, ki bodo ves svet ovila.

Sedaj se pripravljena, da začutim in prečutim vse, k čemur me vabi moje telo, moja modrost. Da končno spustim vse, kar je prišlo k meni in sem vzela za svoje, ker je pač hranilo nek del mene.

Hvala sanjam, da me vozijo po svoji notranji pokrajini in da ne zamudijo priložnosti, ko lahko s prstom vestno pokažejo na vse, kar je bilo pometeno pod preprogo čutenja.

In hvala vsem mojim moškim, katerih odmevi me učijo, kam si zares želim iti.

Pripis: Po tem, ko sem zaključila tale zapis, me je nase prikovala školjka. Za pol ure. In spuščala sem in še fizično spustila vse in ustvarila prostor za novo … in prvič sem zares povezala, kako organsko se menstrualno spuščanje dogaja na vseh nivojih, na umskem, na dušnem in na zelo fizičnem.

*ime punce sem namenoma spremenila, da se ujema s imenom, ki so mi ga prišepnile sanje

menstruation

Zakaj sploh pišem

Včeraj mi je draga prijateljica in srčna sestra, s katero potujeva in se razvijava že desetletja, zaupala, da so jo moji članki že večkrat prizadeli. Vestno prebira moje članke in iz dna srca sem ji hvaležna za podporo, ki mi jo je in mi jo izkazuje vsa ta leta. Ja, tudi s tem, ko je rekla, da so jo moje besede prizadele, in v meni sprožila plaz misli, ki so se kopičile v čustva, ob katerih sem le s težavo predihala situacijo. Tudi to je bila ljubeča podpora, saj je v meni strnila ta zapis, ki ga sedaj nudim tudi vam.

»Kako jo lahko moje besede prizadenejo, če pa nas v resnici nihče zunaj nas ne more prizadeti?« razmišljam med večernim bosonogim sprehodom po najljubšem travniku. Da nas nihče ne more zares prizadeti razen nas samih, mi je jasno. To je nekaj, kar že vem. Če nas besede drugih prizadenejo, je to zato, ker jim naskrivaj verjamemo; če pa ostajamo v svojem centru in so besede drugih le najnežnejši aprilski piš, ki nas je prišel poljubkovat z nebes, jih lahko sprejmemo, brez, da bi nas bolele. Ja, to je nekaj, kar konceptualno vem.

Toda potem se spomnim: »Mar nisem ravno njej dan pred tem sama rekla, da so me njene besede prizadele? Da me je bolelo, ko mi je predlagala, naj živim to, o čemer pišem?« Ja, čisto zares sem bila to jaz. Tega se ne sramujem – iz tega se učim. In naučim, da je vedenje eno, izkušnja pa nekaj povsem drugega. Vedenje prihaja iz uma in šele ko ga utelesimo, ko ga izkusimo v lastnem življenju, v lastnem telesu … postane modrost.

Da so me lahko prijateljičine besede prizadele, sem jim morala verjeti. In sem jim. Za trenutek. Ali dva. Ali tri. Da so me besede prizadele, so morale biti moje. In so tudi bile. In še vedno so. Namreč, odmev mojega pisanja in objavljanja čisto vedno, brez izjeme, zaznamuje strah, da ne živim tistega, o čemer govorim. In morda je kdaj res … ker je eno vedenje, nekaj povsem drugega pa modrost. Ker včasih pišem o tistem, kar živim, včasih pa o tistem, v kar goreče, strastno, golo verjamem … in še ne v popolnosti živim.

Moje pisanje se rojeva na različnih nivojih. Včasih izhaja iz izkušenj, ki zaokrožajo to zemeljsko življenje, včasih pa iz idealov, sanj, vizij, ki presegajo to zemeljsko življenje. Kar je pa vsemu mojemu pisanju skupno, je to, da vedno, vedno stojim za vsem, kar zapišem – v tistem trenutku, ko to zapišem. To se pravi, ne izključujem možnosti, da pride čas v mojem življenju, ko se ne bom več strinjala s kakšnim svojim zapisom. Saj veste, živemu človeku se vse zgodi. In to je normalno, in to je življenjsko, in to je nenazadnje sila dobrodošlo, ker to pomeni, da se razvijam in rastem v svojem ritmu, v svoji resničnosti. Zaradi česar sem konec koncev tukaj. Ne, nisem na koncu svoje poti. Nisem popolna. Sem pa nekdo, ki radoželjno raste.

In sem nekdo, ki piše knjigo. To je knjiga o izkušnjah, ki so mi v zadnjih letih življenja pomagale, da zaobjamem svojo ženskost in živim bolj polno, radostno, igrivo življenje iz svoje ženske esence. To knjigo pišem za vse vas, ki jo boste prebirale. Za vse vas, ki ji boste dovolile, da vas poboža, povzdigne in navdihne, da tudi same v polnosti zaživite tisto čudovito, strastno, mnogoplastno žensko, ki je že znotraj vas.

Ja, knjigo pišem za vas … pišem pa primarno zase. V čem je razlika?

Ko bom nehala pisati zase, bom ostala prazna besed. Kajti pisanje je moja terapija in moje zadovoljstvo in moja katarza. Pisanje mi daje občutek, da letim. Pisanje je v moje življenje prineslo lahkotnost ob zavedanju, da lahko od nečesa, za kar živim, živim. Ko začutim, da se v meni zlagajo besede v stavke in stavki v odstavke, me preplavljata radost in vznemirjenje, ki prej ko slej vedno prerasteta v globoko potrebo, da misli zapišem. Zapisovanje misli je resda globoka potreba, je pa tudi najlažji način, da ostanem pretočna in odprta za vse, kar še prihaja. Zapisovanje misli je moja odveza od njih – in hkrati moja zaveza svetu, da mu bom nudila tisto, kar lahko nudim. Moj glas je moje Delo. In Delo je tisto, ki ga hkrati počnemo zase in za svet. Zase, ker nas zakuri, navdihne, osreči, in ker je lastno zadovoljstvo predpogoj, da začnemo sploh razmišljati o nesebičnem, iskrenem, ljubečem širjenju tega zadovoljstva v svet. Za svet, ker svet od nas potrebuje tisto, kar mu najraje damo.

Ameriški pisatelj, filozof, teolog in vodja gibanja za človekove pravice, je nekoč dejal: »Ne sprašuj se, kaj je tisto, kar rabi svet. Vprašaj se, kar je tisto, kar tebe dela živo in potem pojdi in to počni. Kajti kar svet rabi, so ljudje, ki počnejo tisto, kar jih dela žive.«

Drage moje bralke, hvala vam, ker ste tu. Ker ste ti svetovi, ki jim rada dajem tisto, kar lahko. Želim vam, da bi v mojih besedah našle ljubečo podporo, ne brezbrižno kritiko. Ja. Želim si, da bi v mojih besedah našle ljubečo podporo, da živite ali zaživite svojo lastno resnico. Kajti vaša resnice vas dela žive in to je najveličastnejše, kar lahko pridate svetu … da bo v najvišje dobro vseh.

writer