Ritualčki, moji cukrčki

20181111_151115_8179

Kava; ja, prava kava.

Piškot; prvi v seriji, ker so bile pač te prasadam paličice božansko dobre, to se pravi dovolj dobre za bogove – in boginje.

In tale nasmeh, ki ga je ujela ljubezniva fotografinja Iva.

Ta nasmeh zrcali moje počutje ob vsakem ritualčku, ki si ga namenim. Ta nasmeh zrcali užitek – blagoslovljen, sproščen in srečen trenutek.

Že leta nazaj sem govorila, da bi rada v svojem življenju čutila več svetosti, kot sem jo imenovala. Saj veste, pomenskih, prisotnih, zadovoljnih, čarobnih, svetih trenutkov, ki ustavijo čas in nas v vsem tem vrvežu življenja spomnijo na brezčasje našega pravega jaza. Ampak dokler sem bila prostovoljno ujeta v prepričanju, da moram to storiti, da moram ono narediti, da moram vse opraviti preden si vzamem čas, ki ga je na svetu itak vedno premalo, mi ni uspelo najti tiste svetosti. Čudno? Niti ne.

Tudi če sem se že davno odločila v prid svoji ustvarjalni svobodi, tudi če sem že davno suvereno zavila na svojo pot, sem po njej še vedno stopala na edini tedaj meni znani način: tako, da sem se grebla za denarjem in uspehom in priznanjem. Pehala sem se za nekimi posvojenimi predstavami o tem, kako in kdaj in kje bi nekaj moralo biti. Pa sem mislila, da sem svetlobna leta stran od materialistke. Ampak je že tako, da nas navidezna nedosežnost tistih posvojenih iluzij o tem, kako (in koliko) bi nekaj moralo biti, pahne v obsedeno razmišljanje o pomanjkanju, kaj?

Povejte mi, kaj mi bo svoboda, če so moje misli še vedno ujete? Ujete v majhno škatlico, kjer se biznis dela samo in izključno tako, kot nam patriarhalna družba od nekdaj narekuje, zapoveduje? Takšna svoboda je vredna pol fige v žepu, pa prav nič več.

Vsa ta leta, odkar sem začela ustvarjati al-Iksirjeve dobrote, sem preživela v izključno moški energiji – v energiji delovanja, kjer ni časa za počitek in užitek. To pretirano gledanje na svet skozi oči moškega v meni me je izsušilo, izpilo, opustošilo, medtem ko je ženska v meni ves čas potihem, šepetaje vedela, da je življenje še kaj več kot delovanje.

Ženske znotraj vseh nas vedo, da je življenje še kaj več kot delovanje. 

Si mar vzamemo čas, da jim kdaj pa kdaj prisluhnemo? Mar zaslišimo njihovo šepetanje vsakič, ko se zalotimo, da hitimo – ne hitimo, šprintamo s tisto štafeto v roki od enega opravka do drugega?

Jaz sem svojo dušo, svojo attho, zares zaslišala šele, ko sem se popolnoma izmozgana zgrudila, dvignila belo zastavico in zasopla od nemoči in frustracije; frustracije, ker sem globoko v sebi vedelane samo, da se da živeti bolj lahkotno – od mene kot ženske je pričakovano in meni kot ženski je namenjeno živeti bolj počasi, bolj sproščeno, bolj uživaško. 

Ko sem se na tleh, z belo zastavico v roki, odločila prisluhniti ženski znotraj mene,  mi je zatrdila, da se mi ni potrebno boriti, saj me bo ona krila, in da mi ni treba več brzeti, saj imam bojda na voljo “ves čas na svetu”. In res. Nenadoma sem imela dovolj časa za vse in še za RITUALČKE. Ritualčki, ki bi jih nekoč opisala kot “brezplodni trenutki uživanja”, so moje trenutke posipali ravno s tistimi pisanimi cukrčki, po katerih sem hrepenela zato, da bi se počutila bolj živo, bolj žensko, bolj žlahtno, bolj žmohtno: s pomenskostjo, prisotnostjo, zadovoljnostjo, čarobnostjo.

Včasih je za to potrebno, da samo prižgem svečico medtem ko delam. Spet drugič moja ženska duša, moja attha, želi posebno glasbo in določen ambient, točno tisto, po navdihu izbrano eterično olje in še češnjico na vrhu tega trenutka.

In zakaj sem se sploh odločila obremenjevati se s svečico in glasbo in eteričnimi olji in češnjico na vrhu torte?

Tudi jaz sem se dolgo spraševala, zakaj. Natančneje, spraševala sem se vsa tista leta, ko sem hitela in drvela in si medtem želela več svetosti, več preproste in pristne ČAROVNIJE v svojem življenju. Zakaj? Zato, ker mojo žensko dušo napaja užitek. Užitek je lahko  seveda marsikaj. Je v miru in tišini gledati sončni vzhod in zaplesati na glasbo, ob kateri nam vztrepeta srce. Je na ves glas pripevati melodiji, ki odzvanja iz zvočnikov in negovalen pogovor s prijateljico. Je obešanje perila, ki nam prijetno diši in obredno sežiganje tistega kosa oblačila, ki nas venomer tišči. Je smuk v kup jesenskega listja in horuk na vrh hriba, kjer se nam odpira bajni razgled. Je zavestno samozadovoljevanje na posebej zaspano jutro in je tista tortica iz bližnjega kafiča, ki nas malodane pahne v nezavest. Je meni to, tebi ono. In tu je zato, da ga izkusiva.

Užitek. Ritual. In povezava med njima?

Užitek postane ritual, ko mu namenimo čas. Ko si zavestno izklesamo tiste trenutke zase in za svojo prisotnost, zadovoljstvo, užitek, čarovnijo, pomenskost; ko vlagamo vase, ker se zavedamo, da je vlagati vase dolgoročna, modra in najbolj trajnostna naložba, kar jih lahko naredimo. Me, ki se zavedamo, da smo same odgovorne za vse svoje: svoje življenje, svoje počutje, svoje odnose, svoje sreče in nesreče.

In zato me, ki nam v srcu tli ogenj odgovornosti zase, tudi vemo, da nameniti nekaj trenutkov sebi in svojemu užitku ni luksuz. Ni luksuz, se ob njem lahko precej luksuzno počutimo. Kar dajmo se. Ker ta luksuz je naša pravica. In je naša dolžnost, do same sebe in do sveta, v katerem živimo. Dalaj Lama je nekoč dejal, da bodo svet rešile zahodne ženske. Tega pa ne moremo storiti prazne, izmozgane, bledikave, jetične. To bomo storile polne, prikipevajoče in s tisto s tisto zdravo rdečico, ki nam jo vsaka izkušnja užitka pahne na naša lička.

In ker mojo žensko dušo, mojo attho, napaja užitek, si bom užitek vsakodnevno večkrat pričarala, ne glede na to, kje se nahajam in kakšno življenje živim.

P.S. Morebiti še ena opomba za vse, ki se lotevamo ritualčkov, torej posvečanja časa sebi in svojemu užitku?

Užitek je tak, da se ne konča. Nima točno določenega začetka in konca, veste, on se kar nadaljuje. Užitek ni daljica, je premica, ki se je od nekdaj bila in za vedno bo. Užitek se je začel že zdavnaj in sega v neskončnost, in večkrat, ko si bomo same odredile čas za nas, za našo užitkarsko premico, lažje bomo užitek čutile tudi v vseh trenutkih vmes. Ha! In tako postane vse naše življenje ritual in tako postane vse, kar počnemo, pomensko, pristno, zadovoljivo in čarovno. Sveto, po domače povedano.

You're beautiful!(2)

Več o mojih ritualčkih in užitku lahko zaenkrat izveste v sklopu izobraževanja 44 korakov do izvira fontane obilja, kjer vse udeleženke prejmejo moj enotedenski program Rituali iz ženske esence, juhej! Prijave so še možne.

Advertisements

Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara

DSC_5649

Foto: Anja Orian, čigar čudovita lanena oblačila nosim na tej fotki (https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name)

Z malce pomoči

Včeraj sva navsezgodaj zjutraj s Svarunom peljala mojega očeta na Brnik, ker je šel v Avstralijo presenetit še zadnjega živečega strica po očetovi strani za njegov 90. rojstni dan, ki ga praznuje jutri. Ko sva se vračala z letališča v parkirno hišo, kjer sva imela avto, sva zaslišala mijavkanje, zatorej sva mu sledila. V zadnjem nadstropju se je pod črnim avtom smukal tigrast mačji mladiček sive barve, ob katerem sva se oba povsem raznežila. Odkar sva začetek letošnjega leta čuvala prikupnega mucka od prijateljev, ki ga niso mogli vzeti s seboj na potovanje, sva si potihem oba želela čisto svojega mucka, vendar pa sva to željo spravila za nekoliko kasneje, ko bova živela v hišici v naravi, da bo živalica lahko svobodno raziskovala in živela svoje pustolovsko mačje življenje. Ampak ker nama je včeraj takorekoč iz neba padla v življenje, seveda nisva imela srca, da bi jo pustila tam med avti, vso samo in bolhasto, zato sva jo vzela s seboj domov. Sedaj ji je ime Rada in Rada do nadaljnjega ostaja pri nama.

In to bi bil lahko konec te zgodbe. Ampak konec zgodbe to nedvomno ni, saj nam vesolje vedno ustreže. Vesolje nam vedno postreže na način, na katerega smo pripravljene sprejeti, dovoliti, zaužiti. In včeraj mi je vesolje nežno, kot le zmore, požugalo s prstom tako, da mi je dalo mucko.

Namreč, zadnjega moškega, s katerim sem se srečala in tudi že poslovila, nisem še popolnoma odslovila. Ne, nisem ga še popolnoma spustila zaradi strahu, da takšnega ne najdem več (in ta strah je najbrž povsem upravičen, saj je vsak izmed nas, ne glede na to, kako podobne so si med seboj naše izkušnje, svet zase – ne izoliran, niti ločen ali osamljen, toda zares doma naprej v svoji ednini).

»Ampak, roko na srce, si mar res želiš točno takšnega?« povzdigne moja attha, moja ženska duša, eno obrv in se zamišljeno zazre vame, da odmaknem pogled.

»Absolutno!« izstrelim, še preden ji uspe dokončati vprašanje.

»A tako,« retorično odvrne, nič kaj prepričana, toda v njenem glasu vseeno ne čutim zasmehovanja, kljubovanja ali potrebe po dokazovanju svojega »prav«.

»Vem, da si se ob njem počutila točno tako, kot si si želela ob moškem počutiti. Zato je tudi prišel nazaj: da se skupaj spomnita, kako mehka je lahko ljubezen,« me ljubeče pogleda skozi radost, ki jo je ob njem tudi sama izkušala, »ampak tako si se počutila samo, ko je bil fizično ob tebi. Tedaj sta resnično bila. Ko pa nista bila fizično prepletena, si se počutila, kot da ponovno kradeš trenutke življenju, ki si ga resnično želiš in ki je v tvoji moči, da ga pričaraš.«

»Ampak, a ni to smisel vsega? Da živiš samo v sedanjem trenutku? Da preprosto si?« ji oporeka moj spisek vseh knjig o duhovnosti, ki sem jih začela brati pri trinajstih.

»Res je. In zato si danes tukaj, v tem trenutku, v tem občutju, kjer si neskončno hvaležna za vajino izkušnjo,« mi mehko pritrdi. Res. Neskončno sem hvaležna za vse. Predvsem pa sem hvaležna za to, da sem sposobna sprejeti darilo, ki mi ga je prinesel. V zadnjem mesecu sem se namreč ogromno naučila ne samo o tem, kam zares grem, marveč tudi, da je za svojo resnico potrebno stati. Začutila sem, na primer, da je jasnost samo posledica rednega, neomajnega, sočutnega prisluškovanja svoji resnici. In da je ključna sestavina ženskega magnetizma ravno ta jasnost.

Doslej sem jasnosti naveličano zamahovala z roko, medtem ko sem si v brado mrmrala: »Ah, potejto – patato.« Ampak doslej sem vedno samo približno vedela, kaj hočem v življenju, saj si nisem nikoli zares upala tega izraziti iz strahu pred razočaranjem. Zahvaljujoč najini izkušnji pa danes vem, da je razočaranje zgolj posledica mojega nezaupanja v tisto, česar si iz srca želim. Hkhm, v brk vsem – ki jih je vedno več in – ki trdijo, da je naš um naše najmočnejše orodje, jaz brezkompromisno vem, da je narava mojega telesa, moja kreativna sila, shakti, kundalini, oziroma ženski magnetizem močnejši od mojega nezaupanja. Kako to vem? Ker je slednji neustrašen. Ker se slednji nima ničesar bati, saj mu botruje tisti ekspanzivni občutek varnosti, varnosti znotraj primarnega doma, ki je moje telo, in varnosti znotraj sekundarnega doma, ki je ta svet. In ko se pojavi trenutek razočaranja, žalosti, strahu, ali trenutek kateregakoli izmed čustev, ki jih tradicionalno uvrščamo med negativne, potem vem, da se želi moja notranja moč – tisto, kar hrani vse moje kreativne podvige – samo še okrepiti.

Zahvaljujoč najini izkušnji lahko danes ljubeče, a odločno stojim za tem, kar si želim in za kar vem, da je že na poti. Zahvaljujoč najini izkušnji danes nič več ne zavijam oči v obraz jasnosti in nič več ne žgolim: »Potejto – patato.« Danes vstanem in neustrašno zaprosim za točno tisto, čemur lahko razširim roke v objem: »Ne, sladki potejto tokrat ne bo v redu za njoke, saj si jih danes želim narediti po noninem receptu, za kar potrebujem navaden, rumeni patato

»To, da lahko z nekom preprosto si, je poezija,« nadaljuje moja duša, »ampak ti praviš – in jaz vem, da je to naslednja izkušnja, v kateri se želim izraziti – da si želiš ustvariti življenje z nekom; z enim samim. In življenja si ne moreš ustvariti z nekom, ki še ne ve, ali si tega zase sploh želi. Lahko bi čakala, da nekega dne ugotovi. Lahko bi. Lahko pa namesto tega živiš, kar ti je dano tukaj in zdaj.«

In kar mi je dano, je majhen mačji mladiček, ki potrebuje dom – najin dom.

In kar mi je dano, je zavedanje, da bo do nadaljnjega najin dom minsko polje za vse, ki so alergični na mačjo dlako.

In kar mi je dano, je spuščanje nadzora, kajti ravno on, ki ga še nisem spustila, je izmed vseh alergij na svetu, izbral ravno alergijo na mačjo dlako.

Mislim, kakšne so možnosti, da dobiva mucko ravno sedaj, v trenutku, ko mi postaja razmišljanje o najini preteklosti, sedanjosti in prihodnosti bolj v breme kot v podporo?

Z vesoljno pomočjo neskončne.

Ja, drago Vesolje, drago Vse, ki nas ljubi in čuva – vem, da sva tole zakuhala skupaj. S tole ljubko žverco praviš, da je dovolj mojega brezplodnega sanjarjenja. Moja Nika pravi, naj že premaknem svojo seksi ritko naprej. Jaz pa ne pravim veliko. Muzam se in se smejim, in se vsake toliko opomnim, da sem točno tukaj, kjer moram biti v tem trenutku: neustrašna, s pogledom, še vedno usmerjenim k njemu nazaj in s telesom uperjenim naprej, v naslednji korak. In v naslednjega, in v vse korake nadalje, pri čemer so vsi koraki z malce pomoči ravno pravšnji.

rada.jpg

Attha šepeta naše želje

Ko mi je zadnjič, nedolgo tega S. povedal, da nisem edina ženska v njegovem življenju, je bilo, kot bi me naposled popolnoma posrkal nek vihar znotraj mene, ki sicer divja in pustoši že leta, vendar sem se mu do sedaj, z nekoliko občasnih zdrsov, uspela izogniti. Vihar, o katerem govorim, je vihar neodločnosti, ki razburka morje mojih nedorečenih in neprilaščenih želja v neizprosno, grozečo, lačno pošast, pripravljeno, da posrka vsakogar, ki ni pripravljen stati za vsem, kar si želi. Na plano so privrele misli o seksualni izraznosti, ki se jih že leta oklepam: »Sem mar res kontroverzna, če si želim samo enega spolnega partnerja, ki bi z menoj delil vse izkušnje, h katerim me vabi moja duša, moja attha? So moje želje predpotopne v raznolikem, pisanem mozaiku človeške izkušnje, ki nam je ponujena? Sem mar dolgočasna?«

Preden sem si uspela odgovoriti na vsa svoja vprašanja, so me zajele pretekle izkušnje podobnega izpraševanja. Spomin me je peljal na morje v hrvaško Istro, natančneje v Barbarigo, kjer sem šestletna frkljica preživljala dopust s svojima staršema in komajda rojeno sestrico Jano. Tamarica razmršenih pšeničnih las se je v roza majici brez rokavov in spodnjem delu kopalk na volančke, kakršne najraje nosi tudi dandanašnja Tamara, igrala z Barbikami v spalnici in poslušala, kako sta njena starša sikala in naveličano povzdigovala glas drug na drugega. Tamarici ni bilo všeč, kar sliši, saj jo je komunikacija, ki ji je bila pretežno priča v otroštvu, vztrajno pošiljala v krč – vse dokler ni ta krč postal nekaj najbolj običajnega. Dolgočasnega, nepotrebnega, a vendarle vsakdanjega. Tamarica je bila priča nečemu, česar ni mogla spremeniti, zato se je odločila spremeniti tisto, kar se ji je dozdevalo, da lahko. In sklenila je: »Če je to partnerski odnos in če je to družina, potem si jaz tega nikoli ne želim zase.« Preprosto povedano so se ji zdeli ti vedno enaki, ponavljajoči se krogi čisto preveč dolgočasni. Pa pika.

Te besede so odraščajoči Tamarici glasno odzvanjale vsakič, ko je spoznala novega fanta ali moškega. Šestletna se seveda ni zavedala, da je s svojo odločitvijo vesolju podala svoje neomajno stališče in da ji vesolje zatorej na pladnju prinaša izkušnje, v katerih bi lahko svoje stališče potrdila in živela. In jih je. Mnogokrat. Misleč, da je tako bolje zanjo in da je zatorej lahko samo srečna … ob vsakem moškem, ki ga je spoznala in ki je bil seveda tudi moški, s katerim si niti slučajno ni želela družine. Ja, njene besede so bile močne in strah pred odnosom, ki je bil v njenih očeh vse prej kot ljubeč in podporen, se je podvojil, potrojil in tako lepo naprej, dokler ni zavzemal vsega njenega fokusa.

Spomnim se, kako sem se zmrdovala nad otroki in sanjami enega mojih bivših fantov o hiški in družini. Zanositi se mi je tedaj zdela najhujša nočna mora, ampak sedaj vem, da je bila najhujša nočna mora le zanositi z njim, ob katerem sem bila tako majhna in ujeta in zaprta; ne, ne zato, ker bi me on, ki me je oboževal, delal takšno. Sama sem se prostovoljno tlačila v zame nadvse neudobno škatlico normalnosti, iz katere od življenja ne bi zahtevala več od dobre službe, varnega avta, velikega vrta, poletnega morja, zimskega smučanja, ljubečega moža, nekaj otrok, hiške na vasi, prijateljev za kvartopirjenje ob vikendih in morda nekoč vikenda v Dalmaciji; ta bi me grenko spominjal na svobodo, ki sem jo nekoč, iskrivih oči, še čutila v sebi in nato namerno zaklenila in odvrgla ključ na dno Jadranskega morja. Tako nekako sem si do štiriindvajestega, ko sem se podala v Indijo, predstavljala, da živijo običajni srečni (ali pač običajno srečni) ljudje. Nekaj časa, ki sem ga preživela s tem zelo prizemljenim fantom, sem se prav uspešno slepila, da bi takšen aranžma lahko popolnoma potešil mojo neusahljivo žejo po pustolovščini – to se pravi, če bi mi le uspelo kontrolirati svoje strasti in široko razprte, iskrive oči. Moje najboljše prijateljice, ki ob meni rastejo vse od prvega razreda osnovne šole, so se muzale ob novem fokusu sanjave, frfotave, visokoleteče Tamare, rekle pa niso ničesar.

Kaj bi takrat dala, da bi si takšnega življenja resnično želela!

Kaj bi dala, da bi bila lahko tako »normalna«, kot si je moja mama venomer želela in mi to le redko, v prepirih ali ob silnih razočaranjih nad mojo neukrotljivo trmoglavostjo, izpostavila.

Kaj bi dala, da bi bila lahko nekdo drug: veliko manj kompliciran in z veliko manj strasti do življenja, ki bi me vztrajno porivala v svet, v izkušnje, v odnose, v izzive … vedno bližje sebi.

No, v trenutku, ko sem diplomirala, z ramen odvrgla dolgoletno breme in končno globoko zadihala, sem se pričela zavedati, da zgornji scenarij ni tisti, ki si ga iz srca želim. To sem vedela. To sem vedela zato, ker me ni gnal naprej. Ker se že ob sami pomisli nanj v meni ni prižgal ogenj, ki bi me osvetljeval. Ker se mi ob njem niso zasvetile oči in pocedile sline in navlažile sluznice in ker ob njem moja maternica, moj sveti gral, moj kreativni center, sedež moje atthe, ni vzbrstel od navdušenja, eksplodiral od vznemirjenosti in opojno izdihoval: »O, ja, ja. Tja gremo. Tja si želimo. Kaj lahko za to storiva danes, draga moja?«

Tisto, kar me je gnalo naprej in v meni sprožilo plaz navdušenja, je bila svoboda. Potrebovala sem prostor in čas, da se pretegnem in s svojega bitja stresem vse projekcije, ki sem jih bila poosebila tekom življenja. S tistim fantom sva bila že leta dogovorjena, da greva po diplomi skupaj v Indijo, ampak ker sem vedela, da v mojem življenju ni bilo več prostora zanj in ker sem vedela, da on v tistem trenutku nima denarja za potovanje, sem enosmerno vozovnico do New Delhija vseeno kupila – eno vozovnico – in razdrla najin dogovor. Potem sem se še dolgo obsojala, da sem ravnala podlo in morda tudi sem. Ravnala sem samo najbolje, kot sem tedaj znala. Nisem ga želela prizadeti, a vedela sem, da ga bo moje sledenje sebi (in ne več nama) v vsakem primeru prizadelo, zato sem se odločila prizadeti brez besed; te sem raje njemu položila v usta, tako rekoč. Ah, ja. Če bi tedaj imela sposobnosti komunikacije, ki jih imam dandanes, bi mu resnico prelila iskreno, brez spletkarjenja in ovinkarjenja. Ampak če bi tedaj imela sposobnosti komunikacije, ki jih imam dandanes, potem jih tedaj ne bi štela štiriindvajset in danes enaintrideset, kaj?

Takoj zatem, ko sva z omenjenim fantom končala, se je zgodilo nekaj nepopisnega, nekaj nedoumljivega, nekaj popolnoma nepričakovanega; nekaj, kar me je zadelo kot strela z jasnega. Tedaj seveda nisem bila izurjena v poslušanju svoje duše do te mere, kot sem danes, toda nekaj dni po najinem nerodnem, neiskrenem slovesu, sem iz svojih globin zaslišala kristalno jasen glas. Bil je glas, ki bi ga slišala tudi v sobi, polni ljudi, glasne glasbe in še lastnega nenadzorovanega toka misli, ki so begale in me begale. Sedaj vem, da je bila to moja duša, ki mi je šepetala. Kar sem slišala, je bila jasnost: »Ok, sedaj pa imam lahko otroka.«

Klic narave je bil odločen in tokrat me ni gnal na WC, ampak v izkušnjo, za katero si nisem predstavljala, da si jo bom sploh kdajkoli želela. In tako sem se slabo leto in pol potihem, počasi, a vztrajno potapljala v željo po materinstvu, ki je v moje zavedanje kapljala skupaj s prvinsko materinskostjo, za katero sem poprej sveto verjela, da me je v tem življenju pač zaobšla – tako nezainteresirana sem bila za mladičke in otročičke. V željo sem stopala nerodno, predvsem pa popolnoma nezavedno, zaradi česar so mojo materinskost opažali samo vsi okrog mene, medtem ko sem jih sama debelo gledala. Spomnim se, na primer, prijetnega Nemca, ki mi je v Indiji bral iz dlani in me, neomajno prepričan, da sem že mama, ker je pač o tem pričala določena brazda na moji dlani, spraševal, kje imam otroka. Spomnim se prijatelja Matica, ki se je pri vsakem najinem tarotu opiral na »to mojo materinsko energijo«, zaradi katere je bil odgovor na prenekatero moje poizvedovanje noseča Cesarica. Spomnim se tudi Valija, s katerim sem preživela zadnji mesec Indije in ki mi je navkljub svoji mladosti (v določenih ozirih, vključno z letnico rojstva, je bil namreč štiri leta mlajši od mene) nekega večera v najini kolibi pod zvezdami začel v romantični francoščini šepetati o družini – o najini prihajajoči družini. Je že tako, da so ljudje okrog mene to materinskost, v katero sem se vztrajno medila, okušali bolj kot jaz sama. Tako je bilo vse do Svarunovega očeta; z njim je postalo jasno tudi meni, da je otrok že ves čas znotraj čudovitega aranžmaja, kjer čaka, da postanem pripravljena tudi jaz.

Nekaterim ljudem je poslušanje svoje duše bolj pač bolj prirojeno kot drugim. Jaz sem večidel svojega življenja sodila v kategorijo, ki si je od vsega najbolj želela ugajati in je zatorej težnje lastne duše bolj pogosto kot ne ignorirala. Da bi mi notranji glas postal prioriteta in orientacija, sem potrebovala mojega malega Svaruna, ki me najbolj od vseh in najbolj od vsega uči o iskrenosti do sebe in me vedno znova, dan za dnem katapultira na lastno pot. Materinstvo so kot tiste vojaške vaje, na katerih neizprosno, od jutra do sutra, urimo poslušanje lastne duše, lastne atthe in njenih želja, da lahko pokončno stojimo za vsem, kar smo in zatorej večno morebitni rafal sprejemamo le kot nežen prš, ki boža in neguje naše bitje, hvaležno za vnovično priložnost, da utrdimo svoje spoznanje o tem, kje stojimo.

Svarun mi je pomagal sprevideti, česa si v življenju resnično želim. Pomagal mi je tudi ugotoviti, da moje želje v resnici niso prav nič posebnega. In ne, tega ne pravim z grenkobo v glasu, marveč z radostjo, saj ravno to priča v prid moji predpostavki, zaradi katere sem lani začela pisati blog: da smo vse me kot ženske na približno isti poti, k sami sebi. In ta ni nikoli dolgočasna.

Ko sva se prejšnji teden s S. pogovarjala o najinih željah in vizijah za prihodnost, me je oblila trema, kot pred vsakim nastopom klavirja, pri igranju katerega sem bila večinoma tako zelo nesigurna vase. Spomnila sem se na sklep, ki ga je šestletna Tamarica podala v vesolje, in se mu nasmehnila. In se nasmehnila sami sebi in ob tem čutila, kako trema puhti in odstopa prostor jasnosti. Jasnosti, ki me je zaobjela takoj, ko sem si upala priznati, da vsebuje tudi tisto življenje, ki sem ga pred sedmimi leti tako goreče sabotirala, nekaj mojega. Priznam, želim si, denimo, hiško ob gozdu, ki bi služila kot čudovita baza miru, ko bi imela dovolj prenasičenega sveta; želim si tudi varen kombi, v katerem bi lahko izkusila življenje na poti; želim si morja, pa ne samo poleti; želim si ljubečega moža, še nekaj otrok in prijatelje, ki ne bi bili razseljeni po svetu; želim si velik permakulturni vrt, ki bi oskrboval celo mojo družino – in ja, želim si družine.

»Družine? O čem pa govoriš?« me je posmehljivo, ali že kar zgroženo ošvrknil tisti del mene, ki še vedno želi ugajati, ki še vedno ne želi biti povprečen ali dolgočasen.

»Ja, želim si družine,« mu odločno zabrusim nazaj in začutim, kako te besede kot blagodejni valovi resnice božajo mojo bit.

»Ampak, ampak to je tako dolgočasno,« moj ego vendarle izdavi, nakar mu te besede nagubajo obraz, kot če bi bil pravkar polizal površin sveže prerezane limone.

Dvignem obrvi in prasnem v smeh. Saj vem, saj vem. Saj ga poznam. Poznam ta strah. Zato se zberem in mu karseda pomirjujoče pomežiknem: »Veš kaj, jaz že vem, kdo in kaj sem. In dolgočasna res nisem. Sebi že ne. Če se pa komu drugemu zdim dolgočasna, to ni več v moji domeni, to nič več ne vpliva name, to ni več moje za popravljat. Sem, kar sem … in v tem lahko uživam.«

Čutim, da ni nič bolj pomembno, kot resnica, za katero lahko v tem trenutku popolnoma stojim. Ja, tudi pred njim, za čigar svobodo sem vedno vzdihovala morda samo zato, da bi skupaj prišla do tega trenutka v času, ko meni postane kristalno jasno, da je zame najbrž najvišja oblika svobode priznati si, katera hrepenenja v resnici tlijo v meni. Ne glede na to, kakšna se bodo zdela drugim. Tako je torej, ko prerasteš ideje šestletne sebe?

Pogledam mu v oči in čutim, kako se vzravnam. Požrem slino, globoko vdihnem. Moja resnica, ki hoče na dan, me malce zvije. Vem, da lahko ta resnica pomeni, da se nikoli več zares ne srečava v tem življenju. Ampak če ne izrazim svoje resnice, se morda še dolgo ne srečam sama s seboj. In sedaj že vem, katero je zame bolj pomembno.

»S., jaz si v bistvu želim družine,« spregovori moja attha, »jaz si želim partnerja, ki bo šel z mano v globine, želim si vzor moškosti, ki ga rabi moj sine, želim si hišico v gozdu z velikim vrtom in obenem kombi, s katerim bomo živeli in delali na poti.«

»Upam, da dobiš, vse, kar si želiš … ker si zaslužiš,« šepne in me objame.

In jaz?

Jaz nič več ne upam. Sedaj, ko vem, in sedaj, ko tudi vesolje ve, kaj je tisto, kar mi dobesedno leži na duši, se moram samo zlekniti v udobje ženske esence in dovoliti, da pride, kar prihaja. Ja, tako se stvari vrtijo tu naokrog.

inner chil1

Skrb zase

Odkar sem jo odkrila, rada veliko govorim o skrbi zase. Odkar sem poldrugo leto tega, ko je šel moj triinpolletni Svarun prvič v vrtec, ugotovila, da se kot mama samohranilka, ki trmasto, neomajno sledi svojim sanjam, svojemu Delu, samo razdajam in nikoli napolnim, sem začela. Počasi. Začela sem tako, kot sem najbolje znala, z jogo in meditacijo in rednim jemanjem časa zase; včasih je ta bil ta čas celodnevna samota, ko sem jo potrebovala, spet drugič pa zgolj deset sekund prisotnega dihanja, medtem ko mi je Svarun na travniku naročil, naj mižim, da bi mi lahko nabral rožice in me z njimi razveselil.

Mama mi je sicer vedno prigovarjala, naj poskrbim vendar malo zase. In včasih, ko me je videla v brezbrižno raztrganih pajkicah (ki jih v moji omari še zdaj ne primanjkuje), mi je po škorpijonsko zabrusila: »Tako lepa si, ampak zdi se mi, da delaš vse, kar je v tvoji moči, da bi se naredila grdo.« In četudi raztrgane pajkice meni še vedno ne pomenijo nujno, da ne skrbim zase, vem, o čem je govorila. Govorila je že, ampak besede, še tako dobronamerne, nimajo moči, če za njimi lastna izkušnja ne stoji. Svoje mame nisem nikoli videla, da bi predano skrbela zase samo zato, ker bi ji bilo mar. V svojem življenju nisem bila priča temu, da bi moja mama ljubeče, a odločno postavila meje svojim trem hčerkam, in rekla nekaj takega, kot: »Drage moje, veste, da vas imam neskončno rada, ampak zdaj potrebujem čas zase. Zdaj moram najprej sprejeti, da bi vam lahko še naprej dajala.« Razumem jo in sem sočutna do nje, kajti zavedam se, da najbrž tudi sama ni bila tekom svojega odraščanja priča čemu takemu s strani svoje mame, moje energične, garaške bake Mice, ki še dandanes zvesto prazni svojo kupico, brez da bi jo kdaj pridržala k izviru. In tudi njo razumem, kajti v naši s popolnostjo obsedeni družbi, se je od ženske vedno pričakovalo predvsem, da bo popolna žena, mati in gospodinja, tudi če se konec dneva komajda plazi po vseh štirih. Dandanes, ko se pa – nekateri bolj, drugi manj – trudimo, da bi zaobjeli in, kolikor je v naši moči, tudi zaživeli koncept enakopravnosti med spoloma, se od žensk pričakuje, da bodo poleg vloge popolne žene, matere in gospodinje, za nameček nonšalantno sprejele še vlogo tiste, ki prida svoj delež k družinski blagajni.

Ženska esenca, katere bistvo je sprejemanje, je tako v današnjih ženskah (in tudi moških) izvisela. In če ne sprejemamo, ne moramo dajati, vsaj ne zares. Vsaj ne iz srca, nesebično in ljubeče ob slastnem zavedanju, da je naša posoda polna. In če ne dajemo namerno, saj veste, tako, kot da to zares mislimo, zgolj previdno odtegujemo nekaj kapljic tu in tam ob grenkem zavedanju, da se bomo prej ali slej iztrošilo. Ker smo se doslej še vsakič.

Zato drage moje ženske, ki to berete: čas je, da začnemo polniti svoje kupice, redno in radikalno. Seveda, ljudje nasploh se moramo izuriti v polnjenju svojih kupic, vendar ob zavedanju, da smo ženske povečini bolj nagnjene k ugajanju in zadovoljevanju potreb drugih pred svojimi lastnimi, polagam to na srce predvsem nam: ženske moramo skrbeti zase. Kdo drug bo to počel za nas, če ne same? Čas je, da nonšalantno zaobjamemo skrb zase, na katero smo v naši družbi pozabili takoj ko smo razvrednotili, izbrisali boginjo ter tja, v vrhovno vizijo božanskega, namesto čudovitega prepleta dveh enakovrednih polov, ki sta vir vsega življenja, postavila zgolj boga z jajci.

Skrbeti zase pomeni (za vse, razen za mamice novorojenčkov) zadovoljiti naprej svoje potrebe, preden se voljno predamo potrebam ljudem okoli nas. Skrb zase je lahko celodnevni umik v samoto na prvi dan menstruacije, tista obrazna maska, po kateri čutimo, da naša koža hrepeni že ves teden, ali čas, posvečen meditaciji, ko bi v resnici morale početi tisoč in eno stvar.

Nenazadnje je skrb zase lahko tudi slovo, ko je čas za to. In včeraj je bil moj dan za točno to. Za slovo, kot ga še ni bilo. Za čudovito, ljubeče, boleče, nežno, razumevajoče, zavestno, sproščeno slovo od njega, ki ga je tako preprosto imeti rad.

S tem slovesom sem sami sebi izkazala več ljubezni kot s čimerkoli poprej. Ja, tudi če me v tem trenutku ta dopis nenehoma pošilja v krčevit jok, s katerim sem včeraj zamenjala tudi dobršen del svoje noči. Toda ta krč je tiste sorte, ki se pojavi vselej, preden se rodi nekaj novega, prav tako kot popadki, ki intenzivno napovedujejo prihod novega človeškega bitja v ta svet.

Ta krč je tiste sorte, ki rojeva svobodo sprejemanja same sebe.

app_gold.jpg

Prvi del Prvega poglavja Prve knjige

1. POGLAVJE: ŽENSKA ESENCA

Ko spoznam, da smo vse na isti poti, kjer potrebujemo podporo, postane dolžnost do deljenja Svoje Zgodbe močnejša od sramu in strahu, ki se ob tem porajata.

Ženska. Mujer. Woman. महिला. Femme. Nwanyi. Žena. Attha.
Svojo prvo knjigo sem brez pomisleka naslovila z besedo, ki je dolga leta nisem želela izgovoriti, še dlje pa postati. Attha. V stari aramejščini, jeziku, ki sta ga govorila Jezus in njegova žena, Marija Magdalena, ta beseda pomeni »ženska«.
Knjiga v tvojih rokah se je v meni medila skoraj sedem let, preden sem se tistega spokojnega poznonovembrskega dne prvič po turško usedla na pleteni tabure na tleh moje dnevne sobe, da bi pričela s tipkanjem. Pravkar sem bila namreč dobila dovoljenje, da lahko napišem knjigo. Ja, sedaj. Ne, ne čez deset ali dvajset let, ko bom dovolj stara in modra. Učakati dan, ko bi bila za lastne neizprosne kriterije dovolj, je bila loterija mojega uma, ki je venomer hotel še to razumeti, tisto razvozlati, ono spoznati. Da bom nekoč napisala knjigo, mi je bilo že od nekdaj povsem jasno. Da se bo ta razodela še pred prvim sivim lasom, pa mi je bilo sprva težko sprejeti, saj sem na knjigo gledala bolj kot na cilj, ne na pot. Napisati knjigo je bila ena izmed tistih številnih alinej na spisku stvari, ki jih moram opraviti, preden ob koncu svoje zime zadovoljno odpadem s tega drevesa življenja. Takšna knjiga bi bila koncentrat vseh modrosti, ki sem jih pred tem desetletja in desetletja srkala in naposled lahkotno, spokojno, vešče, jedrnato iztisnila v svet, podkrepljeno z duhovnim znanjem, plodom dolgoletnih življenjskih izkušenj. Bila bi zlatih platnic in ljudje bi jo na svojih knjižnih policah intuitivno posedali Hafisu in Oshu ob bok.
No, knjiga, ki jo držiš v rokah, ni takšna knjiga. Saj veš, človek obrača, Boginja obrne. Človek namerava, načrtuje, narekuje. Življenje se pa preprosto zgodi. In tako se je poleti leta 2017 zgodilo, da sem začutila globoko potrebo po tem, da z bralci in bralkami svojega bloga delim zgodbo o lastnem prebujanju v žensko esenco.

Začutila sem veličino zgodbe in njen odtis na obličju naše ljube Matere Zemlje. Začutila sem njeno zdravilno moč. In ker vsaka moč pride z odgovornostjo, sem začutila tudi vse, ki bi jim moja zgodba lahko na kakršenkoli način služila. Začutila sem soženske, sestre, ki bi v mojih besedah lahko kdaj našle svoje darilo. Začutila sem, kako močno kolektivna ženskost v našem prostoru in času hrepeni po zdravljenju. In začutila sem, kako močno smo med seboj povezane – jaz, ti, naše mame, babice, hčerke.

Povezuje nas naša narava, ki izhaja iz ženske esence. Povezuje nas miselnost, ki to žensko esenco osvobaja ali kroti. Povezuje nas pot, skupna vsem, ki čutimo, da model življenja, mišljenja in delovanja, v katerega smo bile vzgojene, morda ni ravno pisan na našo žensko dušo. Povezuje nas čas, ki ženske podpira, da pobrusimo vse ostre robove v svojih telesih, umih in dušah, se ljubeče poslovimo od morebitne zapuščine patriarhata znotraj nas samih ter se z zaupanjem predamo vodstvu ženske esence znotraj nas samih.

Ja, vse to sem tedaj čutila. Vse to in še mnogo, mnogo več. Navdušena sem se vedoč, da vsak glas šteje, odločila pridati svoj košček. Najprej na blogu, čez nekoliko mesecev pa sem začela pisati še knjigo. In povem vam, sanjalo se mi ni, kam me bo potreba po deljenju peljala, saj so v meni glasno strašili duhovi preteklosti, duhovi manjvrednosti. V mojih najbolj skritih sobanah je odmevalo, da nisem dovolj, da nimam dovolj, da odkrivam toplo vodo, da si jemljem prostor in čas, ki pripadata drugim. Treslo me je od nesigurnosti, ki so vrele na plano. Treslo me je in v potresu teh nesigurnosti sem storila, kar bi storil vsak, da se reši: stopila sem pod podboj vrat. Ta vrata so vodila v sprejemanje.

Ko je okrog mene rešetal potres, me je zadnja rešilna bilka vodila v sprejemanje. Pa sem šla. In sprejela potres glasov, ki so me prepričevali, da nisem dovolj. Sprejela, da moram tem duhovom pogledati v oči. Sprejela , da sem na poti v žensko esenco zaradi poti, ne zato, da bi prišla do cilja. Sprejela, da me je vesolje po vseh neuhojenih poteh, ki jih moj pustolovski duh tako rad ubira, pripeljalo prav sem prav zdaj prav zato, da skupaj nadaljujemo pot v žensko esenco. Jaz. Ti. Me. In vse ženske sveta, ki te knjige iz takšnih in drugačnih razlogov ne bodo nikoli držale v rokah. Naj najino prebujanje v žensko esenco pripomore k boljšemu svetu za vse zemljane, približno tako, kot lahko nežen zamah metuljevih kril na našem dvorišču pripomore k hurikanu na Kamčadki. Velja?

(odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

Tamara_web_size_62.jpg

O ustvarjanju

Pa sva spet doma. Po celem prejšnjem tednu noric sva danes ponovno na bolniski.

In povem vam, po celem tednu neustvarjanja mi ni najlažje dvigniti roke od svoje knjige, katere ustvarjanju sem (ob dopoldnevih, ko je Svarun v vrtcu) popolnoma predana. In se dobro uro po zajtrku veselo odzvati na: “Mama, lačen.”

Ja, malo me srbijo prsti. Srbijo prsti in skrbijo roki.

Ampak veste kaj? TUDI TO JE USTVARJANJE.

Ja, tudi teden dni in se malo bolniške je ustvarjanje. Ne, ne bom šla tja, kjer pravim, da je vse, kar počnemo, kreacija … četudi je res. Kar hočem povedat, je: tudi ti dnevi, ko ne ustvarjam, kot sem navajena (kleče na tabureju pred računalnikom, ob svečki in kamnih za podporo), ustvarjam … ker ustvarjam ŽIVLJENJE IZ ŽENSKE ESENCE. Znano?

Decembra sem začela pisati svojo prvo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco in od tedaj me ČISTO VSE, kar se mi dnevno zgodi in dogaja, uči prebujanja v žensko esenco. Vse. Vem, veliko ljudi je že reklo, da je pisanje knjige prava transformacija. In tu sem očitno še ena, ki temu pritrjujem z vso vnemo. Kakšni meseci!

Vse, kar se mi je v preteklih mesecih zgodilo, je zdravilni proces prebujanja v žensko esenco. Tudi bolezni, tudi vrtec- ne vrtec situacija, tudi pavza v mojem al-iksirjevem delovanju in tudi včerajšnje vprašanje o dlakah pod pazduho pri ženskah (anketa je znotraj moje fb skupine Attha + vesela bom tudi vašega glasu). Vse mi pomaga na poti pri prebujanju v žensko esenco in zatorej vse piše mojo knjigo. Vse in zatorej tudi to, da se danes učim ustaviti konje in malo “bolj u izi” jemat svoje delo, oziroma še boljše – Žonglirat življenje, kakršno je v tem trenutku: z bolnim Svarunom in mislimi, ki se mi prižigajo in jih je potrebno izpisati in s kosilom in perilom, ki se je že kaki dve uri nazaj opralo v stroju.

To je to. Življenje. In življenje je ultimativna kreacija.

Hvala, da ne berete in ste.

29995750_10155984692287819_1191520780_o.jpg

(Dinozavzi imajo koncert za boginje. So morali priredit ves koncert, je rekel Svarun, ker sicer dinozavri pojejo o puškah – Kalašnikov.)