Kar si zaslužimo in kar si zaslužimo

soy

Tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. A mi sledite?

Zadnje čase mi ni težko ljudem povedati, kako sem, saj postajam vedno bolj (ja, še bolj) odkrita. Ni, da se že vidi skozme. Ne. Čutim pa, da sem razgaljena. Ker dovolim, da moje srce počiva na moji dlani. Popolnoma ranljivo. In doživlja obilje vsega kar je, tako sopran, kot bas, tako polet, kot padec.

Tako dobro, kot se počutim sedaj v svojem življenju, se nisem še počutila. Tako pomirjena, kot sem sama s seboj in vsem, kar je, nisem bila še nikoli. In to me dela srečno. To me dela živo. To me dela navdušeno nad vsem, kar se dogaja – pardon, nad vsem, kar dogajam. In to me dela polno, da lahko dajem in dajem.

Ljudem okrog sebe z lahkoto povem, da sem srečna. Počasi tudi tistim, v katerih očeh vidim, da me iz svojega oklepa prepričanj ali pač svojega lastnega pomanjkanja pomilujejo v gotovosti, da mi nekaj manjka. Ljudem povem, da sem zadovoljna s svojim življenjem, kakršno je. Da si ne želim, da bi bilo moje življenje v tem trenutku karkoli drugačno; niti na področju denarnice ali odnosov, ki sta moja živo rdeča gumbka.

»Draga moja, jaz sem ugotovila, da ne potrebujem nikogar,« sem izdavila zadnjič v pogovoru z eno dušno sestro in ob tem čutila tisto pristno vznesenost v prsih. Stavek sem v resnici komajda izdavila, saj je zadnji del zadnje besede požrlo moje naglo navdušenje, da sem pri priči kriknila in se zarežala. Svobodno. Ker se po vseh teh letih, ko je bilo moje nezavedno na misiji, da najde očeta mojemu sinu, sedaj svobodno zavedam, da tega ne rabim početi. Ne zato, ker bom jaz mama in oče svojemu sinu: tega ne zmorem – predvsem pa si tega ne želim; niti se mi ne zdi naravno ali zdravo ali koristno. Ne, ne zato. Zato, ker se imava po petih letih končno tako super, da se morava oba napiti takšnega podpornega odnosa, h kateremu sem stremela leta, pa ga nisem znala vzpostaviti. Zato, ker sem končno takšna mama, kakršna sem si vedno želela biti. Takšna, ki se s tem, kar ima, trudi biti točno takšna, kakršno moj otrok rabi – ne več takšna, kakršno bi si jaz kot otrok želela.

Ampak tale zapis se je pravzaprav začel nekje drugje, veste. Začel se je s spoznanjem, ki me je prešinilo, ko sem dva dni tega pred hišo mojih staršev zagledala dobrih petdeset kilogramov surovin za moje ustvarjanje; to se pravi, petdeset kilogramov surovin, ki jih mora nekdo nekako prenesti v četrto nadstropje, kjer živiva. Ahem. Spoznanje je bilo: konstantno nošenje težkih stvari v četrto nadstropje je moj oklep prepričanj, iz katerega sama sebe pomilujem v gotovosti, da mi manjka nekdo, ki bi to počel zame.

Ja, to je moj trn v peti. To je ta tobogan, ki me je včasih vedno premamil, da sem se spustila, z vrha ljubezni do dna strahu, in potem pod mostom beračila za malce ljubezni. Kajti če bi imela ob sebi moškega, bi mi on nosil težka bremena v četrto nadstropje, kajne? In ko bi mu bilo dovolj in se mu ne bi več ljubilo nositi težkih bremen v četrto nadstropje, bi se odločil in nam sezidal hiško, v kateri bi živeli na tleh, kajne? No. Ne. Kajti tudi ko sem nazadnje imela partnerja, ga v resnici nisem imela. Partnerja ne – imela sem očeta za svojega sina in seks zase. To je vse. Nisem imela celote, nisem imela življenja. Predvsem pa še vedno nisem imela nikogar, ki bi mi nosil težke stvari v četrto nadstropje. To pa zato, ker sem mislila, da ga rabim. Ne mislila, prepričana sem bila. Prepričana in ujeta v oklepu mladenke, ki od vseh arhetipov ženskosti najbolj prekipeva z moško energijo akcije. Kajti ko mladenka nekaj hoče, bo mladenka naredila vse za to, da to dobi. Tudi manipulirala. O, ja. Ubirala bo noto svoje nemoči, ki jo od znotraj krepi prepričanje, da potrebuje odrešenika. Da potrebuje pomoč, ker sama ne zmore. To niti ni čudno za vse vas, ki ste odraščale ob istih pravljicah kot jaz. Vse Pepelke in Sneguljčice in Trnjulčice so bile uboge, uboge, dokler jih ni njihov princ rešil. In čeprav je bila od venomer moja najljubša risanka Lepotica in zver, ker v resnici Belle s svojo ljubeznijo reši svoje princa njegove pošastne podobe, sem od nje vseeno pobrala idejo, da bom šele v odnosu s tistim, ki ga ljubim, popolna. Da bo šele to čas, ko mi nič več ne bo manjkalo. In tako sem vse svoje življenje potrebovala moškega, da je vse, kar jaz nisem; da dopolni vse, kar meni manjka.

No, ja. Vlogo Sneguljčice sem sedaj naposled zavrnila. Mislim, da kar doživljenjsko. Raje bom živela svoje življenje; življenje ženske, ki si svojo pot izbira vsak dan sprot’.

»Draga moja, jaz te tako občudujem,« mi reče moja dušna sestra, »sama si s Svarunom in vso to tvoje ustvarjanje … ti si totalna faca

Nič »hvala«, samo »hm« sem sposobna izustiti.

»Svaka čast. To mora biti res težko, da si za vse sama,« pristavi njena mama.

Obe sta mi tako pri srcu. Obe imam rada. Ampak kljub temu jima ne verjamem. In ne dovolim, da besede pridejo do mene, da se me dotaknejo. Kljub temu, da sem podobne besede slišala že mnogokrat.

Do včeraj. Včeraj sem na polno luno v biku, na kakršno se je pet let tega rodil moj Svarun, zaslišala njune besede. In se razjokala. Večkrat. Ker vem, da se nisem dovoljkrat pohvalila; kaj to, še drugim nisem dovolila, da bi me pohvalila. Jočem, ker vem, da se nisem dovolj praznovala.

Vedno, ko me kdo pohvali, se v meni zgodi ena od dveh reakcij. Ali pomislim: »Ja zakaj pa ne bi bila super? Kje pa piše, da moram biti, zato ker sem mama samohranilka, uboga?« Ali pa pomislim: »Saj sem si sama vse zaslužila, veš. To, da ni lahko. Saj sem si sama vse izbrala …« Če bi vedeli, da sem sama tako hotela – da sem imela mnogo možnosti, kot jih v življenju vedno imamo, da bi lahko ostala, pa sem se odločila oditi – bi me še vedno občudovali? Bi me še vedno hvalili? Jaz se ne bi. Ker pokorno stojim v oklepu prepričanja, da sem dobila, kar mi pripada.

In tudi sem.

O, ja. Ko sem se začela zavedati, da sem jaz edina, ki dogaja, mi je bilo sprva težko. Odgovornost je navsezadnje velika. Odgovornost zavezati se življenju, kakršnega si zares želim, je velikanska. Ampak ravno tolikšna je tudi nagrada. Velikanska. Ko si upam živeti tako, kot si zaslužim, tako kot danes jaz izberem, da si zaslužim, je nagrada velikanska. In te nagrade sama doslej še nisem odvila. Zamahnila sem proti njej. Ali ji ne verjela. Ali se spraševala, kje piše, da moram ravno jaz dobiti nagrado za to kar počnem, ker je itak vse, kar počnem, samoumevno.

Hja, tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. Mislila sem, da sem si prislužila samo to, da mi je velikokrat težko. Izkazalo se je, da je teža vsakič prišla z darilom, ki ga še nisem odprla. In darilo niso pohvale drugih, ni njihovo občudovanje. Darilo je čas in pozornost, ki si ju vzamemo, da praznujemo sebe. Darilo je zavedanje, da sem vse, kar si zaslužim. In … da si zaslužim vse.

Just a reminder_

Advertisements

Porodna zgodba

porodna zgodba.jpg

Že večkrat sem skušala izpisati vsebino svojega srca in vsakič obstala pri nekaj stavkih. Ni šlo. Ker me je grizla vest. Ker sem med porodom vztrajno predajala svoje telo Materi Naravi, pri tem pa le malo razmišljala. Pardon, nič razmišljala. O ničemer in nikomer. In s tem niti o sebi in ne o Svarunu. Namesto tega sem zaupala, zaupala. Toda ne morem si kaj, da se ne bi počutila slabo, ker sultančku (nadimku, ki ga je dobil, ker se je rodil v krog šestih žensk) zavestno nisem namenila več toplih misli, nekaj, kar se mi sedaj, ko sem to končno izrekla, sploh ne zdi več smiselno, saj ga v svojem nezavednem nikoli nisem zares zapustila. Zato zapisujem najino porodno zgodbo, ki ima moč raztopiti vse občutke krivde – te vsiljive, neželene goste v svežem materinstvu – in me cuka za rokav: »Greva tja, kjer se v intuicijo ne dvomi več«.

Novembra 2012 sem v osmem tednu nosečnosti spontano splavila malo telesce nekoga, ki bi se rodil v deklico. Za nosečnost sem uradno izvedela dan pred splavom, ki me je zelo prizadel in pod vprašaj postavil zaupanje v lastno, žensko telo; slednje se je tedaj šele prebujalo. Poleg drezanja v globine ženske moči, pa mi je ta izkušnja odprla okno v čarobni svet nosečnosti in materinstva. Spoznala sem doule in ob misli na žensko moč ter čudež človeškega življenja tudi ogenj v sebi. Oživljena od teh strasti, ga povabim. Lučka. Luč.

Nosečnost je ena čudovita komunikacija: »Hej, saj to si vendar ti«.

Joga otvori vsak novi dan.

Hrana za telesi in duha.

Čudovite besede iz hranljivih knjig.

Obračanje sveta, življenja na bolje.

Vem in zaupam.

Sva.

Jesen, ki jo ljubim, je tu. Oktober in dooolgi sprehodi ob rastoči luni. Objemanje dreves oteženo. Pravijo, da boš prišel desetega, a jim ne verjameva niti za trenutek. Navijam za sedemnajstega, a lahko bi vedela, da bova plesala, kot bo luna igrala.

V petek sem po neprespani noči na CTG-ju, ki ga nisva prešpricala, radovedna, poleg tega pa se počutim drugače, zato dovolim edini vaginalni pregled v nosečnosti: odprta sem 1 cm. Kvačkam, grem na pijačo s prijateljicama. Popoldan sprehod in objemanje drevesa. Tu prvič začutim intervale. Napetost in nekajminutno sproščanje. Z zanimanjem se ustavim ter prisluhnem, kaj se dogaja v mojem telesu med intenzivno fazo. Čutim, da v meni mrgoli in pozdravljam ta občutek vznemirjenosti. Sluzni čep se odlušči. Zvečer se končno spravim k iskanju glasbe, ki bo spremljala najin porod. Glasba je pomembna, glasba je zrak. Tamara, Gabrielle Roth. Gabrielle Roth, Tamara. Waw, kako me veseli, da sva se spoznali!

Večer me zvabi na mesečino in naša Ela, brez katere ne mine noben sprehod, mi dela družbo. Uživam v mirni noči, svežem jesenskem zraku in pogovoru s sestro luno, ki je enako okrogla kot jaz (oziroma ti). Lepo je. Obožujem te dni, ko lahko kadarkoli potrkaš in bi morda zaradi tega morala biti napeta, ampak sem nasprotno – popolnoma mirna. Čutim, kako se moje srce širi in zajema vedno več prsnega koša. Nazadnje zakrkne v umirjenosti in ugodju. Ko pridem domov, si naredim kopel s svečkami, rožnimi lističi in glasbo, ki sem jo prej stisnila v mapo z naslovom »Rodiva se«. V vodi sem doma, v kopeli pa nikoli ne zdržim prav dolgo, saj se prehitro pregrejem in pobegnem. Tokrat se mi zdi, da vztrajam. In meditiram. In se zibam. Sledi še vroč kakav ob spremstvu Ele in mačkona v mesečini. Tu na nekaj minut odložim šalico, vstanem ter zaplešem, da pomagam napetosti v svojem telesu najti izhod. Vem, da se dogaja, toda mislim, da imava še ure in ure, preden se stvar okrepi. Odločim se, da grem spat, saj je že polnoč preč.

Ko je luna polna in se že dobri dve uri na par minut zbujam in zvijam, spoznam, da nima smisla vztrajati pri takoimenovanem spanju, saj niti ne počivam, niti nisem dovolj prisotna v dogajanju. Grem po žogo, ki v tej eni uri opravi svoje poslanstvo, in na njej med intenzivnim delom krožim. Čeprav jih ne jemljem resno in jih še ne označujem za »popadke«, me zanima kako pogosti so. Presenečena ugotovim, da trajajo že skoraj celo minuto, na štiri minute narazen. Opla. A res? Želim biti sama s teboj, zato se potuhnem v nočni mir in med popadki meditiram vse dokler se enkrat ob zapisu ure na list, ki počiva na postelji, ne usedem na žogo – ampak strmoglavim na tla mimo nje. In pristanem v omarici. Vse pod kontrolo. Toda trušč zbudi očeta, ki zbudi mojo mamo in sestri in čez slabo uro sem s staršema na poti na Jesenice.

V avtu mi je zaradi omejene svobode gibanja vedno manj udobno. Mama je z menoj na zadnjem sedežu in to pomaga. Ko po šestih prispemo na Jesenice, se noč počasi preveša v dan in lune ne vidim več – jo pa čutim. Spomnim se, da sem si ob porajanju bila želela nočnega miru, a ko sem si to želela še nisem vedela, kako nepomembno bo vse zunaj mene. Prijazno osebje in zaenkrat še prazna porodnišnica. Odprta sem 4-5 cm.

V tem času prispe tudi najina karavana: Nika, tvoja botra, ter Ana in Nina, najini douli. Vse ženske z mamo vred zasedemo porodno sobo, ki ji zato, ker v njej ni porodnega stola, pravijo »alternativna«. Ura je sedem in od tedaj bore malo registriram, kaj se dogaja okoli mene. Čas teče zgolj na podlagi mojih občutenj in zavezanosti, da bom ne glede na vse, svoje telo predala porodni energiji. Bolečine ni v njenem slovarju. Pravzaprav je ta slovar precej skop z besedami, a zato toliko bolj velikodušen z občutji.

Zibam se na žogi. Masiramo se in to mi paše. Takrat. Čez čas se mi razodene, da moram, morava skozi to sama. Najina karavana žensk mi ogromno pomeni in vzbuja neverjetno pristne občutke varnosti, ljubezni, povezanosti ter hvaležnosti. Rada jih imam tu, blizu, toda to potovanje je moje in ti si edini sopotnik. Na Ninin predlog vse odidejo iz sobe, le mamo želim poleg. Nič se ne pogovarjava, samo sva. Vesela sem, da je z mano. Ne vem, kdaj pridejo ostale nazaj.

Spomnim se določenega trenutka, ko sem fizično zelo utrujena in ležim na blazini na tleh. Naravna, zvita v klopčič, usta v nasmeh. Pred menoj peščica arašidov, ki jih enega po enega grizljam. Ob popadku se obrnem na vse štiri ter predajam porodni energiji, ki me preplavlja. Za nekoga, ki je večino življenja preživel v svojih mislih, je to revolucionarno in zgodi se nekaj nenavadnega. Prvič v vsem svojem obstoju sem tako prisotna v svojem telesu, da se od njega spontano ločim. Šele ko sem popolnoma sprejela vse občutke vseh intenzivnosti, ki so se pretakali skozi moje telo, sem se lahko povzpela tja, od koder sem jih lahko opazovala in se z njimi ne zgolj istovetila, kot to ljudje vse prepogosto počnemo. (Oh, hvala za ta tok misli. Šele sedaj, ob pisanju, se mi razodeva, kaj se je v resnici dogajalo pri porodu. Šele sedaj zares razumem, da ni šlo za mojo odsotnost… temveč za ločenost telesa in duha.)

Vseskozi sem nama ostajala zvesta. Popolnoma sem zaupala v najino potovanje, ter ga pozdravljala v vseh njegovih barvah. Tudi v tisti, ko sem – zelo po moje – kakšno minuto preden si se rodil, odločeno razglasila, da jaz tega ne bom zmogla. Mama mi je zatrdila, da bom, a je nisem poslušala. Namesto tega sem se s kolen, kot vsako jutro med jogo, intuitivno spravila v čepeč položaj, z Nino za menoj in mamo nasproti mene na drugi strani žoge, držeč me za roke. Ponovno prisotna v svojem telesu te razumem, ko mi nakažeš, da je čas. Ob naslednjem popadku, pospremljenem z intenzivno nujo po potiskanju, z vso močjo, ki se je kopičila teh deset ur, potisnem in ti pomagam na svet. Kar … zdrsneš. Brez obotavljanja in napora, najprej glavica in čez nekaj sekund preostalo telo. Nič ne jokaš, samo kukaš.

Želela sem te sama uloviti, a zaradi presunjenosti nad vsem, še sedaj ne vem ali sem te. Nekateri pravijo, da ne, drugi navzoči zatrjujejo, da ja. Če prav pomislim, ni to niti pol tako pomembno kot dejstvo, da sem te ob prvem pogledu prepoznala. V nosečnosti sem te skušala vizualizirati, pa se mi nobena slika ni zdela prava. Dokler te nisem zagledala. Zazrl si se vame in bolj domačega si te ne bi mogla nikoli predstavljati. In tvoj vonj, o moja boginja. Dišal si po vsem, kar sem kadarkoli poznala in ljubila. Po ljubezni sami. Naslednje štiri ure, v katerih se nismo premaknili za več kot dober meter, sva se gledala, vohala, dojila, zaljubljala in bila eno. Bližina.

Tvoja nona je tekom večera prerezala popkovino ter jo z nonotom, ki je do tedaj o tvojem rojstvu že obvestil vse poznane in nepoznane, odnesla skupaj s posteljico domov zamrznit. Še vedno čaka na pomlad, da jo zakopljeva v naš gozdni sadovnjak in ti nad njo posadim jesensko sadno drevo, ki bo raslo s teboj, mili moj.

2013-10-19 19.16.53

Epilog: Želela sem si roditi doma, toda brez prestrašenih prič in plačevanja zneskov, ki si jih ne morem privoščiti, tujim babicam. Zato sem se odločila, da si sama krojiva potek poroda, kjerkoli že sva. In sva ga. Občutka krivde ne prepoznam več in tale izpis mi je okrepil duha. Hvala.

You're beautiful!(2)

Lužice, jezica, obred prehoda

maidenmothercrone

Zadnjih nekaj dni sem se veliko jezila.

Znova sem namreč podoživljala tisti znani občutek, ki me je – preden sem se prejšnji mesec dokončno (in vendarle lahkotno) odločila, da ga spustim – spremljal zadnjih šest let mojega življenja. Ta občutek je eden tistih, ki se nadte priplazijo od zadaj, te zgrabijo za vrat in ti na uho šepečejo, da ne boš nikoli povsem finančno neodvisna, da ne boš nikoli splezala na zeleno vejo in tam ostala, in kratko malo – da ne boš nikoli imela ravno toliko denarja, da ti o njem ne bi bilo treba skrbeti štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Ga poznate tudi ve?

Odkar sem skorajda sedem let tega odrinila v Indijo in za potovanje zapravila vse svoje Zoisove prihranke, živim iz roke v usta. Dobesedno. Brez redne zaposlitve sem pred in po Svarunovem rojstvu »kelnarila«, dajala inštrukcije iz angleščine in se nato pred kakimi štirimi leti lotila ustvarjanja al-Iksirjevih dobrot: najprej sem se nekaj časa spogledovala z naravno kozmetiko, potem pa sem se popolnoma predala ustvarjanju zdravih, ekoloških, veganskih energijskih dobrot ter si tako nakapljala nekaj živeža v roke. Kar nekaj intervalov je bilo, ko sem sprejemala tudi socialno denarno pomoč, ki pa sem se ji že (večkrat vmes in nazadnje) lanskega oktobra dokončno odpovedala.

Moram reči, zadnja leta so bila kar pustolovščina. (Življenja nas, mam samohranilk, pač niso nikoli dolgočasna, kaj?) Pustolovščina, za katero sem sedaj neizmerno hvaležna, saj me je naučila umetnosti preživetja z bore malo denarja in umetnosti prioritiziranja stvari. Teh zadnjih nekaj let je pričaralo največ dragocenih trenutkov v mojem življenju – četudi sem jih preživela pod bolj ali manj konstantnim finančnim stresom. Ne, nikoli se nisem zares bala za najino preživetje; tudi če bi meni kje na poti spodrsnilo, sem se venomer zavedala brezpogojnega zaledja svojih staršev, ki ne bi niti v sanjah dovolila, da s Svarunom živiva v pomanjkanju. A četudi se nisem nikoli zares bala za preživetje, me je vseskozi dušil stres zavedanja, da si od življenja želim mnogo, mnogo več kot le preživetje; želim si potovati s svojim sinom, želim si, da ta izkuša in spoznava svet iz prve roke, želim si, da bi se skupaj učila preko najinih individualnih, svojevrstnih izkušenj življenja in želim si izobilja, za katerega mi ne bi bilo potrebno garati do onemoglosti in zamuditi večidel Svarunovega odraščanja. Želim si. In to sem si vedno tudi želela – a kaj, ko sem svojim sanjam v brk vse prepogosto zamahnila z levico, da pristanek na realna tla ne bi bil tako trden in boleč. Ja, želela sem si. To že. Nisem pa vedela, da mi vse, česar si želim, tudi pripada. Nisem vedela, ker svoje moči nisem držala v svojih rokah – ali pač v svoji denarnici. Nisem vedela, ker sem svojo moč nevede, nehote teptala, misleč, da sem pač obsojena na življenje nekoga, ki večno potrebuje pomoč ali (bog-ne-daj) miloščino drugih.

Včerajšnja anekdota z mačko pa mi je prinesla drugačno zavedanje.

Najina Rada je nadvse srčkana siva tigrasta muca, ki se iz mladička ravnokar medi v mladenko. In ravno ta muca, ki se iz mladička medi v mladenko, je meni pomagala, da se iz mladenke, iz deklice dokončno umedim v žensko, v mater.

Kako?

S svojimi lužicami povsod po najinem stanovanju.

Naj pojasnim.

Dober teden dni nazaj sem presenečena ugotovila, da najina Rada ne lula več samo v svoje elegantno, modro in belo kotno mačje stranišče, marveč povsod, kamor pač pristane. Jezna? Ah, kje. Nisem bila jezna. Bila sem besna! In nekajkrat mi je zaradi po mačjem urinu dišečega sicer sveže, od burje osušenega perila, ki je čakalo na zlaganje, počil film, da sem »spustila vse svoje kokoši« in na tempo vseh pikrih, sočnih kletvic, ki jih sicer običajno sploh ne uporabljam (se jih pa še spomnim iz ranih dni) razjarjeno norela po stanovanju. Seveda sem vedela, da je moja jeza nekonstruktivna, saj sem se po izbruhu venomer počutila izpito in krivo, a v tistih tektonskih trenutkih mi še mar ni bilo; spustila sem se v eno tistih žrtev, ki sem jih v otroštvu preko opazovanja odraslih dobro naštudirala in si v nedogled mantrala: »Kaj je meni treba te mačke, ki ščije vsepovsod! Nikjer nisem podpisala, da se bom vsakodnevno ukvarjala z mačjim scanjem! Kje pa imam čas še za to! Tega se ne grem, pa pika! Konec!«

Tako sem (zelo neuspešno) opravičevala svoja dejanja, nisem jih pa tudi oprala – prala sem pa vse tkanine, ki so jih krasili čudni krogci, ki niso bili vezenine. Vsak večer sem si skrušeno priznala, da mi smrad že kisa možgane in jemlje življenjsko energijo. Vsak večer sem bila pripravljena odnehati, toda vsako jutranje sonce mi je prineslo novo upanje, nove sanje o življenju brez rumenih, specifično (niti najmanj) dišečih madežev, ki bi (niti najmanj) krasili horizontalno ležeče tkanine povsod po našem domu.

Potem pa je prišlo včerajšnje jutro. To ni prineslo novega upanja, marveč piko na i. Po počasni, slastni, menstrualni jogi sem se namenila usesti na tisti dobri stari pleteni tabure na balkonu (do katerega gojim prav posebno naklonjenost) in malo obsedeti v tišini. Saj veste, se malo napiti vzhajajočega sonca. Ko sem stopila na balkon, me je tamkaj sicer resda pričakal moj tabure – na tabureju pa me je pričakala čisto nova, še sveža Radina lužica. Tedaj sem zagledala vse zvezde. Zvrtelo se mi je. Iz nosa sem kot najbolj razjarjen bik ob pogledu na strastno rdečo rutico zapihala, zaškrtala z zobmi in se zakadila proti našem strastno rdečem kavču v kotu dnevne sobe, za katerega je tik pred menoj skočila mačka.

Najraje bi bila zarjovela, globoko v sebi sem namreč besnela. A namesto tega sem se nazadnje sesedla vase. Nemočno. In postala. Nemočno. In se odločila, da je to – to. Nemočno. Ker niti slučajno ne nameravam svoje dobre volje investirati v scanje proti vetru (ali pač v kakršnokoli scanje, ko smo že pri tem). Šla sem torej na računalnik in si prebrala članek o določenih boleznih, ki jih mačke svojim lastnikom skušajo izpostaviti tako, da ščijejo vsevprek; in o tem, da mačke tega, kakopak, ne počnejo nalašč.

»Pa ja,« sem zavila z očmi. Seveda bi rada verjela, da Rada ne spušča lužic nalašč, ampak te prigode so tako dodelano pritiskale na tiste najbolj rdeče in najbolj zloglasne gumbke v meni, da tega enostavno nisem bila sposobna storiti. Namesto tega sem pričela mačko pakirati, misleč da jo bom preprosto odselila k mojim staršem. »Oni imajo hišo, okrog hiše pa veliko zelenih površin, kjer bo lahko markirala po mili volji, tudi cel ljubi dan, če se ji zahoče. Seveda ji bova hrano še vedno kupovala midva, a v mačjem urinu ne bova več živela. Howk, govorila sem!« sem si momljala in kovala svoje načrte. Seveda mi je bilo žal ob pomisli, da Radica ne bo več živela z nama – da o Svarunu niti ne govorim. Seveda mi je bilo žal – ampak bolj kot žalost, me je nazaj vlekla vest, ki mi je poočitala: »A kar tako boš dvignila roke? Ko postane preveč, pa naj drugi rešujejo tvoje zagate, kaj?«

Mačko sva vseeno spakirala in jo le s težavo spravila v škatlo za transport, pripravljena, da jo odpeljeva v novi dom. A zaradi kljuvajoče vesti, ki mi je govorila o nedoraslosti in nezrelosti, sva še pred Nasircem, kjer živijo moji starši, zavila k veterinarju; pod pretvezo, da naju zanima spol. Prejšnjega dne mi je namreč prišlo na ušesa, da je naša Rada menda v bistvu Rado, zato sva se odločila preveriti. Potem ko je postaven, čeden veterinar odločno ovrgel sum, da je naša muca v resnici muc, pa sem skrušeno bleknila: »Ta mačka ščije vsepovsod.« Nemočno.

In potem je poskrbel za vse. Jo uspaval, da se nama je do konca zasmilila, ko je skušala s svojimi prednjimi tačkami premakniti celotno telo dol z mrzle kovinske bolnišnične postelje. Ji vzel urin. Ga preučil. Ovo, ono. In ugotovil, da ima Rada v resnici kamne na mehurju. Menda so nekatere muce bolj občutljive na prehrano in lahko kaj kmalu zbolijo zaradi previsokega deleža rastlinskih sestavin briketov. Kakor se je izkazalo, je Rada prav zares ena teh muc, ki se morajo doživljenjsko držati stroge diete, ki bi naj uravnavala pH njenega urina in s tem preprečevala vnetje mehurja in boleče, pogosto uriniranje.

Bum! Hja. Sedaj, ko razumem, mi je lažje.

Nekaj dni tega sem v knjigi Pot odraščanja malega drevesca, ki jo priporočam vsem staršem, nonotom, nonam in skrbnikom, ki na tak ali drugačen način, posredno ali neposredno, pripomorejo k vzgoji kakega otroka, prebrala, da ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Tedaj sem se zgolj namuznila, saj sem bila glede trditve še neopredeljena, toda omenjena izkušnja je na čudovit način spregovorila v prid resničnosti omenjenih besed. Ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Razumemo pa ne samo umsko, razumsko. Razumemo tudi s srcem, in sicer tako, da sočustvujemo. Ko sem izvedela, da ima Rada kamne na mehurju, sem razumela; in šele sedaj, ko razumem, lahko dajem ljubezen v obliki sočutja in razumevanja.

In kaj se je zgodilo potem?

In kako lahko ta moja sveža, niti-najmanj dišeča anekdota sploh ovrže tezo, da sem nekdo, ki konstantno potrebuje pomoč drugih?

No. Mladenka Tamara je razjarjeno spakirala mačko in jo bila popolnoma pripravljena odpeljati stran. Dvigniti roke, si roke umiti, si jih v resnici dezinficirati z oljno mešanico On Guard, kljuvajoči vesti pokazati jezik in se naglo obrniti stran. Nemočno. Neka nova Tamara, ženska in mama, ki ni več nebogljeno pišče, potrebno pomoči, marveč nekdo, ki zna pognati korenine in se zanesti nase in na svojo moč, pa je postala in jo zavila k veterinarju. Si napasla oči … hočem reči, prevzela odgovornost za svojega hišnega ljubljenčka, sredi oktobra (ki je zaradi tehničnega pregleda in vseh teh avto kolobocij največji finančni zalogaj v letu) plačala pregled in poseg, kupila nove, prilagojene brikete in konzervo, ki bodo naši Bradi (kot jo ljubkovalno kličeva) pomagali ozdraveti in ponovno vzpostaviti zdrav pH urina – ter mačko odpeljala nazaj domov. V najin ljubi dom.

Morda se vam vse to zdi zelo samoumevno, toda meni se ni. Odraščala sem namreč v vedenju, da bo za vse poskrbljeno. To vedenje mi je tekom let nudilo varnosti in zavetja, hkrati pa mi je dajalo potuho na področjih, na katerih sem venomer mislila, da mi pač ne gredo; finance, birokracija. Ne vem še čisto zagotovo, od kod mi ideja, da mi ti dve področji ne gresta, in roko na srce se niti ne ukvarjam z izvorom teh zmotnih prepričanj. Tisto, na kar se osredotočam, je vzpostavljanje novega odnosa z denarjem in s papirji, kot ga v življenju še nisem imela. Tisto, na kar se osredotočam, je prevzemanje odgovornosti za svoje življenje na teh dveh področjih, na katerih sem bila doslej pogojno prirojeno hendikepirana. Prevzemanje odgovornosti za svoje življenje morda zveni malce rigidno in zastrašujoče, toda v resnici ne pomeni čisto nič drugega, kot ponovno vzeti svojo moč v svoje roke. To ne pomeni, da pomoči nikoli več ne potrebujemo. Ne. To pomeni, da znamo ločiti, kdaj pomoč zares potrebujemo (in tedaj zanjo brezsramno, iskreno poprosimo) in kdaj izigravamo svojo krhkost, svojo nemoč, svojo nebogljeno žrtev – tako kot arhetip mladenke počne vedno, ko se ji z nečim »ne da več ukvarjati«.

Ob včerajšnjem obisku veterinarja sem dovolila, da tista mladenka v meni, ki preko pomilovanja išče sočutje, ki preko tarnanja išče pomoč, ki preko vseh svojih zmožnosti išče manipulacijo – dokončno umre. Ker mi je dovolj nemoči.

In tako je bil včerajšnji obisk veterinarja z najino Rado moj obred prehoda, ob katerem sem še korak odločneje stopila proti ženski in materi v meni. Ker hočem še mehkobe in ker hočem več zavedanja, ki mi dajeta moč. In ker sem popolnoma pripravljena sprejeti odgovornost za svoje življenje; za vse svoje življenje; za čisto vse, kar se v njem dogaja.

“Hm, se dogaja?”

O, ne, ne, ne. Jaz sem tista, ki dogaja.

You're beautiful!(2)

 

Polarnost

(odlomek iz prihajajoče knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

polarity1

Moškost in ženskost.

Moška energija in ženska energija.

Moška esenca in ženska esenca.

Moška statičnost, ženska spremenljivost.

Moška trdnost, ženska mehkoba.

Moška odločnost, ženska kaotičnost.

Veste, včasih se mi zazdi, da me pisanje, predvsem pa razmišljane in premlevanje o tej knjigi, o mojem prvem pisnem otročičku, preveč peha v moško energijo. Da postajam preveč po moško izključujoča, ko pravim, da je neko početje ali lastnost izrazito moško, kakšno drugo pa izrazito žensko. Da postajam preveč obremenjena z ločevanjem črnega od belega in premalo zavestna svoje ženske esence, ki priča o zaobjemanju, o vključevanju, o združevanju.

No, glede tistega »preveč« nisem povsem prepričana, je pa vsekakor res, da sam proces udejanjanja te knjige, torej prevajanja mojih plavajočih misli, občutkov in čustev v neko smiselno zaporedje besed, aktivira moško esenco znotraj mene. Moška energija je namreč prisotna venomer, ko fizično nekaj počnemo – in tukaj vam zares priporočam vdih – medtem ko o načinu, na katerega to počnemo, odloča ženska energija.

Ja, tako je. V današnjem svetu seveda ne moremo mimo tega, da nekaj ne bi počele (in, roko na srce, katera bi si sploh želela življenja brez delovanja, kaj?), toda če ob vsem delovanju ne želimo pozabiti na našo ženskost, poskrbimo, da same o odločamo o načinu, na katerega karkoli počnemo. Namesto naglice si zato izberimo preudarnost. Namesto več opravkov, si danes na svoje pleča naložimo manj in bodimo ob njih bolj prisotne, bolj radostne. Namesto tistega zloglasnega seznama, ki nam sporoča vse, kar moramo storiti, si danes zraven njega pripišimo tistega, ki nas bo opominjal na to, kako to storiti. To je tisto zaobjemanje, vključevanje, združevanje, o katerem sem prej govorila. Kako lepo je vedeti, da ni nič ni ločeno od ničesar drugega, kajne? Da je vse samo – v začetku morda res žongliranje, kasneje pa – ples dualnosti, znotraj katere živimo. Da ni početja brez načina, kako to počnemo. In da ni moške esence brez ženske esence. Nikjer. Niti znotraj nas nasmih. Prav zares.

Tantra uči, da smo fizične ženske v resnici pol moškega, fizični moški pa so potemtakem pol ženske. V vsakomur izmed nas bivata ta dva nasprotna in enakovredna pola. Nasprotna, ker se njune kvalitete in vrline dopolnjujejo. Enakovredna, ker ene niso boljše ali slabše od drugih, ampak zgolj in predvsem – drugačne. Ko spoznamo in sprejmemo oba naša obraza, lahko zaživimo v ekstazi, ki nas preplavi, ko se ženska in moški znotraj nas zlijeta v en tok, v eno strugo, v eno reko. Ta ekstaza je sok našega bivanja, ta ekstaza pomeni biti najden. Biti osvobojen vsega, kar mislimo, da smo, ali vsega, kar mislimo, da moramo biti. Dovoliti si svobodno izražati, dovoliti si svobodno živeti ta ples dveh nasprotnih kvalitet, pa je tisto, k čemer stremimo.

Ja, v vseh nas se prepletata notranji moški in ženska. In to je zdravo in neskončno podporno. Kar pa ni zdravo ali podporno, pa je to, da vsi, tako moški, kot tudi ženske, večinoma živimo in delujemo iz svojega notranjega moškega. Ženske bi naj znotraj ženske esence preživele vsaj 70% svojega časa, pri čemer bi naj moški v moški energiji preživeli prav toliko časa. To seveda nikakor ne more biti univerzalna formula, saj smo si ženske med seboj zelo različne, pri čemer je darilo, da lahko vsaka zase ugotovi, koliko katere energije je zanjo najboljše. Dejstvo pa je, da kot družba rabimo več ženske energije, in za dvig le-te smo odgovorni prav vsi. Ko gremo v akcijo, ko gremo v svet, da realiziramo stvari in postavimo nove paradigme, se še naprej poslužujmo moške, navzven usmerjene energije delovanja, ker je ta njena strast čudovito ognjena. Za kompenzacijo in harmonizacijo tega moškega principa, pa prav tako redno kakor delujemo navzven, delujmo tudi navznoter: negujmo svojo notranjo žensko z lepoto, z mehkobo, s počitkom, s sproščanjem, z užitkom. S praznovanjem, ki okrona naše delovanje. S praznovanjem, ki nam omogoča, da si za svoj vložek čestitamo in s tem svojo notranjo kupico napolnimo radosti.

You're beautiful!(1)

Senzualnost, seksualnost. Tomejto, tomato.

dreamcatcher.jpg

Utrujena sem. Telesno utrujena. Bolijo me okončine in zapirajo se mi oči. Ne, to ni posledica tistega petnajstminutnega joga božanja, ki sem ga spet uvedla v svojo jutranjo rutino. Moja utrujenost je posledica nečesa drugega.

Veste, zadnje čase veliko sanjam. Zame je to kot za nekoga, ki si sanj pred tem nikdar ni zapomnil, velika stvar. In ja, sanjam sicer izrekam srčno dobrodošlico, a vendarle priznavam, da me vsakič znova tudi utrudijo. Sanjam namreč takšne sanje, ki so zelo dinamične, zelo doživete, polne premikov in sloves in iz katerih me navadno še dolgo pred jutrom potegne neka nevidna sila, ki me pusti tam – spet v telesu, spet na postelji, zasoplo, odprtih ust in širokih oči: negibno razmišljujoč, kaj vse se je pravkar zgodilo. Nimam nočnih mor. Samo vse, kar se v mojih sanjah dogaja, je zelo intenzivno. In kot tako na obalo mojega zavedanja naplavlja spomine iz preteklosti, ki še venomer znatno oblikujejo mojo sedanjost. Močno sanjam. Močno sanjam in te sanje, vem, krepijo mojega duha, ampak telo mu še ne zmore slediti. Zato je telo zmozgano in izžeto.

Ti spomini, naplavine na obalo mojega zavedanja, so polni moških, ki sem jih nekoč poznala. Tukaj so, da potegnem rdečo nit našim sočnim, skupnim trenutkom. In tukaj so, da se vsakič znova znajdem v tistem trenutku, ko me pri srcu stisne, da obraz namrščim v vedno več gub in si zmedeno zamomljam nekaj v stilu: »Ne, tega nočem več. Tako se več ne grem.«

Tako se več ne grem, ker me pusti prazno in izpraznjeno in še bolj hrepenečo po še. Sem se pa tako šla precej dolgo. Vse odkar sem nekje po poti pobrala informacijo, da je samo to – telesna intimnost z nekom – tisto, kar me bo napolnilo. Zdaj še vedno verjamem, da lahko zdrava intimnost dobrodušno prida k vsebini kupice, ki jo že same predano polnimo, ne more pa nam je popolnoma napolniti. Samo me smo tiste, ki jo lahko. To pa tako, da si v življenju redno zagotavljamo dovolj užitka; tako, da si v življenju redno pričaramo dovolj senzualnega užitka, ki ga izkušamo s pomočjo (vsaj) petih (toda če mene vprašate, še mnogo več) čutov. Kajti senzualnost je tista, ki neko izkušnjo zaokroži v življenje, medtem ko nas obkroža s prisotnostjo. 

Senzualnost seveda ni enako kot seksualnost. Jaz pa sem, tako vsaj kaže, nekje na svoji poti med njima nezavedno narisala enačaj. Zamenjala sem ju. In zato se je v mojih partnerskih odnosih doslej redno dogajalo, kar se je pač dogajalo. Tisto, ob čemer se zdaj v sanjah kisam  in mrščim; tisto, čemur odločno odkimavam.

Odkimavam temu, da moškim nisem nikoli dovolila stopiti v svojo moško esenco. Nisem jim dala časa, da ob meni postanejo lovci, ki se jim cedijo sline za svojim plenom, za mano. Ne. Ko sem uzrla nekoga, ki mi je bil všeč – ki je bil nujno tudi nekdo, za katerega sem naskrivaj verjela, da je malo predober zame: preveč čeden, preveč kul, preveč všečen – sem preprosto vzela Artemidin lok in vanj ustrelila odločno puščico. Šla sem se zapeljivko, femme fatale, saj jo poznate, in v določenem trenutku svojega življenja sem celo vodila evidenco fantov, ki so prečkali moje ustnice, in tistih, ki so prečkali moj tempelj. Ob tem sem mislila, da sem totalna faca. Vem, saj vem. Lahko me obsojate, imate vso pravico, ne zamerim vam. Ampak sama se več ne. Ne obsojam se, odkar vem, kaj je mojemu početju botrovalo.

»Meni se ne da dolgoveziti,« sem svoje početje utemeljevala svojim prijateljicam (predvsem pa sami sebi), ko sem naslednjega jutra prišla domov in tam neizogibno tudi na dan z novo staro zgodbo o prejšnjem večeru, ko sem nekoga spoznala in je ena stvar vodila k drugi.

»Če mi je nekdo všeč in če sem jaz njemu všeč in če je poleg tega to obema jasna – zakaj čakala bi na maj?« sem skomigala z rameni in v svoji nonšalantnosti pred samo seboj tajila bolečo, skelečo skrivnost, ki mi je medtem razžirala prsi. V mojih razpokah, ki so postajale globlje vsakič, ko sem podoživela tisto staro zgodbo zapeljevanja, je glasno odmevalo, da nisem nobena femme fatale – ampak zgolj švedski bife, čigar sadje je bilo popolnoma samopostrežno.

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Globoko v sebi nisem nikdar zares verjela, da bi bila lahko nekomu zares všeč, vsaj ne dolgoročno. Zato me je na bojne pohode venomer vodila tista tendenca, da naredim vse na hitro. Hitro zmutim, dokler je še vroče, ker – kdo bo pa jedel mlačno? Mnogokrat sem zato s fanti spala še istega večera, ko sem jih spoznala. »Tako bom vsaj kaj dobila«, sem bila prepričana, »če počakam do jutra, ko dnevna svetloba posveti na moje obličje, bi se vsak še tako pogumen primerek obrnil in zbežal, ne samo zaradi krute realnosti mojega nenaličenega obraza, marveč tudi zato, ker poleg zapeljivke nimam ničesar zares ponuditi. Kateri moški pa si želi poslušati o paleti mojih čustev? Ali o mojih sanjah? Lepo te prosim, Tamara. «

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Ti občutki so mi omogočali skok v moško energijo, kjer sem bila jaz lovec in je bil moški moj plen. In tam sem srečevala takšne, ki so si želeli biti povabljeni. Takšne, ki so želeli biti zapeljani in peljani s strani ženske. Ja, iz moške esence v meni sem lahko lovila samo tiste fizične moške z bolj izraženo žensko energijo, kajti na koncu se vsaka celota uravnovesi. Lovila sem jih, ker sem bila prepričana, da mi lahko samo intimnost napolni mojo izpraznjeno, izsušeno kupico da lahko samo telesna intimnost nahrani lačno, shirano mene. Izkazalo pa se je, da me spolna intimnost ne samo ne more napolniti, marveč me še bolj izprazni, saj sem se zavzeto postavljala v položaj, kjer je bilo moje zadovoljstvo odvisno od nekoga drugega. V meni je namreč še vedno obstajalo prepričanje, da potrebujem moškega, da bom srečna. V meni, ki se imam za feministko. V meni, emancipirani sodobni ženski. V meni in moji bolečini, da sama nisem dovolj.

Ob tem se sedaj mrščim. In odkimavam. Ker nočem več tega. In ne samo, da tega nočem, zavedam se tudi, da tega ne potrebujem več. Odkar sem odkrila, da senzualnost in seksualnost nista eno in isto, imam namreč druge stvari, ki me polnijo. Ki prižgejo vse moje čute, vse moje čutnice, in ki me od vrha temena do konic nožnih prstov preplavljajo in zibljejo na toplih, spokojnih, mehkih valovih zadovoljnosti.

Narava je ena izmed teh stvari. Glasba je še ena. Pa kreativnost, branje arturijanskih legend s Svarunom pred spanjem, masala chai, tišina vzhajajočega sonca, moj oltar, eterična olja …

Draga prijateljica, s katero sva se danes pogovarjali o eteričnih oljih, mi je rekla: »Nikoli si ne bi mislila, da me bo aromaterapija kdaj tako potegnila.«

Vem. Tudi jaz ne. Ampak po drugi strani je aromaterapija logičen naslednji korak na tej poti, po kateri stopamo v žensko esenco. Zaradi prebujanja v našo primarno ženskost si malo po malo dovoljujemo senzualnosti, vedno več senzualnosti. Zaradi prebujanja v žensko znotraj nas samih si življenje dovoljujemo izkušati z (vsaj) vsemi petimi čutili. To ni nekaj, v kar smo bile vzgojene. Vzgojene smo bile v delo in garanje, v užitek pa smo se primorane same izučiti. Nič hudega. Pot tega učenja je namreč tako zelo prijetna. Kajne?

»Užitek moramo najprej same poznati, da bi ga lahko predajale naprej,« pravi v filmu Beneška kurtizana mama, ki je bila svoj dan kurtizana, svoji hčeri, medtem ko jo uri v svojih veščinah.

Užitek moramo poznati! Pa ne samo zato, da bi ga lahko delile. Užitek moramo poznati, ker nas napolni. Senzualnost moramo poznati, ker nas osvobodi »tega kar bi morale« in katapultira v »tisto, kar si želimo«. In ko užitek zares spoznamo, se bomo na vsakem koraku zbegano spraševale, kako smo lahko sploh preživele življenje brez senzualnosti.

You're beautiful!(1)

Čas za alkimijo srca

candle2

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

V meni mrgoli. Kakor stare vešče mojo luč, moj kisel nasmeh, obletavajo misli. Nešteto misli, ki sem jih nekako zajezila z zabavnim, polnim dnem. Ampak sedaj, ko je dneva konec, in se uležem v mehko posteljo poleg Svaruna, da bi zaspala, čutim, da v meni vibrira; tančica nočne tišine pač slabo tesni bolečino.

Dovolim ji, da steče. Naj teče.

Ne čutim tiste klasične tesnobe v srcu, ki je prisotna vsakič, ko se bojim, da bom nekoga izgubila. V srcu čutim ščemenje. Moje srce se počasi, počasi širi, dokler ne bo dovolj veliko, da bi s svojo toplo odejico brezpogojne ljubezni pokrilo tudi tisto novo vrlino, ki jo osvajam. Ne, ne čutim tesnobe. Ne zdi se mi najhujša stvar na svetu, da bi odšel. Na nek način se mi zdi celo, da ne more oditi, čeprav je morda že preč.

Zaprem oči in sežem predse, pa pristanem v njegovem objemu.

Odprem oči in pokukam na zaslon, pa ga ni.

Tišina. Tišina me včasih resda prestraši, ampak tišina še ne priča o tem, da nečesa več ni. Še včeraj sem vedela, da je med nama vse; če bi danes verjela zgolj temu, kar vidim s svojimi fizičnimi očmi – in to je enako nič – bi prej ali slej resno podvomila v tisto, kar sem vedela včeraj. Še včeraj je bila najina dvojina moje vesolje; včeraj bi lahko energija naklonjenosti, ki sva jo v teh mesecih nakopičila, premikala gore. Mislite, da bi lahko samo ena noč ugasnila toliko ognjenikov, kot sveti nama? Ah, kje. Vse je energija in te ne moremo izničiti; lahko samo prehaja iz ene oblike v drugo. Iz besede v zgovoren molk.

V tem molku zaslišim kričeč, hreščeč glas ranjene Tamarice: “Sovraaaaažim, če mi kdo govori o mojih pomanjkljivostih! Sovražim, kajti če sem lahko jaz dovolj spoštljiva, da nikomur ne solim pameti o njihovih problemih, marveč zgolj sočutno in nežno tipam za njimi, lahko pričakujem enako diskretnost nazaj, mar ne? Sovražim, ko si kdo drzne izpostaviti moje probleme … ker to pomeni, da se jih nekje globoko v sebi že zavedam, a ničesar ne ukrenem in to me mori. Prisežem, ko mi kdo lepo na pladnju servira moje šibkosti, me to tako razjezi, da bi mu lahko odgriznila glavo; ali pač vrgla zrel, mesnat pomidor z njive mojih staršev v njihovo belo srajco.”

»V kakšnem svetu sploh ti živiš? V takšnem, kjer si vedno žrtev?«

Včeraj sem se pogovarjala z eno od mojih dveh dragih mlajših sestric; to se redko zgodi, saj leta in leta nismo govorile skupnega jezika, ampak sedaj počasi, čutim in upam, vztrajno prihajamo skupaj. Jo poslušam. Jo gledam. In se v njej prepoznam. Govorila mi je o situaciji, ki bi jo lahko z mojega zornega kota, prav tako kot vse na svetu, dojemala kot pomanjkljivost ali pač prednost. Ona se je odločila, da bo v njej iskala navidezne težave – in v tistem mi trkne: »Seveda, saj smo se tako izučile živeti. In tako smo se učile tudi komunicirati: vzpostavljati izmenjavo z nekom na podlagi subjektivno negativnih faktorjev. Seveda!« Vse smo se naučile v ljudeh, stvareh, okoliščinah videti in pričakovati najprej slabo, negativno, neželeno. In vse smo se naučile sočloveku približati na en in edini način: s tarnanjem … čez vse slabo, negativno, neželeno, kar se nam dogaja. In tarnanje čez vse slabo nam rodi še več slabega, če le zato, da se imamo še naprej čez kaj bentiti. Hm, tukaj se vendar vrtimo v krogu, ste opazile? No, jaz grem; izstopam iz tega ringišpila, da si poiščem kakšnega bolj po mojem okusu.

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku objavila sliko sebe s piškotom, nadokusnim produktom moje in Svarunove gospodinjske delavnice. To je ta slika:

40272864_436195027162760_2549203230663901184_n

Slika je kar nekaj ljudem padla v oči in moja prijateljica Sara, ki sem jo tu gori že večkrat omenjala, je rekla, da sem na njej zelo mehka. Ja, to je beseda. Tako se počutim: mehčam se. Mehčam se pod rokami življenja in odpravljam svoje robove, ki so me doslej ločevali od vseh in vsega (dobrega), kar mi prihaja na pot. Mehčam se in po tisti strašno jezni, impulzivni prvi reakciji, se v jezo ne ujamem več. Raje prisluškujem temu, kar je zares v meni; temu, kar leži pod impulzivnostjo ranjene živali.

Ponižna postajam. Na zdrav način. Da je zdrav, vem, ker se živčno zahihitam vsakič, ko sama pri sebi na skrivaj pomislim: »Kaj pa, če ima prav? Kaj pa se res vedno okronam za žrtev?« Živčen smeh mi priča o nezavednih potrditvah. Če ima prav, bo to zelo slaba novica za moj ego. Ugreznil se bo v zemljo, vam povem. Ne prenese namreč dejstva, da ima kdo drug lahko prav – sploh o stvareh, ki si jih nisem niti sama spakirala, pa jih v kovčku nevede nosim že vse življenje; vzorci iz otroštva, privzeto mišljenje, te stvari. Menda bi jih ja opazila, če bi jih s seboj nosila, mar ne? No. Menda.

Moj ego je ranjena punčka v meni, ki se bolj kot vsega boji tistega, kar boli. A s tem, ko skuša preprečiti mojo bolečino, mi jemlje tudi možnost, da sem ranljiva. In ranljivost je tista, iz katere se rodi notranja moč, ki bi mi preprečila, da se še v enem moškem popolnoma izgubim.

Ga gledam, kako je neustrašen, sploh kar se tiče naju, in žvečim: »Kako si lahko nekdo, kot je on, ki se tako suvereno potaplja v tole strašljivo intimnost, ne upa na potovanje v Iran?« Pravi, da ne vidi smisla riniti v vojna območja, kjer se dnevno dogajajo stvari izven dosega naših rok. Izven dosega naših rok? Hecno, jaz sploh ne razmišljam o tujih rokah. Jaz razmišljam zgolj o svojih rokah, o svojih prstih. In predvsem o vsem, kar mi lahko skoznje spolzi, medtem ko svojo ljubečo pozornost namesto sebi in svoji rasti posvečam nekomu drugemu. Jaz se ne bojim v Iran, kajti življenja mi nihče zares ne more vzeti. Edino, kar mi lahko vzame življenje, je izguba Sebe; tiste Sebe, do katere sem po trnovi poti prišla. In edina, ki mi lahko vzame življenje, sem jaz sama – tako, da se mu voljno predam in izgubim v njegovih labirintih.

Ranjena Tamarica v meni namreč verjame, da me bodo njegovi labirinti pogubili. In ranjena Tamarica v meni verjame, da me bo on pogubil. Da je moj nasprotnik, ki je tukaj zgolj in izključno zato, da me prizadene. Šepeče mi: »Ne smeš, ne smeš mu dovoliti, da te objeme in ščiti.« Zadnjič, na enega zelo temnih in tesnobnih menstrualnih dni, mi je rekel, da si me želi samo objeti in ščititi pred vsem svetom, celo pred samo seboj. Saj vem, saj vem, kaj je imel v mislih. To je rekel zavoljo mojega hiperaktivnega uma, poleg tega se mu je najbrž zdelo romantično, toda mene so njegove besede zbodle. Kajti če me objame in ščiti, to pomeni, da sem krhka in nebogljena in nemočna in to nočem biti nikoli več.

Ob tako bujni notranji pokrajini naj bi me plašili zunanji okoliščine?

Hja, kot kaže, se jaz ne bojim vojne na Bližnjem vzhodu, ampak svojih lastnih notranjih front. Bojim se dvojine, ker ne želim, da mi vzame mojo ednino. In do življenja v lastni senci mi pač več ni.

Ampak.

AMPAK.

Tukaj ne morem mimo pomislekov: »Kaj pa, če se čisto malo, za spoznanje preveč oklepam Sebe?«

Če se res oklepam, potem to nisem jaz, marveč ego. On je namreč edini v tej enačbi, ki ima kaj izgubiti. Kajti vse tiste ideje in definicije in nalepke o lastnem jazu je le s težavo zbral na ta ogromen, svetlikajoči se kup, izza katerega kukam jaz. V moji tišini, v moji praznini. Jaz, ki mi je ravno do Kosova za vse, kar naj bi bila, vse, kar bi me naj prizadelo in plašilo. Mooji, pa tudi moj prijatelj Attila iz arambolske džungle, pravita, da jaz prebiva v niču, v tišini, v praznini, ki jo naseljujemo; vse ostalo ni jaz, ampak zgolj moj čudoviti avtoportret, ki mi je tako zelo všeč, da sem ga zato pripela na stene svojega uma, kjer me sedaj kot nekakšna svetnica straži ter nadzira vsako mojo misel in vsak moj gib.

Hecno. Kaže, da vprašanje “Kdo sem jaz?” res nikoli ne gre iz mode. Ampak sedaj, sedaj se bom raje osredotočila na to mehčanje in širjenje, ki me vlečeta narazen, da lahko vame, v mojo notranjost posveti sonce —

… in tukaj zdaj čepim na teh jajcih. Kaj naj z njimi? Nič, najbolje, da grem v kuhinjo. Nekaj moram iz njih začarati.

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

You're beautiful!(1)

Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara

DSC_5649

Foto: Anja Orian, čigar čudovita lanena oblačila nosim na tej fotki (https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name)