Z malce pomoči

Včeraj sva navsezgodaj zjutraj s Svarunom peljala mojega očeta na Brnik, ker je šel v Avstralijo presenetit še zadnjega živečega strica po očetovi strani za njegov 90. rojstni dan, ki ga praznuje jutri. Ko sva se vračala z letališča v parkirno hišo, kjer sva imela avto, sva zaslišala mijavkanje, zatorej sva mu sledila. V zadnjem nadstropju se je pod črnim avtom smukal tigrast mačji mladiček sive barve, ob katerem sva se oba povsem raznežila. Odkar sva začetek letošnjega leta čuvala prikupnega mucka od prijateljev, ki ga niso mogli vzeti s seboj na potovanje, sva si potihem oba želela čisto svojega mucka, vendar pa sva to željo spravila za nekoliko kasneje, ko bova živela v hišici v naravi, da bo živalica lahko svobodno raziskovala in živela svoje pustolovsko mačje življenje. Ampak ker nama je včeraj takorekoč iz neba padla v življenje, seveda nisva imela srca, da bi jo pustila tam med avti, vso samo in bolhasto, zato sva jo vzela s seboj domov. Sedaj ji je ime Rada in Rada do nadaljnjega ostaja pri nama.

In to bi bil lahko konec te zgodbe. Ampak konec zgodbe to nedvomno ni, saj nam vesolje vedno ustreže. Vesolje nam vedno postreže na način, na katerega smo pripravljene sprejeti, dovoliti, zaužiti. In včeraj mi je vesolje nežno, kot le zmore, požugalo s prstom tako, da mi je dalo mucko.

Namreč, zadnjega moškega, s katerim sem se srečala in tudi že poslovila, nisem še popolnoma odslovila. Ne, nisem ga še popolnoma spustila zaradi strahu, da takšnega ne najdem več (in ta strah je najbrž povsem upravičen, saj je vsak izmed nas, ne glede na to, kako podobne so si med seboj naše izkušnje, svet zase – ne izoliran, niti ločen ali osamljen, toda zares doma naprej v svoji ednini).

»Ampak, roko na srce, si mar res želiš točno takšnega?« povzdigne moja attha, moja ženska duša, eno obrv in se zamišljeno zazre vame, da odmaknem pogled.

»Absolutno!« izstrelim, še preden ji uspe dokončati vprašanje.

»A tako,« retorično odvrne, nič kaj prepričana, toda v njenem glasu vseeno ne čutim zasmehovanja, kljubovanja ali potrebe po dokazovanju svojega »prav«.

»Vem, da si se ob njem počutila točno tako, kot si si želela ob moškem počutiti. Zato je tudi prišel nazaj: da se skupaj spomnita, kako mehka je lahko ljubezen,« me ljubeče pogleda skozi radost, ki jo je ob njem tudi sama izkušala, »ampak tako si se počutila samo, ko je bil fizično ob tebi. Tedaj sta resnično bila. Ko pa nista bila fizično prepletena, si se počutila, kot da ponovno kradeš trenutke življenju, ki si ga resnično želiš in ki je v tvoji moči, da ga pričaraš.«

»Ampak, a ni to smisel vsega? Da živiš samo v sedanjem trenutku? Da preprosto si?« ji oporeka moj spisek vseh knjig o duhovnosti, ki sem jih začela brati pri trinajstih.

»Res je. In zato si danes tukaj, v tem trenutku, v tem občutju, kjer si neskončno hvaležna za vajino izkušnjo,« mi mehko pritrdi. Res. Neskončno sem hvaležna za vse. Predvsem pa sem hvaležna za to, da sem sposobna sprejeti darilo, ki mi ga je prinesel. V zadnjem mesecu sem se namreč ogromno naučila ne samo o tem, kam zares grem, marveč tudi, da je za svojo resnico potrebno stati. Začutila sem, na primer, da je jasnost samo posledica rednega, neomajnega, sočutnega prisluškovanja svoji resnici. In da je ključna sestavina ženskega magnetizma ravno ta jasnost.

Doslej sem jasnosti naveličano zamahovala z roko, medtem ko sem si v brado mrmrala: »Ah, potejto – patato.« Ampak doslej sem vedno samo približno vedela, kaj hočem v življenju, saj si nisem nikoli zares upala tega izraziti iz strahu pred razočaranjem. Zahvaljujoč najini izkušnji pa danes vem, da je razočaranje zgolj posledica mojega nezaupanja v tisto, česar si iz srca želim. Hkhm, v brk vsem – ki jih je vedno več in – ki trdijo, da je naš um naše najmočnejše orodje, jaz brezkompromisno vem, da je narava mojega telesa, moja kreativna sila, shakti, kundalini, oziroma ženski magnetizem močnejši od mojega nezaupanja. Kako to vem? Ker je slednji neustrašen. Ker se slednji nima ničesar bati, saj mu botruje tisti ekspanzivni občutek varnosti, varnosti znotraj primarnega doma, ki je moje telo, in varnosti znotraj sekundarnega doma, ki je ta svet. In ko se pojavi trenutek razočaranja, žalosti, strahu, ali trenutek kateregakoli izmed čustev, ki jih tradicionalno uvrščamo med negativne, potem vem, da se želi moja notranja moč – tisto, kar hrani vse moje kreativne podvige – samo še okrepiti.

Zahvaljujoč najini izkušnji lahko danes ljubeče, a odločno stojim za tem, kar si želim in za kar vem, da je že na poti. Zahvaljujoč najini izkušnji danes nič več ne zavijam oči v obraz jasnosti in nič več ne žgolim: »Potejto – patato.« Danes vstanem in neustrašno zaprosim za točno tisto, čemur lahko razširim roke v objem: »Ne, sladki potejto tokrat ne bo v redu za njoke, saj si jih danes želim narediti po noninem receptu, za kar potrebujem navaden, rumeni patato

»To, da lahko z nekom preprosto si, je poezija,« nadaljuje moja duša, »ampak ti praviš – in jaz vem, da je to naslednja izkušnja, v kateri se želim izraziti – da si želiš ustvariti življenje z nekom; z enim samim. In življenja si ne moreš ustvariti z nekom, ki še ne ve, ali si tega zase sploh želi. Lahko bi čakala, da nekega dne ugotovi. Lahko bi. Lahko pa namesto tega živiš, kar ti je dano tukaj in zdaj.«

In kar mi je dano, je majhen mačji mladiček, ki potrebuje dom – najin dom.

In kar mi je dano, je zavedanje, da bo do nadaljnjega najin dom minsko polje za vse, ki so alergični na mačjo dlako.

In kar mi je dano, je spuščanje nadzora, kajti ravno on, ki ga še nisem spustila, je izmed vseh alergij na svetu, izbral ravno alergijo na mačjo dlako.

Mislim, kakšne so možnosti, da dobiva mucko ravno sedaj, v trenutku, ko mi postaja razmišljanje o najini preteklosti, sedanjosti in prihodnosti bolj v breme kot v podporo?

Z vesoljno pomočjo neskončne.

Ja, drago Vesolje, drago Vse, ki nas ljubi in čuva – vem, da sva tole zakuhala skupaj. S tole ljubko žverco praviš, da je dovolj mojega brezplodnega sanjarjenja. Moja Nika pravi, naj že premaknem svojo seksi ritko naprej. Jaz pa ne pravim veliko. Muzam se in se smejim, in se vsake toliko opomnim, da sem točno tukaj, kjer moram biti v tem trenutku: neustrašna, s pogledom, še vedno usmerjenim k njemu nazaj in s telesom uperjenim naprej, v naslednji korak. In v naslednjega, in v vse korake nadalje, pri čemer so vsi koraki z malce pomoči ravno pravšnji.

rada.jpg

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s