Eno malo temno, prosim

55692876_647889858966416_4066970937071763456_n

Vedno sem bila prepričana, da sovražim pivo. In če ne bi šla nikoli na Nizozemsko in v Anglijo, bi bila najbrž v to še vedno prepričana in se na vseh praznovanjih držala varne, sigurne poti v obliki »pol deci šampanjca, če že moram«. Ampak zadnjič sva s Svarunom tavala po trgovini in iskala potrebščine, ko me je na moje veliko presenečenje prešinilo: »Mmm, jaz bi eno dobro temno pivo!«.

»Kako prosim?«

»Eno dobro, temno pivo polnega okusa, v kateri je grenkoba čudovito uravnovešena s sladom …«

»Ampak kar tako – sama – jo boš spila?«

»Ja. Zakaj pa ne. Vse je enkrat prvič.« skomignem z rameni in kupim pivo ter jo postavim v hladilnik, kjer je čakala svoj trenutek.

Čez nekaj dni sva se s Svarunom odločila, da bi jedla palačinke in čeprav sva bila pred kuharijo v trgovini, sem popolnoma pozabila na Radensko. Napol panično sem odprla hladilnik in ošinila razdelek na vratih ter upala, da bom tam zagledala še kak pljunec mineralne v steklenički, ki sem jo bila kupila za pripravo skutnih palačink za moj rojstni dan. Ampak namesto mineralne vode sem tam zagledala rjavo stekleničko belgijske pive, na katero sem bila že zdavnaj pozabila, in se zmagoslavno nasmehnila. Pa je prišel njen trenutek; trenutek, da palačinkam zagotovi tisto rahlost – glede katere po letih palačink brez mineralne vode, ne nameravam več sklepati kompromisov –, meni pa potešitev »gušta«, ki ga nisem preslišala.

Naj povem, da si nikoli nisem mislila, da bom kdajkoli napisala karkoli glede konzumiranja alkohola, ampak če sem že začela, bom tudi končala. Nikoli si nisem mislila, da bom alkohol kdaj sploh obravnavala, saj sem bila večidel svojega odraslega življenja puristka, prepričana, da mora v imenu duhovne rasti pred vrati pustiti Dioniza. Ja, večidel življenja sem verjela, da je moja notranja moč v resnici zelo zahrbtna stvarca, ki se bo obrnila proti meni, če se ne bom odločala v skladu s čistunskimi načeli … a v resnici sem se samo bala svoje teme. V resnici sem se samo bala, da ob požirku resnice ne bi prenesla vsega, kar bi nadme zagrmelo iz Pandorine skrinjice, ki sem jo tesno tiščala k sebi. To se mi je že velikokrat zgodilo. In to se mi je dogajalo zato, ker se v življenju nisem izražala – razen če me alkohol ni brcnil v to. Prepričana, da so moja čustva preveč intenzivna, moje misli preveč abstraktne in moj glas preveč direkten, sem se raje skrivala kot pa zares pokazala svetu – sploh svetu moških. To me je sicer grizlo, ker sem vedela, da nisem avtentična (pridevnik, ki ga zadnje čase veliko slišimo, kaj?), hkrati pa sem bila s tem pomirjena, saj sem verjela, da bi prava jaz vsakogar odgnala stran. In tako sem živela v coni (ne)udobja: s pristriženimi perutmi, ampak brez grešnega kozarčka v rokah.

Ko povzamejo besede svojega pesnika, dramatika in diplomata Paula Claudela, francozi pravijo tako:

»Le vin est un professeur de goût, il est le libérateur de l’esprit et l’illuminateur de l’intelligence.«

To bi lahko v slovenščino prevedli kot:

»Vino je profesor okusa, osvoboditelj duha in razsvetljenje našega uma.«

In moram reči, da se s to trditvijo strinjam pod pogojem, da tisti, ki pije, zna pozorno prisluhniti sebi in se ustaviti v trenutku, ko začuti, da ga njegovo vedenje ne podpira več. Ampak … saj ravno to prepoznavanje sebe, ki se ga učimo s poslušanjem, je tisto, kar tukaj počnemo, kajne? V življenju se nenehno učimo prepoznavanja svojih meja in s tem prepoznavanja samih sebe v vsaki novi situaciji – in s tem pridobivamo na lahkotnosti in gracioznosti, ki v naša življenja vnašajo več užitka in radosti. In tudi s pitjem tistega vinčka ni nič drugače, če mene vprašate.

Všeč mi je Rumijeva pesem »Nameščeno je«, v kateri se sufijski poet dotakne naših želja po materialnem, ki pa navsezadnje vedno vodijo do tiste najgloblje želje v vseh nas – po združitvi z virom, z izivrom, z božanskim znotraj in zunaj nas:

NAMEŠČENO JE

  Vse je nameščeno za tvoje veselje.

Zato ni treba prav nič skrbeti.

Če obstaja položaj, ki si ga želiš,

neka služba, pohvala, nagrada, ljubimec,

morda dva, morda trije ali štirje – vsi naenkrat,

morda odnos

z

Bogom?

Vem, da je v tebi rudnik zlata in ko ga najdeš,

boš odložil čudež zemeljskih darov enako spontano

kot otrok odloži igračo.

Toda dragi, tako ljubek si, ko poljubljaš neresnično;

poteši se, zadovolji se na vse možne načine – in delaj to,

dokler te ne bo bolelo, dokler te ne bo bolelo,

potem pridi spet

k meni.

Ne pravim, da je pitje alkohola za vse podporno. Ne pravim niti, da je pitje za vse – slabo. Ker zdaj vem, da moja svoboda sega iznad izbiranja in zagovarjanja določene strani, pravim tako: vedno je najbolj podporno slediti sebi; obračati se navznoter in prisluhniti, česa si zares želimo.

Verjamem, da je najgloblja želja nas vseh širjenje zavesti zato, da bi lahko začutili in izkusili združitev z Vesoljem, z enostjo, z bogom, z izvirom, ali kakorkoli pač radi imenujete »vse, kar je«. Ali se tega zavedamo ali ne, sploh ni pomembno, saj za to odgovarja naša duša, ki nam vedno šepeta navodila za pot – vprašanje je le, ali svoji duši prisluhnemo in ugodimo, ko nas pošilja nekam, kamor ne bi sami izbrali? Širjenje zavesti je možno ob izkušnji kontrasta med podpornim in nepodpornim, prijetnim in neprijetnim, in to je tudi razlog, da živimo v tej polarni resničnosti, kjer lahko v vsakem trenutku z menija izbiramo nešteto reči: asketizem in uživaštvo, celibat in promiskuiteto, pivo in travo in – treznost.

Ampak, ena opazka z moje strani: imamo izbiro, zato izbirajmo. Izbirajmo v skladu s svojo resnico ali ne – ampak izbirajmo, vendar. Izbirajmo in za tem stojmo, ali pa izbirajmo in se tega kesajmo in se tako učimo – ampak izbirajmo, vendar. Resda imajo naše odločitve posledice, ampak to naj nas ne ustavi pred tem, da izbiramo. Pojdimo in izbirajmo. Nudimo si vsega, kar nam srce poželi. In ob tem se veselimo in smejmo in uživajmo, ker je življenje tako lepo izkušati in ker smo navsezadnje zato sploh pristali tukaj.

No, pejva. Si podeliva eno malo temno sezonsko pivo polnega okusa, kakršne prodajajo v tisti luštni pivovarni sredi Amsterdama? Kaj praviš?

***

Mimogrede, naj te spomnim, da se jutri, v petek, 29.3. prične naš 5-dnevni izziv 5 DNI ŽENSKE ESENCE, v katerem si bomo vsak dan vzele od dve do pet minutk časa zase in za ritualček, ki nam bo pomagal začutiti žensko esenco, ki nas vse polni in navdihuje – ko ji to dovolimo.

Da bi se na izziv prijavila, klikneš na to povezavo: https://mailchi.mp/83254d53ccc0/izziv. Izziv bo potekal v moji FB skupini Attha sestrstvo, ki se ji lahko pridružiš tukaj: https://www.facebook.com/groups/162336317742979/. Toplo vabljena, draga ženska.

ritual

Advertisements

Razlika med dobrim in fantastičnim … seksom

selfcare

Prejšnji teden, ko sem za vse vas pripravljala eno čudovito božično darilo, ki vam ga predam zelo kmalu, sem veliko razmišljala o aktivnostih, ki jim jaz pravim »ritualčki, moji cukrčki«. In ko sem opazila, da je mnogo, če že ne večina izmed njih navidezno osredotočena na telo, sem se začela spraševati, ali tem mojim ritualčkom sploh upravičeno pravim ritualčki, ali bi jim morala reči kar »skrb zase«? Navsezadnje je »skrb zase« tista, ki jo pogosteje definiramo kot skrb za telo, v katerem živimo, mar ne? (Vem, da si morda v tem trenutku mislite, da čisto preveč kompliciram z besedami, ampak tukaj vas povabim, da ostanete z mano, ker meni ravno tisto, kar bi drugi označili za kompliciranje, nudi globlji uvid v stvari.)

Razmišljam; in ko rečem, da razmišljam, s tem ne mislim, da si razbijam glavo in se postavljam na trepalnice zavoljo iskanja odgovora. Tuhtam; in ko rečem, da tuhtam, s tem ne mislim, da ta zagonetka okupira ves moj miselni prostor. Ne; živim in dovolim, da se miselni proces odvija brez mojega aktivnega posredovanja, in termin, ki bi ga za to uporabil marsikdo, je – »procesirati«.

Masaža prsi. Kroženje z boki. Pitje limonine vode. Kopeli. Meditacija. Joga. Dihalne vaje.

Skrb zase ali rituali?

In ko tako neaktivno razmišljam, mi v nekem trenutku šine: »Pa saj to dvoje sploh ni nujno ločeno!«

Kako bi le bilo? Skrb zase postane ritualna, ko postane ljubezen do sebe aktualna. Dotakljiva in realna, pri čemer na ogenj taktilnosti in resničnosti dodajamo s svojo ljubečo, posvečeno pozornostjo.

Telo je tempelj za izkušanje Življenja, vseh dimenzij Življenja. Telo je tempelj, ki nas  s pomočjo senzualnosti vpokliče v duhovno izkušnjo. Telo je tempelj, v katerem se naša duhovna izkušnja zgodi. In tako je skrb zase, za svoje telo, lahko ritual – če k njemu pristopamo zavestno in namerno in mirno in ljubeče.

Naše telo nam drži prostor za rituale. To se pravi, naše telo nam drži prostor za izkušnje, ki niso samo fizične, ampak v katerih se vsi deli naše celote povežejo, zlijejo v eno samo strugo.

Oh, nikoli ne bom pozabila na čudovito prispodobo Marianne Williamson, ki v meni močno nagovori tole zlitje v eno strugo, o katerem sem pravkar govorila. Marianne Williamson je ameriška pisateljica in učiteljica, ki sem jo nekaj let nazaj rada brala in poslušala in je bila nedvomno ena izmed ljudi, ki so mi pridržali vrata v raziskovanje sebe in svoje ženskosti.  V enem izmed svojih govorov, v katerem razglablja o razliki med »dobrim« in »fenomenalnim«,

Ko gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, in opazujemo dobre pevce in plesalce in športnike, neizogibno fascinirani pomislimo: »Waw! Noro, kaj vse zmore človeško telo!«

Ko pa gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, kjer nam je dano opazovati ljudi, ki so popolnoma izmojstrili določene veščine, na njih ne gledamo več kot zgolj na telo, ki zmore to pa to. Ne, v njih vidimo umetnost.

Enako je pri seksu.

Dober seks: »Fiuuu, kaj vse zmore doživeti moje telo!«

Fantastičen seks: »Telo? Katero telo?«

Ob fenomenalnem seksu nihče ne razmišlja. O, ne. Kvečjemu po fenomenalnem seksu se lahko zgodi, da se kdo od nas začudi, kam neki je šlo medtem njegovo telo.

Izkušnja užitka nas ne ločuje na prafaktorje; užitka ne izkušamo izključno tu ali tam, v umu ali v telesu. Izkušnja užitka nas povezuje – s samo seboj in z vsem, kar je.

In to je blagoslov, ki ga namenimo same sebi.  

Pripis. Jutri, na Venerin dan, si čisto vse vzemimo nekaj trenutkov zase in za svoj užitek. Kopel? Knjiga? Kavica? Savna? Solna lučka z meditacijo? Segedin?

… Solsticijev ples?

*

Jutri, v petek 21.12.2018 ob 21:00 plešemo na živo glasbo v Plesnem epicentru na Viču. Vabljena si že ob 16:30, ko se začne dogodek s Katjinim bazaarjem, predavanjem in delavnico – ob 19:00 pa te sploh srčno vabim, da prideš v restavracijo Via bona pod Plesnim epicentrom, kjer bomo do 20:00 čvekale o ritualčkih, o ženski esenci in še čem. Pogovor bom vodila jaz.

mi že slediš na instagramu (2).png 

Ritualčki, moji cukrčki

20181111_151115_8179

Kava; ja, prava kava.

Piškot; prvi v seriji, ker so bile pač te prasadam paličice božansko dobre, to se pravi dovolj dobre za bogove – in boginje.

In tale nasmeh, ki ga je ujela ljubezniva fotografinja Iva.

Ta nasmeh zrcali moje počutje ob vsakem ritualčku, ki si ga namenim. Ta nasmeh zrcali užitek – blagoslovljen, sproščen in srečen trenutek.

Že leta nazaj sem govorila, da bi rada v svojem življenju čutila več svetosti, kot sem jo imenovala. Saj veste, pomenskih, prisotnih, zadovoljnih, čarobnih, svetih trenutkov, ki ustavijo čas in nas v vsem tem vrvežu življenja spomnijo na brezčasje našega pravega jaza. Ampak dokler sem bila prostovoljno ujeta v prepričanju, da moram to storiti, da moram ono narediti, da moram vse opraviti preden si vzamem čas, ki ga je na svetu itak vedno premalo, mi ni uspelo najti tiste svetosti. Čudno? Niti ne.

Tudi če sem se že davno odločila v prid svoji ustvarjalni svobodi, tudi če sem že davno suvereno zavila na svojo pot, sem po njej še vedno stopala na edini tedaj meni znani način: tako, da sem se grebla za denarjem in uspehom in priznanjem. Pehala sem se za nekimi posvojenimi predstavami o tem, kako in kdaj in kje bi nekaj moralo biti. Pa sem mislila, da sem svetlobna leta stran od materialistke. Ampak je že tako, da nas navidezna nedosežnost tistih posvojenih iluzij o tem, kako (in koliko) bi nekaj moralo biti, pahne v obsedeno razmišljanje o pomanjkanju, kaj?

Povejte mi, kaj mi bo svoboda, če so moje misli še vedno ujete? Ujete v majhno škatlico, kjer se biznis dela samo in izključno tako, kot nam patriarhalna družba od nekdaj narekuje, zapoveduje? Takšna svoboda je vredna pol fige v žepu, pa prav nič več.

Vsa ta leta, odkar sem začela ustvarjati al-Iksirjeve dobrote, sem preživela v izključno moški energiji – v energiji delovanja, kjer ni časa za počitek in užitek. To pretirano gledanje na svet skozi oči moškega v meni me je izsušilo, izpilo, opustošilo, medtem ko je ženska v meni ves čas potihem, šepetaje vedela, da je življenje še kaj več kot delovanje.

Ženske znotraj vseh nas vedo, da je življenje še kaj več kot delovanje. 

Si mar vzamemo čas, da jim kdaj pa kdaj prisluhnemo? Mar zaslišimo njihovo šepetanje vsakič, ko se zalotimo, da hitimo – ne hitimo, šprintamo s tisto štafeto v roki od enega opravka do drugega?

Jaz sem svojo dušo, svojo attho, zares zaslišala šele, ko sem se popolnoma izmozgana zgrudila, dvignila belo zastavico in zasopla od nemoči in frustracije; frustracije, ker sem globoko v sebi vedelane samo, da se da živeti bolj lahkotno – od mene kot ženske je pričakovano in meni kot ženski je namenjeno živeti bolj počasi, bolj sproščeno, bolj uživaško. 

Ko sem se na tleh, z belo zastavico v roki, odločila prisluhniti ženski znotraj mene,  mi je zatrdila, da se mi ni potrebno boriti, saj me bo ona krila, in da mi ni treba več brzeti, saj imam bojda na voljo “ves čas na svetu”. In res. Nenadoma sem imela dovolj časa za vse in še za RITUALČKE. Ritualčki, ki bi jih nekoč opisala kot “brezplodni trenutki uživanja”, so moje trenutke posipali ravno s tistimi pisanimi cukrčki, po katerih sem hrepenela zato, da bi se počutila bolj živo, bolj žensko, bolj žlahtno, bolj žmohtno: s pomenskostjo, prisotnostjo, zadovoljnostjo, čarobnostjo.

Včasih je za to potrebno, da samo prižgem svečico medtem ko delam. Spet drugič moja ženska duša, moja attha, želi posebno glasbo in določen ambient, točno tisto, po navdihu izbrano eterično olje in še češnjico na vrhu tega trenutka.

In zakaj sem se sploh odločila obremenjevati se s svečico in glasbo in eteričnimi olji in češnjico na vrhu torte?

Tudi jaz sem se dolgo spraševala, zakaj. Natančneje, spraševala sem se vsa tista leta, ko sem hitela in drvela in si medtem želela več svetosti, več preproste in pristne ČAROVNIJE v svojem življenju. Zakaj? Zato, ker mojo žensko dušo napaja užitek. Užitek je lahko  seveda marsikaj. Je v miru in tišini gledati sončni vzhod in zaplesati na glasbo, ob kateri nam vztrepeta srce. Je na ves glas pripevati melodiji, ki odzvanja iz zvočnikov in negovalen pogovor s prijateljico. Je obešanje perila, ki nam prijetno diši in obredno sežiganje tistega kosa oblačila, ki nas venomer tišči. Je smuk v kup jesenskega listja in horuk na vrh hriba, kjer se nam odpira bajni razgled. Je zavestno samozadovoljevanje na posebej zaspano jutro in je tista tortica iz bližnjega kafiča, ki nas malodane pahne v nezavest. Je meni to, tebi ono. In tu je zato, da ga izkusiva.

Užitek. Ritual. In povezava med njima?

Užitek postane ritual, ko mu namenimo čas. Ko si zavestno izklesamo tiste trenutke zase in za svojo prisotnost, zadovoljstvo, užitek, čarovnijo, pomenskost; ko vlagamo vase, ker se zavedamo, da je vlagati vase dolgoročna, modra in najbolj trajnostna naložba, kar jih lahko naredimo. Me, ki se zavedamo, da smo same odgovorne za vse svoje: svoje življenje, svoje počutje, svoje odnose, svoje sreče in nesreče.

In zato me, ki nam v srcu tli ogenj odgovornosti zase, tudi vemo, da nameniti nekaj trenutkov sebi in svojemu užitku ni luksuz. Ni luksuz, se ob njem lahko precej luksuzno počutimo. Kar dajmo se. Ker ta luksuz je naša pravica. In je naša dolžnost, do same sebe in do sveta, v katerem živimo. Dalaj Lama je nekoč dejal, da bodo svet rešile zahodne ženske. Tega pa ne moremo storiti prazne, izmozgane, bledikave, jetične. To bomo storile polne, prikipevajoče in s tisto s tisto zdravo rdečico, ki nam jo vsaka izkušnja užitka pahne na naša lička.

In ker mojo žensko dušo, mojo attho, napaja užitek, si bom užitek vsakodnevno večkrat pričarala, ne glede na to, kje se nahajam in kakšno življenje živim.

P.S. Morebiti še ena opomba za vse, ki se lotevamo ritualčkov, torej posvečanja časa sebi in svojemu užitku?

Užitek je tak, da se ne konča. Nima točno določenega začetka in konca, veste, on se kar nadaljuje. Užitek ni daljica, je premica, ki se je od nekdaj bila in za vedno bo. Užitek se je začel že zdavnaj in sega v neskončnost, in večkrat, ko si bomo same odredile čas za nas, za našo užitkarsko premico, lažje bomo užitek čutile tudi v vseh trenutkih vmes. Ha! In tako postane vse naše življenje ritual in tako postane vse, kar počnemo, pomensko, pristno, zadovoljivo in čarovno. Sveto, po domače povedano.

You're beautiful!(2)

Več o mojih ritualčkih in užitku lahko zaenkrat izveste v sklopu izobraževanja 44 korakov do izvira fontane obilja, kjer vse udeleženke prejmejo moj enotedenski program Rituali iz ženske esence, juhej! Prijave so še možne.

Attha šepeta naše želje

Ko mi je zadnjič, nedolgo tega S. povedal, da nisem edina ženska v njegovem življenju, je bilo, kot bi me naposled popolnoma posrkal nek vihar znotraj mene, ki sicer divja in pustoši že leta, vendar sem se mu do sedaj, z nekoliko občasnih zdrsov, uspela izogniti. Vihar, o katerem govorim, je vihar neodločnosti, ki razburka morje mojih nedorečenih in neprilaščenih želja v neizprosno, grozečo, lačno pošast, pripravljeno, da posrka vsakogar, ki ni pripravljen stati za vsem, kar si želi. Na plano so privrele misli o seksualni izraznosti, ki se jih že leta oklepam: »Sem mar res kontroverzna, če si želim samo enega spolnega partnerja, ki bi z menoj delil vse izkušnje, h katerim me vabi moja duša, moja attha? So moje želje predpotopne v raznolikem, pisanem mozaiku človeške izkušnje, ki nam je ponujena? Sem mar dolgočasna?«

Preden sem si uspela odgovoriti na vsa svoja vprašanja, so me zajele pretekle izkušnje podobnega izpraševanja. Spomin me je peljal na morje v hrvaško Istro, natančneje v Barbarigo, kjer sem šestletna frkljica preživljala dopust s svojima staršema in komajda rojeno sestrico Jano. Tamarica razmršenih pšeničnih las se je v roza majici brez rokavov in spodnjem delu kopalk na volančke, kakršne najraje nosi tudi dandanašnja Tamara, igrala z Barbikami v spalnici in poslušala, kako sta njena starša sikala in naveličano povzdigovala glas drug na drugega. Tamarici ni bilo všeč, kar sliši, saj jo je komunikacija, ki ji je bila pretežno priča v otroštvu, vztrajno pošiljala v krč – vse dokler ni ta krč postal nekaj najbolj običajnega. Dolgočasnega, nepotrebnega, a vendarle vsakdanjega. Tamarica je bila priča nečemu, česar ni mogla spremeniti, zato se je odločila spremeniti tisto, kar se ji je dozdevalo, da lahko. In sklenila je: »Če je to partnerski odnos in če je to družina, potem si jaz tega nikoli ne želim zase.« Preprosto povedano so se ji zdeli ti vedno enaki, ponavljajoči se krogi čisto preveč dolgočasni. Pa pika.

Te besede so odraščajoči Tamarici glasno odzvanjale vsakič, ko je spoznala novega fanta ali moškega. Šestletna se seveda ni zavedala, da je s svojo odločitvijo vesolju podala svoje neomajno stališče in da ji vesolje zatorej na pladnju prinaša izkušnje, v katerih bi lahko svoje stališče potrdila in živela. In jih je. Mnogokrat. Misleč, da je tako bolje zanjo in da je zatorej lahko samo srečna … ob vsakem moškem, ki ga je spoznala in ki je bil seveda tudi moški, s katerim si niti slučajno ni želela družine. Ja, njene besede so bile močne in strah pred odnosom, ki je bil v njenih očeh vse prej kot ljubeč in podporen, se je podvojil, potrojil in tako lepo naprej, dokler ni zavzemal vsega njenega fokusa.

Spomnim se, kako sem se zmrdovala nad otroki in sanjami enega mojih bivših fantov o hiški in družini. Zanositi se mi je tedaj zdela najhujša nočna mora, ampak sedaj vem, da je bila najhujša nočna mora le zanositi z njim, ob katerem sem bila tako majhna in ujeta in zaprta; ne, ne zato, ker bi me on, ki me je oboževal, delal takšno. Sama sem se prostovoljno tlačila v zame nadvse neudobno škatlico normalnosti, iz katere od življenja ne bi zahtevala več od dobre službe, varnega avta, velikega vrta, poletnega morja, zimskega smučanja, ljubečega moža, nekaj otrok, hiške na vasi, prijateljev za kvartopirjenje ob vikendih in morda nekoč vikenda v Dalmaciji; ta bi me grenko spominjal na svobodo, ki sem jo nekoč, iskrivih oči, še čutila v sebi in nato namerno zaklenila in odvrgla ključ na dno Jadranskega morja. Tako nekako sem si do štiriindvajestega, ko sem se podala v Indijo, predstavljala, da živijo običajni srečni (ali pač običajno srečni) ljudje. Nekaj časa, ki sem ga preživela s tem zelo prizemljenim fantom, sem se prav uspešno slepila, da bi takšen aranžma lahko popolnoma potešil mojo neusahljivo žejo po pustolovščini – to se pravi, če bi mi le uspelo kontrolirati svoje strasti in široko razprte, iskrive oči. Moje najboljše prijateljice, ki ob meni rastejo vse od prvega razreda osnovne šole, so se muzale ob novem fokusu sanjave, frfotave, visokoleteče Tamare, rekle pa niso ničesar.

Kaj bi takrat dala, da bi si takšnega življenja resnično želela!

Kaj bi dala, da bi bila lahko tako »normalna«, kot si je moja mama venomer želela in mi to le redko, v prepirih ali ob silnih razočaranjih nad mojo neukrotljivo trmoglavostjo, izpostavila.

Kaj bi dala, da bi bila lahko nekdo drug: veliko manj kompliciran in z veliko manj strasti do življenja, ki bi me vztrajno porivala v svet, v izkušnje, v odnose, v izzive … vedno bližje sebi.

No, v trenutku, ko sem diplomirala, z ramen odvrgla dolgoletno breme in končno globoko zadihala, sem se pričela zavedati, da zgornji scenarij ni tisti, ki si ga iz srca želim. To sem vedela. To sem vedela zato, ker me ni gnal naprej. Ker se že ob sami pomisli nanj v meni ni prižgal ogenj, ki bi me osvetljeval. Ker se mi ob njem niso zasvetile oči in pocedile sline in navlažile sluznice in ker ob njem moja maternica, moj sveti gral, moj kreativni center, sedež moje atthe, ni vzbrstel od navdušenja, eksplodiral od vznemirjenosti in opojno izdihoval: »O, ja, ja. Tja gremo. Tja si želimo. Kaj lahko za to storiva danes, draga moja?«

Tisto, kar me je gnalo naprej in v meni sprožilo plaz navdušenja, je bila svoboda. Potrebovala sem prostor in čas, da se pretegnem in s svojega bitja stresem vse projekcije, ki sem jih bila poosebila tekom življenja. S tistim fantom sva bila že leta dogovorjena, da greva po diplomi skupaj v Indijo, ampak ker sem vedela, da v mojem življenju ni bilo več prostora zanj in ker sem vedela, da on v tistem trenutku nima denarja za potovanje, sem enosmerno vozovnico do New Delhija vseeno kupila – eno vozovnico – in razdrla najin dogovor. Potem sem se še dolgo obsojala, da sem ravnala podlo in morda tudi sem. Ravnala sem samo najbolje, kot sem tedaj znala. Nisem ga želela prizadeti, a vedela sem, da ga bo moje sledenje sebi (in ne več nama) v vsakem primeru prizadelo, zato sem se odločila prizadeti brez besed; te sem raje njemu položila v usta, tako rekoč. Ah, ja. Če bi tedaj imela sposobnosti komunikacije, ki jih imam dandanes, bi mu resnico prelila iskreno, brez spletkarjenja in ovinkarjenja. Ampak če bi tedaj imela sposobnosti komunikacije, ki jih imam dandanes, potem jih tedaj ne bi štela štiriindvajset in danes enaintrideset, kaj?

Takoj zatem, ko sva z omenjenim fantom končala, se je zgodilo nekaj nepopisnega, nekaj nedoumljivega, nekaj popolnoma nepričakovanega; nekaj, kar me je zadelo kot strela z jasnega. Tedaj seveda nisem bila izurjena v poslušanju svoje duše do te mere, kot sem danes, toda nekaj dni po najinem nerodnem, neiskrenem slovesu, sem iz svojih globin zaslišala kristalno jasen glas. Bil je glas, ki bi ga slišala tudi v sobi, polni ljudi, glasne glasbe in še lastnega nenadzorovanega toka misli, ki so begale in me begale. Sedaj vem, da je bila to moja duša, ki mi je šepetala. Kar sem slišala, je bila jasnost: »Ok, sedaj pa imam lahko otroka.«

Klic narave je bil odločen in tokrat me ni gnal na WC, ampak v izkušnjo, za katero si nisem predstavljala, da si jo bom sploh kdajkoli želela. In tako sem se slabo leto in pol potihem, počasi, a vztrajno potapljala v željo po materinstvu, ki je v moje zavedanje kapljala skupaj s prvinsko materinskostjo, za katero sem poprej sveto verjela, da me je v tem življenju pač zaobšla – tako nezainteresirana sem bila za mladičke in otročičke. V željo sem stopala nerodno, predvsem pa popolnoma nezavedno, zaradi česar so mojo materinskost opažali samo vsi okrog mene, medtem ko sem jih sama debelo gledala. Spomnim se, na primer, prijetnega Nemca, ki mi je v Indiji bral iz dlani in me, neomajno prepričan, da sem že mama, ker je pač o tem pričala določena brazda na moji dlani, spraševal, kje imam otroka. Spomnim se prijatelja Matica, ki se je pri vsakem najinem tarotu opiral na »to mojo materinsko energijo«, zaradi katere je bil odgovor na prenekatero moje poizvedovanje noseča Cesarica. Spomnim se tudi Valija, s katerim sem preživela zadnji mesec Indije in ki mi je navkljub svoji mladosti (v določenih ozirih, vključno z letnico rojstva, je bil namreč štiri leta mlajši od mene) nekega večera v najini kolibi pod zvezdami začel v romantični francoščini šepetati o družini – o najini prihajajoči družini. Je že tako, da so ljudje okrog mene to materinskost, v katero sem se vztrajno medila, okušali bolj kot jaz sama. Tako je bilo vse do Svarunovega očeta; z njim je postalo jasno tudi meni, da je otrok že ves čas znotraj čudovitega aranžmaja, kjer čaka, da postanem pripravljena tudi jaz.

Nekaterim ljudem je poslušanje svoje duše bolj pač bolj prirojeno kot drugim. Jaz sem večidel svojega življenja sodila v kategorijo, ki si je od vsega najbolj želela ugajati in je zatorej težnje lastne duše bolj pogosto kot ne ignorirala. Da bi mi notranji glas postal prioriteta in orientacija, sem potrebovala mojega malega Svaruna, ki me najbolj od vseh in najbolj od vsega uči o iskrenosti do sebe in me vedno znova, dan za dnem katapultira na lastno pot. Materinstvo so kot tiste vojaške vaje, na katerih neizprosno, od jutra do sutra, urimo poslušanje lastne duše, lastne atthe in njenih želja, da lahko pokončno stojimo za vsem, kar smo in zatorej večno morebitni rafal sprejemamo le kot nežen prš, ki boža in neguje naše bitje, hvaležno za vnovično priložnost, da utrdimo svoje spoznanje o tem, kje stojimo.

Svarun mi je pomagal sprevideti, česa si v življenju resnično želim. Pomagal mi je tudi ugotoviti, da moje želje v resnici niso prav nič posebnega. In ne, tega ne pravim z grenkobo v glasu, marveč z radostjo, saj ravno to priča v prid moji predpostavki, zaradi katere sem lani začela pisati blog: da smo vse me kot ženske na približno isti poti, k sami sebi. In ta ni nikoli dolgočasna.

Ko sva se prejšnji teden s S. pogovarjala o najinih željah in vizijah za prihodnost, me je oblila trema, kot pred vsakim nastopom klavirja, pri igranju katerega sem bila večinoma tako zelo nesigurna vase. Spomnila sem se na sklep, ki ga je šestletna Tamarica podala v vesolje, in se mu nasmehnila. In se nasmehnila sami sebi in ob tem čutila, kako trema puhti in odstopa prostor jasnosti. Jasnosti, ki me je zaobjela takoj, ko sem si upala priznati, da vsebuje tudi tisto življenje, ki sem ga pred sedmimi leti tako goreče sabotirala, nekaj mojega. Priznam, želim si, denimo, hiško ob gozdu, ki bi služila kot čudovita baza miru, ko bi imela dovolj prenasičenega sveta; želim si tudi varen kombi, v katerem bi lahko izkusila življenje na poti; želim si morja, pa ne samo poleti; želim si ljubečega moža, še nekaj otrok in prijatelje, ki ne bi bili razseljeni po svetu; želim si velik permakulturni vrt, ki bi oskrboval celo mojo družino – in ja, želim si družine.

»Družine? O čem pa govoriš?« me je posmehljivo, ali že kar zgroženo ošvrknil tisti del mene, ki še vedno želi ugajati, ki še vedno ne želi biti povprečen ali dolgočasen.

»Ja, želim si družine,« mu odločno zabrusim nazaj in začutim, kako te besede kot blagodejni valovi resnice božajo mojo bit.

»Ampak, ampak to je tako dolgočasno,« moj ego vendarle izdavi, nakar mu te besede nagubajo obraz, kot če bi bil pravkar polizal površin sveže prerezane limone.

Dvignem obrvi in prasnem v smeh. Saj vem, saj vem. Saj ga poznam. Poznam ta strah. Zato se zberem in mu karseda pomirjujoče pomežiknem: »Veš kaj, jaz že vem, kdo in kaj sem. In dolgočasna res nisem. Sebi že ne. Če se pa komu drugemu zdim dolgočasna, to ni več v moji domeni, to nič več ne vpliva name, to ni več moje za popravljat. Sem, kar sem … in v tem lahko uživam.«

Čutim, da ni nič bolj pomembno, kot resnica, za katero lahko v tem trenutku popolnoma stojim. Ja, tudi pred njim, za čigar svobodo sem vedno vzdihovala morda samo zato, da bi skupaj prišla do tega trenutka v času, ko meni postane kristalno jasno, da je zame najbrž najvišja oblika svobode priznati si, katera hrepenenja v resnici tlijo v meni. Ne glede na to, kakšna se bodo zdela drugim. Tako je torej, ko prerasteš ideje šestletne sebe?

Pogledam mu v oči in čutim, kako se vzravnam. Požrem slino, globoko vdihnem. Moja resnica, ki hoče na dan, me malce zvije. Vem, da lahko ta resnica pomeni, da se nikoli več zares ne srečava v tem življenju. Ampak če ne izrazim svoje resnice, se morda še dolgo ne srečam sama s seboj. In sedaj že vem, katero je zame bolj pomembno.

»S., jaz si v bistvu želim družine,« spregovori moja attha, »jaz si želim partnerja, ki bo šel z mano v globine, želim si vzor moškosti, ki ga rabi moj sine, želim si hišico v gozdu z velikim vrtom in obenem kombi, s katerim bomo živeli in delali na poti.«

»Upam, da dobiš, vse, kar si želiš … ker si zaslužiš,« šepne in me objame.

In jaz?

Jaz nič več ne upam. Sedaj, ko vem, in sedaj, ko tudi vesolje ve, kaj je tisto, kar mi dobesedno leži na duši, se moram samo zlekniti v udobje ženske esence in dovoliti, da pride, kar prihaja. Ja, tako se stvari vrtijo tu naokrog.

inner chil1

Zakaj sploh pišem

Včeraj mi je draga prijateljica in srčna sestra, s katero potujeva in se razvijava že desetletja, zaupala, da so jo moji članki že večkrat prizadeli. Vestno prebira moje članke in iz dna srca sem ji hvaležna za podporo, ki mi jo je in mi jo izkazuje vsa ta leta. Ja, tudi s tem, ko je rekla, da so jo moje besede prizadele, in v meni sprožila plaz misli, ki so se kopičile v čustva, ob katerih sem le s težavo predihala situacijo. Tudi to je bila ljubeča podpora, saj je v meni strnila ta zapis, ki ga sedaj nudim tudi vam.

»Kako jo lahko moje besede prizadenejo, če pa nas v resnici nihče zunaj nas ne more prizadeti?« razmišljam med večernim bosonogim sprehodom po najljubšem travniku. Da nas nihče ne more zares prizadeti razen nas samih, mi je jasno. To je nekaj, kar že vem. Če nas besede drugih prizadenejo, je to zato, ker jim naskrivaj verjamemo; če pa ostajamo v svojem centru in so besede drugih le najnežnejši aprilski piš, ki nas je prišel poljubkovat z nebes, jih lahko sprejmemo, brez, da bi nas bolele. Ja, to je nekaj, kar konceptualno vem.

Toda potem se spomnim: »Mar nisem ravno njej dan pred tem sama rekla, da so me njene besede prizadele? Da me je bolelo, ko mi je predlagala, naj živim to, o čemer pišem?« Ja, čisto zares sem bila to jaz. Tega se ne sramujem – iz tega se učim. In naučim, da je vedenje eno, izkušnja pa nekaj povsem drugega. Vedenje prihaja iz uma in šele ko ga utelesimo, ko ga izkusimo v lastnem življenju, v lastnem telesu … postane modrost.

Da so me lahko prijateljičine besede prizadele, sem jim morala verjeti. In sem jim. Za trenutek. Ali dva. Ali tri. Da so me besede prizadele, so morale biti moje. In so tudi bile. In še vedno so. Namreč, odmev mojega pisanja in objavljanja čisto vedno, brez izjeme, zaznamuje strah, da ne živim tistega, o čemer govorim. In morda je kdaj res … ker je eno vedenje, nekaj povsem drugega pa modrost. Ker včasih pišem o tistem, kar živim, včasih pa o tistem, v kar goreče, strastno, golo verjamem … in še ne v popolnosti živim.

Moje pisanje se rojeva na različnih nivojih. Včasih izhaja iz izkušenj, ki zaokrožajo to zemeljsko življenje, včasih pa iz idealov, sanj, vizij, ki presegajo to zemeljsko življenje. Kar je pa vsemu mojemu pisanju skupno, je to, da vedno, vedno stojim za vsem, kar zapišem – v tistem trenutku, ko to zapišem. To se pravi, ne izključujem možnosti, da pride čas v mojem življenju, ko se ne bom več strinjala s kakšnim svojim zapisom. Saj veste, živemu človeku se vse zgodi. In to je normalno, in to je življenjsko, in to je nenazadnje sila dobrodošlo, ker to pomeni, da se razvijam in rastem v svojem ritmu, v svoji resničnosti. Zaradi česar sem konec koncev tukaj. Ne, nisem na koncu svoje poti. Nisem popolna. Sem pa nekdo, ki radoželjno raste.

In sem nekdo, ki piše knjigo. To je knjiga o izkušnjah, ki so mi v zadnjih letih življenja pomagale, da zaobjamem svojo ženskost in živim bolj polno, radostno, igrivo življenje iz svoje ženske esence. To knjigo pišem za vse vas, ki jo boste prebirale. Za vse vas, ki ji boste dovolile, da vas poboža, povzdigne in navdihne, da tudi same v polnosti zaživite tisto čudovito, strastno, mnogoplastno žensko, ki je že znotraj vas.

Ja, knjigo pišem za vas … pišem pa primarno zase. V čem je razlika?

Ko bom nehala pisati zase, bom ostala prazna besed. Kajti pisanje je moja terapija in moje zadovoljstvo in moja katarza. Pisanje mi daje občutek, da letim. Pisanje je v moje življenje prineslo lahkotnost ob zavedanju, da lahko od nečesa, za kar živim, živim. Ko začutim, da se v meni zlagajo besede v stavke in stavki v odstavke, me preplavljata radost in vznemirjenje, ki prej ko slej vedno prerasteta v globoko potrebo, da misli zapišem. Zapisovanje misli je resda globoka potreba, je pa tudi najlažji način, da ostanem pretočna in odprta za vse, kar še prihaja. Zapisovanje misli je moja odveza od njih – in hkrati moja zaveza svetu, da mu bom nudila tisto, kar lahko nudim. Moj glas je moje Delo. In Delo je tisto, ki ga hkrati počnemo zase in za svet. Zase, ker nas zakuri, navdihne, osreči, in ker je lastno zadovoljstvo predpogoj, da začnemo sploh razmišljati o nesebičnem, iskrenem, ljubečem širjenju tega zadovoljstva v svet. Za svet, ker svet od nas potrebuje tisto, kar mu najraje damo.

Ameriški pisatelj, filozof, teolog in vodja gibanja za človekove pravice, je nekoč dejal: »Ne sprašuj se, kaj je tisto, kar rabi svet. Vprašaj se, kar je tisto, kar tebe dela živo in potem pojdi in to počni. Kajti kar svet rabi, so ljudje, ki počnejo tisto, kar jih dela žive.«

Drage moje bralke, hvala vam, ker ste tu. Ker ste ti svetovi, ki jim rada dajem tisto, kar lahko. Želim vam, da bi v mojih besedah našle ljubečo podporo, ne brezbrižno kritiko. Ja. Želim si, da bi v mojih besedah našle ljubečo podporo, da živite ali zaživite svojo lastno resnico. Kajti vaša resnice vas dela žive in to je najveličastnejše, kar lahko pridate svetu … da bo v najvišje dobro vseh.

writer

Služba in delo

Danes zjutraj sem se zbudila pred Svarunom in radostna smuknila iz postelje; ti dnevi, ko imam zjutraj vsaj malo časa zase, me še vedno najbolj pocrkljajo. Zavrela sem si čaj in zavzela balkon, obsijan z vzhajajočim soncem, ki me je božalo skozi gosto sivino oblakov. Usedla sem se v meditacijo in kaj kmalu opazila, da je moj um danes glasnejši od moje tišine, zatorej sem se ju odločila nemudoma uravnovesiti.

Uležem se na blazino za jogo, ki je bila očitno prenočila na balkonu, in sprostim napetosti v položaju otroka. Zametki tišine so že tu. Iz položaja otroka najdem svojo pot v gibanje, v raztezanje, v držanje svojega centra. Držanje centra je vselej oboje: dobesedno in figurativno. Vsi jogijski položaji namreč zahtevajo napete, močne mišice trupa, ki nas držijo v ravnovesju – to pa nam neizogibno prinese tudi notranji center, to se pravi notranji fokus, usmerjen naravnost v to telo v tem trenutku.

Ko najdem svojo pot v telo, ki željno valuje s tokom gibanja in pri tem ječi od nepopisnega užitka, najdem svojo tišino. In najdem svoj nasmeh. In najdem hvaležnost. Hvaležnost za življenje, v katerem lahko navsezgodaj zjutraj delam jogo na sončnem balkonu. In medtem ko v meni vre hvaležnost za svobodo, slišim pod balkonom ljudi, kako se eden za drugim popokajo v svoja vozila in odpeljejo na delo. Jim prisluhnem, jih v mislih pospremim do svojih vozil ter srčno upam, da gredo v službo veselega srca.

Delo, kaj?

Če se zazremo vase, lahko mirno rečemo, da delo pomensko oblikuje naša življenja. Ne glede na to, kaj v življenju počnemo, nam delo vešče kroji vsakdan. Če službo imamo, nas ta povečini objestno okupira ter za vse ostale stvari, ljudi, pomembnosti v naših življenjih pusti zgolj oglodke in ogorke naše energije. Če službe nimamo, nas to golo dejstvo vse prevečkrat okupira z iskanjem delovnega mesta – črne luknje, ki ji bomo nesebično darovale vse kar smo, v zameno pa le redko dobile/vzele tisto/toliko, kar si kot čudovite, unikatne ženske z nešteto in nešteto darovi zares zaslužimo. Mala zagonetka, kaj? No, ni nujno. Ni nujno, če vemo, da služba in delo lahko nista ena in ista stvar.

V prejšnjem odstavku sem namenoma uporabila besedo služba, ker ta meni osebno ponazarja stres, ki sem ga hotela orisati. Služba je iz moje perspektive delo, ki ga opravljaš, ko pomagaš svojemu delodajalcu uresničiti njegove ali njene sanje. Moja definicija izhaja iz reka, s katerim se ne bi mogla bolj strinjati: »Če ne gradiš svojih sanj, te bo najel nekdo drug zato, da mu boš pomagal graditi njegove.« In če je torej služba delo, ki ga opravljamo, da si plačamo položnice, je delo to in še mnogo, mnogo več. Delo ponazarja poklicanost posameznika v tem življenju. Pomeni tisto nekaj, kar nam je dano predati naprej v svet. Pomeni tisto nekaj, kar vselej opravljamo v sodelovanju s čudovitim spletom okoliščin, ki nam nudijo priložnost za priložnostjo, da izkusimo, izživimo in podarimo svoj čudoviti, unikatni koktejl vrednot, lastnosti in talentov – in smo za to plačane. Zveni magično, vem. In tudi je magično. Magično je izbrati in živeti vizijo točno takšnega življenja, ki mojo žensko dušo, mojo attho, v polnosti podpira k razcvetu. In magično je vedeti, da je točno ta vizija, to življenje, to delovanje največja podpora, ki jo lahko nudim svetu, da postane boljši dom za vse ljudi. Ta magija je naša pravica. Pravica, ki pride z odgovornostjo, da vse okrog nas navdihujemo pri zaobjemanju njim lastne magije.

Da lahko to magijo spravimo v svoje zavedanje, moramo najprej svojih podstrešij očistiti vseh starih prepričanj o delu, ki jim še dovolimo, da nam tudi v novih časih držijo vajeti.

Sama sem svojim prepričanjem sledila v otroštvo, v čase, ko sta bila »delo« in »služba« še sinonima. Sinonima, ki sta nenadno vstopila v moje zgodnje otroštvo in mi še nepripravljeni  vzela mamo, mene pa vsakodnevno ob trenutku prihoda v vrtec pahnila v neutolažljiv jok, ki je trajal vse dokler ni po kosilu prišel nono pome v svojem priljubljenem belem hrošču. Tako se je začel moj odnos z delom: neslavno. Od začetnega antagonista, ki mi je za dobršen del dneva redno jemal mamo, je delo v mojem svetu dobivalo izključno negativne točke, ker je bilo vedno pospremljeno z občutkom prisile, brezizhodnosti. Moji starši od mene in mojih sestra resda nikoli niso kaj prida zahtevali, toda pričakovali so, da bo vsaka izmed nas nekako pripomogla k gospodinjstvu. (To je seveda popolnoma razumljivo, saj se nas je pet gnetlo v trosobnem stanovanju, ki je ob obilici neumeščenih stvari takoj dajalo vtis kaotičnosti.) Od mene se je kot od najstarejše največ in najprej pričakovalo: likanje, brisanje prahu, sesanje so bila opravila, ki sem si jih podajala s sestrami. In tudi, če sem se zavedala, da s svojim delom pomagam svoji mami, so mi bila opravila v breme. Bila so nekaj, kar moram storiti, zato sem komaj čakala trenutek, da bo storjeno že za menoj. Nikoli nisem v početju iskala zadovoljstva in miru, kaj šele užitka. Ne. Delo mi je že zelo zgodaj začelo predstavljati biznis: nekaj, kar storim samo zato, da dobim socialni mir.

Nekaj, kar storim samo zato, ker vem, da od tega tudi sama nekaj dobim.

Ta drobcen stavek je načelo starega sveta, stare paradigme, stare ekonomije. To so bili časi, ki jim je vladal rek »brez dela ni jela«. Ta jasno oriše delo kot delovanje, usmerjeno k doseganju zunanjega cilja lastne preskrbljenosti. Ponazarja ločenost in individualnost posameznika ter brezizhodnost položaja. No, ti časi so na srečo mimo. Raziskovalci in raziskovalke nove ekonomije, samostojni podjetniki in podjetnice, kot tudi energijski delavci in delavke so si namreč enaki, da se svet vztrajno spreminja v smeri razcveta – da pa mu ljudje še ne upamo slediti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prvič prišel v rabo termin »nova ekonomija«, ki je zarisal kontrast med ekonomijo industrijske proizvodnje ter ekonomijo uslug, po kateri je bilo že tedaj vse več povpraševanja, dandanes pa ga je še toliko bolj. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo, da se v dandanašnji ekonomiji sproti ustvarja prostor za dušno kreacijo prav vsake izmed nas. In ne samo, da je dovolj prostora zanjo – dandanašnja ekonomija rabi dušne kreacije prav vsake izmed nas, ki bodo pridale svoj košček k mozaiku nove paradigme.

Če tega ob mojem pomanjkanju vzvišene strokovne terminologije do sedaj še niste pogruntale, naj povem, da sem sama svetlobna leta stran od ekonomistke. Ekonomijo sem v svoji nevednosti venomer povezovala zgolj z denarjem, koncept le-tega pa me ni nikoli zanimal … vse dokler se nisem znašla v resničnem življenju, kjer sem se s prodajanjem svojih uslug borila za košček kruha zase in za svojega sina. Ja, borila sem se, prav tako, kot se bori vsakdo, ki skuša s starimi lečami videti nov svet. Če je stara ekonomija je temeljila na borbi za premoč ali za višjo stopničko v hierarhiji, potem je nova ekonomija zasidrana v povezovanju vseh nas, ki iz srca svetu nudimo tisto, kar nam je v neznanski užitek početi. Nisem ekonomistka, toda v tistem trenutku, ko sem se znašla sredi borbe za preživetje, sem vedela, da je čas za nov pristop k delu, ki ga ljubim. Vedela sem, da je čas, da se preneham boriti, ker me borba popolnoma izpije. In vedela sem, da je čas, da pričnem svoje darove deliti med ljudi. In zaupati, da bo po naravnem zakonu vrednost našla svojo pot nazaj do mene. Nisem več počela stvari zato, da bi večala svoj kupček, ampak zato, da izživim poklicanost svoje duše, ki me vedno tako ali tako vodi k izobilju.

Početi nekaj samo zato, ker lahko od tega dobim nekaj zase, je star način delovanja, kjer je vsakdo mislil samo nase in gledal le na svojo dobrobit. Časi patriarhalnih vrednot, ko brat brata potunka zato, da bi sam živel, so mimo. Naj bodo, prosim, mimo tudi časi, ko anonimnež zdravstvenemu inšpektorju posreduje seznam ljudi, ki so na Facebooku člani »anticepilne« skupine, in s tem za vsakogar izmed njih sproži morebitni sodni postopek.

Dajmo, enkrat za vselej spravimo tiste leče, skozi katere smo prej gledale v svet in se odprimo zavedanju, da tuj uspeh ni naša grožnja, marveč naš uspeh in naš navdih. Naj pride čas, ko bo vsaka izmed nas vedela, zakaj se je rodila. Tista mehkoba. Tisti užitek. Tisti mravljinci. In srce, ki dela salte v nas. To so občutki, ki spremljajo našo poklicanost. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, sprejme in dovoli, da njena poklicanost v njej tako zasije, da ji bo osvetljevala pot naprej. Užitek naj bo njena zvezda vodnica, kajti užitek je stranski produkt odločitve, da si delo drznemo izbrati same, da nič več ne čakamo. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, da je vsak trenutek, ki ga porabi za stvari, ki je ne veselijo, izpolnijo, dvignejo, pobožajo in v njenih globinah vzklikajo tisti zveneči, navdušeni jaaaaaa, scanje proti vetru.

Naj pride čas, ko se vsaka izmed nas zave, da je sem prišla s svojim unikatnim koktejlom. Ta koktejl je naravnost magičen in njena odgovornost je, da ga nekomu postreže. Le komu? Le komu ga bo namenila?

Preveč ga je, da bi ga sama počasi srkala. Pokvaril bi se in stran bi ga morala zliti. Za to pa je tega magičnega koktejla škoda. Ne, z nekom ga bo delila. Toda s kom?

Morda ji pri odločitvi pomaga dejstvo, da za šankom sedi in s prsti tleska po njem ves preljubi svet, ki komaj čaka, da proba ta novi, unikatni koktejl, za katerega je bil slišal od nekoga. Vse, kar mora še storiti, je naliti ga v kozarce – in podeliti.

Naj pride čas, ko z nepopisno lahkotnostjo vsaka izmed nas v kozarec nalije svoj čudoviti, unikatni koktejl, in ga ponudi v svet.

Pripis. Tega ne pišem z namenom, da vse, ki to berete, naščuvam proti vaši službam; pomagati nekomu uresničiti njegove ali njene sanje, je zelo plemenito, če tudi ve sanjate te sanje.  To pišem zato, da nagovorim tiste izmed vas, ki že razmišljajo o tem, da bi stopile na svoje dušno poslanstvo, pa morda potrebujejo le še drobno vzpodbudo.

old_economy_versus_new_economy__kap

Notranji fokus

»O, ja. Danes nisva imela najboljšega jutra,« mi šine misel, ki hoče, da jo zapišem.

Jaz, poponoma neprespana, sem pogosto uhajala iz realnosti in le s težavo držala prostor Življenju, da se umedi, Svarun pa je znatno nejevoljen, nemotiviran. Nebo je zaprto in obeta se nama še en dan med štirimi stenami.

In potem se vprašam: »Zakaj bi sploh omenjala nekaj, kar ni dobro

Tisti del mene, v katerem vrejo odgovori, sedaj z desno roko vzhičeno potuje skozi moje razpuščene lase in jih umika z vidnega polja, ker misli, da bo s to avtomatsko gesto odgovore lažje zadržal na ogrlici, preden v popolni eksploziji kaotično izbruhnejo na dan; preden jih za vedno vtipka v tale sevajoči ekran. Ampak preden dam besedo tistemu delu telesa, kjer je vzhajalo vedenje, se poprosim za potrpljenje, da najprej izprašam nekaj drugega: »Kateri del mene je tole jutro označil za »ne najboljše«? In kaj to sploh pomeni? Mar obstaja nek namišljen vprašalnik, kjer veselo izpolnim kvadratke in empirično določim, kaj še velja za dobro in kaj ne?«

Če ste že kdaj prebrali karkoli sem napisala, potem morda že veste, da ne maram kategoriziranja. Sita sem tega, da mora biti nekaj slabo, da je lahko nekaj drugega dobro. Sita primerjanja in ločevanja in izoliranja. Sita nesprejemanja tega, kar je – ko ni, kar »bi moralo biti«. Ja, sita. In vendar sem bila sama tista, ki je današnje jutro ocenila za »ne najboljše«, mar ne? Tisti del mene, ki je podal to oceno, je odmev patriarhalnih maskulinističnih vrednot, v katere smo bili vsi vzgojeni in katere nam še vedno (enim bolj, drugim manj) krojijo življenje po svoje. Življenje, v katerem ni prostora, da ženska znotraj nas vstane in zasije, kot ji je namenjeno sijati.

Ni, da se vlečem ven. Ni, da iščem krivca. Hotela sem samo poudariti, kako globoko so te – za nas toksične – vrednote nesprejemanja zakoreninjene v nas. Žive so zaradi nas, ker jih nevede, nehote živimo. In jim dovolimo, da nas ukalupljajo v nekaj, kar ni naš pravi, polni izraz, ker pač naravna, organska, primarna ženskost našo družbo tako zelo vznemirja. Tako naravna, organska, primarna ženskost, kot tudi ženske vrednote vznemirjajo našo družbo. In to se nanaša na vsak aspekt življenja. Lahko govorimo o dlakah pod pazduho ali o tem, kako vrednotimo svoje delovanje. In, ali je sploh potrebno vrednotiti svoje delovanje?

»No, menim, da vrednotenje kot tako ni sporno; vrednost je univerzalna komponenta življenja in nas samih. Kar je sporno, je naš odziv na lastno vrednotenje. Ta je tisti, ki šteje. In kar je sporno, je izrojena percepcija vrednosti kot take, ki vlada v družbi, kjer se visoko vrednoti materialne dobrine, medtem je večini ljudi odvzet občutek za lastno vrednost,« pišem, ko se mi misli pričnejo trgati.

Poskušam ohraniti fokus: »Ne samo, da vrednotenje ni potrebno, v resnici je celo boljše, če ga ne prakticiramo. Ne, če si želimo stopiti v svojo polno žensko moč … ne samo me, tudi naši moški in otroci in nasploh ves svet od nas potrebuje, da stopimo bolj v žensko energijo.«

Pogledam na uro, pa zaslišim: »No, no, dajmo, dajmo, Tamarči, še petnajst minutk imaš. Pohiti, da tole zaokrožimo.« Diktatorka. Notranja okupatorka. Večna kritičarka se zvesto oglasi. In njen pritisk, njen ustroj, me ustavi v koraku. In pripravi do tega, da zamrznem. Da drobencljam z besedicami, ki so se prej v mislih povezovale v čudovito, povezano celoto, in ki sedaj tvorijo samo nekaj nepovezanih konceptov. Tako nepovezanih, da sploh ne vem več, ali se mi vrednotenje zdi v redu, ali ne.  Sploh ne vem več, kje stojim.

»Deset minut,« se spet neizprosno oglasi sodnica, medtem ko mi Svarun iz dnevne sobe kliče, »mami, kdaj bo 45 minut?« Svarun je doma z vročino (ki se nadenj priplazi zvečer) in ta čas, ko jaz pišem, se on igra z dinozavri in avtomobilčki v dnevni sobi. Vsake toliko časa še pride po kak objemček ali poljubček, sicer pa po svojih močeh spoštuje, kar sva se predhodno zmenila – da bom danes 45 minut pisala, medtem ko se bo on sam igral. Morate vedeti, da je to popolnoma neznan teritorij za oba. V tistih dvanajstih urah dneva razdeliti čas tako, da bodo osnovne potrebe obeh zadovoljene in se tega držati je bilo kar izzivalno. Predvsem zato, ker navdih, hrana za mojo kreativnost, le s težavo preživi neumorno tiktakanje obveznosti; predvsem zato, ker navdih pride, ko pride, in ko ne pride, pač ne pride.

»Še pet minut,« odreže ponovno diktatorka v meni, in še bolj pomeša napetost z nemirom. Se še nekaj trudim iz te moke zamesiti kruh, pa ne gre. Nič se mi ne drži skupaj. Vse razpada. Vključno z mano.

Čutim grenkobo razočaranja. Nad seboj in svojim delovanjem … Čakaj malo, kako je pa to možno? Ali se nisem pred računalnik usedla ravno zato, da ne bi čutila razočaranja ob pomanjkanju pisanja? Ali se nisem namenila pisati ravno o tem, kako toksično je nekaj ovrednotiti za dobro in nekaj drugega za slabo? In ali se nisem namenila pisati ravno zato, da si za vse veke vekov zapomnim, da pridejo slabi dnevi in da ti ne pričajo o moji lastni vrednosti? Ali je možno, da v sebi ponovno čutim to diktaturo patriarhata, ki se na vse kriplje trudi ohranjati zunanji fokus, mojo zbranost, jasen cilj pred menoj? Je mar možno, da so ti maskulinistični pristopi k delovanju v meni tako močno zakoreninjeni, da ob vsaki novi situaciji s svojo odločnostjo še vedno poteptajo porajajočo se boginjo ženske esence in njeno vrlino sprejemanja življenja in delovanja, kakršno pač je?

»Mami, si že končala? Kdaj boš končala? Dolgčas mi je,« mi sladko ponovi že sedemnajstič, da se zazrem vanj, pa v ekran, in si vendarle skesano priznam, da danes za večerjo ne bo niti tistega kruha, niti zaključenega članka. Olajšanje! … pospremljeno z bolečino. Nezadovoljna z današnjim delom, me začne tedaj moja notranja kritičarka obmetavati z zrelimi paradižniki; z zrelo bolečino, ki mora biti izražena. Ta si me vzame že kar tam, pred računalnikom na kuhinjski mizi, medtem ko mi Svarun pozorno masira ramena. Z njegovo in njeno pomočjo se izvijem iz krča pričakovanj, ki je nadvladal moje telo, in sprostim v zgovoren, zdravilen jok.

Jokam, kot že dolgo nisem jokala. Tulim, v resnici.

Spustim vse zavore, porušim vse jezove in solzam dovolim, da si po mojih licih utrejo svoje struge. Da ustvarijo pravo delto, da le pridejo do mirnega morja. Spustim vse zavore in tudi glasu dovolim prosto pot. Dovolim, da se izrazi in pospremi to bolečino na poti iz telesa. Dolgo je bila v meni. Sedaj je čas, da gre ven.

»Ampak preden gre …« začne moj um napeljevati, »se ti ne zdi, da bi bilo fajn to bolečino razumeti? Saj veš, če nič drugega, izključno v raziskovalne namene.«

Seveda me razumevanje premami. Razumevanje same sebe in svojega delovanja je prva past, ki vzklije iz samospoznavanja; um hoče razumeti, hoče razložiti, hoče določiti in spoznati. Um je prijatelj, ki hoče mojo pozornost zvabiti iz telesa, kjer boli. Ker preveč boli. Um je prijatelj, ki bi me rad pred bolečino odrešil. Ampak bolečino lahko odrešim samo tako, da ji pogledam v oči: da jo priznam, jo izrazim in spustim. Ni mi je treba razumeti, hočem jo samo izživeti.

Um bi rad razumel, kar telo že ve, kar telo že nosi v sebi. Um bi rad razumel resnico, ki se skriva v telesu. Ko se zavem, kam drvim, se ustavim. In obstanem – na kavču, zvita v klobčič, prijetno zabubljena.

»Ne, ni mi treba razumeti bolečine,« si naglas ponovim. V resnici mi je vseeno, od kod prihaja in kaj jo je sprožilo. Vseeno mi je, ali je je še, ali sem vso izjokala. Vseeno mi je, ali je samo moja lastna, ali kolektivna. Čisto zares. Kar je pomembno, je, da sem tukaj. Doma. V telesu, v svojem svetišču. Kjer je luna pravkar posvetila izza oblakov in s svojim prodornim sijem napolnila mojo kupico.

»Dobrodošla nazaj v žensko esenco,« mi prišepne.

Ja, tukaj sem. Mehka v svojem telesu. Spokojna v dojemanju sveta okrog sebe. Sprejemljiva do vsega, kar hoče zaplesati z menoj. Biti mehka, spokojna in sprejemljiva je pot in cilj. Je moj notranji fokus, od katerega se mi ni potrebno ločiti niti, ko imam samo 45 minut za delo, ki vedno zamuja na sestanke. Biti mehka, spokojna in sprejemljiva je stanje, ne delovanje. Vanj se moram sprostiti, zanj mi ni treba ničesar dodatnega storiti. To je notranji fokus. In notranji fokus nudi vedenje, ki prihaja iz telesa.

26907649_10155984880237819_8079611177575293643_n