Smo kaj jezne?

Včeraj zvečer sem pred spanjem, ko sem se umirjala in sproščala, poslušala predavanje Lise Citore, avtorice pesmi If you want to change the world, love a woman, ki sem jo prevedla v slovenščino in ki se vas je po vaših pričevanjih zelo dotaknila. V bistvu ni res, da sem poslušala predavanje. Sedela sem na balkonu, opazovala, kako pojema svetloba in predvsem globoko dihala in sproščala dele telesa, kjer sem začutila krč. In ja, med vsem tem sem ujela tudi nekaj njenih besed. Najbolj se me je dotaknila, ko je rekla, da je užitek izvor vse bolečine, saj se vsa bolečina vrne nazaj v užitek, pri čemer je dih tisti, ki nam pomaga s pretočnostjo.

Dih, ja.

Če dihamo v bolečino, se ta transformira v razburjenje pred neznanim, ki prihaja.

Če dihamo v jezo, se ta spremeni v strast.

Že včeraj zvečer sem čutila, da se pogrezam v globoko temo predmenstrualnih dni. Tiste štiri dni pred menstruacijo se običajno počutim zelo utrujeno in zelo čustveno; zdi se, kot bi Mati Narava sama preko mojega obraza vztrajno metala temno tančico, ker bi me tako hotela zabubiti vanjo in povleči v svoje globočine. Vleče me k tlom, tako pomanjkanje energije, kot tudi čustva, ki bi jih tradicionalno nedvomno uvrstili med negativna. Bolečina. In jeza. Čustva sicer sploh niso moja – to se pravi, da niso produkt lastne izkušnje življenja – ampak izhajajo naravnost iz bolečinskega jedra kolektivne ženskosti, ki je tlačena, zatirana, utišana, zavirana, pomanjšana, zasmehovana, preprečena že zadnjih nekaj tisoč let.

Ko sem dobro leto in pol začela bolj predano opazovati svoj menstrualni cikel, sem ugotovila, da se pred rdečo luno vedno počutim zelo, zelo čustveno. Zelo občutljivo. Iritirano. Preobremenjeno. Sprva me je bilo mojih čustev, ki jih je svet vedno označil za »preveč«, še malo strah, zato sem k čustvovanju pristopila razumsko. Vsakič, ko sem v sebi začutila čustvo, sem ga najprej poimenovala in mu začela prigovarjati, snubiti: »Čutim jezo. In z mojo jezo ni popolnoma nič narobe – ampak jaz raje izbiram srečo.« Za začetek je bil ta pristop zame krasen, saj me je pripeljal, če nič drugega, do tega, da sem po dveh desetletjih in še kaj čez čustva končno spet priznala. Toda sčasoma mi je življenje začelo šepetati, da je vse, kar lahko razum stori s čustvi to, da jih ukroti, da jih (večinoma začasno) navidezno nadzoruje. In tega zase dolgoročno nisem želela: jaz sem hotela živeti, resnično živeti. Zazrla sem se v življenje svojega tedanjega fanta, čigar miselnost, da je potrebno vsa tradicionalno negativna čustva v trenutku razvrednotiti (kar lahko večinoma prevedemo kot potlačenje), saj so zgolj nebodigatreba, ki stojijo na poti do naše sreče, je močno vplivala na moj prvi pristop k čustvovanju. P. je bil krasen, moder človek, s potencialom, da bi bil nekoč velik in pravičen voditelj, če ne bi imel toliko okostnjakov v svojih omarah. Prvi stavek, ki sem ga od Vesolja zaslišala o njem kmalu po tem, ko sem ga spoznala, je bil: »Lahko bi bil veliko bolj srečen, kot je.« Sreča namreč ni posledica mašenja nosa pred tistim, kar smrdi, ampak zavedanja, da so tu smeti, ki jih je potrebno odnesti na kompost, da bodo lahko naprej služile – in mi naprej dihali.

Ali ni smešno, kako ljudje včasih pričakujemo, da bodo čustva, ki jih označujemo za negativna in ki jih nočemo čutiti, preprosto izginila, če se bomo pretvarjali, kot da jih ni?

No, ne bodo izginila sama od sebe. Tu so. Za nas. Pričajo nam o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar si zares, resnično, iz srca želimo. In čakajo samo, da jih izrazimo. Niso tu, da nas travmatizirajo. To počnemo že dovolj dobro sami. Ko se naslajamo in namakamo in kopamo v njih. Ampak čustva niso banja, v katero se lahko potopimo in pozabimo na ves svet. Ne. Funkcija čustev je, da nas učijo, kako v tem trenutku izraziti svojo resnico. To je vse. Niso tu, da smrdijo. Da nas dušijo. Da nas krčijo in utesnjujejo. Kje pa. Čustva so naša orodja. Tu so, da bi nam služila. Kaj pravite, je že čas, da jim končno dovolimo? Čustva imajo ves čas na tem svetu, mi ga pa nimamo (no, vsaj ne v tem življenju). Je že čas, da se jih nič več ne bojimo in jih začnemo s pridom uporabljati?

Glasba je tukaj res dobro orodje.

Ste že opazile pri sebi, da vam v različnih delih vašega menstrualnega cikla paše različna glasba? In kako vam včasih sploh ne paše glasba, ampak zgolj tišina?

Danes mi že cel dan na polno dogaja Rage against the machine. Ob tem se počutim malce ekstravagantno, kajti tako razbijaške glasbe nisem svoj živi dan poslušala. Vedno sem govorila, da se jezne glasbe in črne barve bojim. Saj vem, da to v resnici ni nikoli držalo. Bala sem se samo jeze in teme znotraj sebe, ker sta bila pač »preveč«. Zame in za tiste okrog mene. Zato sem ju v imenu človeštva – tako sem vsaj mislila – zaprla v Pandorino skrinjico znotraj sebe in skrbno varovala ključ, kot punčico svojega očesa, vse dokler nisem postala mama. Ja, moj Svarunči mi je nastavil ogledalo, da sem pogledala vsem svojim strahovom v oči; no, skoraj vsem; no, najbrž ne še čisto vsem, ampak vem, da nanj lahko računam tudi v bodoče. Kajpada.

V zadnjih dveh dneh mi je ob dveh priložnostih na okno zavesti potrkalo ime zgoraj omenjenega benda, za katerega sem doslej samo vedela (ker se za nekoga, ki se ukvarja z glasbo, pač spodobi, da je glasbeno razgledan) in se ga bala, absolutno mi pa nikoli ni prišlo na pamet, da bi si ga zavrtela.

Najprej sem o Rage against the machine zasledila v knjigi Pussy: A reclamation avtorice Regene Thomashouer, ki jo trenutno berem. Mama Gena, kot je avtorica bolje poznana, namreč v knjigi priporoča, da na neko pesem omenjenega benda izplešemo svojo jezo.

Potem pa sem se včeraj pogovarjala s sestro. Omenila mi je koncert, na katerega je šla pred dobrim mesecem s prijateljico, in kako si je njen fant tudi kupil karto za koncert in jo kasneje podaril Janini prijateljici, da je šla z njo. Vprašala sem jo, zakaj A. nazadnje ni šel in odgovorila je, da zato, ker mu zvrst glasbe ni bila všeč.

»Kakšno glasbo ima pa on rad?« skoči iz mene avtomatsko vprašanje, ki sem ga od nekdaj uporabljala za predalčkanje ljudi. Saj vem, saj vem. Totalno snobovsko sem se obnašala okrog glasbe vse odkar mi je moj prvi fant predstavil Doorse in sem si začela predstavljati, da česa tako globokega in temnega pač ne morejo poslušati navadni smrtniki.

»U, u, ne mi povedat,« pohitim, preden mi med pripravljanjem velikega, slastnega sendviča, ki bo služil kot malica v službi, uspe odgovoriti, »gotovo posluša Rage against the Machine.«

Jana me začudeno pogleda, spusti čeljust in izdavi: »Kako veš?«

»Ker izgleda kot nekdo, ki posluša Rage against the Machine,« se zasmejim. To v bistvu ni čisto res, ker A. ne izgleda kot nekdo, ki posluša razbijaške bende. Je pa res, da že na daleč zavoham esenco moških, ki poslušajo jezno družbenokritično glasbo. Z izjemo enega, ki mu je bilo povsem udobno v majhnosti, v katero nas skuša patriarhalna družba ukalupiti, in enega, ki je s pomočjo svoje kitare »fural safr« v svojem brezizhodnem čustvovanju, so imeli vsi moji nekdanji fantje neomajno družbenokritično stališče. To mi je bilo vedno všeč. In izražanje svoje kritike se mi je vedno zdelo koristno, vse dokler ne postane ta kritika sarkazem, ob katerem se mimogrede pozabimo osredotočati na rešitve, namesto na probleme.

Danes zjutraj sem se zbudila in ob preprostem dihanju začutila, da potrebujem ambient. Ob nedavnih pojavljanjih benda Rage against the machine, sem rekla, da mora biti tukaj nekaj zame, pa sem si zavrtela njihovo Killing in the name. In, uh, kakšno darilo! Zares pomaga izplesati čustva, ki bi jih tradicionalno označili za negativna, ob spremljavi divje glasbe. Pomaga premakniti telo, ker se tako lažje premaknejo tudi čustva. In pomaga vedeti, da nismo sami v svojem čustvovanju.

Danes svojo jezo res usmerjam proti tej mašini, ki od nas pričakuje, da bomo vsi enaki, vsi vljudni, vsi poslušni, vsi uslužni, vsi brez soka, brez strasti in brez volje do življenja. Že čutite moj bes, kaj? Danes zjutraj mi je Svarun povedal, da ga v vrtcu vsi fantje s kratkimi lasmi zafrkavajo, da je »punčka«. Njegovi do ramen dolgi in zlati, rahli angelski kodrčki in njegov srčkan obrazek sta postala vir njegove bolečine. Zakaj? Ker so lasje bolj dolgi, kot se za fanta spodobi. In ker je njegov obraz preveč prikupen, da bi bil deški.

Kako je mogoče, da so možgani štiriletnih in petletnih in šestletnih fantkov že tako oprani, da v nekom, ki nima identične pričeske kot vsi ostali, ne vidijo več človeškega bitja, ampak tistega, ki ga je potrebno preganjati?

In kako lahko jaz kot mama svojemu sinu dopovem, da ni pomembno, kar si o njem mislijo in govorijo drugi, ko pa sama zelo dobro poznam bolečino kot posledico družbenega izobčenja? Jaz sem bila izobčena, ker sem bila kot mala deklica bolj debela od ostalih deklic. Svarun je izobčen, ker ima bolj dolge lase od ostalih fantov. Se mi pa zdi, veste, da sva oba izobčena samo zato, ker sva dovolj občutljiva, dovolj dovzetna, dovolj senzibilna, da veva, da takšno izobčenje za človeka ni sprejemljivo; in bolj kot se boriva (Svarun s pestmi, jaz pač s pričujočimi besedami), bolj izgubljava proti pritisku družbe, ki ne verjame v slogo in skupnost, ampak v premoč in nadvlado.

Kako otroku pomagati, da se usidra vase, tudi če počasi prihaja v leta, ko je sprejetost s strani družbe najpomembnejša stvar v življenju? Kako predati sporočilo, da lahko on sledi drugim – ali pa drugi njemu sledijo, ker on sledi sebi in tak pogum se voha že v zraku okrog njega?

Dvomim, da je pravi pristop k bolečini, če Svaruna preprosto naučim reči Fuck you, I won’t do what you tell me!, tako kot v zgoraj omenjeni pesmi. Ne, raje bom ubrala drugo pot. Dan za dnem si bova aktivno predstavljala svet in se veselila prihoda sveta, v katerem si želiva živeti; sveta, v katerem bi drug drugemu pustili dihati in biti jezni in biti srečni in biti drugačni in biti enaki in biti kakršnikoli pač hočemo in moramo biti v tem trenutku. Jaz bom nadalje ta svet privabljala sem s to magnetno silo v meni, ki gori za sočutje. In moj mali … moj mali bo v svojem življenju počel še velike reči, to sem čutila že ko sem ga nosila. Ampak lepo počasi. Prvi korak: po prihodu iz vrtca si najprej navijeva glasbo, ki nudi ambient za sprostitev vseh napetosti, preko plesa, preko boksanja kavča, preko valjanja po tleh; in predvsem preko diha. Kajti, saj veste, jeza se ob spremljavi diha, transformira v strast.

c99fc164b4d004c8d1068d013f80288d.jpg

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s