Filtri, filtri

27336312_10155814406332819_1104499104345005269_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena. Kljub temu, da mi je bil praktično skorajda zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da ta čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo: bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – rekla. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me morda rabi poleg. Vedela pa sem tudi, da sem sama preveč nemirna, da bi lahko kogarkoli mirila. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti13, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes.

Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes.

Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohranjati mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!«

Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob njegovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več.

Bila sem samo – onemogla. Bila sem – prepolna vsega.

In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga, zadovoljna z odgovorom o vremenu, sploh nisem iskala. Je pa zato ono iskalo in našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes očitno rabila ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo. Zares opazimo, kje stojimo – danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo najbrž naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

Ravno to je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. Ravno to je tisti epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen. Nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

mi že slediš na instagramu

Če se je ta zgodba dotaknila nekega poznanega dela vas, vam bo moja knjiga, polna takšnih zgodic, zelo všeč. Prednaročite jo lahko na spodnji povezavi do 30.4.2019. Vnaprej hvala vsem za podporo! In za branje! Mwa*

Povezava: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjigeavi 

Advertisements

Jaz sem nevihta

Odkar prisluškujem svojemu menstrualnemu ciklusu, se vedno pripravim na lutealno fazo, na čas med ovulacijo in menstruacijo. Pripravim se tako, da bolj intenzivno skrbim zase in da bolj doživeto ljubim samo sebe.

Lutealna faza je jesen našega cikla – bogata, pisana, dišeča. S tem je tudi čas, ko se naužijemo vsega obilja, ki nas obdaja. In včasih, ko se zdi, da obilja ni, je jesen čas, da se z vso ljubeznijo do sebe nežno opomnimo na vsa čustva, vse občutke, vse vtise, vse izkušnje, vse užitke, vse ljudi, s katerimi nam je dano odvijati darila. Ko ozavestimo hvaležnost za svoje polno, pisano življenje, lahko v lutealni fazi izkusimo vznemirjenje, toplino in hvaležnost božičnega jutra namesto zloglasnega in osovraženega takoimenovanega predmenstrualnega sindroma.

Zloglasnega in osovraženega, kaj?

No, ja. V življenju sem izkusila zelo veliko zelo intenzivnih lutealnih faz, te pa so bile vedno bolj intenzivne, ko sem bila v partnerskem odnosu. Tedaj sem se dobesedno cel mesec poprej tresla, kako me bo spet razmetavalo naokrog; in vedno me tudi je. Nenapovedano, nekontrolirano sem samo v nekaj minutah zamenjala več čustev in več izraznih oblik, pri čemer sem se, nemočna, nebogljena, vztrajno metala v vrtinec, ki ga hranil moj strah. Strah? O, ja. Strah pred tem, da pogledam svojim čustvom naravnost v oči, je pustošil okrog mene kot pobesneli divji žrebec, medtem ko sem jaz vdano štela minute, dokler se bo njegov stampedo izkazal za usodnega.

Jeseni bo dve leti, odkar me je draga sestra Anja držala za roko, ko sem prvič v življenju pogledala strahu v oči – in prvič v življenju zares čutila vsebino svojega srca. Prvič nisem pred čustvi spakirala in zbežala na varno, ampak vstala in obstala, trdno, ko so tisočerih glav divjala skozi mene.

Svaruna sem peljala k staršem in si na Anjin predlog vzela cel dan za spuščanje odnosa, za katerega sem vedela, da ni podporen, nisem pa vedela, kako naj imam samo sebe rajši od ideje o ljubezni v svoji glavi. Odgovor je bil v čutenju. Čutenju, kateremu sem se vztrajno upirala in katerega sem vztrajno zapirala, odkar mi je bilo že kot Tamarici dano jasno vedeti, da so moja intenzivna čustva preveč in odveč.

Spomnim se, kako sem se ob prvem grmenju stresla in vzela telefon v roke, da zakličem na pomoč. Po dolgem, dolgem pogovoru, ki sva ga imeli zjutraj, mi je Anja na vsako moje grabežljivo iskanje utehe zunaj sebe, rekla samo: »Draga, tukaj sem zate. Ampak skozi to moraš sama.« Za nekoga, ki je svoja čustva dotlej samo prekrival, povezoval z obliži pogovorov, se mi je to zdelo nepojmljivo. Sama? Čisto sama?! Saj vendar ne zmorem, saj je vendar preveč.

Spomnim se krčevitega zvijanja na tleh svoje dnevne sobe. Spomnim se brezčasnih ur grmenja in strašanskega naliva, ki mu je sledil. Neutolažljivega joka, ki je pomagal čustvom ven, meni pa noter; neutolažljivega joka, za katerega se je zdelo, da mu ni ne konca, ne kraja. Vstala sem in šla ven. Brezciljno sem hodila ure in ure, se opotekala in padala pod točo, ki je lila iz mojih globin. Padala sem in ponovno vstajala, znova in znova, v nevihti, ki ji nisem bila kos. Dokler ji nisem bila kos. Dokler se nisem v svoji furiji dobesedno, fizično zaletela v visok grm, ki me je ustavil. Samo stala sem tam in božala listke, kot bi jih prvič videla, kot bi se jih prvič dotikala – in na nek način sem jih prav zares prvič videla in se jih dotikala. Prevzeta v občudovanju. V miru. Obstala sem, presenečena, da nevihte ni več. Niti grmenja ni bilo več.  Obstala sem in spoznala, da nevihta v resnici ni ločena od mene. Kajti nevihta sem jaz sama.

Ko mi je draga Anja prva v življenju dala potrditev, da z mojimi čustvi ni absolutno nič narobe, mi je dala hkrati dovoljenje, da jih ne samo lahko, marveč da je celo zaželeno, da jih v vsej polnosti izražam. In jih res. Odtlej lutealne faze ne dojemam več kot grožnje, marveč kot priložnost, da stopim v svojo moč. Da osedlam divjega žrebca strahu, ki vihra okrog mene, in ga zajaham. Ker zmorem. Ker je predmenstrualni sindrom v resnici samo beg od tega izobilja znotraj in zunaj mene; beg pred žrebcem, namesto ježa na žrebcu.

Hm.

Lutealna faza je tista, ko pripremo vrata svetu, da lahko odpremo pot navznoter in navzdol. V moje zavedanje običajno naplavi vse vtise, ki jim še nisem uspela pogledati v oči, vtise, ki sem jih spretno, včasih nevede, pometla pod preprogo. Do sedaj … zato ker imam šele sedaj v svojem življenju zavedanje, predvsem pa orodje za delo z njimi.

il_570xN.1583372187_sewc

Draga sestra Anja, ki jo omenjam v zgornjem zapisu, je avtorica te slike IN ustvarjalka čudovitih lanenih oblačil, med katerimi je tudi ta bela obleka, ki jo nosim. Vse njene ročno izdelane, ročno pobarvane mojstrovine lahko najdete v njeni trgovini, tukaj:

https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name

Smo kaj jezne?

Včeraj zvečer sem pred spanjem, ko sem se umirjala in sproščala, poslušala predavanje Lise Citore, avtorice pesmi If you want to change the world, love a woman, ki sem jo prevedla v slovenščino in ki se vas je po vaših pričevanjih zelo dotaknila. V bistvu ni res, da sem poslušala predavanje. Sedela sem na balkonu, opazovala, kako pojema svetloba in predvsem globoko dihala in sproščala dele telesa, kjer sem začutila krč. In ja, med vsem tem sem ujela tudi nekaj njenih besed. Najbolj se me je dotaknila, ko je rekla, da je užitek izvor vse bolečine, saj se vsa bolečina vrne nazaj v užitek, pri čemer je dih tisti, ki nam pomaga s pretočnostjo.

Dih, ja.

Če dihamo v bolečino, se ta transformira v razburjenje pred neznanim, ki prihaja.

Če dihamo v jezo, se ta spremeni v strast.

Že včeraj zvečer sem čutila, da se pogrezam v globoko temo predmenstrualnih dni. Tiste štiri dni pred menstruacijo se običajno počutim zelo utrujeno in zelo čustveno; zdi se, kot bi Mati Narava sama preko mojega obraza vztrajno metala temno tančico, ker bi me tako hotela zabubiti vanjo in povleči v svoje globočine. Vleče me k tlom, tako pomanjkanje energije, kot tudi čustva, ki bi jih tradicionalno nedvomno uvrstili med negativna. Bolečina. In jeza. Čustva sicer sploh niso moja – to se pravi, da niso produkt lastne izkušnje življenja – ampak izhajajo naravnost iz bolečinskega jedra kolektivne ženskosti, ki je tlačena, zatirana, utišana, zavirana, pomanjšana, zasmehovana, preprečena že zadnjih nekaj tisoč let.

Ko sem dobro leto in pol začela bolj predano opazovati svoj menstrualni cikel, sem ugotovila, da se pred rdečo luno vedno počutim zelo, zelo čustveno. Zelo občutljivo. Iritirano. Preobremenjeno. Sprva me je bilo mojih čustev, ki jih je svet vedno označil za »preveč«, še malo strah, zato sem k čustvovanju pristopila razumsko. Vsakič, ko sem v sebi začutila čustvo, sem ga najprej poimenovala in mu začela prigovarjati, snubiti: »Čutim jezo. In z mojo jezo ni popolnoma nič narobe – ampak jaz raje izbiram srečo.« Za začetek je bil ta pristop zame krasen, saj me je pripeljal, če nič drugega, do tega, da sem po dveh desetletjih in še kaj čez čustva končno spet priznala. Toda sčasoma mi je življenje začelo šepetati, da je vse, kar lahko razum stori s čustvi to, da jih ukroti, da jih (večinoma začasno) navidezno nadzoruje. In tega zase dolgoročno nisem želela: jaz sem hotela živeti, resnično živeti. Zazrla sem se v življenje svojega tedanjega fanta, čigar miselnost, da je potrebno vsa tradicionalno negativna čustva v trenutku razvrednotiti (kar lahko večinoma prevedemo kot potlačenje), saj so zgolj nebodigatreba, ki stojijo na poti do naše sreče, je močno vplivala na moj prvi pristop k čustvovanju. P. je bil krasen, moder človek, s potencialom, da bi bil nekoč velik in pravičen voditelj, če ne bi imel toliko okostnjakov v svojih omarah. Prvi stavek, ki sem ga od Vesolja zaslišala o njem kmalu po tem, ko sem ga spoznala, je bil: »Lahko bi bil veliko bolj srečen, kot je.« Sreča namreč ni posledica mašenja nosa pred tistim, kar smrdi, ampak zavedanja, da so tu smeti, ki jih je potrebno odnesti na kompost, da bodo lahko naprej služile – in mi naprej dihali.

Ali ni smešno, kako ljudje včasih pričakujemo, da bodo čustva, ki jih označujemo za negativna in ki jih nočemo čutiti, preprosto izginila, če se bomo pretvarjali, kot da jih ni?

No, ne bodo izginila sama od sebe. Tu so. Za nas. Pričajo nam o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar si zares, resnično, iz srca želimo. In čakajo samo, da jih izrazimo. Niso tu, da nas travmatizirajo. To počnemo že dovolj dobro sami. Ko se naslajamo in namakamo in kopamo v njih. Ampak čustva niso banja, v katero se lahko potopimo in pozabimo na ves svet. Ne. Funkcija čustev je, da nas učijo, kako v tem trenutku izraziti svojo resnico. To je vse. Niso tu, da smrdijo. Da nas dušijo. Da nas krčijo in utesnjujejo. Kje pa. Čustva so naša orodja. Tu so, da bi nam služila. Kaj pravite, je že čas, da jim končno dovolimo? Čustva imajo ves čas na tem svetu, mi ga pa nimamo (no, vsaj ne v tem življenju). Je že čas, da se jih nič več ne bojimo in jih začnemo s pridom uporabljati?

Glasba je tukaj res dobro orodje.

Ste že opazile pri sebi, da vam v različnih delih vašega menstrualnega cikla paše različna glasba? In kako vam včasih sploh ne paše glasba, ampak zgolj tišina?

Danes mi že cel dan na polno dogaja Rage against the machine. Ob tem se počutim malce ekstravagantno, kajti tako razbijaške glasbe nisem svoj živi dan poslušala. Vedno sem govorila, da se jezne glasbe in črne barve bojim. Saj vem, da to v resnici ni nikoli držalo. Bala sem se samo jeze in teme znotraj sebe, ker sta bila pač »preveč«. Zame in za tiste okrog mene. Zato sem ju v imenu človeštva – tako sem vsaj mislila – zaprla v Pandorino skrinjico znotraj sebe in skrbno varovala ključ, kot punčico svojega očesa, vse dokler nisem postala mama. Ja, moj Svarunči mi je nastavil ogledalo, da sem pogledala vsem svojim strahovom v oči; no, skoraj vsem; no, najbrž ne še čisto vsem, ampak vem, da nanj lahko računam tudi v bodoče. Kajpada.

V zadnjih dveh dneh mi je ob dveh priložnostih na okno zavesti potrkalo ime zgoraj omenjenega benda, za katerega sem doslej samo vedela (ker se za nekoga, ki se ukvarja z glasbo, pač spodobi, da je glasbeno razgledan) in se ga bala, absolutno mi pa nikoli ni prišlo na pamet, da bi si ga zavrtela.

Najprej sem o Rage against the machine zasledila v knjigi Pussy: A reclamation avtorice Regene Thomashouer, ki jo trenutno berem. Mama Gena, kot je avtorica bolje poznana, namreč v knjigi priporoča, da na neko pesem omenjenega benda izplešemo svojo jezo.

Potem pa sem se včeraj pogovarjala s sestro. Omenila mi je koncert, na katerega je šla pred dobrim mesecem s prijateljico, in kako si je njen fant tudi kupil karto za koncert in jo kasneje podaril Janini prijateljici, da je šla z njo. Vprašala sem jo, zakaj A. nazadnje ni šel in odgovorila je, da zato, ker mu zvrst glasbe ni bila všeč.

»Kakšno glasbo ima pa on rad?« skoči iz mene avtomatsko vprašanje, ki sem ga od nekdaj uporabljala za predalčkanje ljudi. Saj vem, saj vem. Totalno snobovsko sem se obnašala okrog glasbe vse odkar mi je moj prvi fant predstavil Doorse in sem si začela predstavljati, da česa tako globokega in temnega pač ne morejo poslušati navadni smrtniki.

»U, u, ne mi povedat,« pohitim, preden mi med pripravljanjem velikega, slastnega sendviča, ki bo služil kot malica v službi, uspe odgovoriti, »gotovo posluša Rage against the Machine.«

Jana me začudeno pogleda, spusti čeljust in izdavi: »Kako veš?«

»Ker izgleda kot nekdo, ki posluša Rage against the Machine,« se zasmejim. To v bistvu ni čisto res, ker A. ne izgleda kot nekdo, ki posluša razbijaške bende. Je pa res, da že na daleč zavoham esenco moških, ki poslušajo jezno družbenokritično glasbo. Z izjemo enega, ki mu je bilo povsem udobno v majhnosti, v katero nas skuša patriarhalna družba ukalupiti, in enega, ki je s pomočjo svoje kitare »fural safr« v svojem brezizhodnem čustvovanju, so imeli vsi moji nekdanji fantje neomajno družbenokritično stališče. To mi je bilo vedno všeč. In izražanje svoje kritike se mi je vedno zdelo koristno, vse dokler ne postane ta kritika sarkazem, ob katerem se mimogrede pozabimo osredotočati na rešitve, namesto na probleme.

Danes zjutraj sem se zbudila in ob preprostem dihanju začutila, da potrebujem ambient. Ob nedavnih pojavljanjih benda Rage against the machine, sem rekla, da mora biti tukaj nekaj zame, pa sem si zavrtela njihovo Killing in the name. In, uh, kakšno darilo! Zares pomaga izplesati čustva, ki bi jih tradicionalno označili za negativna, ob spremljavi divje glasbe. Pomaga premakniti telo, ker se tako lažje premaknejo tudi čustva. In pomaga vedeti, da nismo sami v svojem čustvovanju.

Danes svojo jezo res usmerjam proti tej mašini, ki od nas pričakuje, da bomo vsi enaki, vsi vljudni, vsi poslušni, vsi uslužni, vsi brez soka, brez strasti in brez volje do življenja. Že čutite moj bes, kaj? Danes zjutraj mi je Svarun povedal, da ga v vrtcu vsi fantje s kratkimi lasmi zafrkavajo, da je »punčka«. Njegovi do ramen dolgi in zlati, rahli angelski kodrčki in njegov srčkan obrazek sta postala vir njegove bolečine. Zakaj? Ker so lasje bolj dolgi, kot se za fanta spodobi. In ker je njegov obraz preveč prikupen, da bi bil deški.

Kako je mogoče, da so možgani štiriletnih in petletnih in šestletnih fantkov že tako oprani, da v nekom, ki nima identične pričeske kot vsi ostali, ne vidijo več človeškega bitja, ampak tistega, ki ga je potrebno preganjati?

In kako lahko jaz kot mama svojemu sinu dopovem, da ni pomembno, kar si o njem mislijo in govorijo drugi, ko pa sama zelo dobro poznam bolečino kot posledico družbenega izobčenja? Jaz sem bila izobčena, ker sem bila kot mala deklica bolj debela od ostalih deklic. Svarun je izobčen, ker ima bolj dolge lase od ostalih fantov. Se mi pa zdi, veste, da sva oba izobčena samo zato, ker sva dovolj občutljiva, dovolj dovzetna, dovolj senzibilna, da veva, da takšno izobčenje za človeka ni sprejemljivo; in bolj kot se boriva (Svarun s pestmi, jaz pač s pričujočimi besedami), bolj izgubljava proti pritisku družbe, ki ne verjame v slogo in skupnost, ampak v premoč in nadvlado.

Kako otroku pomagati, da se usidra vase, tudi če počasi prihaja v leta, ko je sprejetost s strani družbe najpomembnejša stvar v življenju? Kako predati sporočilo, da lahko on sledi drugim – ali pa drugi njemu sledijo, ker on sledi sebi in tak pogum se voha že v zraku okrog njega?

Dvomim, da je pravi pristop k bolečini, če Svaruna preprosto naučim reči Fuck you, I won’t do what you tell me!, tako kot v zgoraj omenjeni pesmi. Ne, raje bom ubrala drugo pot. Dan za dnem si bova aktivno predstavljala svet in se veselila prihoda sveta, v katerem si želiva živeti; sveta, v katerem bi drug drugemu pustili dihati in biti jezni in biti srečni in biti drugačni in biti enaki in biti kakršnikoli pač hočemo in moramo biti v tem trenutku. Jaz bom nadalje ta svet privabljala sem s to magnetno silo v meni, ki gori za sočutje. In moj mali … moj mali bo v svojem življenju počel še velike reči, to sem čutila že ko sem ga nosila. Ampak lepo počasi. Prvi korak: po prihodu iz vrtca si najprej navijeva glasbo, ki nudi ambient za sprostitev vseh napetosti, preko plesa, preko boksanja kavča, preko valjanja po tleh; in predvsem preko diha. Kajti, saj veste, jeza se ob spremljavi diha, transformira v strast.

c99fc164b4d004c8d1068d013f80288d.jpg

Z malce pomoči

Včeraj sva navsezgodaj zjutraj s Svarunom peljala mojega očeta na Brnik, ker je šel v Avstralijo presenetit še zadnjega živečega strica po očetovi strani za njegov 90. rojstni dan, ki ga praznuje jutri. Ko sva se vračala z letališča v parkirno hišo, kjer sva imela avto, sva zaslišala mijavkanje, zatorej sva mu sledila. V zadnjem nadstropju se je pod črnim avtom smukal tigrast mačji mladiček sive barve, ob katerem sva se oba povsem raznežila. Odkar sva začetek letošnjega leta čuvala prikupnega mucka od prijateljev, ki ga niso mogli vzeti s seboj na potovanje, sva si potihem oba želela čisto svojega mucka, vendar pa sva to željo spravila za nekoliko kasneje, ko bova živela v hišici v naravi, da bo živalica lahko svobodno raziskovala in živela svoje pustolovsko mačje življenje. Ampak ker nama je včeraj takorekoč iz neba padla v življenje, seveda nisva imela srca, da bi jo pustila tam med avti, vso samo in bolhasto, zato sva jo vzela s seboj domov. Sedaj ji je ime Rada in Rada do nadaljnjega ostaja pri nama.

In to bi bil lahko konec te zgodbe. Ampak konec zgodbe to nedvomno ni, saj nam vesolje vedno ustreže. Vesolje nam vedno postreže na način, na katerega smo pripravljene sprejeti, dovoliti, zaužiti. In včeraj mi je vesolje nežno, kot le zmore, požugalo s prstom tako, da mi je dalo mucko.

Namreč, zadnjega moškega, s katerim sem se srečala in tudi že poslovila, nisem še popolnoma odslovila. Ne, nisem ga še popolnoma spustila zaradi strahu, da takšnega ne najdem več (in ta strah je najbrž povsem upravičen, saj je vsak izmed nas, ne glede na to, kako podobne so si med seboj naše izkušnje, svet zase – ne izoliran, niti ločen ali osamljen, toda zares doma naprej v svoji ednini).

»Ampak, roko na srce, si mar res želiš točno takšnega?« povzdigne moja attha, moja ženska duša, eno obrv in se zamišljeno zazre vame, da odmaknem pogled.

»Absolutno!« izstrelim, še preden ji uspe dokončati vprašanje.

»A tako,« retorično odvrne, nič kaj prepričana, toda v njenem glasu vseeno ne čutim zasmehovanja, kljubovanja ali potrebe po dokazovanju svojega »prav«.

»Vem, da si se ob njem počutila točno tako, kot si si želela ob moškem počutiti. Zato je tudi prišel nazaj: da se skupaj spomnita, kako mehka je lahko ljubezen,« me ljubeče pogleda skozi radost, ki jo je ob njem tudi sama izkušala, »ampak tako si se počutila samo, ko je bil fizično ob tebi. Tedaj sta resnično bila. Ko pa nista bila fizično prepletena, si se počutila, kot da ponovno kradeš trenutke življenju, ki si ga resnično želiš in ki je v tvoji moči, da ga pričaraš.«

»Ampak, a ni to smisel vsega? Da živiš samo v sedanjem trenutku? Da preprosto si?« ji oporeka moj spisek vseh knjig o duhovnosti, ki sem jih začela brati pri trinajstih.

»Res je. In zato si danes tukaj, v tem trenutku, v tem občutju, kjer si neskončno hvaležna za vajino izkušnjo,« mi mehko pritrdi. Res. Neskončno sem hvaležna za vse. Predvsem pa sem hvaležna za to, da sem sposobna sprejeti darilo, ki mi ga je prinesel. V zadnjem mesecu sem se namreč ogromno naučila ne samo o tem, kam zares grem, marveč tudi, da je za svojo resnico potrebno stati. Začutila sem, na primer, da je jasnost samo posledica rednega, neomajnega, sočutnega prisluškovanja svoji resnici. In da je ključna sestavina ženskega magnetizma ravno ta jasnost.

Doslej sem jasnosti naveličano zamahovala z roko, medtem ko sem si v brado mrmrala: »Ah, potejto – patato.« Ampak doslej sem vedno samo približno vedela, kaj hočem v življenju, saj si nisem nikoli zares upala tega izraziti iz strahu pred razočaranjem. Zahvaljujoč najini izkušnji pa danes vem, da je razočaranje zgolj posledica mojega nezaupanja v tisto, česar si iz srca želim. Hkhm, v brk vsem – ki jih je vedno več in – ki trdijo, da je naš um naše najmočnejše orodje, jaz brezkompromisno vem, da je narava mojega telesa, moja kreativna sila, shakti, kundalini, oziroma ženski magnetizem močnejši od mojega nezaupanja. Kako to vem? Ker je slednji neustrašen. Ker se slednji nima ničesar bati, saj mu botruje tisti ekspanzivni občutek varnosti, varnosti znotraj primarnega doma, ki je moje telo, in varnosti znotraj sekundarnega doma, ki je ta svet. In ko se pojavi trenutek razočaranja, žalosti, strahu, ali trenutek kateregakoli izmed čustev, ki jih tradicionalno uvrščamo med negativne, potem vem, da se želi moja notranja moč – tisto, kar hrani vse moje kreativne podvige – samo še okrepiti.

Zahvaljujoč najini izkušnji lahko danes ljubeče, a odločno stojim za tem, kar si želim in za kar vem, da je že na poti. Zahvaljujoč najini izkušnji danes nič več ne zavijam oči v obraz jasnosti in nič več ne žgolim: »Potejto – patato.« Danes vstanem in neustrašno zaprosim za točno tisto, čemur lahko razširim roke v objem: »Ne, sladki potejto tokrat ne bo v redu za njoke, saj si jih danes želim narediti po noninem receptu, za kar potrebujem navaden, rumeni patato

»To, da lahko z nekom preprosto si, je poezija,« nadaljuje moja duša, »ampak ti praviš – in jaz vem, da je to naslednja izkušnja, v kateri se želim izraziti – da si želiš ustvariti življenje z nekom; z enim samim. In življenja si ne moreš ustvariti z nekom, ki še ne ve, ali si tega zase sploh želi. Lahko bi čakala, da nekega dne ugotovi. Lahko bi. Lahko pa namesto tega živiš, kar ti je dano tukaj in zdaj.«

In kar mi je dano, je majhen mačji mladiček, ki potrebuje dom – najin dom.

In kar mi je dano, je zavedanje, da bo do nadaljnjega najin dom minsko polje za vse, ki so alergični na mačjo dlako.

In kar mi je dano, je spuščanje nadzora, kajti ravno on, ki ga še nisem spustila, je izmed vseh alergij na svetu, izbral ravno alergijo na mačjo dlako.

Mislim, kakšne so možnosti, da dobiva mucko ravno sedaj, v trenutku, ko mi postaja razmišljanje o najini preteklosti, sedanjosti in prihodnosti bolj v breme kot v podporo?

Z vesoljno pomočjo neskončne.

Ja, drago Vesolje, drago Vse, ki nas ljubi in čuva – vem, da sva tole zakuhala skupaj. S tole ljubko žverco praviš, da je dovolj mojega brezplodnega sanjarjenja. Moja Nika pravi, naj že premaknem svojo seksi ritko naprej. Jaz pa ne pravim veliko. Muzam se in se smejim, in se vsake toliko opomnim, da sem točno tukaj, kjer moram biti v tem trenutku: neustrašna, s pogledom, še vedno usmerjenim k njemu nazaj in s telesom uperjenim naprej, v naslednji korak. In v naslednjega, in v vse korake nadalje, pri čemer so vsi koraki z malce pomoči ravno pravšnji.

rada.jpg

Notranji fokus

»O, ja. Danes nisva imela najboljšega jutra,« mi šine misel, ki hoče, da jo zapišem.

Jaz, poponoma neprespana, sem pogosto uhajala iz realnosti in le s težavo držala prostor Življenju, da se umedi, Svarun pa je znatno nejevoljen, nemotiviran. Nebo je zaprto in obeta se nama še en dan med štirimi stenami.

In potem se vprašam: »Zakaj bi sploh omenjala nekaj, kar ni dobro

Tisti del mene, v katerem vrejo odgovori, sedaj z desno roko vzhičeno potuje skozi moje razpuščene lase in jih umika z vidnega polja, ker misli, da bo s to avtomatsko gesto odgovore lažje zadržal na ogrlici, preden v popolni eksploziji kaotično izbruhnejo na dan; preden jih za vedno vtipka v tale sevajoči ekran. Ampak preden dam besedo tistemu delu telesa, kjer je vzhajalo vedenje, se poprosim za potrpljenje, da najprej izprašam nekaj drugega: »Kateri del mene je tole jutro označil za »ne najboljše«? In kaj to sploh pomeni? Mar obstaja nek namišljen vprašalnik, kjer veselo izpolnim kvadratke in empirično določim, kaj še velja za dobro in kaj ne?«

Če ste že kdaj prebrali karkoli sem napisala, potem morda že veste, da ne maram kategoriziranja. Sita sem tega, da mora biti nekaj slabo, da je lahko nekaj drugega dobro. Sita primerjanja in ločevanja in izoliranja. Sita nesprejemanja tega, kar je – ko ni, kar »bi moralo biti«. Ja, sita. In vendar sem bila sama tista, ki je današnje jutro ocenila za »ne najboljše«, mar ne? Tisti del mene, ki je podal to oceno, je odmev patriarhalnih maskulinističnih vrednot, v katere smo bili vsi vzgojeni in katere nam še vedno (enim bolj, drugim manj) krojijo življenje po svoje. Življenje, v katerem ni prostora, da ženska znotraj nas vstane in zasije, kot ji je namenjeno sijati.

Ni, da se vlečem ven. Ni, da iščem krivca. Hotela sem samo poudariti, kako globoko so te – za nas toksične – vrednote nesprejemanja zakoreninjene v nas. Žive so zaradi nas, ker jih nevede, nehote živimo. In jim dovolimo, da nas ukalupljajo v nekaj, kar ni naš pravi, polni izraz, ker pač naravna, organska, primarna ženskost našo družbo tako zelo vznemirja. Tako naravna, organska, primarna ženskost, kot tudi ženske vrednote vznemirjajo našo družbo. In to se nanaša na vsak aspekt življenja. Lahko govorimo o dlakah pod pazduho ali o tem, kako vrednotimo svoje delovanje. In, ali je sploh potrebno vrednotiti svoje delovanje?

»No, menim, da vrednotenje kot tako ni sporno; vrednost je univerzalna komponenta življenja in nas samih. Kar je sporno, je naš odziv na lastno vrednotenje. Ta je tisti, ki šteje. In kar je sporno, je izrojena percepcija vrednosti kot take, ki vlada v družbi, kjer se visoko vrednoti materialne dobrine, medtem je večini ljudi odvzet občutek za lastno vrednost,« pišem, ko se mi misli pričnejo trgati.

Poskušam ohraniti fokus: »Ne samo, da vrednotenje ni potrebno, v resnici je celo boljše, če ga ne prakticiramo. Ne, če si želimo stopiti v svojo polno žensko moč … ne samo me, tudi naši moški in otroci in nasploh ves svet od nas potrebuje, da stopimo bolj v žensko energijo.«

Pogledam na uro, pa zaslišim: »No, no, dajmo, dajmo, Tamarči, še petnajst minutk imaš. Pohiti, da tole zaokrožimo.« Diktatorka. Notranja okupatorka. Večna kritičarka se zvesto oglasi. In njen pritisk, njen ustroj, me ustavi v koraku. In pripravi do tega, da zamrznem. Da drobencljam z besedicami, ki so se prej v mislih povezovale v čudovito, povezano celoto, in ki sedaj tvorijo samo nekaj nepovezanih konceptov. Tako nepovezanih, da sploh ne vem več, ali se mi vrednotenje zdi v redu, ali ne.  Sploh ne vem več, kje stojim.

»Deset minut,« se spet neizprosno oglasi sodnica, medtem ko mi Svarun iz dnevne sobe kliče, »mami, kdaj bo 45 minut?« Svarun je doma z vročino (ki se nadenj priplazi zvečer) in ta čas, ko jaz pišem, se on igra z dinozavri in avtomobilčki v dnevni sobi. Vsake toliko časa še pride po kak objemček ali poljubček, sicer pa po svojih močeh spoštuje, kar sva se predhodno zmenila – da bom danes 45 minut pisala, medtem ko se bo on sam igral. Morate vedeti, da je to popolnoma neznan teritorij za oba. V tistih dvanajstih urah dneva razdeliti čas tako, da bodo osnovne potrebe obeh zadovoljene in se tega držati je bilo kar izzivalno. Predvsem zato, ker navdih, hrana za mojo kreativnost, le s težavo preživi neumorno tiktakanje obveznosti; predvsem zato, ker navdih pride, ko pride, in ko ne pride, pač ne pride.

»Še pet minut,« odreže ponovno diktatorka v meni, in še bolj pomeša napetost z nemirom. Se še nekaj trudim iz te moke zamesiti kruh, pa ne gre. Nič se mi ne drži skupaj. Vse razpada. Vključno z mano.

Čutim grenkobo razočaranja. Nad seboj in svojim delovanjem … Čakaj malo, kako je pa to možno? Ali se nisem pred računalnik usedla ravno zato, da ne bi čutila razočaranja ob pomanjkanju pisanja? Ali se nisem namenila pisati ravno o tem, kako toksično je nekaj ovrednotiti za dobro in nekaj drugega za slabo? In ali se nisem namenila pisati ravno zato, da si za vse veke vekov zapomnim, da pridejo slabi dnevi in da ti ne pričajo o moji lastni vrednosti? Ali je možno, da v sebi ponovno čutim to diktaturo patriarhata, ki se na vse kriplje trudi ohranjati zunanji fokus, mojo zbranost, jasen cilj pred menoj? Je mar možno, da so ti maskulinistični pristopi k delovanju v meni tako močno zakoreninjeni, da ob vsaki novi situaciji s svojo odločnostjo še vedno poteptajo porajajočo se boginjo ženske esence in njeno vrlino sprejemanja življenja in delovanja, kakršno pač je?

»Mami, si že končala? Kdaj boš končala? Dolgčas mi je,« mi sladko ponovi že sedemnajstič, da se zazrem vanj, pa v ekran, in si vendarle skesano priznam, da danes za večerjo ne bo niti tistega kruha, niti zaključenega članka. Olajšanje! … pospremljeno z bolečino. Nezadovoljna z današnjim delom, me začne tedaj moja notranja kritičarka obmetavati z zrelimi paradižniki; z zrelo bolečino, ki mora biti izražena. Ta si me vzame že kar tam, pred računalnikom na kuhinjski mizi, medtem ko mi Svarun pozorno masira ramena. Z njegovo in njeno pomočjo se izvijem iz krča pričakovanj, ki je nadvladal moje telo, in sprostim v zgovoren, zdravilen jok.

Jokam, kot že dolgo nisem jokala. Tulim, v resnici.

Spustim vse zavore, porušim vse jezove in solzam dovolim, da si po mojih licih utrejo svoje struge. Da ustvarijo pravo delto, da le pridejo do mirnega morja. Spustim vse zavore in tudi glasu dovolim prosto pot. Dovolim, da se izrazi in pospremi to bolečino na poti iz telesa. Dolgo je bila v meni. Sedaj je čas, da gre ven.

»Ampak preden gre …« začne moj um napeljevati, »se ti ne zdi, da bi bilo fajn to bolečino razumeti? Saj veš, če nič drugega, izključno v raziskovalne namene.«

Seveda me razumevanje premami. Razumevanje same sebe in svojega delovanja je prva past, ki vzklije iz samospoznavanja; um hoče razumeti, hoče razložiti, hoče določiti in spoznati. Um je prijatelj, ki hoče mojo pozornost zvabiti iz telesa, kjer boli. Ker preveč boli. Um je prijatelj, ki bi me rad pred bolečino odrešil. Ampak bolečino lahko odrešim samo tako, da ji pogledam v oči: da jo priznam, jo izrazim in spustim. Ni mi je treba razumeti, hočem jo samo izživeti.

Um bi rad razumel, kar telo že ve, kar telo že nosi v sebi. Um bi rad razumel resnico, ki se skriva v telesu. Ko se zavem, kam drvim, se ustavim. In obstanem – na kavču, zvita v klobčič, prijetno zabubljena.

»Ne, ni mi treba razumeti bolečine,« si naglas ponovim. V resnici mi je vseeno, od kod prihaja in kaj jo je sprožilo. Vseeno mi je, ali je je še, ali sem vso izjokala. Vseeno mi je, ali je samo moja lastna, ali kolektivna. Čisto zares. Kar je pomembno, je, da sem tukaj. Doma. V telesu, v svojem svetišču. Kjer je luna pravkar posvetila izza oblakov in s svojim prodornim sijem napolnila mojo kupico.

»Dobrodošla nazaj v žensko esenco,« mi prišepne.

Ja, tukaj sem. Mehka v svojem telesu. Spokojna v dojemanju sveta okrog sebe. Sprejemljiva do vsega, kar hoče zaplesati z menoj. Biti mehka, spokojna in sprejemljiva je pot in cilj. Je moj notranji fokus, od katerega se mi ni potrebno ločiti niti, ko imam samo 45 minut za delo, ki vedno zamuja na sestanke. Biti mehka, spokojna in sprejemljiva je stanje, ne delovanje. Vanj se moram sprostiti, zanj mi ni treba ničesar dodatnega storiti. To je notranji fokus. In notranji fokus nudi vedenje, ki prihaja iz telesa.

26907649_10155984880237819_8079611177575293643_n