Dragi moji,

pozdravljeni, ponovno.

Kaj ko bi tokrat izpustila uvodni del, v katerem s prizvokom slabe vesti razglabljam, koliko časa se vam že nisem javila in zakaj? Sploh, ker bi tak pristop na čudovit način pripravil teren za temo, o kateri sem si želela danes spregovoriti? Ja, dajmo kar preiti na bistvo …

V zadnjem času sem veliko razmišljala o odnosih; o odnosih in postavljanju meja, o odnosih in pričakovanjih do soljudi, o odnosih s soljudmi in kako ti vplivajo na moj odnos do sebe. O teh odnosih pa nisem samo razmišljala, ampak tudi izkušala koncepte, ki so se porajali v meni.

Teden dni tega sem bila priča telefonskemu pogovoru med prijateljico in terapevtko, s katero se je v roku enega tedna že nekajkrat dogovorila za srečanje, pa je slednja vsakič znova terapijo odpovedala zaradi nujnejših stvari, ki so prišle vmes (poškodba, rojstvo otroka, ki mu je prisostvovala in generalno čiščenje doma). Nazadnje sta se le dobili, se o vsem dodobra pogovorili, terapevtka pa se je prijateljici opravičila z besedami, da se uči postavljanja meja.

Ta dvogovor mi je v misli takoj priklical drugo prijateljico (ki je – zgolj kot zabavno dejstvo – prijateljica tako s prvo omenjeno prijateljico kot tudi omenjeno terapevtko), ki je moja velika učiteljica poslušanja sebe znotraj odnosov. Zakaj? Zato ker vedno, vedno, vedno svojim dogovorom sledi zgolj in samo, če lahko – to se pravi, če s tem ne gre preko svojih meja in meja svojega telesa. To pomeni, da z lahkoto odpove dogovor, ko se sama počuti utrujeno ali slabo, in to pomeni, da brezpogojno sprejema, ko tudi drugi odpovejo dogovore. In ko mi je zadnjič ta prijateljica govorila o svojem unikatnem odnosu z moževim bratom, v katerem je glavna vrednota lastna integriteta (in ne sledenje dogovorom tudi, ko nismo na volji, izključno zato, ker verjamemo, da drugi od nas to pričakujejo), sem tudi sama zahrepenela po takšnem odnosu … ne vedoč, da takšen odnos v resnici (lahko) že imam.

V nosečnosti sem se preselila nazaj k svojim staršem. In tudi če mi ta ideja sprva ni bila najbolj všeč, se mi je še vedno zdela boljša od tiste, da v nekem najetem stanovanju v Ljubljani, stran od narave in od svojih ljudi, samevam z novorojenčkom. Nenazadnje sem pri starših imela naravo, svoj dragi, ljubi Kraški rob, in pa ljudi, ki mi stojijo ob strani od nekdaj, tudi če marsikdaj ne razumejo ali aplavdirajo mojim impulzivnim odločitvam. Ja: imela sem zunanjo posteljico ljudi, ki so namesto mene skrbeli za vse, za kar bi kot novopečena mamica sicer morala poskrbeti sama: za hrano, za toploto, za pranje in sušenje pokakanih pleničk, za moje blagostanje; za mojega otroka, ko sem vsake toliko le odločila skočiti pod tuš; za pogovore, da nisem pozabila, kako se komunicira z odraslimi. In ko je moja draga N. prejšnji teden rodila, sem vedela, da ji želim pomagati, kolikor je v moji moči. Kolikor je v moji moči. To so ključne besede.

Nisem razmišljala o tem, da bi ji vrnila, kar mi je bila ponudila, ko sem sama potrebovala pomoč. Nisem razmišljala o tem, da bi ji plačala, da bi poravnala račune in se odvezala bremena, da sem nekomu dolžna. In ja, najbrž bi lahko tudi tako razmišljala. Ampak tako bi razmišljala, če bi imela težave s sprejemanjem, z iskrenim sprejemanjem vsega, kar mi je ponujeno – s sprejemanjem življenja, če želite. Nisem razmišljala o tem, da sem ji dolžna. Razmišljala sem predvsem o tem, da želim dati. Ker lahko. In ker razumem, kako blagodejno in v resnici nujno potrebno je, da okolica, da zunanja posteljica poskrbi za novopečeno mamico in njeno družino, medtem ko ta svoj čas in energijo usmerja predvsem v mir, v udobje; v spoznavanje novega bitja, ki jih je (in nas je vseh) blagoslovilo z svojim prihodom; v spoznavanje sebe v svoji novi vlogi.

Pa sem poklicala njeno mamo in še njo pobarala, ali bi bilo v redu, če jim v torek prineseva kosilo na dom. Ker je to vsem odgovarjalo, smo se zmenili za torek in jaz sem bila vesela, da bom lahko pomagala prijateljici, ki me je vedno podpirala na tisoč in en način. Bila sem celo tako vesela, da sem povsem pozabila na svojo menstruacijo, ki je imela priteči – ravno v torek, kajpada.

V ponedeljek, ko se je menstruacija zelo zgovorno napovedovala, sem jo še vedno prosila, naj vendar počaka do srede: »Dan gor ali dol! Počakaš še en dan, pa bom samo tvoja, ok?« Po napornem delovnem vikendu sem se betonskih nog in nepopisnih bolečin v križu ves dan posvečala pripravi dveh hlebcev (enega za N.) in še peciva iz kislega testa, da sem se lahko zvečer dobesedno samo še plazila naokrog in jezno penila, ker sem si bila ponovno naložila preveč na pleča. Preden sem zvečer zaspala, sem sicer začutila, da naslednjega dne najbrž ne bom mogla v Ljubljano, ampak ker je bila želja po tem, da pomagam, da služim, predvsem pa da ne »zahinavim«, močnejša, sem misel ljubeče pregnala – do naslednjega jutra, ko so me bolečine v maternici že ob pol sedmih prebudile, kot bi kričale: »Kar ti počakaj še en dan in se kljub vsemu, kar si obljubila svetu, odloči zase!«

Prvi dan menstruacije in po potrebi še kak dan prej oziroma kasneje že nekaj let posvečam izključno sebi. Takrat ne delam. Življenje se ustavi. Spustim rolete, se zleknem na svoj rdeči kavč s svojo sveto ogrlico okrog vratu, in počivam. No, tako je bilo v teoriji, v praksi pa so me do tokratne menstruacije še vselej preganjali duhovi akcije, in mi narekovali, naj vsaj meditiram in naredim kak ritualček, naj grem vsaj po dnevnik in vanj zapišem vse, kar doživljam in se morda posvetim še kakšni nežni, slastni, menstruaciji prijazni jogi. Seveda, vse to bi bilo v najboljši veri narejeno izključno zase, ker v vseh teh aktivnostih neizmerno uživata moja duša in moje telo. Ampak vse to bi  se hkrati trudilo prikriti  dejstvo, da ne znam zares počivati in da ne znam samo biti: s svojo bolečino in s svojim dihom. Ha!

N. sem torej ob pol sedmih zjutraj poslala skesano glasovno sporočilo, v katerem sem se neštetokrat opravičila, da sem pravkar dobila menstruacijo, ki me tako boli, da ne morem v Ljubljano. In potem sem naredila nekaj, kar nisem naredila še nikoli, ko sem se zbudila ob pol sedmih zjutraj: budilko sem nastavila za osmo, da bi lahko Svaruna še pravi čas peljala v vrtec, potem pa sem nazaj zaspala. Kaj?!

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

To sporočilo me je čakalo v nabiralniku, ko sem ob pol osmih peljala Svaruna v vrtec. Po čisto kratkem postanku pri cerkvici, kjer zadnje čase rada najdem svoj mir, sem prišla domov, pomila posodo od prejšnjega dne, nato pa sem se ulegla na kavč brez občutka, da  mi je karkoli zares treba. Kajti vedela sem, da je najboljša stvar, ki jo lahko v tistem trenutku naredim zase in za svet, da počivam. Da dovolim, da me boli. Da sprejmem, da me boli. Ker boli lahko samo dokler se upiram, in ko se sprostim in dovolim, tudi bolečina najde svoj ventil. A ni vedno tako?

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

V trenutku mi je postalo jasno, da lahko od drugih pričakujem, naj bodo zvesti meni in najinim dogovorom tudi takrat, ko jim intuicija pravi drugače, samo, če sem tudi sama bolj zvesta temu, kar obljubim kot temu, kar me moje telo in duša v tem trenutku prosita. In to je definitivno nekaj … kar sem počela do sedaj. Ampak hkrati je to tudi nekaj … kar lahko morda nekoč, morda pa tudi zdaj, izživim in prerastem: ta pričakovanja, ki jih  večno gojim do drugih in svojo potrebo po tem, da v drugih iščem lastno varnost.

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

Kaj, ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta? In kaj, ko bi drug drugega spodbujali v tem, da smo iskreni, zares iskreni s sabo in drugimi, tako kot je mene draga N. spodbudila z zgornjimi besedami? Kaj, ko bi postal popolnoma sprejemljiv odgovor na vprašanje: »Ali prideš danes na kavo ali na pogovor ali na frizbi?« tisti, ki izvira iz samega središča nas in se nam morda na prvi pogled zazdi nesramen in egoističen, ampak je pač samo resničen in avtentičen: »Ma ne. Danes bi rad/a bil/a sam/a.« ali »Ma ne. Danes bi rad/a dokončala neko stvar, potem pa sem že zmenjen/a.«

Ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta, nam je že vnaprej zagotovljeno, da bomo vsi skupaj – in vsak posebej! – veliko bolj zadovoljni. Zadovoljni in sprejemljivi. Do sebe in do drugih.

(na sliki: sveta menstrualna ogrlica iz Indije, o kateri pišem tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco)