Zadnje tedne sva si z nekom po več kot desetletju zopet prirasla k srcu. Z moškim. Z moškim, ob katerem se počutim točno tako, kot si je ženska znotraj mene vedno želela počutiti ob moškem. Svobodno.

Sem nekdo, ki svobodo prišteva med najpomembnejše vrednote. Posledično sem velik del svojega življenja preživela v razmišljanju in diagnosticiranju svobode. Nekateri bi rekli, da je bil ta del življenja brezploden, saj tudi po letih in letih izpraševanja še vedno nisem premogla odgovora na preprosto vprašanje: Kaj je zame svoboda? Vedela sem, da je to nekaj, česar si v svojem življenju želim, nisem pa znala s prstom pokazati nanjo na zemljevidu občutkov in odločno zatrditi reči: To je to. To je zame svoboda.

In potem sem še malo živela in še malo žvečila in postala še malo bolj uglašena s seboj in s svojimi čustvi, ki so moji smerokazi, in sčasoma sem lahko vsaj približno določila koordinate svoje svobode. In prišla so potovanja in prišlo je materinstvo in prišlo je zavedanje o poklicanosti in prišlo je prebujanje v žensko esenco: in v vsem od naštetega sem se počutila svobodno. Ampak ko so pa prihajali fantje in moški, sem jaz odhajala: v nobenem odnosu se namreč nisem počutila svobodno. Najbrž bo to zato, ker sem bila v svoji globoko zakoreninjeni nesigurnosti popolnoma pripravljena žrtvovati svojo lastno svobodo 8ali priokus le-te, ki sem ga bila že do tedaj spoznala) za njegovo prisego. Tako sem razmišljala: Saj svoboda je sicer res zakon, ampak svoboda v odnosu je pa strah in trepet. In res sem vstop v kakršenkoli ljubezenski odnos dolgo, dolgo enačila z odvzemom osebne svobode.

Razlog za to je tičal v mojem svetem prepričanju, da svoboda v odnosu nujno prestavlja tudi seksualno promiskuiteto – in ta mi nikoli ni šla zlahka po grlu. Zakaj sem svobodo v odnosu povezovala s seksualno odprtim odnosom? Tega še ne vem zares. Kar pa vem, je, da sem si močno prizadevala svojim nekdanjim partnerjem odvzeti svobodo, zapreti v kletko v trenutku, ko sem opazila prve znake njihove zaljubljenosti. V trenutku, ko sem čutila, da so se mi predali, je postala moja nesigurnost njihov (in moj lasten) rabelj; zamaskiran, hladen in okruten. Saj vem, da je bilo vse skupaj nesmiselno. A delala sem, kot sem mislila, da je prav. Mislila sem, da me bo njihova nezvestoba ubila, zato sem se je na vse kriplje skušala ubraniti. In mislila sem, da je svoboda nekaj, kar je pač potrebno izkoreniniti iz odnosa. In ker mi je življenje znova in znova in znova na prag pripeljalo fante nadvse svobodnega duha, sem mislila, da je svoboda pač neka (zelo) nadležna sistemska napaka mojih partnerjev, h kateri je treba odločno pristopiti in jo čimprej, tem bolje odpraviti. Za vselej.

In sedaj se je zgodilo življenje. Življenje, ki mu neomajno zaupam, ko pravi, da me ima neskončno rado in me neskončno podpira pri vsem, kar si želim.

In sedaj spet plešem. Življenje samo me je na tem večnem plesišču namreč ponovno pahnilo vanj, da sva obstala, se zazrla drug drugemu v oči in začutila, da se je bilo nekaj pravkar zgodilo. Da se je bilo nekaj pravkar začelo. Nekaj, čemur še ne poznam imena, ampak uživam v vsakem trenutku nežnega procesa odstiranja tančic.

Ja, zgodilo se je življenje, ki mu moram zaupati. Razlog, da mu moram zaupati pa tiči v tem, da je tudi ta moški, ki nosi nešteto prodornih galaksij v modrini svojih oči, moški svobodnega duha. In ker je bila ravno svoboda – ali pač pomanjkanje le-te – razlog, da sva trinajst let tega odplesala svoj prvi ples, si obrnila hrbet in krenila vsak na svojo pot, zaupam, da mi življenje sedaj daje še eno priložnost za evalvacijo tega pojma, v katerem se moja ženska duša, moja attha, dandanes tako zlahka prepozna … ko je samska. Toda že v trenutku, ko sva se začela vrteti in se je moja ženskost začela odpirati ljubezni, sem začutila staro dobro žvenketanje železne kletke, v katero bi bil tisti ranjen, pomanjšan del mene zaprl oba. In zaklenil. In pogoltnil ključ. Ali pa ga poveznil v mošnjiček, tega pa zavezal na sidro, tega pa s pomola v Kopru vrgel na dno morja.

Nekaj dni je trajalo, da sem sprevidela, kam peljem to barko mojih misli. Potlej sem pa naglo zavila v nasprotno smer, ter v svoja jadra pihala svež vetrc vprašanj, kot so: Kaj pa če svoboda znotraj odnosa ni nič drugačna od osebne svobode, ki jo moja ženska duša, moja attha, diha namesto zraka? Kaj pa če se svoboda in partnerski odnos v resnici ne izključujeta? Kaj, če sta na isti strani enačbe?

Seveda se včasih še vedno izgubim na tem odprtem morju. Kaj naj rečem, veliko in prostrano je. Toda ko se izgubi, se moram pač ponovno orientirati. Pri tem uporabim Zvezde: v misli si prikličem galaksije iz njegovih oči in občutke, ki jih te drobcene pikice nedefinirane barve vzbudijo v meni. In potem po potrebi zasukam svojo barko, zasukam svoje srce in samo sledim tej radosti, ki me obdaja vsakič, ko sem ob njem.

Radost je dober kažipot, se vam ne zdi? Vem, da sem se bila nekaj krčevitih dni pripravljena svoji svobodi ponovno odpovedati, ker pač še vedno nisem znala drugače postopati, toda potlej sem obstala, osupla nad ugotovitvijo, da sem pravkar izkusila svobodo dvojine. In skozme je že po tem, ko sem svoje misli zapisala v dnevnik in odložila pisalo z namenom, da zvežčič zaprem, šinila tale misel: Svoboda je v meni. Vedno. Nihče mi je ne more dati ali vzeti. Jaz sem tista, ki svoboda sem – ali pač nisem, kakor se odločim.

In ob njem se počutim tako svobodno! Čutim, da je prvi, ki zmore držati prostor za vse, kar sem. Ob njem se pretakam iz ene izrazne oblike svoje atthe v drugo in to mi daje občutek, da živim, saj se poslušam in izražam, kar je v meni v vsakem trenutku. Ob njem sem lahko mala Tamarica, ki se – iščoč tolažbo, mašeč ušesa – skrije v njegov topel objem, ko se na ekranu vrstijo zanjo preveč brutalni prizori Tarantinovega filma. Ob njem pa sem lahko tudi žmohtna Afrodita in razumna Diana in divja Hekate in zabavna Baubo.

Ob njem sem lahko vse, kar sem. In vse, kar sem je vsekakor moja definicija svobode.

In vse, kar sem, je neizmerno hvaležno za to izkušnjo svobode in si želi, da bi se tudi on ob meni počutil tako svobodno, kot se jaz ob njem. Res.