Zakaj sploh pišem

Včeraj mi je draga prijateljica in srčna sestra, s katero potujeva in se razvijava že desetletja, zaupala, da so jo moji članki že večkrat prizadeli. Vestno prebira moje članke in iz dna srca sem ji hvaležna za podporo, ki mi jo je in mi jo izkazuje vsa ta leta. Ja, tudi s tem, ko je rekla, da so jo moje besede prizadele, in v meni sprožila plaz misli, ki so se kopičile v čustva, ob katerih sem le s težavo predihala situacijo. Tudi to je bila ljubeča podpora, saj je v meni strnila ta zapis, ki ga sedaj nudim tudi vam.

»Kako jo lahko moje besede prizadenejo, če pa nas v resnici nihče zunaj nas ne more prizadeti?« razmišljam med večernim bosonogim sprehodom po najljubšem travniku. Da nas nihče ne more zares prizadeti razen nas samih, mi je jasno. To je nekaj, kar že vem. Če nas besede drugih prizadenejo, je to zato, ker jim naskrivaj verjamemo; če pa ostajamo v svojem centru in so besede drugih le najnežnejši aprilski piš, ki nas je prišel poljubkovat z nebes, jih lahko sprejmemo, brez, da bi nas bolele. Ja, to je nekaj, kar konceptualno vem.

Toda potem se spomnim: »Mar nisem ravno njej dan pred tem sama rekla, da so me njene besede prizadele? Da me je bolelo, ko mi je predlagala, naj živim to, o čemer pišem?« Ja, čisto zares sem bila to jaz. Tega se ne sramujem – iz tega se učim. In naučim, da je vedenje eno, izkušnja pa nekaj povsem drugega. Vedenje prihaja iz uma in šele ko ga utelesimo, ko ga izkusimo v lastnem življenju, v lastnem telesu … postane modrost.

Da so me lahko prijateljičine besede prizadele, sem jim morala verjeti. In sem jim. Za trenutek. Ali dva. Ali tri. Da so me besede prizadele, so morale biti moje. In so tudi bile. In še vedno so. Namreč, odmev mojega pisanja in objavljanja čisto vedno, brez izjeme, zaznamuje strah, da ne živim tistega, o čemer govorim. In morda je kdaj res … ker je eno vedenje, nekaj povsem drugega pa modrost. Ker včasih pišem o tistem, kar živim, včasih pa o tistem, v kar goreče, strastno, golo verjamem … in še ne v popolnosti živim.

Moje pisanje se rojeva na različnih nivojih. Včasih izhaja iz izkušenj, ki zaokrožajo to zemeljsko življenje, včasih pa iz idealov, sanj, vizij, ki presegajo to zemeljsko življenje. Kar je pa vsemu mojemu pisanju skupno, je to, da vedno, vedno stojim za vsem, kar zapišem – v tistem trenutku, ko to zapišem. To se pravi, ne izključujem možnosti, da pride čas v mojem življenju, ko se ne bom več strinjala s kakšnim svojim zapisom. Saj veste, živemu človeku se vse zgodi. In to je normalno, in to je življenjsko, in to je nenazadnje sila dobrodošlo, ker to pomeni, da se razvijam in rastem v svojem ritmu, v svoji resničnosti. Zaradi česar sem konec koncev tukaj. Ne, nisem na koncu svoje poti. Nisem popolna. Sem pa nekdo, ki radoželjno raste.

In sem nekdo, ki piše knjigo. To je knjiga o izkušnjah, ki so mi v zadnjih letih življenja pomagale, da zaobjamem svojo ženskost in živim bolj polno, radostno, igrivo življenje iz svoje ženske esence. To knjigo pišem za vse vas, ki jo boste prebirale. Za vse vas, ki ji boste dovolile, da vas poboža, povzdigne in navdihne, da tudi same v polnosti zaživite tisto čudovito, strastno, mnogoplastno žensko, ki je že znotraj vas.

Ja, knjigo pišem za vas … pišem pa primarno zase. V čem je razlika?

Ko bom nehala pisati zase, bom ostala prazna besed. Kajti pisanje je moja terapija in moje zadovoljstvo in moja katarza. Pisanje mi daje občutek, da letim. Pisanje je v moje življenje prineslo lahkotnost ob zavedanju, da lahko od nečesa, za kar živim, živim. Ko začutim, da se v meni zlagajo besede v stavke in stavki v odstavke, me preplavljata radost in vznemirjenje, ki prej ko slej vedno prerasteta v globoko potrebo, da misli zapišem. Zapisovanje misli je resda globoka potreba, je pa tudi najlažji način, da ostanem pretočna in odprta za vse, kar še prihaja. Zapisovanje misli je moja odveza od njih – in hkrati moja zaveza svetu, da mu bom nudila tisto, kar lahko nudim. Moj glas je moje Delo. In Delo je tisto, ki ga hkrati počnemo zase in za svet. Zase, ker nas zakuri, navdihne, osreči, in ker je lastno zadovoljstvo predpogoj, da začnemo sploh razmišljati o nesebičnem, iskrenem, ljubečem širjenju tega zadovoljstva v svet. Za svet, ker svet od nas potrebuje tisto, kar mu najraje damo.

Ameriški pisatelj, filozof, teolog in vodja gibanja za človekove pravice, je nekoč dejal: »Ne sprašuj se, kaj je tisto, kar rabi svet. Vprašaj se, kar je tisto, kar tebe dela živo in potem pojdi in to počni. Kajti kar svet rabi, so ljudje, ki počnejo tisto, kar jih dela žive.«

Drage moje bralke, hvala vam, ker ste tu. Ker ste ti svetovi, ki jim rada dajem tisto, kar lahko. Želim vam, da bi v mojih besedah našle ljubečo podporo, ne brezbrižno kritiko. Ja. Želim si, da bi v mojih besedah našle ljubečo podporo, da živite ali zaživite svojo lastno resnico. Kajti vaša resnice vas dela žive in to je najveličastnejše, kar lahko pridate svetu … da bo v najvišje dobro vseh.

writer

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s