Ko spoznam, da smo vse na isti poti, kjer potrebujemo podporo, postane dolžnost do deljenja Svoje Zgodbe močnejša od sramu in strahu, ki se ob tem porajata.

Ženska. Mujer. Woman. महिला. Femme. Nwanyi. Žena. Attha.
Svojo prvo knjigo sem brez pomisleka naslovila z besedo, ki je dolga leta nisem želela izgovoriti, še dlje pa postati. Attha. V stari aramejščini, jeziku, ki sta ga govorila Jezus in njegova žena, Marija Magdalena, ta beseda pomeni »ženska«.
Knjiga v tvojih rokah se je v meni medila skoraj sedem let, preden sem se tistega spokojnega poznonovembrskega dne prvič po turško usedla na pleteni tabure na tleh moje dnevne sobe, da bi pričela s tipkanjem. Pravkar sem bila namreč dobila dovoljenje, da lahko napišem knjigo. Ja, sedaj. Ne, ne čez deset ali dvajset let, ko bom dovolj stara in modra. Učakati dan, ko bi bila za lastne neizprosne kriterije dovolj, je bila loterija mojega uma, ki je venomer hotel še to razumeti, tisto razvozlati, ono spoznati. Da bom nekoč napisala knjigo, mi je bilo že od nekdaj povsem jasno. Da se bo ta razodela še pred prvim sivim lasom, pa mi je bilo sprva težko sprejeti, saj sem na knjigo gledala bolj kot na cilj, ne na pot. Napisati knjigo je bila ena izmed tistih številnih alinej na spisku stvari, ki jih moram opraviti, preden ob koncu svoje zime zadovoljno odpadem s tega drevesa življenja. Takšna knjiga bi bila koncentrat vseh modrosti, ki sem jih pred tem desetletja in desetletja srkala in naposled lahkotno, spokojno, vešče, jedrnato iztisnila v svet, podkrepljeno z duhovnim znanjem, plodom dolgoletnih življenjskih izkušenj. Bila bi zlatih platnic in ljudje bi jo na svojih knjižnih policah intuitivno posedali Hafisu in Oshu ob bok.
No, knjiga, ki jo držiš v rokah, ni takšna knjiga. Saj veš, človek obrača, Boginja obrne. Človek namerava, načrtuje, narekuje. Življenje se pa preprosto zgodi. In tako se je poleti leta 2017 zgodilo, da sem začutila globoko potrebo po tem, da z bralci in bralkami svojega bloga delim zgodbo o lastnem prebujanju v žensko esenco.

Začutila sem veličino zgodbe in njen odtis na obličju naše ljube Matere Zemlje. Začutila sem njeno zdravilno moč. In ker vsaka moč pride z odgovornostjo, sem začutila tudi vse, ki bi jim moja zgodba lahko na kakršenkoli način služila. Začutila sem soženske, sestre, ki bi v mojih besedah lahko kdaj našle svoje darilo. Začutila sem, kako močno kolektivna ženskost v našem prostoru in času hrepeni po zdravljenju. In začutila sem, kako močno smo med seboj povezane – jaz, ti, naše mame, babice, hčerke.

Povezuje nas naša narava, ki izhaja iz ženske esence. Povezuje nas miselnost, ki to žensko esenco osvobaja ali kroti. Povezuje nas pot, skupna vsem, ki čutimo, da model življenja, mišljenja in delovanja, v katerega smo bile vzgojene, morda ni ravno pisan na našo žensko dušo. Povezuje nas čas, ki ženske podpira, da pobrusimo vse ostre robove v svojih telesih, umih in dušah, se ljubeče poslovimo od morebitne zapuščine patriarhata znotraj nas samih ter se z zaupanjem predamo vodstvu ženske esence znotraj nas samih.

Ja, vse to sem tedaj čutila. Vse to in še mnogo, mnogo več. Navdušena sem se vedoč, da vsak glas šteje, odločila pridati svoj košček. Najprej na blogu, čez nekoliko mesecev pa sem začela pisati še knjigo. In povem vam, sanjalo se mi ni, kam me bo potreba po deljenju peljala, saj so v meni glasno strašili duhovi preteklosti, duhovi manjvrednosti. V mojih najbolj skritih sobanah je odmevalo, da nisem dovolj, da nimam dovolj, da odkrivam toplo vodo, da si jemljem prostor in čas, ki pripadata drugim. Treslo me je od nesigurnosti, ki so vrele na plano. Treslo me je in v potresu teh nesigurnosti sem storila, kar bi storil vsak, da se reši: stopila sem pod podboj vrat. Ta vrata so vodila v sprejemanje.

Ko je okrog mene rešetal potres, me je zadnja rešilna bilka vodila v sprejemanje. Pa sem šla. In sprejela potres glasov, ki so me prepričevali, da nisem dovolj. Sprejela, da moram tem duhovom pogledati v oči. Sprejela , da sem na poti v žensko esenco zaradi poti, ne zato, da bi prišla do cilja. Sprejela, da me je vesolje po vseh neuhojenih poteh, ki jih moj pustolovski duh tako rad ubira, pripeljalo prav sem prav zdaj prav zato, da skupaj nadaljujemo pot v žensko esenco. Jaz. Ti. Me. In vse ženske sveta, ki te knjige iz takšnih in drugačnih razlogov ne bodo nikoli držale v rokah. Naj najino prebujanje v žensko esenco pripomore k boljšemu svetu za vse zemljane, približno tako, kot lahko nežen zamah metuljevih kril na našem dvorišču pripomore k hurikanu na Kamčadki. Velja?

(odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)