Vedno sem bila prepričana, da sovražim pivo. In če ne bi šla nikoli na Nizozemsko in v Anglijo, bi bila najbrž v to še vedno prepričana in se na vseh praznovanjih držala varne, sigurne poti v obliki »pol deci šampanjca, če že moram«. Ampak zadnjič sva s Svarunom tavala po trgovini in iskala potrebščine, ko me je na moje veliko presenečenje prešinilo: »Mmm, jaz bi eno dobro temno pivo!«.

»Kako prosim?«

»Eno dobro, temno pivo polnega okusa, v kateri je grenkoba čudovito uravnovešena s sladom …«

»Ampak kar tako – sama – jo boš spila?«

»Ja. Zakaj pa ne. Vse je enkrat prvič.« skomignem z rameni in kupim pivo ter jo postavim v hladilnik, kjer je čakala svoj trenutek.

Čez nekaj dni sva se s Svarunom odločila, da bi jedla palačinke in čeprav sva bila pred kuharijo v trgovini, sem popolnoma pozabila na Radensko. Napol panično sem odprla hladilnik in ošinila razdelek na vratih ter upala, da bom tam zagledala še kak pljunec mineralne v steklenički, ki sem jo bila kupila za pripravo skutnih palačink za moj rojstni dan. Ampak namesto mineralne vode sem tam zagledala rjavo stekleničko belgijske pive, na katero sem bila že zdavnaj pozabila, in se zmagoslavno nasmehnila. Pa je prišel njen trenutek; trenutek, da palačinkam zagotovi tisto rahlost – glede katere po letih palačink brez mineralne vode, ne nameravam več sklepati kompromisov –, meni pa potešitev »gušta«, ki ga nisem preslišala.

Naj povem, da si nikoli nisem mislila, da bom kdajkoli napisala karkoli glede konzumiranja alkohola, ampak če sem že začela, bom tudi končala. Nikoli si nisem mislila, da bom alkohol kdaj sploh obravnavala, saj sem bila večidel svojega odraslega življenja puristka, prepričana, da mora v imenu duhovne rasti pred vrati pustiti Dioniza. Ja, večidel življenja sem verjela, da je moja notranja moč v resnici zelo zahrbtna stvarca, ki se bo obrnila proti meni, če se ne bom odločala v skladu s čistunskimi načeli … a v resnici sem se samo bala svoje teme. V resnici sem se samo bala, da ob požirku resnice ne bi prenesla vsega, kar bi nadme zagrmelo iz Pandorine skrinjice, ki sem jo tesno tiščala k sebi. To se mi je že velikokrat zgodilo. In to se mi je dogajalo zato, ker se v življenju nisem izražala – razen če me alkohol ni brcnil v to. Prepričana, da so moja čustva preveč intenzivna, moje misli preveč abstraktne in moj glas preveč direkten, sem se raje skrivala kot pa zares pokazala svetu – sploh svetu moških. To me je sicer grizlo, ker sem vedela, da nisem avtentična (pridevnik, ki ga zadnje čase veliko slišimo, kaj?), hkrati pa sem bila s tem pomirjena, saj sem verjela, da bi prava jaz vsakogar odgnala stran. In tako sem živela v coni (ne)udobja: s pristriženimi perutmi, ampak brez grešnega kozarčka v rokah.

Ko povzamejo besede svojega pesnika, dramatika in diplomata Paula Claudela, francozi pravijo tako:

»Le vin est un professeur de goût, il est le libérateur de l’esprit et l’illuminateur de l’intelligence.«

To bi lahko v slovenščino prevedli kot:

»Vino je profesor okusa, osvoboditelj duha in razsvetljenje našega uma.«

In moram reči, da se s to trditvijo strinjam pod pogojem, da tisti, ki pije, zna pozorno prisluhniti sebi in se ustaviti v trenutku, ko začuti, da ga njegovo vedenje ne podpira več. Ampak … saj ravno to prepoznavanje sebe, ki se ga učimo s poslušanjem, je tisto, kar tukaj počnemo, kajne? V življenju se nenehno učimo prepoznavanja svojih meja in s tem prepoznavanja samih sebe v vsaki novi situaciji – in s tem pridobivamo na lahkotnosti in gracioznosti, ki v naša življenja vnašajo več užitka in radosti. In tudi s pitjem tistega vinčka ni nič drugače, če mene vprašate.

Všeč mi je Rumijeva pesem »Nameščeno je«, v kateri se sufijski poet dotakne naših želja po materialnem, ki pa navsezadnje vedno vodijo do tiste najgloblje želje v vseh nas – po združitvi z virom, z izivrom, z božanskim znotraj in zunaj nas:

NAMEŠČENO JE

  Vse je nameščeno za tvoje veselje.

Zato ni treba prav nič skrbeti.

Če obstaja položaj, ki si ga želiš,

neka služba, pohvala, nagrada, ljubimec,

morda dva, morda trije ali štirje – vsi naenkrat,

morda odnos

z

Bogom?

Vem, da je v tebi rudnik zlata in ko ga najdeš,

boš odložil čudež zemeljskih darov enako spontano

kot otrok odloži igračo.

Toda dragi, tako ljubek si, ko poljubljaš neresnično;

poteši se, zadovolji se na vse možne načine – in delaj to,

dokler te ne bo bolelo, dokler te ne bo bolelo,

potem pridi spet

k meni.

Ne pravim, da je pitje alkohola za vse podporno. Ne pravim niti, da je pitje za vse – slabo. Ker zdaj vem, da moja svoboda sega iznad izbiranja in zagovarjanja določene strani, pravim tako: vedno je najbolj podporno slediti sebi; obračati se navznoter in prisluhniti, česa si zares želimo.

Verjamem, da je najgloblja želja nas vseh širjenje zavesti zato, da bi lahko začutili in izkusili združitev z Vesoljem, z enostjo, z bogom, z izvirom, ali kakorkoli pač radi imenujete »vse, kar je«. Ali se tega zavedamo ali ne, sploh ni pomembno, saj za to odgovarja naša duša, ki nam vedno šepeta navodila za pot – vprašanje je le, ali svoji duši prisluhnemo in ugodimo, ko nas pošilja nekam, kamor ne bi sami izbrali? Širjenje zavesti je možno ob izkušnji kontrasta med podpornim in nepodpornim, prijetnim in neprijetnim, in to je tudi razlog, da živimo v tej polarni resničnosti, kjer lahko v vsakem trenutku z menija izbiramo nešteto reči: asketizem in uživaštvo, celibat in promiskuiteto, pivo in travo in – treznost.

Ampak, ena opazka z moje strani: imamo izbiro, zato izbirajmo. Izbirajmo v skladu s svojo resnico ali ne – ampak izbirajmo, vendar. Izbirajmo in za tem stojmo, ali pa izbirajmo in se tega kesajmo in se tako učimo – ampak izbirajmo, vendar. Resda imajo naše odločitve posledice, ampak to naj nas ne ustavi pred tem, da izbiramo. Pojdimo in izbirajmo. Nudimo si vsega, kar nam srce poželi. In ob tem se veselimo in smejmo in uživajmo, ker je življenje tako lepo izkušati in ker smo navsezadnje zato sploh pristali tukaj.

No, pejva. Si podeliva eno malo temno sezonsko pivo polnega okusa, kakršne prodajajo v tisti luštni pivovarni sredi Amsterdama? Kaj praviš?

***

Mimogrede, naj te spomnim, da se jutri, v petek, 29.3. prične naš 5-dnevni izziv 5 DNI ŽENSKE ESENCE, v katerem si bomo vsak dan vzele od dve do pet minutk časa zase in za ritualček, ki nam bo pomagal začutiti žensko esenco, ki nas vse polni in navdihuje – ko ji to dovolimo.

Da bi se na izziv prijavila, klikneš na to povezavo: https://mailchi.mp/83254d53ccc0/izziv. Izziv bo potekal v moji FB skupini Attha sestrstvo, ki se ji lahko pridružiš tukaj: https://www.facebook.com/groups/162336317742979/. Toplo vabljena, draga ženska.