Danes zjutraj sem se zbudila pred Svarunom in radostna smuknila iz postelje; ti dnevi, ko imam zjutraj vsaj malo časa zase, me še vedno najbolj pocrkljajo. Zavrela sem si čaj in zavzela balkon, obsijan z vzhajajočim soncem, ki me je božalo skozi gosto sivino oblakov. Usedla sem se v meditacijo in kaj kmalu opazila, da je moj um danes glasnejši od moje tišine, zatorej sem se ju odločila nemudoma uravnovesiti.

Uležem se na blazino za jogo, ki je bila očitno prenočila na balkonu, in sprostim napetosti v položaju otroka. Zametki tišine so že tu. Iz položaja otroka najdem svojo pot v gibanje, v raztezanje, v držanje svojega centra. Držanje centra je vselej oboje: dobesedno in figurativno. Vsi jogijski položaji namreč zahtevajo napete, močne mišice trupa, ki nas držijo v ravnovesju – to pa nam neizogibno prinese tudi notranji center, to se pravi notranji fokus, usmerjen naravnost v to telo v tem trenutku.

Ko najdem svojo pot v telo, ki željno valuje s tokom gibanja in pri tem ječi od nepopisnega užitka, najdem svojo tišino. In najdem svoj nasmeh. In najdem hvaležnost. Hvaležnost za življenje, v katerem lahko navsezgodaj zjutraj delam jogo na sončnem balkonu. In medtem ko v meni vre hvaležnost za svobodo, slišim pod balkonom ljudi, kako se eden za drugim popokajo v svoja vozila in odpeljejo na delo. Jim prisluhnem, jih v mislih pospremim do svojih vozil ter srčno upam, da gredo v službo veselega srca.

Delo, kaj?

Če se zazremo vase, lahko mirno rečemo, da delo pomensko oblikuje naša življenja. Ne glede na to, kaj v življenju počnemo, nam delo vešče kroji vsakdan. Če službo imamo, nas ta povečini objestno okupira ter za vse ostale stvari, ljudi, pomembnosti v naših življenjih pusti zgolj oglodke in ogorke naše energije. Če službe nimamo, nas to golo dejstvo vse prevečkrat okupira z iskanjem delovnega mesta – črne luknje, ki ji bomo nesebično darovale vse kar smo, v zameno pa le redko dobile/vzele tisto/toliko, kar si kot čudovite, unikatne ženske z nešteto in nešteto darovi zares zaslužimo. Mala zagonetka, kaj? No, ni nujno. Ni nujno, če vemo, da služba in delo lahko nista ena in ista stvar.

V prejšnjem odstavku sem namenoma uporabila besedo služba, ker ta meni osebno ponazarja stres, ki sem ga hotela orisati. Služba je iz moje perspektive delo, ki ga opravljaš, ko pomagaš svojemu delodajalcu uresničiti njegove ali njene sanje. Moja definicija izhaja iz reka, s katerim se ne bi mogla bolj strinjati: »Če ne gradiš svojih sanj, te bo najel nekdo drug zato, da mu boš pomagal graditi njegove.« In če je torej služba delo, ki ga opravljamo, da si plačamo položnice, je delo to in še mnogo, mnogo več. Delo ponazarja poklicanost posameznika v tem življenju. Pomeni tisto nekaj, kar nam je dano predati naprej v svet. Pomeni tisto nekaj, kar vselej opravljamo v sodelovanju s čudovitim spletom okoliščin, ki nam nudijo priložnost za priložnostjo, da izkusimo, izživimo in podarimo svoj čudoviti, unikatni koktejl vrednot, lastnosti in talentov – in smo za to plačane. Zveni magično, vem. In tudi je magično. Magično je izbrati in živeti vizijo točno takšnega življenja, ki mojo žensko dušo, mojo attho, v polnosti podpira k razcvetu. In magično je vedeti, da je točno ta vizija, to življenje, to delovanje največja podpora, ki jo lahko nudim svetu, da postane boljši dom za vse ljudi. Ta magija je naša pravica. Pravica, ki pride z odgovornostjo, da vse okrog nas navdihujemo pri zaobjemanju njim lastne magije.

Da lahko to magijo spravimo v svoje zavedanje, moramo najprej svojih podstrešij očistiti vseh starih prepričanj o delu, ki jim še dovolimo, da nam tudi v novih časih držijo vajeti.

Sama sem svojim prepričanjem sledila v otroštvo, v čase, ko sta bila »delo« in »služba« še sinonima. Sinonima, ki sta nenadno vstopila v moje zgodnje otroštvo in mi še nepripravljeni  vzela mamo, mene pa vsakodnevno ob trenutku prihoda v vrtec pahnila v neutolažljiv jok, ki je trajal vse dokler ni po kosilu prišel nono pome v svojem priljubljenem belem hrošču. Tako se je začel moj odnos z delom: neslavno. Od začetnega antagonista, ki mi je za dobršen del dneva redno jemal mamo, je delo v mojem svetu dobivalo izključno negativne točke, ker je bilo vedno pospremljeno z občutkom prisile, brezizhodnosti. Moji starši od mene in mojih sestra resda nikoli niso kaj prida zahtevali, toda pričakovali so, da bo vsaka izmed nas nekako pripomogla k gospodinjstvu. (To je seveda popolnoma razumljivo, saj se nas je pet gnetlo v trosobnem stanovanju, ki je ob obilici neumeščenih stvari takoj dajalo vtis kaotičnosti.) Od mene se je kot od najstarejše največ in najprej pričakovalo: likanje, brisanje prahu, sesanje so bila opravila, ki sem si jih podajala s sestrami. In tudi, če sem se zavedala, da s svojim delom pomagam svoji mami, so mi bila opravila v breme. Bila so nekaj, kar moram storiti, zato sem komaj čakala trenutek, da bo storjeno že za menoj. Nikoli nisem v početju iskala zadovoljstva in miru, kaj šele užitka. Ne. Delo mi je že zelo zgodaj začelo predstavljati biznis: nekaj, kar storim samo zato, da dobim socialni mir.

Nekaj, kar storim samo zato, ker vem, da od tega tudi sama nekaj dobim.

Ta drobcen stavek je načelo starega sveta, stare paradigme, stare ekonomije. To so bili časi, ki jim je vladal rek »brez dela ni jela«. Ta jasno oriše delo kot delovanje, usmerjeno k doseganju zunanjega cilja lastne preskrbljenosti. Ponazarja ločenost in individualnost posameznika ter brezizhodnost položaja. No, ti časi so na srečo mimo. Raziskovalci in raziskovalke nove ekonomije, samostojni podjetniki in podjetnice, kot tudi energijski delavci in delavke so si namreč enaki, da se svet vztrajno spreminja v smeri razcveta – da pa mu ljudje še ne upamo slediti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prvič prišel v rabo termin »nova ekonomija«, ki je zarisal kontrast med ekonomijo industrijske proizvodnje ter ekonomijo uslug, po kateri je bilo že tedaj vse več povpraševanja, dandanes pa ga je še toliko bolj. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo, da se v dandanašnji ekonomiji sproti ustvarja prostor za dušno kreacijo prav vsake izmed nas. In ne samo, da je dovolj prostora zanjo – dandanašnja ekonomija rabi dušne kreacije prav vsake izmed nas, ki bodo pridale svoj košček k mozaiku nove paradigme.

Če tega ob mojem pomanjkanju vzvišene strokovne terminologije do sedaj še niste pogruntale, naj povem, da sem sama svetlobna leta stran od ekonomistke. Ekonomijo sem v svoji nevednosti venomer povezovala zgolj z denarjem, koncept le-tega pa me ni nikoli zanimal … vse dokler se nisem znašla v resničnem življenju, kjer sem se s prodajanjem svojih uslug borila za košček kruha zase in za svojega sina. Ja, borila sem se, prav tako, kot se bori vsakdo, ki skuša s starimi lečami videti nov svet. Če je stara ekonomija je temeljila na borbi za premoč ali za višjo stopničko v hierarhiji, potem je nova ekonomija zasidrana v povezovanju vseh nas, ki iz srca svetu nudimo tisto, kar nam je v neznanski užitek početi. Nisem ekonomistka, toda v tistem trenutku, ko sem se znašla sredi borbe za preživetje, sem vedela, da je čas za nov pristop k delu, ki ga ljubim. Vedela sem, da je čas, da se preneham boriti, ker me borba popolnoma izpije. In vedela sem, da je čas, da pričnem svoje darove deliti med ljudi. In zaupati, da bo po naravnem zakonu vrednost našla svojo pot nazaj do mene. Nisem več počela stvari zato, da bi večala svoj kupček, ampak zato, da izživim poklicanost svoje duše, ki me vedno tako ali tako vodi k izobilju.

Početi nekaj samo zato, ker lahko od tega dobim nekaj zase, je star način delovanja, kjer je vsakdo mislil samo nase in gledal le na svojo dobrobit. Časi patriarhalnih vrednot, ko brat brata potunka zato, da bi sam živel, so mimo. Naj bodo, prosim, mimo tudi časi, ko anonimnež zdravstvenemu inšpektorju posreduje seznam ljudi, ki so na Facebooku člani »anticepilne« skupine, in s tem za vsakogar izmed njih sproži morebitni sodni postopek.

Dajmo, enkrat za vselej spravimo tiste leče, skozi katere smo prej gledale v svet in se odprimo zavedanju, da tuj uspeh ni naša grožnja, marveč naš uspeh in naš navdih. Naj pride čas, ko bo vsaka izmed nas vedela, zakaj se je rodila. Tista mehkoba. Tisti užitek. Tisti mravljinci. In srce, ki dela salte v nas. To so občutki, ki spremljajo našo poklicanost. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, sprejme in dovoli, da njena poklicanost v njej tako zasije, da ji bo osvetljevala pot naprej. Užitek naj bo njena zvezda vodnica, kajti užitek je stranski produkt odločitve, da si delo drznemo izbrati same, da nič več ne čakamo. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, da je vsak trenutek, ki ga porabi za stvari, ki je ne veselijo, izpolnijo, dvignejo, pobožajo in v njenih globinah vzklikajo tisti zveneči, navdušeni jaaaaaa, scanje proti vetru.

Naj pride čas, ko se vsaka izmed nas zave, da je sem prišla s svojim unikatnim koktejlom. Ta koktejl je naravnost magičen in njena odgovornost je, da ga nekomu postreže. Le komu? Le komu ga bo namenila?

Preveč ga je, da bi ga sama počasi srkala. Pokvaril bi se in stran bi ga morala zliti. Za to pa je tega magičnega koktejla škoda. Ne, z nekom ga bo delila. Toda s kom?

Morda ji pri odločitvi pomaga dejstvo, da za šankom sedi in s prsti tleska po njem ves preljubi svet, ki komaj čaka, da proba ta novi, unikatni koktejl, za katerega je bil slišal od nekoga. Vse, kar mora še storiti, je naliti ga v kozarce – in podeliti.

Naj pride čas, ko z nepopisno lahkotnostjo vsaka izmed nas v kozarec nalije svoj čudoviti, unikatni koktejl, in ga ponudi v svet.

Pripis. Tega ne pišem z namenom, da vse, ki to berete, naščuvam proti vaši službam; pomagati nekomu uresničiti njegove ali njene sanje, je zelo plemenito, če tudi ve sanjate te sanje.  To pišem zato, da nagovorim tiste izmed vas, ki že razmišljajo o tem, da bi stopile na svoje dušno poslanstvo, pa morda potrebujejo le še drobno vzpodbudo.