(odlomek iz prihajajoče knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

Moškost in ženskost.

Moška energija in ženska energija.

Moška esenca in ženska esenca.

Moška statičnost, ženska spremenljivost.

Moška trdnost, ženska mehkoba.

Moška odločnost, ženska kaotičnost.

Veste, včasih se mi zazdi, da me pisanje, predvsem pa razmišljane in premlevanje o tej knjigi, o mojem prvem pisnem otročičku, preveč peha v moško energijo. Da postajam preveč po moško izključujoča, ko pravim, da je neko početje ali lastnost izrazito moško, kakšno drugo pa izrazito žensko. Da postajam preveč obremenjena z ločevanjem črnega od belega in premalo zavestna svoje ženske esence, ki priča o zaobjemanju, o vključevanju, o združevanju.

No, glede tistega »preveč« nisem povsem prepričana, je pa vsekakor res, da sam proces udejanjanja te knjige, torej prevajanja mojih plavajočih misli, občutkov in čustev v neko smiselno zaporedje besed, aktivira moško esenco znotraj mene. Moška energija je namreč prisotna venomer, ko fizično nekaj počnemo – in tukaj vam zares priporočam vdih – medtem ko o načinu, na katerega to počnemo, odloča ženska energija.

Ja, tako je. V današnjem svetu seveda ne moremo mimo tega, da nekaj ne bi počele (in, roko na srce, katera bi si sploh želela življenja brez delovanja, kaj?), toda če ob vsem delovanju ne želimo pozabiti na našo ženskost, poskrbimo, da same o odločamo o načinu, na katerega karkoli počnemo. Namesto naglice si zato izberimo preudarnost. Namesto več opravkov, si danes na svoje pleča naložimo manj in bodimo ob njih bolj prisotne, bolj radostne. Namesto tistega zloglasnega seznama, ki nam sporoča vse, kar moramo storiti, si danes zraven njega pripišimo tistega, ki nas bo opominjal na to, kako to storiti. To je tisto zaobjemanje, vključevanje, združevanje, o katerem sem prej govorila. Kako lepo je vedeti, da ni nič ni ločeno od ničesar drugega, kajne? Da je vse samo – v začetku morda res žongliranje, kasneje pa – ples dualnosti, znotraj katere živimo. Da ni početja brez načina, kako to počnemo. In da ni moške esence brez ženske esence. Nikjer. Niti znotraj nas nasmih. Prav zares.

Tantra uči, da smo fizične ženske v resnici pol moškega, fizični moški pa so potemtakem pol ženske. V vsakomur izmed nas bivata ta dva nasprotna in enakovredna pola. Nasprotna, ker se njune kvalitete in vrline dopolnjujejo. Enakovredna, ker ene niso boljše ali slabše od drugih, ampak zgolj in predvsem – drugačne. Ko spoznamo in sprejmemo oba naša obraza, lahko zaživimo v ekstazi, ki nas preplavi, ko se ženska in moški znotraj nas zlijeta v en tok, v eno strugo, v eno reko. Ta ekstaza je sok našega bivanja, ta ekstaza pomeni biti najden. Biti osvobojen vsega, kar mislimo, da smo, ali vsega, kar mislimo, da moramo biti. Dovoliti si svobodno izražati, dovoliti si svobodno živeti ta ples dveh nasprotnih kvalitet, pa je tisto, k čemer stremimo.

Ja, v vseh nas se prepletata notranji moški in ženska. In to je zdravo in neskončno podporno. Kar pa ni zdravo ali podporno, pa je to, da vsi, tako moški, kot tudi ženske, večinoma živimo in delujemo iz svojega notranjega moškega. Ženske bi naj znotraj ženske esence preživele vsaj 70% svojega časa, pri čemer bi naj moški v moški energiji preživeli prav toliko časa. To seveda nikakor ne more biti univerzalna formula, saj smo si ženske med seboj zelo različne, pri čemer je darilo, da lahko vsaka zase ugotovi, koliko katere energije je zanjo najboljše. Dejstvo pa je, da kot družba rabimo več ženske energije, in za dvig le-te smo odgovorni prav vsi. Ko gremo v akcijo, ko gremo v svet, da realiziramo stvari in postavimo nove paradigme, se še naprej poslužujmo moške, navzven usmerjene energije delovanja, ker je ta njena strast čudovito ognjena. Za kompenzacijo in harmonizacijo tega moškega principa, pa prav tako redno kakor delujemo navzven, delujmo tudi navznoter: negujmo svojo notranjo žensko z lepoto, z mehkobo, s počitkom, s sproščanjem, z užitkom. S praznovanjem, ki okrona naše delovanje. S praznovanjem, ki nam omogoča, da si za svoj vložek čestitamo in s tem svojo notranjo kupico napolnimo radosti.