Že večkrat sem skušala izpisati vsebino svojega srca in vsakič obstala pri nekaj stavkih. Ni šlo. Ker me je grizla vest. Ker sem med porodom vztrajno predajala svoje telo Materi Naravi, pri tem pa le malo razmišljala. Pardon, nič razmišljala. O ničemer in nikomer. In s tem niti o sebi in ne o Svarunu. Namesto tega sem zaupala, zaupala. Toda ne morem si kaj, da se ne bi počutila slabo, ker sultančku (nadimku, ki ga je dobil, ker se je rodil v krog šestih žensk) zavestno nisem namenila več toplih misli, nekaj, kar se mi sedaj, ko sem to končno izrekla, sploh ne zdi več smiselno, saj ga v svojem nezavednem nikoli nisem zares zapustila. Zato zapisujem najino porodno zgodbo, ki ima moč raztopiti vse občutke krivde – te vsiljive, neželene goste v svežem materinstvu – in me cuka za rokav: »Greva tja, kjer se v intuicijo ne dvomi več«.

Novembra 2012 sem v osmem tednu nosečnosti spontano splavila malo telesce nekoga, ki bi se rodil v deklico. Za nosečnost sem uradno izvedela dan pred splavom, ki me je zelo prizadel in pod vprašaj postavil zaupanje v lastno, žensko telo; slednje se je tedaj šele prebujalo. Poleg drezanja v globine ženske moči, pa mi je ta izkušnja odprla okno v čarobni svet nosečnosti in materinstva. Spoznala sem doule in ob misli na žensko moč ter čudež človeškega življenja tudi ogenj v sebi. Oživljena od teh strasti, ga povabim. Lučka. Luč.

Nosečnost je ena čudovita komunikacija: »Hej, saj to si vendar ti«.

Joga otvori vsak novi dan.

Hrana za telesi in duha.

Čudovite besede iz hranljivih knjig.

Obračanje sveta, življenja na bolje.

Vem in zaupam.

Sva.

Jesen, ki jo ljubim, je tu. Oktober in dooolgi sprehodi ob rastoči luni. Objemanje dreves oteženo. Pravijo, da boš prišel desetega, a jim ne verjameva niti za trenutek. Navijam za sedemnajstega, a lahko bi vedela, da bova plesala, kot bo luna igrala.

V petek sem po neprespani noči na CTG-ju, ki ga nisva prešpricala, radovedna, poleg tega pa se počutim drugače, zato dovolim edini vaginalni pregled v nosečnosti: odprta sem 1 cm. Kvačkam, grem na pijačo s prijateljicama. Popoldan sprehod in objemanje drevesa. Tu prvič začutim intervale. Napetost in nekajminutno sproščanje. Z zanimanjem se ustavim ter prisluhnem, kaj se dogaja v mojem telesu med intenzivno fazo. Čutim, da v meni mrgoli in pozdravljam ta občutek vznemirjenosti. Sluzni čep se odlušči. Zvečer se končno spravim k iskanju glasbe, ki bo spremljala najin porod. Glasba je pomembna, glasba je zrak. Tamara, Gabrielle Roth. Gabrielle Roth, Tamara. Waw, kako me veseli, da sva se spoznali!

Večer me zvabi na mesečino in naša Ela, brez katere ne mine noben sprehod, mi dela družbo. Uživam v mirni noči, svežem jesenskem zraku in pogovoru s sestro luno, ki je enako okrogla kot jaz (oziroma ti). Lepo je. Obožujem te dni, ko lahko kadarkoli potrkaš in bi morda zaradi tega morala biti napeta, ampak sem nasprotno – popolnoma mirna. Čutim, kako se moje srce širi in zajema vedno več prsnega koša. Nazadnje zakrkne v umirjenosti in ugodju. Ko pridem domov, si naredim kopel s svečkami, rožnimi lističi in glasbo, ki sem jo prej stisnila v mapo z naslovom »Rodiva se«. V vodi sem doma, v kopeli pa nikoli ne zdržim prav dolgo, saj se prehitro pregrejem in pobegnem. Tokrat se mi zdi, da vztrajam. In meditiram. In se zibam. Sledi še vroč kakav ob spremstvu Ele in mačkona v mesečini. Tu na nekaj minut odložim šalico, vstanem ter zaplešem, da pomagam napetosti v svojem telesu najti izhod. Vem, da se dogaja, toda mislim, da imava še ure in ure, preden se stvar okrepi. Odločim se, da grem spat, saj je že polnoč preč.

Ko je luna polna in se že dobri dve uri na par minut zbujam in zvijam, spoznam, da nima smisla vztrajati pri takoimenovanem spanju, saj niti ne počivam, niti nisem dovolj prisotna v dogajanju. Grem po žogo, ki v tej eni uri opravi svoje poslanstvo, in na njej med intenzivnim delom krožim. Čeprav jih ne jemljem resno in jih še ne označujem za »popadke«, me zanima kako pogosti so. Presenečena ugotovim, da trajajo že skoraj celo minuto, na štiri minute narazen. Opla. A res? Želim biti sama s teboj, zato se potuhnem v nočni mir in med popadki meditiram vse dokler se enkrat ob zapisu ure na list, ki počiva na postelji, ne usedem na žogo – ampak strmoglavim na tla mimo nje. In pristanem v omarici. Vse pod kontrolo. Toda trušč zbudi očeta, ki zbudi mojo mamo in sestri in čez slabo uro sem s staršema na poti na Jesenice.

V avtu mi je zaradi omejene svobode gibanja vedno manj udobno. Mama je z menoj na zadnjem sedežu in to pomaga. Ko po šestih prispemo na Jesenice, se noč počasi preveša v dan in lune ne vidim več – jo pa čutim. Spomnim se, da sem si ob porajanju bila želela nočnega miru, a ko sem si to želela še nisem vedela, kako nepomembno bo vse zunaj mene. Prijazno osebje in zaenkrat še prazna porodnišnica. Odprta sem 4-5 cm.

V tem času prispe tudi najina karavana: Nika, tvoja botra, ter Ana in Nina, najini douli. Vse ženske z mamo vred zasedemo porodno sobo, ki ji zato, ker v njej ni porodnega stola, pravijo »alternativna«. Ura je sedem in od tedaj bore malo registriram, kaj se dogaja okoli mene. Čas teče zgolj na podlagi mojih občutenj in zavezanosti, da bom ne glede na vse, svoje telo predala porodni energiji. Bolečine ni v njenem slovarju. Pravzaprav je ta slovar precej skop z besedami, a zato toliko bolj velikodušen z občutji.

Zibam se na žogi. Masiramo se in to mi paše. Takrat. Čez čas se mi razodene, da moram, morava skozi to sama. Najina karavana žensk mi ogromno pomeni in vzbuja neverjetno pristne občutke varnosti, ljubezni, povezanosti ter hvaležnosti. Rada jih imam tu, blizu, toda to potovanje je moje in ti si edini sopotnik. Na Ninin predlog vse odidejo iz sobe, le mamo želim poleg. Nič se ne pogovarjava, samo sva. Vesela sem, da je z mano. Ne vem, kdaj pridejo ostale nazaj.

Spomnim se določenega trenutka, ko sem fizično zelo utrujena in ležim na blazini na tleh. Naravna, zvita v klopčič, usta v nasmeh. Pred menoj peščica arašidov, ki jih enega po enega grizljam. Ob popadku se obrnem na vse štiri ter predajam porodni energiji, ki me preplavlja. Za nekoga, ki je večino življenja preživel v svojih mislih, je to revolucionarno in zgodi se nekaj nenavadnega. Prvič v vsem svojem obstoju sem tako prisotna v svojem telesu, da se od njega spontano ločim. Šele ko sem popolnoma sprejela vse občutke vseh intenzivnosti, ki so se pretakali skozi moje telo, sem se lahko povzpela tja, od koder sem jih lahko opazovala in se z njimi ne zgolj istovetila, kot to ljudje vse prepogosto počnemo. (Oh, hvala za ta tok misli. Šele sedaj, ob pisanju, se mi razodeva, kaj se je v resnici dogajalo pri porodu. Šele sedaj zares razumem, da ni šlo za mojo odsotnost… temveč za ločenost telesa in duha.)

Vseskozi sem nama ostajala zvesta. Popolnoma sem zaupala v najino potovanje, ter ga pozdravljala v vseh njegovih barvah. Tudi v tisti, ko sem – zelo po moje – kakšno minuto preden si se rodil, odločeno razglasila, da jaz tega ne bom zmogla. Mama mi je zatrdila, da bom, a je nisem poslušala. Namesto tega sem se s kolen, kot vsako jutro med jogo, intuitivno spravila v čepeč položaj, z Nino za menoj in mamo nasproti mene na drugi strani žoge, držeč me za roke. Ponovno prisotna v svojem telesu te razumem, ko mi nakažeš, da je čas. Ob naslednjem popadku, pospremljenem z intenzivno nujo po potiskanju, z vso močjo, ki se je kopičila teh deset ur, potisnem in ti pomagam na svet. Kar … zdrsneš. Brez obotavljanja in napora, najprej glavica in čez nekaj sekund preostalo telo. Nič ne jokaš, samo kukaš.

Želela sem te sama uloviti, a zaradi presunjenosti nad vsem, še sedaj ne vem ali sem te. Nekateri pravijo, da ne, drugi navzoči zatrjujejo, da ja. Če prav pomislim, ni to niti pol tako pomembno kot dejstvo, da sem te ob prvem pogledu prepoznala. V nosečnosti sem te skušala vizualizirati, pa se mi nobena slika ni zdela prava. Dokler te nisem zagledala. Zazrl si se vame in bolj domačega si te ne bi mogla nikoli predstavljati. In tvoj vonj, o moja boginja. Dišal si po vsem, kar sem kadarkoli poznala in ljubila. Po ljubezni sami. Naslednje štiri ure, v katerih se nismo premaknili za več kot dober meter, sva se gledala, vohala, dojila, zaljubljala in bila eno. Bližina.

Tvoja nona je tekom večera prerezala popkovino ter jo z nonotom, ki je do tedaj o tvojem rojstvu že obvestil vse poznane in nepoznane, odnesla skupaj s posteljico domov zamrznit. Še vedno čaka na pomlad, da jo zakopljeva v naš gozdni sadovnjak in ti nad njo posadim jesensko sadno drevo, ki bo raslo s teboj, mili moj.

Epilog: Želela sem si roditi doma, toda brez prestrašenih prič in plačevanja zneskov, ki si jih ne morem privoščiti, tujim babicam. Zato sem se odločila, da si sama krojiva potek poroda, kjerkoli že sva. In sva ga. Občutka krivde ne prepoznam več in tale izpis mi je okrepil duha. Hvala.