Kar si zaslužimo in kar si zaslužimo

soy

Tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. A mi sledite?

Zadnje čase mi ni težko ljudem povedati, kako sem, saj postajam vedno bolj (ja, še bolj) odkrita. Ni, da se že vidi skozme. Ne. Čutim pa, da sem razgaljena. Ker dovolim, da moje srce počiva na moji dlani. Popolnoma ranljivo. In doživlja obilje vsega kar je, tako sopran, kot bas, tako polet, kot padec.

Tako dobro, kot se počutim sedaj v svojem življenju, se nisem še počutila. Tako pomirjena, kot sem sama s seboj in vsem, kar je, nisem bila še nikoli. In to me dela srečno. To me dela živo. To me dela navdušeno nad vsem, kar se dogaja – pardon, nad vsem, kar dogajam. In to me dela polno, da lahko dajem in dajem.

Ljudem okrog sebe z lahkoto povem, da sem srečna. Počasi tudi tistim, v katerih očeh vidim, da me iz svojega oklepa prepričanj ali pač svojega lastnega pomanjkanja pomilujejo v gotovosti, da mi nekaj manjka. Ljudem povem, da sem zadovoljna s svojim življenjem, kakršno je. Da si ne želim, da bi bilo moje življenje v tem trenutku karkoli drugačno; niti na področju denarnice ali odnosov, ki sta moja živo rdeča gumbka.

»Draga moja, jaz sem ugotovila, da ne potrebujem nikogar,« sem izdavila zadnjič v pogovoru z eno dušno sestro in ob tem čutila tisto pristno vznesenost v prsih. Stavek sem v resnici komajda izdavila, saj je zadnji del zadnje besede požrlo moje naglo navdušenje, da sem pri priči kriknila in se zarežala. Svobodno. Ker se po vseh teh letih, ko je bilo moje nezavedno na misiji, da najde očeta mojemu sinu, sedaj svobodno zavedam, da tega ne rabim početi. Ne zato, ker bom jaz mama in oče svojemu sinu: tega ne zmorem – predvsem pa si tega ne želim; niti se mi ne zdi naravno ali zdravo ali koristno. Ne, ne zato. Zato, ker se imava po petih letih končno tako super, da se morava oba napiti takšnega podpornega odnosa, h kateremu sem stremela leta, pa ga nisem znala vzpostaviti. Zato, ker sem končno takšna mama, kakršna sem si vedno želela biti. Takšna, ki se s tem, kar ima, trudi biti točno takšna, kakršno moj otrok rabi – ne več takšna, kakršno bi si jaz kot otrok želela.

Ampak tale zapis se je pravzaprav začel nekje drugje, veste. Začel se je s spoznanjem, ki me je prešinilo, ko sem dva dni tega pred hišo mojih staršev zagledala dobrih petdeset kilogramov surovin za moje ustvarjanje; to se pravi, petdeset kilogramov surovin, ki jih mora nekdo nekako prenesti v četrto nadstropje, kjer živiva. Ahem. Spoznanje je bilo: konstantno nošenje težkih stvari v četrto nadstropje je moj oklep prepričanj, iz katerega sama sebe pomilujem v gotovosti, da mi manjka nekdo, ki bi to počel zame.

Ja, to je moj trn v peti. To je ta tobogan, ki me je včasih vedno premamil, da sem se spustila, z vrha ljubezni do dna strahu, in potem pod mostom beračila za malce ljubezni. Kajti če bi imela ob sebi moškega, bi mi on nosil težka bremena v četrto nadstropje, kajne? In ko bi mu bilo dovolj in se mu ne bi več ljubilo nositi težkih bremen v četrto nadstropje, bi se odločil in nam sezidal hiško, v kateri bi živeli na tleh, kajne? No. Ne. Kajti tudi ko sem nazadnje imela partnerja, ga v resnici nisem imela. Partnerja ne – imela sem očeta za svojega sina in seks zase. To je vse. Nisem imela celote, nisem imela življenja. Predvsem pa še vedno nisem imela nikogar, ki bi mi nosil težke stvari v četrto nadstropje. To pa zato, ker sem mislila, da ga rabim. Ne mislila, prepričana sem bila. Prepričana in ujeta v oklepu mladenke, ki od vseh arhetipov ženskosti najbolj prekipeva z moško energijo akcije. Kajti ko mladenka nekaj hoče, bo mladenka naredila vse za to, da to dobi. Tudi manipulirala. O, ja. Ubirala bo noto svoje nemoči, ki jo od znotraj krepi prepričanje, da potrebuje odrešenika. Da potrebuje pomoč, ker sama ne zmore. To niti ni čudno za vse vas, ki ste odraščale ob istih pravljicah kot jaz. Vse Pepelke in Sneguljčice in Trnjulčice so bile uboge, uboge, dokler jih ni njihov princ rešil. In čeprav je bila od venomer moja najljubša risanka Lepotica in zver, ker v resnici Belle s svojo ljubeznijo reši svoje princa njegove pošastne podobe, sem od nje vseeno pobrala idejo, da bom šele v odnosu s tistim, ki ga ljubim, popolna. Da bo šele to čas, ko mi nič več ne bo manjkalo. In tako sem vse svoje življenje potrebovala moškega, da je vse, kar jaz nisem; da dopolni vse, kar meni manjka.

No, ja. Vlogo Sneguljčice sem sedaj naposled zavrnila. Mislim, da kar doživljenjsko. Raje bom živela svoje življenje; življenje ženske, ki si svojo pot izbira vsak dan sprot’.

»Draga moja, jaz te tako občudujem,« mi reče moja dušna sestra, »sama si s Svarunom in vso to tvoje ustvarjanje … ti si totalna faca

Nič »hvala«, samo »hm« sem sposobna izustiti.

»Svaka čast. To mora biti res težko, da si za vse sama,« pristavi njena mama.

Obe sta mi tako pri srcu. Obe imam rada. Ampak kljub temu jima ne verjamem. In ne dovolim, da besede pridejo do mene, da se me dotaknejo. Kljub temu, da sem podobne besede slišala že mnogokrat.

Do včeraj. Včeraj sem na polno luno v biku, na kakršno se je pet let tega rodil moj Svarun, zaslišala njune besede. In se razjokala. Večkrat. Ker vem, da se nisem dovoljkrat pohvalila; kaj to, še drugim nisem dovolila, da bi me pohvalila. Jočem, ker vem, da se nisem dovolj praznovala.

Vedno, ko me kdo pohvali, se v meni zgodi ena od dveh reakcij. Ali pomislim: »Ja zakaj pa ne bi bila super? Kje pa piše, da moram biti, zato ker sem mama samohranilka, uboga?« Ali pa pomislim: »Saj sem si sama vse zaslužila, veš. To, da ni lahko. Saj sem si sama vse izbrala …« Če bi vedeli, da sem sama tako hotela – da sem imela mnogo možnosti, kot jih v življenju vedno imamo, da bi lahko ostala, pa sem se odločila oditi – bi me še vedno občudovali? Bi me še vedno hvalili? Jaz se ne bi. Ker pokorno stojim v oklepu prepričanja, da sem dobila, kar mi pripada.

In tudi sem.

O, ja. Ko sem se začela zavedati, da sem jaz edina, ki dogaja, mi je bilo sprva težko. Odgovornost je navsezadnje velika. Odgovornost zavezati se življenju, kakršnega si zares želim, je velikanska. Ampak ravno tolikšna je tudi nagrada. Velikanska. Ko si upam živeti tako, kot si zaslužim, tako kot danes jaz izberem, da si zaslužim, je nagrada velikanska. In te nagrade sama doslej še nisem odvila. Zamahnila sem proti njej. Ali ji ne verjela. Ali se spraševala, kje piše, da moram ravno jaz dobiti nagrado za to kar počnem, ker je itak vse, kar počnem, samoumevno.

Hja, tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. Mislila sem, da sem si prislužila samo to, da mi je velikokrat težko. Izkazalo se je, da je teža vsakič prišla z darilom, ki ga še nisem odprla. In darilo niso pohvale drugih, ni njihovo občudovanje. Darilo je čas in pozornost, ki si ju vzamemo, da praznujemo sebe. Darilo je zavedanje, da sem vse, kar si zaslužim. In … da si zaslužim vse.

Just a reminder_

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s