Lužice, jezica, obred prehoda

maidenmothercrone

Zadnjih nekaj dni sem se veliko jezila.

Znova sem namreč podoživljala tisti znani občutek, ki me je – preden sem se prejšnji mesec dokončno (in vendarle lahkotno) odločila, da ga spustim – spremljal zadnjih šest let mojega življenja. Ta občutek je eden tistih, ki se nadte priplazijo od zadaj, te zgrabijo za vrat in ti na uho šepečejo, da ne boš nikoli povsem finančno neodvisna, da ne boš nikoli splezala na zeleno vejo in tam ostala, in kratko malo – da ne boš nikoli imela ravno toliko denarja, da ti o njem ne bi bilo treba skrbeti štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Ga poznate tudi ve?

Odkar sem skorajda sedem let tega odrinila v Indijo in za potovanje zapravila vse svoje Zoisove prihranke, živim iz roke v usta. Dobesedno. Brez redne zaposlitve sem pred in po Svarunovem rojstvu »kelnarila«, dajala inštrukcije iz angleščine in se nato pred kakimi štirimi leti lotila ustvarjanja al-Iksirjevih dobrot: najprej sem se nekaj časa spogledovala z naravno kozmetiko, potem pa sem se popolnoma predala ustvarjanju zdravih, ekoloških, veganskih energijskih dobrot ter si tako nakapljala nekaj živeža v roke. Kar nekaj intervalov je bilo, ko sem sprejemala tudi socialno denarno pomoč, ki pa sem se ji že (večkrat vmes in nazadnje) lanskega oktobra dokončno odpovedala.

Moram reči, zadnja leta so bila kar pustolovščina. (Življenja nas, mam samohranilk, pač niso nikoli dolgočasna, kaj?) Pustolovščina, za katero sem sedaj neizmerno hvaležna, saj me je naučila umetnosti preživetja z bore malo denarja in umetnosti prioritiziranja stvari. Teh zadnjih nekaj let je pričaralo največ dragocenih trenutkov v mojem življenju – četudi sem jih preživela pod bolj ali manj konstantnim finančnim stresom. Ne, nikoli se nisem zares bala za najino preživetje; tudi če bi meni kje na poti spodrsnilo, sem se venomer zavedala brezpogojnega zaledja svojih staršev, ki ne bi niti v sanjah dovolila, da s Svarunom živiva v pomanjkanju. A četudi se nisem nikoli zares bala za preživetje, me je vseskozi dušil stres zavedanja, da si od življenja želim mnogo, mnogo več kot le preživetje; želim si potovati s svojim sinom, želim si, da ta izkuša in spoznava svet iz prve roke, želim si, da bi se skupaj učila preko najinih individualnih, svojevrstnih izkušenj življenja in želim si izobilja, za katerega mi ne bi bilo potrebno garati do onemoglosti in zamuditi večidel Svarunovega odraščanja. Želim si. In to sem si vedno tudi želela – a kaj, ko sem svojim sanjam v brk vse prepogosto zamahnila z levico, da pristanek na realna tla ne bi bil tako trden in boleč. Ja, želela sem si. To že. Nisem pa vedela, da mi vse, česar si želim, tudi pripada. Nisem vedela, ker svoje moči nisem držala v svojih rokah – ali pač v svoji denarnici. Nisem vedela, ker sem svojo moč nevede, nehote teptala, misleč, da sem pač obsojena na življenje nekoga, ki večno potrebuje pomoč ali (bog-ne-daj) miloščino drugih.

Včerajšnja anekdota z mačko pa mi je prinesla drugačno zavedanje.

Najina Rada je nadvse srčkana siva tigrasta muca, ki se iz mladička ravnokar medi v mladenko. In ravno ta muca, ki se iz mladička medi v mladenko, je meni pomagala, da se iz mladenke, iz deklice dokončno umedim v žensko, v mater.

Kako?

S svojimi lužicami povsod po najinem stanovanju.

Naj pojasnim.

Dober teden dni nazaj sem presenečena ugotovila, da najina Rada ne lula več samo v svoje elegantno, modro in belo kotno mačje stranišče, marveč povsod, kamor pač pristane. Jezna? Ah, kje. Nisem bila jezna. Bila sem besna! In nekajkrat mi je zaradi po mačjem urinu dišečega sicer sveže, od burje osušenega perila, ki je čakalo na zlaganje, počil film, da sem »spustila vse svoje kokoši« in na tempo vseh pikrih, sočnih kletvic, ki jih sicer običajno sploh ne uporabljam (se jih pa še spomnim iz ranih dni) razjarjeno norela po stanovanju. Seveda sem vedela, da je moja jeza nekonstruktivna, saj sem se po izbruhu venomer počutila izpito in krivo, a v tistih tektonskih trenutkih mi še mar ni bilo; spustila sem se v eno tistih žrtev, ki sem jih v otroštvu preko opazovanja odraslih dobro naštudirala in si v nedogled mantrala: »Kaj je meni treba te mačke, ki ščije vsepovsod! Nikjer nisem podpisala, da se bom vsakodnevno ukvarjala z mačjim scanjem! Kje pa imam čas še za to! Tega se ne grem, pa pika! Konec!«

Tako sem (zelo neuspešno) opravičevala svoja dejanja, nisem jih pa tudi oprala – prala sem pa vse tkanine, ki so jih krasili čudni krogci, ki niso bili vezenine. Vsak večer sem si skrušeno priznala, da mi smrad že kisa možgane in jemlje življenjsko energijo. Vsak večer sem bila pripravljena odnehati, toda vsako jutranje sonce mi je prineslo novo upanje, nove sanje o življenju brez rumenih, specifično (niti najmanj) dišečih madežev, ki bi (niti najmanj) krasili horizontalno ležeče tkanine povsod po našem domu.

Potem pa je prišlo včerajšnje jutro. To ni prineslo novega upanja, marveč piko na i. Po počasni, slastni, menstrualni jogi sem se namenila usesti na tisti dobri stari pleteni tabure na balkonu (do katerega gojim prav posebno naklonjenost) in malo obsedeti v tišini. Saj veste, se malo napiti vzhajajočega sonca. Ko sem stopila na balkon, me je tamkaj sicer resda pričakal moj tabure – na tabureju pa me je pričakala čisto nova, še sveža Radina lužica. Tedaj sem zagledala vse zvezde. Zvrtelo se mi je. Iz nosa sem kot najbolj razjarjen bik ob pogledu na strastno rdečo rutico zapihala, zaškrtala z zobmi in se zakadila proti našem strastno rdečem kavču v kotu dnevne sobe, za katerega je tik pred menoj skočila mačka.

Najraje bi bila zarjovela, globoko v sebi sem namreč besnela. A namesto tega sem se nazadnje sesedla vase. Nemočno. In postala. Nemočno. In se odločila, da je to – to. Nemočno. Ker niti slučajno ne nameravam svoje dobre volje investirati v scanje proti vetru (ali pač v kakršnokoli scanje, ko smo že pri tem). Šla sem torej na računalnik in si prebrala članek o določenih boleznih, ki jih mačke svojim lastnikom skušajo izpostaviti tako, da ščijejo vsevprek; in o tem, da mačke tega, kakopak, ne počnejo nalašč.

»Pa ja,« sem zavila z očmi. Seveda bi rada verjela, da Rada ne spušča lužic nalašč, ampak te prigode so tako dodelano pritiskale na tiste najbolj rdeče in najbolj zloglasne gumbke v meni, da tega enostavno nisem bila sposobna storiti. Namesto tega sem pričela mačko pakirati, misleč da jo bom preprosto odselila k mojim staršem. »Oni imajo hišo, okrog hiše pa veliko zelenih površin, kjer bo lahko markirala po mili volji, tudi cel ljubi dan, če se ji zahoče. Seveda ji bova hrano še vedno kupovala midva, a v mačjem urinu ne bova več živela. Howk, govorila sem!« sem si momljala in kovala svoje načrte. Seveda mi je bilo žal ob pomisli, da Radica ne bo več živela z nama – da o Svarunu niti ne govorim. Seveda mi je bilo žal – ampak bolj kot žalost, me je nazaj vlekla vest, ki mi je poočitala: »A kar tako boš dvignila roke? Ko postane preveč, pa naj drugi rešujejo tvoje zagate, kaj?«

Mačko sva vseeno spakirala in jo le s težavo spravila v škatlo za transport, pripravljena, da jo odpeljeva v novi dom. A zaradi kljuvajoče vesti, ki mi je govorila o nedoraslosti in nezrelosti, sva še pred Nasircem, kjer živijo moji starši, zavila k veterinarju; pod pretvezo, da naju zanima spol. Prejšnjega dne mi je namreč prišlo na ušesa, da je naša Rada menda v bistvu Rado, zato sva se odločila preveriti. Potem ko je postaven, čeden veterinar odločno ovrgel sum, da je naša muca v resnici muc, pa sem skrušeno bleknila: »Ta mačka ščije vsepovsod.« Nemočno.

In potem je poskrbel za vse. Jo uspaval, da se nama je do konca zasmilila, ko je skušala s svojimi prednjimi tačkami premakniti celotno telo dol z mrzle kovinske bolnišnične postelje. Ji vzel urin. Ga preučil. Ovo, ono. In ugotovil, da ima Rada v resnici kamne na mehurju. Menda so nekatere muce bolj občutljive na prehrano in lahko kaj kmalu zbolijo zaradi previsokega deleža rastlinskih sestavin briketov. Kakor se je izkazalo, je Rada prav zares ena teh muc, ki se morajo doživljenjsko držati stroge diete, ki bi naj uravnavala pH njenega urina in s tem preprečevala vnetje mehurja in boleče, pogosto uriniranje.

Bum! Hja. Sedaj, ko razumem, mi je lažje.

Nekaj dni tega sem v knjigi Pot odraščanja malega drevesca, ki jo priporočam vsem staršem, nonotom, nonam in skrbnikom, ki na tak ali drugačen način, posredno ali neposredno, pripomorejo k vzgoji kakega otroka, prebrala, da ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Tedaj sem se zgolj namuznila, saj sem bila glede trditve še neopredeljena, toda omenjena izkušnja je na čudovit način spregovorila v prid resničnosti omenjenih besed. Ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Razumemo pa ne samo umsko, razumsko. Razumemo tudi s srcem, in sicer tako, da sočustvujemo. Ko sem izvedela, da ima Rada kamne na mehurju, sem razumela; in šele sedaj, ko razumem, lahko dajem ljubezen v obliki sočutja in razumevanja.

In kaj se je zgodilo potem?

In kako lahko ta moja sveža, niti-najmanj dišeča anekdota sploh ovrže tezo, da sem nekdo, ki konstantno potrebuje pomoč drugih?

No. Mladenka Tamara je razjarjeno spakirala mačko in jo bila popolnoma pripravljena odpeljati stran. Dvigniti roke, si roke umiti, si jih v resnici dezinficirati z oljno mešanico On Guard, kljuvajoči vesti pokazati jezik in se naglo obrniti stran. Nemočno. Neka nova Tamara, ženska in mama, ki ni več nebogljeno pišče, potrebno pomoči, marveč nekdo, ki zna pognati korenine in se zanesti nase in na svojo moč, pa je postala in jo zavila k veterinarju. Si napasla oči … hočem reči, prevzela odgovornost za svojega hišnega ljubljenčka, sredi oktobra (ki je zaradi tehničnega pregleda in vseh teh avto kolobocij največji finančni zalogaj v letu) plačala pregled in poseg, kupila nove, prilagojene brikete in konzervo, ki bodo naši Bradi (kot jo ljubkovalno kličeva) pomagali ozdraveti in ponovno vzpostaviti zdrav pH urina – ter mačko odpeljala nazaj domov. V najin ljubi dom.

Morda se vam vse to zdi zelo samoumevno, toda meni se ni. Odraščala sem namreč v vedenju, da bo za vse poskrbljeno. To vedenje mi je tekom let nudilo varnosti in zavetja, hkrati pa mi je dajalo potuho na področjih, na katerih sem venomer mislila, da mi pač ne gredo; finance, birokracija. Ne vem še čisto zagotovo, od kod mi ideja, da mi ti dve področji ne gresta, in roko na srce se niti ne ukvarjam z izvorom teh zmotnih prepričanj. Tisto, na kar se osredotočam, je vzpostavljanje novega odnosa z denarjem in s papirji, kot ga v življenju še nisem imela. Tisto, na kar se osredotočam, je prevzemanje odgovornosti za svoje življenje na teh dveh področjih, na katerih sem bila doslej pogojno prirojeno hendikepirana. Prevzemanje odgovornosti za svoje življenje morda zveni malce rigidno in zastrašujoče, toda v resnici ne pomeni čisto nič drugega, kot ponovno vzeti svojo moč v svoje roke. To ne pomeni, da pomoči nikoli več ne potrebujemo. Ne. To pomeni, da znamo ločiti, kdaj pomoč zares potrebujemo (in tedaj zanjo brezsramno, iskreno poprosimo) in kdaj izigravamo svojo krhkost, svojo nemoč, svojo nebogljeno žrtev – tako kot arhetip mladenke počne vedno, ko se ji z nečim »ne da več ukvarjati«.

Ob včerajšnjem obisku veterinarja sem dovolila, da tista mladenka v meni, ki preko pomilovanja išče sočutje, ki preko tarnanja išče pomoč, ki preko vseh svojih zmožnosti išče manipulacijo – dokončno umre. Ker mi je dovolj nemoči.

In tako je bil včerajšnji obisk veterinarja z najino Rado moj obred prehoda, ob katerem sem še korak odločneje stopila proti ženski in materi v meni. Ker hočem še mehkobe in ker hočem več zavedanja, ki mi dajeta moč. In ker sem popolnoma pripravljena sprejeti odgovornost za svoje življenje; za vse svoje življenje; za čisto vse, kar se v njem dogaja.

“Hm, se dogaja?”

O, ne, ne, ne. Jaz sem tista, ki dogaja.

You're beautiful!(2)

 

Advertisements

Polarnost

(odlomek iz prihajajoče knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

polarity1

Moškost in ženskost.

Moška energija in ženska energija.

Moška esenca in ženska esenca.

Moška statičnost, ženska spremenljivost.

Moška trdnost, ženska mehkoba.

Moška odločnost, ženska kaotičnost.

Veste, včasih se mi zazdi, da me pisanje, predvsem pa razmišljane in premlevanje o tej knjigi, o mojem prvem pisnem otročičku, preveč peha v moško energijo. Da postajam preveč po moško izključujoča, ko pravim, da je neko početje ali lastnost izrazito moško, kakšno drugo pa izrazito žensko. Da postajam preveč obremenjena z ločevanjem črnega od belega in premalo zavestna svoje ženske esence, ki priča o zaobjemanju, o vključevanju, o združevanju.

No, glede tistega »preveč« nisem povsem prepričana, je pa vsekakor res, da sam proces udejanjanja te knjige, torej prevajanja mojih plavajočih misli, občutkov in čustev v neko smiselno zaporedje besed, aktivira moško esenco znotraj mene. Moška energija je namreč prisotna venomer, ko fizično nekaj počnemo – in tukaj vam zares priporočam vdih – medtem ko o načinu, na katerega to počnemo, odloča ženska energija.

Ja, tako je. V današnjem svetu seveda ne moremo mimo tega, da nekaj ne bi počele (in, roko na srce, katera bi si sploh želela življenja brez delovanja, kaj?), toda če ob vsem delovanju ne želimo pozabiti na našo ženskost, poskrbimo, da same o odločamo o načinu, na katerega karkoli počnemo. Namesto naglice si zato izberimo preudarnost. Namesto več opravkov, si danes na svoje pleča naložimo manj in bodimo ob njih bolj prisotne, bolj radostne. Namesto tistega zloglasnega seznama, ki nam sporoča vse, kar moramo storiti, si danes zraven njega pripišimo tistega, ki nas bo opominjal na to, kako to storiti. To je tisto zaobjemanje, vključevanje, združevanje, o katerem sem prej govorila. Kako lepo je vedeti, da ni nič ni ločeno od ničesar drugega, kajne? Da je vse samo – v začetku morda res žongliranje, kasneje pa – ples dualnosti, znotraj katere živimo. Da ni početja brez načina, kako to počnemo. In da ni moške esence brez ženske esence. Nikjer. Niti znotraj nas nasmih. Prav zares.

Tantra uči, da smo fizične ženske v resnici pol moškega, fizični moški pa so potemtakem pol ženske. V vsakomur izmed nas bivata ta dva nasprotna in enakovredna pola. Nasprotna, ker se njune kvalitete in vrline dopolnjujejo. Enakovredna, ker ene niso boljše ali slabše od drugih, ampak zgolj in predvsem – drugačne. Ko spoznamo in sprejmemo oba naša obraza, lahko zaživimo v ekstazi, ki nas preplavi, ko se ženska in moški znotraj nas zlijeta v en tok, v eno strugo, v eno reko. Ta ekstaza je sok našega bivanja, ta ekstaza pomeni biti najden. Biti osvobojen vsega, kar mislimo, da smo, ali vsega, kar mislimo, da moramo biti. Dovoliti si svobodno izražati, dovoliti si svobodno živeti ta ples dveh nasprotnih kvalitet, pa je tisto, k čemer stremimo.

Ja, v vseh nas se prepletata notranji moški in ženska. In to je zdravo in neskončno podporno. Kar pa ni zdravo ali podporno, pa je to, da vsi, tako moški, kot tudi ženske, večinoma živimo in delujemo iz svojega notranjega moškega. Ženske bi naj znotraj ženske esence preživele vsaj 70% svojega časa, pri čemer bi naj moški v moški energiji preživeli prav toliko časa. To seveda nikakor ne more biti univerzalna formula, saj smo si ženske med seboj zelo različne, pri čemer je darilo, da lahko vsaka zase ugotovi, koliko katere energije je zanjo najboljše. Dejstvo pa je, da kot družba rabimo več ženske energije, in za dvig le-te smo odgovorni prav vsi. Ko gremo v akcijo, ko gremo v svet, da realiziramo stvari in postavimo nove paradigme, se še naprej poslužujmo moške, navzven usmerjene energije delovanja, ker je ta njena strast čudovito ognjena. Za kompenzacijo in harmonizacijo tega moškega principa, pa prav tako redno kakor delujemo navzven, delujmo tudi navznoter: negujmo svojo notranjo žensko z lepoto, z mehkobo, s počitkom, s sproščanjem, z užitkom. S praznovanjem, ki okrona naše delovanje. S praznovanjem, ki nam omogoča, da si za svoj vložek čestitamo in s tem svojo notranjo kupico napolnimo radosti.

You're beautiful!(1)

Senzualnost, seksualnost. Tomejto, tomato.

dreamcatcher.jpg

Utrujena sem. Telesno utrujena. Bolijo me okončine in zapirajo se mi oči. Ne, to ni posledica tistega petnajstminutnega joga božanja, ki sem ga spet uvedla v svojo jutranjo rutino. Moja utrujenost je posledica nečesa drugega.

Veste, zadnje čase veliko sanjam. Zame je to kot za nekoga, ki si sanj pred tem nikdar ni zapomnil, velika stvar. In ja, sanjam sicer izrekam srčno dobrodošlico, a vendarle priznavam, da me vsakič znova tudi utrudijo. Sanjam namreč takšne sanje, ki so zelo dinamične, zelo doživete, polne premikov in sloves in iz katerih me navadno še dolgo pred jutrom potegne neka nevidna sila, ki me pusti tam – spet v telesu, spet na postelji, zasoplo, odprtih ust in širokih oči: negibno razmišljujoč, kaj vse se je pravkar zgodilo. Nimam nočnih mor. Samo vse, kar se v mojih sanjah dogaja, je zelo intenzivno. In kot tako na obalo mojega zavedanja naplavlja spomine iz preteklosti, ki še venomer znatno oblikujejo mojo sedanjost. Močno sanjam. Močno sanjam in te sanje, vem, krepijo mojega duha, ampak telo mu še ne zmore slediti. Zato je telo zmozgano in izžeto.

Ti spomini, naplavine na obalo mojega zavedanja, so polni moških, ki sem jih nekoč poznala. Tukaj so, da potegnem rdečo nit našim sočnim, skupnim trenutkom. In tukaj so, da se vsakič znova znajdem v tistem trenutku, ko me pri srcu stisne, da obraz namrščim v vedno več gub in si zmedeno zamomljam nekaj v stilu: »Ne, tega nočem več. Tako se več ne grem.«

Tako se več ne grem, ker me pusti prazno in izpraznjeno in še bolj hrepenečo po še. Sem se pa tako šla precej dolgo. Vse odkar sem nekje po poti pobrala informacijo, da je samo to – telesna intimnost z nekom – tisto, kar me bo napolnilo. Zdaj še vedno verjamem, da lahko zdrava intimnost dobrodušno prida k vsebini kupice, ki jo že same predano polnimo, ne more pa nam je popolnoma napolniti. Samo me smo tiste, ki jo lahko. To pa tako, da si v življenju redno zagotavljamo dovolj užitka; tako, da si v življenju redno pričaramo dovolj senzualnega užitka, ki ga izkušamo s pomočjo (vsaj) petih (toda če mene vprašate, še mnogo več) čutov. Kajti senzualnost je tista, ki neko izkušnjo zaokroži v življenje, medtem ko nas obkroža s prisotnostjo. 

Senzualnost seveda ni enako kot seksualnost. Jaz pa sem, tako vsaj kaže, nekje na svoji poti med njima nezavedno narisala enačaj. Zamenjala sem ju. In zato se je v mojih partnerskih odnosih doslej redno dogajalo, kar se je pač dogajalo. Tisto, ob čemer se zdaj v sanjah kisam  in mrščim; tisto, čemur odločno odkimavam.

Odkimavam temu, da moškim nisem nikoli dovolila stopiti v svojo moško esenco. Nisem jim dala časa, da ob meni postanejo lovci, ki se jim cedijo sline za svojim plenom, za mano. Ne. Ko sem uzrla nekoga, ki mi je bil všeč – ki je bil nujno tudi nekdo, za katerega sem naskrivaj verjela, da je malo predober zame: preveč čeden, preveč kul, preveč všečen – sem preprosto vzela Artemidin lok in vanj ustrelila odločno puščico. Šla sem se zapeljivko, femme fatale, saj jo poznate, in v določenem trenutku svojega življenja sem celo vodila evidenco fantov, ki so prečkali moje ustnice, in tistih, ki so prečkali moj tempelj. Ob tem sem mislila, da sem totalna faca. Vem, saj vem. Lahko me obsojate, imate vso pravico, ne zamerim vam. Ampak sama se več ne. Ne obsojam se, odkar vem, kaj je mojemu početju botrovalo.

»Meni se ne da dolgoveziti,« sem svoje početje utemeljevala svojim prijateljicam (predvsem pa sami sebi), ko sem naslednjega jutra prišla domov in tam neizogibno tudi na dan z novo staro zgodbo o prejšnjem večeru, ko sem nekoga spoznala in je ena stvar vodila k drugi.

»Če mi je nekdo všeč in če sem jaz njemu všeč in če je poleg tega to obema jasna – zakaj čakala bi na maj?« sem skomigala z rameni in v svoji nonšalantnosti pred samo seboj tajila bolečo, skelečo skrivnost, ki mi je medtem razžirala prsi. V mojih razpokah, ki so postajale globlje vsakič, ko sem podoživela tisto staro zgodbo zapeljevanja, je glasno odmevalo, da nisem nobena femme fatale – ampak zgolj švedski bife, čigar sadje je bilo popolnoma samopostrežno.

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Globoko v sebi nisem nikdar zares verjela, da bi bila lahko nekomu zares všeč, vsaj ne dolgoročno. Zato me je na bojne pohode venomer vodila tista tendenca, da naredim vse na hitro. Hitro zmutim, dokler je še vroče, ker – kdo bo pa jedel mlačno? Mnogokrat sem zato s fanti spala še istega večera, ko sem jih spoznala. »Tako bom vsaj kaj dobila«, sem bila prepričana, »če počakam do jutra, ko dnevna svetloba posveti na moje obličje, bi se vsak še tako pogumen primerek obrnil in zbežal, ne samo zaradi krute realnosti mojega nenaličenega obraza, marveč tudi zato, ker poleg zapeljivke nimam ničesar zares ponuditi. Kateri moški pa si želi poslušati o paleti mojih čustev? Ali o mojih sanjah? Lepo te prosim, Tamara. «

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Ti občutki so mi omogočali skok v moško energijo, kjer sem bila jaz lovec in je bil moški moj plen. In tam sem srečevala takšne, ki so si želeli biti povabljeni. Takšne, ki so želeli biti zapeljani in peljani s strani ženske. Ja, iz moške esence v meni sem lahko lovila samo tiste fizične moške z bolj izraženo žensko energijo, kajti na koncu se vsaka celota uravnovesi. Lovila sem jih, ker sem bila prepričana, da mi lahko samo intimnost napolni mojo izpraznjeno, izsušeno kupico da lahko samo telesna intimnost nahrani lačno, shirano mene. Izkazalo pa se je, da me spolna intimnost ne samo ne more napolniti, marveč me še bolj izprazni, saj sem se zavzeto postavljala v položaj, kjer je bilo moje zadovoljstvo odvisno od nekoga drugega. V meni je namreč še vedno obstajalo prepričanje, da potrebujem moškega, da bom srečna. V meni, ki se imam za feministko. V meni, emancipirani sodobni ženski. V meni in moji bolečini, da sama nisem dovolj.

Ob tem se sedaj mrščim. In odkimavam. Ker nočem več tega. In ne samo, da tega nočem, zavedam se tudi, da tega ne potrebujem več. Odkar sem odkrila, da senzualnost in seksualnost nista eno in isto, imam namreč druge stvari, ki me polnijo. Ki prižgejo vse moje čute, vse moje čutnice, in ki me od vrha temena do konic nožnih prstov preplavljajo in zibljejo na toplih, spokojnih, mehkih valovih zadovoljnosti.

Narava je ena izmed teh stvari. Glasba je še ena. Pa kreativnost, branje arturijanskih legend s Svarunom pred spanjem, masala chai, tišina vzhajajočega sonca, moj oltar, eterična olja …

Draga prijateljica, s katero sva se danes pogovarjali o eteričnih oljih, mi je rekla: »Nikoli si ne bi mislila, da me bo aromaterapija kdaj tako potegnila.«

Vem. Tudi jaz ne. Ampak po drugi strani je aromaterapija logičen naslednji korak na tej poti, po kateri stopamo v žensko esenco. Zaradi prebujanja v našo primarno ženskost si malo po malo dovoljujemo senzualnosti, vedno več senzualnosti. Zaradi prebujanja v žensko znotraj nas samih si življenje dovoljujemo izkušati z (vsaj) vsemi petimi čutili. To ni nekaj, v kar smo bile vzgojene. Vzgojene smo bile v delo in garanje, v užitek pa smo se primorane same izučiti. Nič hudega. Pot tega učenja je namreč tako zelo prijetna. Kajne?

»Užitek moramo najprej same poznati, da bi ga lahko predajale naprej,« pravi v filmu Beneška kurtizana mama, ki je bila svoj dan kurtizana, svoji hčeri, medtem ko jo uri v svojih veščinah.

Užitek moramo poznati! Pa ne samo zato, da bi ga lahko delile. Užitek moramo poznati, ker nas napolni. Senzualnost moramo poznati, ker nas osvobodi »tega kar bi morale« in katapultira v »tisto, kar si želimo«. In ko užitek zares spoznamo, se bomo na vsakem koraku zbegano spraševale, kako smo lahko sploh preživele življenje brez senzualnosti.

You're beautiful!(1)

Podpora, ki to postane, ko smo jo pripravljene uzreti

pentagram mum

Nekaj dni tega mi je prišla naproti neka astrološka napoved za letošnji september.

Rada imam astrološke napovedi. Zdijo se mi čudovita podpora v prizadevanju, da bi iz našega časa tukaj in zdaj izželi kar največ. Ampak astrologija je lahko podpora šele ko smo jo kot tako sposobni videti.

Šla sem in z veseljem požrla celotno astrološko poročilo, ker pa je to govorilo o kozorogu in o veličastnem Saturnu in ker sem sama tekom let popolnoma pozabila, za kaj se gre pri mojem lastnem veličastnem Saturnu, sem se odločila doma izbrskati mojo astrološko karto in jo znova prevohljati. Saj veste, za hec. Ampak lahko bi vedela, da se bo ta hec nekje po poti izgubil: naslednjega dne sem namreč pričakovala menstruacijo in dovolj dobro se poznam, da vem, da okrog svoje rdeče lune to neizogibno ribjo potrebo po kopanju globlje in globlje še toliko bolj čutim. In ne. Ni mi žal, da sem šla svojo astrološko karto preučevati. Ne gre za to, da si želim, da bi se tega vzdržala. Sploh ne. Naslednjič, ko se to zgodi, si bom zgolj skušala zapomniti, da je za moje predmenstrualno udobje tisti hec bistvenega pomena. In skušala si bom zapomniti, da tedaj svojega nenasitnega uma nikakor ne smem spustiti s povodca in mu s tem dovoliti, da tisti hec ulovi in pokonča. S temi besedami ustvarjam umski opomnik, ki naj mi služi vsakič naslednjič, ko bom zapeljana.

Naj vam pojasnim.

Ko sem imela pred seboj svojo astrološko karto, sem zelo dosledno ugotovila, da sem večino izmed tega, kar naj bi različni znaki v različnih hišah v različnih znamenjih pomenili, pozabila. Ob tem spoznanju pa je moj um skočil iz nizkega štarta, se odpel s povodca in se začel poditi po sledeh mojih vesoljnih pošasti z namenom, da bi iz njih pregnal samo esenco tistega heca; da bo življenje lahko spet smrtno resno; in da bodo vse stvari, ki jih nimam pod kontrolo, grožnja mojemu obstanku. Na primer moj Mars v znamenju bika v dvanajsti hiši.

Mojemu umu nenadoma ni bilo več dovolj, da imam pred seboj svojo astrološko karto. Pustila sem se mu zapeljati in pričela kopati za tistim Marsom v dvanajsti hiši, ob katerega se je obregnil. In odkrila sem stvari, zaradi katerih je potlej Tamarica popoldan preživela v kujanju in obsojanju same sebe, ker si vedno, vedno, a ma baš vedno mora izbrati najtežjo možno pot, pa pika. Ne nameravam se spuščati v podrobnosti o tem, kar sem prebrala, ampak menda je takšna postavitev Marsa, kot jo imam jaz, nevarna. Omenjena je bila celo beseda »zapor«, dejstvo, da si bom v življenju nabrala veliko sovražnikov moškega spola in precej jasna prepoved, da se navkljub moji potencialni naklonjenosti nikoli ne smem začeti aktivno ukvarjati z magijo.

Ko sem to prebrala, sem obstala. Pretresena. Vkopana. In spomnila sem se, zakaj sem v svojem življenju proti astrologiji že večkrat nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh.

Ampak sedaj nisem tu, da astrologijo preženem z zamahom svoje roke prav tako, kot sem se večidel življenja iz svoje izkušnje trudila pregnati vse temno.

Sedaj nisem tukaj, kjer bi na stvari še vedno gledala skozi črno-bele leče in nekaj sploh imenovala temno, da bi bilo nekaj drugega lahko svetlega.

Ne, sedaj res nisem tukaj, kjer življenje ločujem na dobro in slabo – se plazim za dobrim in se otepam slabega; moja ženska duša, moja attha, me namreč uči sprejemanja.

*Kako torej sprejeti to, kar sem bila prebrala brez, da vse vzamem tako smrtno resno, tako definirano in tako definitivno?*

Zvečer istega dne sem potem ko je Svarun zaspal še malo posedala na balkonu in gledala zvezde. Nisem več aktivno razmišljala o prebranem članku, čutila pa sem, da so besede v meni še kako aktivne. Nisem se mešala vanje, nisem jim več nasprotovala, nisem se kregala z njimi in nisem jih skušala preglasiti s svojo umetno tišino – samo dovolila sem jim, da po svoje brenčijo, medtem ko sem jaz po svoje molčala.

V tistem pa mi od nikoder zelo jasno šine: »Tiste besede me ne definirajo.«

Nasmehnem se. In se smejim, ker vem, da je res: tisti članek me ne definira. Tisti članek nima moči, da govori o tem, kdo sem jaz. Samo jaz imam to moč.

To, da sem se 10. marca 1987 ob 10:45 (pravi mama, čeprav je v rojstnem listu zapisano 10:50) rodila v koprski porodnišnici mi je v zibko nedvomno položilo mnogo darov; takšnih, ki jih jemljem kot darove in tistih, ki se jih otepam kot pomanjkljivosti. Ampak moj rojstni datum pove o meni samo eno – to, s čimer sem se rodila. In to je plastelin, ki ga v ročicah mečkam in manem že tri desetletja. Pla-ste-lin. Plas-te-lin.

To, od česar je odvisno, kaj bom jaz iz vsega tega plastelina naredila, pa je moj DRAJV: moja pripravljenost soočanja z vsem, kar je bilo vame posajeno in moja pripravljenost stopanja naprej, vedno naprej, po tej poti. Definiram se lahko samo sama – s tem, ko se odločim, kaj bom s tistim, kar mi je bilo položeno v zibko, počela.

Ne, tisti članek me ne definira. Definiram se sama – s svojo svobodno voljo.

Naj vam pojasnim, zakaj sem v to tako sveto prepričana?

Tako je bilo. Pisalo se je leto 2012, ko sem šla k znancu astrologu na posvet. Ravno sem prišla iz Indije z namenom, da si zaslužim za kitaro in za nova potovanja – želela sem se namreč povsem posvetiti glasbi in njenemu klicu, ki ga slišim vse odkar vem zase. Toda potem sem tu doma spoznala nekega mladeniča in nekaj me je ustavilo v koraku: vedela sem, da bom postala mama. Tedaj so mi že kakšno leto različni dogodki napovedovali prihod otroka (od zgodbe, ki mi jo je v Indiji govorila prijateljica o neki njeni prijateljici, za katero sem čutila, da je tudi moja – do nekega prikupnega Nemca, ki mi je ob branju iz dlani sveto zatrjeval, da vidi črtico otroka, ki bi se naj že zgodil) in v času, ko sem obiskala astrologa, sem bila iz vseh teh napovedi in slutenj že zamesila silno močno željo. Pa sem ga povprašala, kaj vidi v karti glede otrok.

»No, ja. Hm. Veš, Saturn v škorpijonu v peti hiši včasih pomeni, da pač ne moremo dobiti vsega, kar si želimo …« mrmra, medtem ko preučuje odnose in naveze mojega Saturna z ostalimi planeti. V moji karti ni bilo videti niti sledu o otroku, ki sem si ga tako želela.

Ko sem to zaslišala, sem obstala.

Pretresena.

Vkopana.

In v istem trenutku sem proti astrologiji nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh … že čez nekaj mesecev pa sem pod srcem nosila Svaruna.

Zato se zdaj odločam, da sem odslej pripravljena v vsem videti samo podporo.

In – naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

You're beautiful!(1)

Ghee

41697961_466320337202060_1301923545126797312_n

GHEE

Zlato v kozarcu, zlato na kruhu

Čeprav septembra mineva tri leta, odkar sem se začela intenzivno ukvarjati in preživljati s prehrano, z izdelovanjem al-Iksirjevih energijskih dobrot, pa moj kuhinjski navdih ni zelo konstanten, veste. Pridejo dnevi, tedni in meseci, ko se mi v kuhinjo še stopiti ne ljubi; in stopila zaradi sebe tudi ne bi, vendar Svarun mora jesti in rasti. No, vse to se obrne jeseni. Takoj ko v avgustovskem pršu zavoham malo jeseni, me začne kuhinja spet vabiti, da hitim v kozarčke za vlaganje loviti vse spomine na dozorelo izobilje Matere Narave. In tako mi je vsako leto znova jeseni ponujeno izživeti tisto mojo notranjo kuhinjsko čarovnico.

Kaka dva tedna nazaj mi je po pol leta skorajda brez mlečnih izdelkov, zadišalo maslo. Pa sem šla in ga kupila in ga z največjim užitkom jedla zjutraj, na popečenem kruhu, z mojo domačo slivovo masala marmelado. In življenje je bilo krasno. Ampak ker imajo moje brbončice maslo na popečenem domačem kruhu raje kot moj želodec, ki se ga je po par dneh (na veliko žalost mojih brbončic) prenasičil, se nisem dolgo obotavljala, preden sem se moj jesenski kuhinjski navdih odločila vložiti v pripravo GHEE-ja. S prekuhanim maslom ali ghee-jem imava s Svarunom dolgo zgodovino, saj sem še dve leti nazaj od Gorana (Zlati Ghee) redno kupovala največje možno pakiranje ajurvedskega zlata, saj je moj sine, odkar je spregovoril, na vsako vprašanje, kaj bo jedel, zvesto odgovoril: “Kuh gi.” Kruh in ghee, lepo prosim.

Ko sem ghee v prejšnjem tednu zares pripravila in objavila na svojem fb profilu (Tamara Mihalic), vas je toliko poprosilo za recept, da sem se odločila, da ga objavim kar tu gori, na blogu.

Potrebujemo:

900 g masla (za približno 800 ml ghee-ja, saj je dobljena količina močno odvisna od vodnega deleža masla, ki ga uporabljamo)

Priprava:

Maslo narežemo na debele rezine in ga položimo v kozico tako, da bo količina masla zajemala približno polovico naše kozice. V veliko, težko ponev nalijemo vodo do polovice, ter kozico z maslom postavimo vanjo, v takoimenovano vodno kopel, ter se prepričajmo, da naša kozica stoji in ne plava. Prižgemo plin in ko voda v ponvi zavre, zmanjšajmo jakost ter dovolimo, da počasi vre.

Maslo se bo stopilo in razdelilo na tri plasti: zgornja plast bo penasta, srednja plast bo zlata in čista, spodnjo plast pa bodo oblikovali beli mlečni delci, ki se bodo zbirali v velik oblaček. Med rednim kontroliranjem ghee-ja, kot tudi nivoja vode v ponvasti »kadi«, kuhamo na srednjem ognju dve uri ali dlje, dokler se zgornja, peneča plast ne zlatorumeno obarva. Ko se to zgodi, kozico odstavimo ter s kuhalnico poberemo peno z vrha ghee-ja. Pustimo, da se malce ohladi, nato pa jo prelijemo v steklen kozarec za shranjevanje. Pri prelivanju pazimo, da nam mlečni delci (tako kot meni) ne uidejo v kozarec, saj bomo morali sicer znova s kozico nad ogenj in segrevat, da se mlečni delci ponovno ločijo od našega ghee-ja. Da do takih incidentov ne bo prišlo, priporočam uporabo gaze, ki jo v nekaj plasteh položimo na cedilo, da med prelivanjem ujame vse mlečne delce.

Naš ghee mora biti čist in zlat in nič kaj moten. Kozarec, v katerem ga bomo shranjevali, pustimo odprt vse dokler se ghee popolnoma ne ohladi in strdi. V hladilniku ga lahko hranimo do enega leta, v shrambi pa 2-3 mesece.

Učinkovine:

Ghee je super maščoba za kuhanje, cvrenje in peko, saj se začne dimiti šele pri 250ºC. Točka dimljenja je temperatura, pri kateri začnejo verige maščobnih kislin razpadati na proste radikale, kancerogene molekule, ki poškodujejo naše celice in njihove membrane, in jih povezujemo z razvojem arterioskleroze ter rakastih obolenj. Poleg tega v procesu prečiščevanja maslu odstranimo kazein in laktozo, na katera je mnogo ljudi alergičnih. Zaradi tega je ghee-ja primeren tudi za ljudi, ki se vegansko prehranjujejo iz zdravstvenih razlogov. Če za naš ghee uporabimo dobro maslo (če tako kot jaz trenutno malo zategujete pas, potem vam priporočam Planiko, ki je izmed slovenskih mlekarn iz internih preverjenih virov – in ne, nisem plačana, da to pravim – daleč najboljša izbira), lahko vanj najdemo obilico antioksidantov, poleg tega pa lahko telesu pomaga absorbirati vitamine A, D, E in K in minerale iz drugih živil. Ajurveda pravi, da ghee jača ojas, esenco, ki uravnoveša hormone in skrbi za zdravje naših tkiv. Zadostne količine ojasa zagotavljajo krepak um in telo, dobro odpornost ter dolgoživost.

Uporaba:

Uporabljamo ga, kot bi uporabljali maslo, pri čemer bomo za enako mero užitka (najbrž) porabili manj ghee-ja, kot bi masla, saj je bolj potenten, višje vibrirajoč.

41671497_480994782392336_5475306110887919616_n

Photo courtesy of Svarun

Temna noč duše

7c6c8408a4deb7fe64900ce7f6b12c1e.jpg

Učim se prositi za pomoč. To se pravi, učim se razumeti, da prositi za pomoč še ne pomeni, da sem kaj manj.

Saj lahko sama.
Vse sama,
VSE SAMA.

Poznate?

“Ampak zakaj bi vse sama, Tamara? Od kod ti ideja, da moraš?”

“Ah, saj ne bi razumeli. Nekomu znotraj sebe moram pač dokazati, da zmorem … sama. Nekomu znotraj sebe moram pač dokazati, da sem … dovolj.”

V petek sem tako odšla na terapijo k čudoviti mladi ženski – in odšla neskončno hvaležna, da obstajajo ljudje, ki jih lahko prosimo za točno takšno pomoč, kot jo potrebujemo.

***

 

Prazna sem. Prekleto prazna sem. In prazna ne morem več dajati. Ne zmorem.

»Se pravi se zadovoljiš s prvim, ki pride mimo z obljubo ljubezni?« me vpraša, nič kaj očitajoče, nič kaj obtoževalno, ampak odločno in neomajno. Njene besede me streznijo, da se ji zazrem v oči in še dolgo ne umaknem pogleda. Je ena prvih ljudi, s katerimi lahko tako dolgo vzpostavljam očesni stik, brez da bi se počutila neprijetno.

»Ja,« skesano priznam in pobesim pogled. Čutim solze, ki olajšano bruhajo iz moje nemoči, iz moje ranljivosti: »Mama samohranilka sem! Ljubečo pozornost zato večinoma samo dajem, poleg tega pa še moje poslanstvo, ki mu tako trmasto sledim … saj, pisanje obožujem in prav tako način, na katerega se besede dotikajo sožensk, ampak tudi tu zaenkrat samo dajem in vlagam in ker mi nič ne prinaša, mi ne nudi varnosti in se mu ne morem v popolnosti posvetiti in potem ostajam suha in presušena … Ne morem več tako naprej. Tako sem lačna … tako si želim sprejeti!«

Zato sprejmem kar vse.

Odprem srce, razširim noge. Karkoli je pač potrebno, da kaj priteče.

In ponovno sem se pustila zapeljati tej slepi potrebi po ljubezni, v kateri se najbrž ve najdemo; vse in vsi. Spet sem bila pripravljena zatajiti sebe in se celo v London preseliti; v kaos Londona, ki bi samo pihal v žerjavico mojega notranjega kaosa in mi na ramena stavil uteži, ki jih ne potrebujem. Spet sem bila pripravljena z roko zamahniti svojim vizijam v brk in zastaviti svoje življenje za nekaj trenutkov ljubezni z obljubo večnosti. Tisto, po čemer zares hrepenim, je ljubezen, in zavoljo nje sem se velikokrat predala ali prodala prvemu nič hudega slutečemu, ki je prišel mimo, padel na kolena in dahnil, kako sem mu všeč.

Saj sploh ne vem, kaj pomeni zaljubiti se v nekoga do ušes, se odločiti zanj in potem z metuljčki v želodcu in nerodnimi nasmehi na obrazu počasi stopati z njim, korak za korakom, v intimnost? Kar pomnim, sem se samo tako zaljubila in odločila – in potem, neučakana kot sem, forsirala, da stvar dozori še preden so bili pognali prvi zeleni listki; ampak to je že druga zgodba, za kdaj drugič.

Večinoma sem se dajala tistim, ki so me hoteli, saj že dolgo ne verjamem več, da bi bila lahko jaz všeč tistemu, ki je všeč meni. Še več, že dolgo ne verjamem, da takšen, ki mi bo zares všeč, sploh ne obstaja. Mhm. Priznam. To je na nek način hecno, saj sem bila venomer tista, ki verjame: moja vera v življenje je neomajna in neusahljiva, to vam lahko kar takoj priznam. Toda kar se partnerskih odnosov tiče, sem neizpodbitna heretičarka, zaprisežena nevernica, ki ne zaupa, da bo v ljubezni kdajkoli srečna. In potemtakem …

Zakaj bi se torej tisti gospodič, ki ima moč, da me zares vrže na rit – v kolikor, seveda, recimo, da pogojno obstaja nekje na tej zemeljski obli – trudil in hodil tu naokrog?

Nobenega razloga nima, kajne?

In tudi, če bi se bil po nekem naključju znašel tukaj, bi se ga v prepričanju, da so nama trenutki radosti – ti minljivi utrinki večnosti – šteti, kaj kmalu prav pošteno potrudila znebiti. Ga odgnati. Ga izgnati. Ga strašiti in preplašiti tako, da bi si nadela svojo dobro znano masko neukročene trmoglavke, ki je bila prevelik zalogaj za vsakogar doslej. O, ja. Gotovo bi mu bila napovedala vojno brez obljube miru. To mi je vedno šlo od rok.

»Zakaj pa sprejmeš kar kogarkoli?« me predrami glas terapevtke, medtem ko plovem po svoji mali večnosti, tako pogojeni s strani preteklih vtisov.

Pogledam v tla in zasopem: »Zato ker v resnici sploh ne verjamem, da obstaja tak, ki si ga želim. Tak, ki bi me lahko sprejel. In tak, ki bi ga jaz lahko sprejela: v svoje življenje, v svoje telo, v svoje bistvo.«

Kako bi tudi verjela? Tisti, ki izbira, izbirek dobi, mar ne? Kolikokrat so mi bili namenili te besede! Kolikokrat? Ne vem. Vem pa, da je bilo dovoljkrat, da sem jim lahko začela verjeti. In da jim še verjamem.

V dneh po terapiji me je draga sestra s svojim plesom spomnila na zbirko grških pesmi, ki sem jih neskončno rada poslušala nekoč davno, ko sem se zaljubila. Ponovno sem ji prisluhnila in se ob odločnem, a mehkem zvoku grškega ouda vrtela in cedila. Pesmi so se vrstile, medtem ko sem jaz listala po spominih. Nato pa so se pričeli uvodni takti ene melodije, ki mi je bila tedaj posebno ljuba. Ošvrknem ekran, ki pravi, da je naslov pesmi An Iparhis Kapou Esi, kar v slovenščini pomeni Če si nekje. V tisti stotinki trenutka, ko sem imela na voljo izbiro, kako se bom ob njej počutila, mi šine: »Oh, kako domače.«

Ja. »Če« je zame bolj domač kot »izberem te«. »Če« ničesar ne obljublja. Od njega nihče ne pričakuje nobenih obljub. Ampak vseeno še kar obstaja. Tako, brez navezav. »Če« mi nudi veliko prostora za sanjarije in misli in te me v mnogih ozirih izpopolnjujejo (kar morda lahko razumete samo preostale horoskopske ribice). Kajti »če« on zares obstaja, sem lahko srečna v svoji domišljiji, hrepenenje po fizični izkušnji pa še naprej kuri moj navdih. Tako sta volk sit in koza cela. Ko se pa zavem, »da« on zares obstaja, »ker« najbrž zares obstaja, »ker« sem tekom let že toliko pospravila v mapo »midva«, da moram sedaj samo še spustiti in dovoliti – me strese do kosti.

Kaj pa če ob vsem lepem ne bom imela o čem pisati?

Kakšne pesmi so sploh lahko srečne pesmi?

In kakšne knjige so tiste, v katerih nima protagonistka nič več iskati in nič več najti?

Ne vem. Ničesar ne vem. Razen tega, da čutim luč na koncu tega predora. In tega, da so moja prepričanja o ljubezni kot železen oklep, ki me tiščijo od stopal do temena, saj vsebujejo tako obnožnice, kot tudi kolenske ščitnike, pa nabedrnike, verižno srajco, ovratnik, čelado in nosnik! (S Svarunom bereva Arturjanske legende, pa se zraven učiva za oprodi.)  In tega, da se že neskončno veselim prihodnje terapije, ko bova kopali globlje.

You're beautiful!(1)

Čas za alkimijo srca

candle2

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

V meni mrgoli. Kakor stare vešče mojo luč, moj kisel nasmeh, obletavajo misli. Nešteto misli, ki sem jih nekako zajezila z zabavnim, polnim dnem. Ampak sedaj, ko je dneva konec, in se uležem v mehko posteljo poleg Svaruna, da bi zaspala, čutim, da v meni vibrira; tančica nočne tišine pač slabo tesni bolečino.

Dovolim ji, da steče. Naj teče.

Ne čutim tiste klasične tesnobe v srcu, ki je prisotna vsakič, ko se bojim, da bom nekoga izgubila. V srcu čutim ščemenje. Moje srce se počasi, počasi širi, dokler ne bo dovolj veliko, da bi s svojo toplo odejico brezpogojne ljubezni pokrilo tudi tisto novo vrlino, ki jo osvajam. Ne, ne čutim tesnobe. Ne zdi se mi najhujša stvar na svetu, da bi odšel. Na nek način se mi zdi celo, da ne more oditi, čeprav je morda že preč.

Zaprem oči in sežem predse, pa pristanem v njegovem objemu.

Odprem oči in pokukam na zaslon, pa ga ni.

Tišina. Tišina me včasih resda prestraši, ampak tišina še ne priča o tem, da nečesa več ni. Še včeraj sem vedela, da je med nama vse; če bi danes verjela zgolj temu, kar vidim s svojimi fizičnimi očmi – in to je enako nič – bi prej ali slej resno podvomila v tisto, kar sem vedela včeraj. Še včeraj je bila najina dvojina moje vesolje; včeraj bi lahko energija naklonjenosti, ki sva jo v teh mesecih nakopičila, premikala gore. Mislite, da bi lahko samo ena noč ugasnila toliko ognjenikov, kot sveti nama? Ah, kje. Vse je energija in te ne moremo izničiti; lahko samo prehaja iz ene oblike v drugo. Iz besede v zgovoren molk.

V tem molku zaslišim kričeč, hreščeč glas ranjene Tamarice: “Sovraaaaažim, če mi kdo govori o mojih pomanjkljivostih! Sovražim, kajti če sem lahko jaz dovolj spoštljiva, da nikomur ne solim pameti o njihovih problemih, marveč zgolj sočutno in nežno tipam za njimi, lahko pričakujem enako diskretnost nazaj, mar ne? Sovražim, ko si kdo drzne izpostaviti moje probleme … ker to pomeni, da se jih nekje globoko v sebi že zavedam, a ničesar ne ukrenem in to me mori. Prisežem, ko mi kdo lepo na pladnju servira moje šibkosti, me to tako razjezi, da bi mu lahko odgriznila glavo; ali pač vrgla zrel, mesnat pomidor z njive mojih staršev v njihovo belo srajco.”

»V kakšnem svetu sploh ti živiš? V takšnem, kjer si vedno žrtev?«

Včeraj sem se pogovarjala z eno od mojih dveh dragih mlajših sestric; to se redko zgodi, saj leta in leta nismo govorile skupnega jezika, ampak sedaj počasi, čutim in upam, vztrajno prihajamo skupaj. Jo poslušam. Jo gledam. In se v njej prepoznam. Govorila mi je o situaciji, ki bi jo lahko z mojega zornega kota, prav tako kot vse na svetu, dojemala kot pomanjkljivost ali pač prednost. Ona se je odločila, da bo v njej iskala navidezne težave – in v tistem mi trkne: »Seveda, saj smo se tako izučile živeti. In tako smo se učile tudi komunicirati: vzpostavljati izmenjavo z nekom na podlagi subjektivno negativnih faktorjev. Seveda!« Vse smo se naučile v ljudeh, stvareh, okoliščinah videti in pričakovati najprej slabo, negativno, neželeno. In vse smo se naučile sočloveku približati na en in edini način: s tarnanjem … čez vse slabo, negativno, neželeno, kar se nam dogaja. In tarnanje čez vse slabo nam rodi še več slabega, če le zato, da se imamo še naprej čez kaj bentiti. Hm, tukaj se vendar vrtimo v krogu, ste opazile? No, jaz grem; izstopam iz tega ringišpila, da si poiščem kakšnega bolj po mojem okusu.

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku objavila sliko sebe s piškotom, nadokusnim produktom moje in Svarunove gospodinjske delavnice. To je ta slika:

40272864_436195027162760_2549203230663901184_n

Slika je kar nekaj ljudem padla v oči in moja prijateljica Sara, ki sem jo tu gori že večkrat omenjala, je rekla, da sem na njej zelo mehka. Ja, to je beseda. Tako se počutim: mehčam se. Mehčam se pod rokami življenja in odpravljam svoje robove, ki so me doslej ločevali od vseh in vsega (dobrega), kar mi prihaja na pot. Mehčam se in po tisti strašno jezni, impulzivni prvi reakciji, se v jezo ne ujamem več. Raje prisluškujem temu, kar je zares v meni; temu, kar leži pod impulzivnostjo ranjene živali.

Ponižna postajam. Na zdrav način. Da je zdrav, vem, ker se živčno zahihitam vsakič, ko sama pri sebi na skrivaj pomislim: »Kaj pa, če ima prav? Kaj pa se res vedno okronam za žrtev?« Živčen smeh mi priča o nezavednih potrditvah. Če ima prav, bo to zelo slaba novica za moj ego. Ugreznil se bo v zemljo, vam povem. Ne prenese namreč dejstva, da ima kdo drug lahko prav – sploh o stvareh, ki si jih nisem niti sama spakirala, pa jih v kovčku nevede nosim že vse življenje; vzorci iz otroštva, privzeto mišljenje, te stvari. Menda bi jih ja opazila, če bi jih s seboj nosila, mar ne? No. Menda.

Moj ego je ranjena punčka v meni, ki se bolj kot vsega boji tistega, kar boli. A s tem, ko skuša preprečiti mojo bolečino, mi jemlje tudi možnost, da sem ranljiva. In ranljivost je tista, iz katere se rodi notranja moč, ki bi mi preprečila, da se še v enem moškem popolnoma izgubim.

Ga gledam, kako je neustrašen, sploh kar se tiče naju, in žvečim: »Kako si lahko nekdo, kot je on, ki se tako suvereno potaplja v tole strašljivo intimnost, ne upa na potovanje v Iran?« Pravi, da ne vidi smisla riniti v vojna območja, kjer se dnevno dogajajo stvari izven dosega naših rok. Izven dosega naših rok? Hecno, jaz sploh ne razmišljam o tujih rokah. Jaz razmišljam zgolj o svojih rokah, o svojih prstih. In predvsem o vsem, kar mi lahko skoznje spolzi, medtem ko svojo ljubečo pozornost namesto sebi in svoji rasti posvečam nekomu drugemu. Jaz se ne bojim v Iran, kajti življenja mi nihče zares ne more vzeti. Edino, kar mi lahko vzame življenje, je izguba Sebe; tiste Sebe, do katere sem po trnovi poti prišla. In edina, ki mi lahko vzame življenje, sem jaz sama – tako, da se mu voljno predam in izgubim v njegovih labirintih.

Ranjena Tamarica v meni namreč verjame, da me bodo njegovi labirinti pogubili. In ranjena Tamarica v meni verjame, da me bo on pogubil. Da je moj nasprotnik, ki je tukaj zgolj in izključno zato, da me prizadene. Šepeče mi: »Ne smeš, ne smeš mu dovoliti, da te objeme in ščiti.« Zadnjič, na enega zelo temnih in tesnobnih menstrualnih dni, mi je rekel, da si me želi samo objeti in ščititi pred vsem svetom, celo pred samo seboj. Saj vem, saj vem, kaj je imel v mislih. To je rekel zavoljo mojega hiperaktivnega uma, poleg tega se mu je najbrž zdelo romantično, toda mene so njegove besede zbodle. Kajti če me objame in ščiti, to pomeni, da sem krhka in nebogljena in nemočna in to nočem biti nikoli več.

Ob tako bujni notranji pokrajini naj bi me plašili zunanji okoliščine?

Hja, kot kaže, se jaz ne bojim vojne na Bližnjem vzhodu, ampak svojih lastnih notranjih front. Bojim se dvojine, ker ne želim, da mi vzame mojo ednino. In do življenja v lastni senci mi pač več ni.

Ampak.

AMPAK.

Tukaj ne morem mimo pomislekov: »Kaj pa, če se čisto malo, za spoznanje preveč oklepam Sebe?«

Če se res oklepam, potem to nisem jaz, marveč ego. On je namreč edini v tej enačbi, ki ima kaj izgubiti. Kajti vse tiste ideje in definicije in nalepke o lastnem jazu je le s težavo zbral na ta ogromen, svetlikajoči se kup, izza katerega kukam jaz. V moji tišini, v moji praznini. Jaz, ki mi je ravno do Kosova za vse, kar naj bi bila, vse, kar bi me naj prizadelo in plašilo. Mooji, pa tudi moj prijatelj Attila iz arambolske džungle, pravita, da jaz prebiva v niču, v tišini, v praznini, ki jo naseljujemo; vse ostalo ni jaz, ampak zgolj moj čudoviti avtoportret, ki mi je tako zelo všeč, da sem ga zato pripela na stene svojega uma, kjer me sedaj kot nekakšna svetnica straži ter nadzira vsako mojo misel in vsak moj gib.

Hecno. Kaže, da vprašanje “Kdo sem jaz?” res nikoli ne gre iz mode. Ampak sedaj, sedaj se bom raje osredotočila na to mehčanje in širjenje, ki me vlečeta narazen, da lahko vame, v mojo notranjost posveti sonce —

… in tukaj zdaj čepim na teh jajcih. Kaj naj z njimi? Nič, najbolje, da grem v kuhinjo. Nekaj moram iz njih začarati.

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

You're beautiful!(1)