Mama

universe

Mama.

Ženska, ki spočne, nosi, gradi, rodi in živi drugo bitje. Ali: ženska, čigar telo ne pomaga drugemu živemu bitju na svet, ampak ga vzljubi, vzame pod perut, in hrani z ljubeznijo, ki je je polno njeno srce in jo napaja vizija o dobrem, mehkem, ljubečem svetu. Ampak kakorkoli: ženska, ki skrbi; ki ji je mar; ki neguje. Ki pobere ob robu ceste tisto, kar umira, hira, trohni, in mu vdahne novo življenje, ali še bolje – ljubeče opomni na življenje, ki je še ostalo v njem.

Mama. Negovalka. Ki lahko ljubi in neguje enega človeka ali pet, morda deset, ali pa cel svet. Kajti beseda mama nima le bioloških konotacij, ampak tudi psihološke, arhetipske. Da bi bila mama, ženski ni potrebno roditi živega bitja v svet. Lahko rodi idejo, izdelek, projekt, koncept, ali v mojem primeru – knjigo. In to se vselej dogaja. Vselej nekaj rojevamo in nekaj drugega pokopavamo. Tako v nas kot okrog nas vedno nekaj umira, da bi se lahko rodilo nekaj novega.

Mama je varuhinja vsega, kar prihaja in odhaja, tako na simbolni kot na fizični ravni. Je oseba, ki prevzema svojo odgovornost. Ta odgovornost pride z močjo, ki se je mama globoko v sebi dobro zaveda; ja, tudi na dneve, ki bi jih najraje izbrisala iz človeške zgodovine, ker je zaradi vsega, kar se dnevno dogaja v njej in okrog nje, skorajda pozabila iz česa je narejena. Če je pred porodom še podvomila v lastno moč in morebiti tik pred iztisom (tako kot jaz) iz dna pljuč zarjovela: »Jaz tega ne bom zmogla!«, sedaj ne dvomi več. Ne dvomi, ker v njej ni več prostora za dvom. Vsaj ne za dvom v lastno moč. In prostor, ki je pred tem – v obdobju dekleta, ki se mora vedno dokazovati, izkazovati, razkazovati, primerjati, postavljati, popravljati – pripadal dvomu v lastno moč sedaj pripada veri v boljši jutri in zavedanju, da smo zanj odgovorni vsi.

Ja, vloga mame – tako biološke kot arhetipske – vedno pride z odgovornostjo. Ker v svet pošilja svoj zaklad, je njeno srčno hrepenenje, da bi ta zaklad imel varno, ljubeče, podporno okolje tudi zunaj njenega toplega objema. Ampak mama ne ostane pri hrepenenju. O, ne. Mama ve, do kod sega njena moč, kajti mama se pozna. Ja, včasih se preceni, kar je tudi dobro, saj se s tem nauči eno več o sebi, ampak načeloma ve, kdo je. Ve, kaj zmore in ve, česa ne zmore. Ve, do kod sega njen glas. In ne boji se ga uporabiti. Ne zato, da kriči. Ampak da vztrajno ponavlja tisto, za čemer stoji.

Veš, moja prva knjiga, ki je včeraj izšla, mi odpira nove razsežnosti materinstva. Biološka mama sem že skoraj šest let, ampak šele v pisanju te knjige, ki je bilo praktično zaobjemanje svojih izkušenj, modrosti in učenj preteklih osmih let, sem se zares prebudila v mamo. Kako? Tako, da sem začela pometati pred svojim pragom. No, to v bistvu ni dobra prispodoba, kajti pometala nisem pred pragom, marveč za zaprtimi vrati. V sebi. Na metli sem poletela globoko vase, navznoter in navzdol. Učila sem se (in še vedno se in mislim, da se vselej tudi bom) biti mama sebi. Skrbeti zase: za svoje telesne, čustvene in duševne potrebe. Sprejeti vse, kar sem in kar se želi dnevno izraziti iz mene. In šele ko sem začela sebe sprejemati in ljubiti takšno, kot sem – točno takšno, kot sem – sem lahko začela biti mama svojemu sinu. Zaresna mama in nič več nemočna deklica, ta meni včasih tako priljubljena vloga drame queen, ki otopelo čaka, da pride princ na belem konju in jo reši pred samo seboj. Ja, šele ko sem poskrbela, da sem polna jaz, sem lahko začela svoj nektar prelivati. Najprej na mojega dragega Svaruna, ki je najboljši, najzabavnejši, najbolj ognjen katalizator za vse, kar sem postajala in vse, kar še postajam. Pa na mojo knjigo, ki se že pripravlja na veličasten skok v vesoljno Slovenijo. In sedaj še na vse, kar pogojno živo leži ob robu zapuščene, prašne ceste in me čaka, da ga poberem in negujem: moje sanje o svetu, ki ga že od nekdaj soustvarjam dan na dan – tedaj, ko se tega zavedam in tedaj, ko sem ujeta v lastnih frustracijah in se ne zmenim za nič ostalega.

Odkar sem se odločila prevzeti lastno odgovornost in razširiti roke v objem, je v mojih očeh nova iskrica, nov ogenj. V mojih pljučih je svež vetrc. V mojem srcu pa je prostora za vse in še svet. To pa zato, ker vem, da delam vse, kar je v moji moči, da zagotavljam varno, ljubeče, podporno okolje tudi zunaj mojega toplega objema. Vsak dan se levim v mamo najprej sebi, potem svojemu sinu, pa svoji knjigi in nazadnje še svetu, ki mu pravim dom. Kako? Tako da se vselej obračam navznoter in navzven. Navznoter najdem stik s seboj, s svojo resnico kot tudi resničnostjo, s svojo žensko esenco. Obračanje navznoter je temelj, ki mi omogoča obračanje navzven – v odnose s soljudmi in s svetom. Navzven se obračam tako, da berem, kaj se dogaja pri nas in po svetu in dovolim, da se me stvari dotaknejo, me ranijo, in dovolim si biti žalostna in jezna in hkrati sočutna in močna, in dovolim si izkoristiti privilegij, ki mi omogoča, da iz svojega lepega, varnega življenja, kolikor je v moji moči skrbim tudi za tiste, ki tega nimajo. Tako, da o tem razmišljam, se o tem pogovarjam, o tem delim, o tem učim in za to molim.

Tako, da sem mama. Ki ji je mar. In ki hvaležno neguje svoje sanje, verjame vanje in se zaveda, da je sama odgovorna zanje. 

*

Draga mama, biološka in arhetipska. Vem, da je tvoj čas dragocen, zato hvala, da si si ga vzela in prebrala ta zapis. Če se te je to, kar si tukaj prebrala, dotaknilo in odprlo kakšno okno ali vrata v tebi, potem sem prepričana, da ti bo všeč tudi moja čisto nova knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri lahko več izveš tukaj. Vabim te tudi, da se pridružiš moji fb skupini Attha sestrstvo, tukaj.

Hvala in čudovit dan ti želim,

Tamara

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n

Advertisements

Ko zasledujem svoje udobje, me dan nagradi

 

DSC_2488

Res! Včeraj zjutraj sem se počutila nergavo, že nekaj dni pred pa sem bila nekoliko zadirčna in napeta. In s kupom stvari, ki bi jih morala narediti, bi se takšna prav z lahkoto ujela v tisti akcijski pogon, brez da bi pred tem napolnila svojo kupico. Ampak potem … potem sem se odločila najprej poskrbeti za svoje udobje. Svaruna sem za nekaj uric peljala k moji noni in ko sem se vrnila sem izklopila telefon in internet. Prižgala sem čudovito pesem, ki nam jo za vsako dobro jutro posebej namiksa naša draga Metka – in plesala in skakala in se zvijala in se potila dobrih petnajst minut. Potem sem dobrih štirideset minut delala jogo. In potem sem petnajst minut meditirala. In potem, dragi moji, potem se JE DAN ODVIL PO MOJE! Tako …

Morda se vam bo zdelo smešno, ampak šele ko sem nedolgo tega v nekem astrološkem članku prebrala, da moji luni v raku ogromno pomeni udobje, sem začela premlevati, ali je temu res tako.

Udobje?

Nikoli nisem zares razmišljala o njem.

Udobje?

To, da mi nič ne manjka. To, da se lahko sproščeno zleknem in skozi svojo membrano ženske esence prepuščam vse užitke k sebi. To, da se imam v tem trenutku tako fino, da ne razmišljam ne o prejšnjem in ne o sledečem, ampak preprosto srkam to, kar je.

Udobje.

Začela sem se zavedati, da se v svojem dosedanjem življenju nisem kaj prida posvečala svojemu udobju. Začela sem se zavedati, da sem očitno prav zgledno posvojila mantro naših sloven(celj)skih prednikov, da je treba v življenju pač malo potrpeti, stisniti zobe, zamižati na eno oko. In začela sem se zavedati, da sem mnogokrat kljub temu, da sem opazila, ko mi nekaj ni bilo udobno in vedela, kako bi lahko to popravila, raje preprosto zamahnila z roko in si zamrmrala: »Ah, saj ni važno.«

No, važno ni bilo do pred dvema tednoma.

Tistega dne je na obisk prišla prijateljica Špela. Skuhali smo kosilo in se vsi trije posedli za mizico v naši ljubki majceni kuhinjici. Jaz sem usedla na svoje ustaljeno mesto – na stol, s katerega vedno visi vsaj kakšna vrečka plastičnih smeti. Tistega dne so na stolu kraljevale kar tri nabito polne vreče, ker se mi v preteklih dneh očitno ni preveč ljubilo do ekološkega otoka, in ko sem se usedla, je v moj hrbet prav predrzno rinila svojo bulo ena izmed plastičnih vreč. To sem seveda nemudoma zaznala, a prav tako nemudoma sem nato v svojih mislih najbrž pritisnila gumb za avtomatiziran odziv in po tekočem traku zamahnila z roko in si malodušno zamrmrala: »Ah, saj ni važno, bom že potrpela. Saj bom tukaj samo kakih deset minut.«

Tedaj pa se je moja ženska duša, moja attha, ki se polni z užitkom, uprla in zaprepadeno zaklicala: »Ja?! In kakšnih deset minut bo to, če te ta vreča tako nesramno tišči v hrbet, da se počutiš popolnoma neudobno?!«

Postala sem.

»Uh, tole je pa skrajno neudobno,« sem, princeska na zrnu graha, suvereno pripomnila, vstala in odnesla smeti pred vrata stanovanja. In bila ob tem sila ponosna nase. Ker sem se odločila zase in za svoje udobje. Ker mi ni treba trpeti prav ničesar. In ker je vsak trenutek portal do brezčasnosti užitka. Mhm!

Veste, v trenutku, ko se je moja attha odločno uprla neudobju in mi pomolila tisto retorično vprašanje v zvezi z naslednjimi desetimi minutami, mi je postalo kristalno jasno, da si nedvomno želim, da bi bilo nadaljnjih deset minut udobnih. In ne samo, da si želim udobnih nadaljnjih deset minut – želim si udobja na vsakem svojem koraku. In upam si trditi, da sem precej prepričana, da sem se tedaj, v tistem trenutku, odločila, da bom vedno in povsod skrbela za svoje udobje.

No, in potem.

Danes zvečer sva se vozila mimo Lipice domov po poti, ki je potihem tudi razlog, da se naključnega obiska Sežane vedno tako razveselim, ko naju je zametlo. Sredi novembra. Saj, nona me je že popoldan svarila (eno njenih najljubših opravil – in mojih alergenov), da pada golomraznica. Saj, dva dni že diši po snegu. In sedaj je res prišel, prvi sneg. Sredi novembra.

Medtem ko je Svarun z zadnjega sedeža navijal in lovil snežinke na jezik, so mene preplavljali mešani občutki. Seveda se mi je zdel prizor skozi okno naravnost čudovit in radostno sem podoživela tisto slastno nebeško tišino in spokojnost, ki na Zemljo naseli skupaj z zapadlim snegom; hkrati pa mi ob misli na zimo stisne pri srcu, ker me sneg spominja na tisti moker mraz, ki se ti zažre do kosti in prav pošteno popljuva vse moje predstave o zimski idili. Zime nisem nikdar prav zares marala, ampak odkar sem mama temu vilinčku, ki je k meni najbrž smuknil naravnost iz Narnije – tako obožuje zimo in sneg in mraz – se jo učim tolerirati in na trenutke tudi že ljubiti. To izgleda tako, da se ob misli na zimo zimo belo ne spomnim več na mokre noge in ledene prste, ampak na Svarunovo radost in navihanost na snegu.

Svarun je zaspal medtem ko sva se vozila domov in potlej sem ga kot običajno skušala nesti do najinega stanovanja v četrtem nadstropju, ampak danes me je desno koleno zares glasno opomnilo, da deček postaja pretežak zame. Zato sem ga nekje v drugem nadstropju spustila na tla, da se je predramil, in vodila do najinih vrat. Tam se je mirno, ampak povsem neprisotno sezul in usmerila sem ga v spalnico, da se je ob svetlobi solne lučke zabubil pod debelo zimsko pregrinjalo. Kadar je tako, da se predrami iz spanca, mu vedno zapojem kakšno iz našega nabora uspavanko, ki mu pomagajo ponovno potopiti se v globok spanec. Danes je iz mene sama začela vreti He yama yo, čudovita tradicionalna mantra severnoameriških Indijancev iz plemena Lakota, ki se pomirjujoče ponavlja in s tem ustvarja nek pristen občutek varnosti.

He yama yo wanna henne yo

He yama yo wanna henne yo

Wahi hi yayhana he he he yo

Wahi he he he yo wahi

Pojem. In opazim, da vmes razmišljam o tem, ali se mi bo, ko Svarun ponovno trdno zaspi, res še vedno ljubilo enkrat v avto po vse vreče, ki sem jih prej pustila doli; zdaj bi se mi morda še ljubilo, toda če bo to trajalo v nedogled, mislim da v prid moji angažiranosti ne upam dati roke v ogenj.  Pojem. In opazim, da je v meni tendenca po pospešku; najraje bi prevrtela ta trenutek naprej in izkoristila voljo, da grem v tem snegu in mrazu še enkrat v avto in privlečem vse torbe domov. Pojem. In opazim, da nisem v tem trenutku. Tedaj pa mi šine.

»Tamara, poješ!« se oglasi znotraj mene, »počneš tisto, kar počneš najraje na svetu. Počneš tisto, o čemer podnevi in ponoči sanjaš že kakih osemindvajset let. Se spomniš male Tamarice, ki je najraje vandrala naokrog z mikrofonom in kasetnikom in se snemala, medtem ko je pela Tajčino Hajde, da ludujemo ove noči

Seveda se spomnim. Na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje male Tamarice, ki si je želela samo in preprosto – peti. In na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje odrasle Tamare, ki je iz Indije prišla neomajno odločena, da se nauči igrati kitaro, uglasbi vse pesmi, ki so tedaj vrele iz nje, in se zares v polnosti končno preda glasbi. Kitaro sem si nemudoma po prihodu iz Indije za zadnjih 330 evrov tudi zares kupila in sprva sem bila zelo vztrajna pri učenju, toda vesolje je imelo zame druge načrte; čez nekaj mesecev sem zanosila in dala moje petje povsem nonšalantno na stranski tir.

Vesolje je imelo zame druge načrte in sedaj vem, zakaj. Šest let nazaj nisem bila niti slučajno pripravljena ustvarjati glasbo, ki si jo od nekdaj želim predati svetu; pomislite, živela sem z samimi glasbeniki, pa si pred njimi nisem upala niti ust odpreti v strahu, da bi se mojemu petju posmehovali, ga skritizirali, ali celo huje – popolnoma ignorirali. Ja, šest let nazaj sem bila še popolnoma ujeta v manjvrednostnem kompleksu, svetlobna leta stran od svoje avtentičnosti in preprosto prezaposlena s tem, kar si drugi utegnejo misliti o meni. Živela sem navzven, za tisto, kar se vidi/ sliši/ voha odzunaj in pojma nisem imela o medici, tej blaženi zadovoljnosti s seboj in svetom, ki prihaja odznotraj.

Ja, šest let tega je bilo pač drugače. Danes pa je tako, da v plašču ležim na postelji poleg Svaruna in mu pojem uspavanko, medtem ko moja desna roka zaščitniško počiva na njegovem ramenu. Pojem in sem z mislimi nekje drugje. Vem, da me čaka še pohod v mraz in sneg, zaradi katerega se že zdaj tresem, in vem, da bi se temu najraje izognila, toda ker ne vem kako, mi je neudobno že sedaj, v razmišljanju o tem podvigu. Tedaj pa mi ponovno šine.

»Hej, kaj ko bi preprosto uživala v tem trenutku? Kaj, ko bi našla udobje v tem trenutku in ne razmišljala o tem, kako bo čez pet ali deset ali petnajst minut tam doli na mrazu? Nenazadnje počneš tisto, kar najraje počneš.«

»Da bi našla udobje v tem trenutku, kaj?« me premami misel, »navsezadnje res pojem ves dan in pravkar mi je ponujena še ena priložnost, ko lahko z glasom dobro denem … no, prav, pa poskusimo.«

Izdihnila sem pričakovanja; o tem, kdaj bo Svarun zaspal, o tem, koliko volje bom imela skakljati po snegu in mrazu. Izdihnila sem vse, kar me držalo izven tega trenutka. In nato sem zapela. Iz srca. Žametno. Sočno. Doživeto. Zapela sem in začutila, kako udobna je v resnici ta sproščenost, ta razbremenjenost, ki me je preplavila. Zapela sem in začutila, kako me pesem mehča; fizično sem postajala mehka in voljna in zadovoljna. Zapela sem in dovolila, da me užitek preproste radosti napolni od glave do peta.

In sedaj sem ponosna nase. Naredila sem korak v smeri svojega udobja. In udobje … udobje je tisto, ki me zmehča, da lahko sploh začutim užitek ob tem in onem in vsem, kar počnem.

Ker sem zasledovala svoje udobje, se je dan odvil po moje. Lahkotno sem pristopila k vsemu, kar me je čakalo, potrpežljivo pristopila k vsem, s katerimi sem preživljala čas, in se v svoji koži počutila optimalno udobno. V zadnjih izdihljajih, po tem, ko je Svarun končno spet zaspal ob moji uspavanki, pa me je dan bogato nagradil, saj mi je nanudil navdiha za tale zapis, ki ste ga pravkar prebrali. Hvala vam.

Just a reminder_ (1)