Od nekdaj me je bolj zanimalo nevidno kakor vidno. To se pravi, da me je vedno bolj zanimalo tisto, česar naše čudovite fizične oči ne morejo videti, kot tisto, kar lahko. In to ne pomeni, da materialni svet zavračam. Ne. To pomeni zgolj, da vem, da materialni svet ni vse, kar je.

Včeraj sem bila ponovno priča strahu, ki ga imajo mnogi strogo intelektualni ljudje pred nevidnim. Saj nič ne rečem, jaz imam tudi rada intelekt. Je pa res, da sem imela velik del svojega življenja rada izključno intelekt, zaradi česar sem ga potem ob sestopu iz tistega obdobja nekaj časa povsem zavračala. Se mu rogala, tako kot se mnogi intelektualci rogajo ostalim smrtnikom. In mahala proti njemu kot proti roju sitnih muh (kar včasih, roko na srce, tudi je). A sedaj nisem več sovražno nastrojena proti umu. Sedaj se mi zdi samo eno izmed čudovitih orodjih, ki so nam bila dana. Tako je: eno izmed orodij, a nikakor ne edino.

Kar se pa vse prepogosto zgodi, je to, da ljudje postanemo orodje našemu umu. Oklepamo se uma in zanemarimo preostali del svoje celote. In s tem je vse čisto v redu, če nam tako paše, ampak – mar ne vsi zavestno ali ne stremimo k sreči in izpolnjenosti v tem življenju? K temu, da ljubimo in smo ljubljeni?

No, nisem še spoznala uma, ki bi lahko ljubil.

In nisem še spoznala človeka, ki bi se kot pijanec plota zanašal na svoj intelekt, in bil videti srečen.

In to zato, ker tiste radosti in izpolnjenosti ne moremo najti, če pustimo vse razen enega dela naše celote – prazne.

Nekoč sem v neki knjigi prebrala, da ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Hm. Ja. A imejmo v mislih, da naš um ni edini, od koder izvira naše razumevanje. Saj smo vsi že kdaj doživeli, da smo nekaj preprosto vedeli, brez da bi to kjerkoli izvedeli? Ali pa, da smo nekaj razumeli, brez da bi nam kdo o tem povedal? Res, naš um ni edini filter, ki rešeta informacije. Tu je še naše telo, naš čudovit zemeljski tempelj, znotraj katerega izkušamo življenje. In če ji dovolimo, je tu tudi naša duša, naša attha, ki ima v vsakem trenutku dostop do vsega vedenja, ki ga potrebujemo …

Ja, vedno me je bolj zanimalo nevidno kakor vidno; čutne zaznave, čustva, impulzi, intuicija, prisotnost, zavest. Ker vem, da je ravno nevidno tisto, kar lahko naredi našo vidno izkušnjo bolj srečno in izpolnjeno … torej takšno, kakršno si od nekdaj želimo, ne?

Nismo samo telo, nismo samo um in nismo samo duša; ko zaobjamemo vse tri dele naše celote, lahko zaživimo kot ženske, ki nam je namenjeno biti – kot ženske, ki svojo ženskost črpajo iz ženske esence.

Ženska esenca je bistvo, ki ti je bilo podarjeno, da ga izkusiš, izmojstriš, izživiš znotraj tega čudovitega kraja, ki je žensko telo, v katerega si se rodila. Toda to, da jo izživiš s pomočjo in znotraj tvojega fizičnega telesa, še ne pomeni, da je ženska esenca vezana na omejitve telesa. Ne. Ženska esenca zajema vse tri dele tvoje celote: telo, um in dušo. Vedno znova se rojeva v duši, um ji pa pomaga, da se s pomočjo in znotraj telesa izrazi. Ja, telo je tempelj za izkušnjo ženske esence. Čudovito orodje za izkušnjo ženske esence, pa so ravno rituali: trenutki zame, ko odpade vse, kar je bilo in vse, kar še mora biti, in sem pomembna samo jaz, tukaj in zdaj, v svojem izkušanju življenja. Njami!

Več o tem, kako sem se sama lotila zaobjemanja vseh svojih delov celote, najdeš na tej strani, kjer te čaka tudi moje darilo: brezplačna knjižica RITUALČKI, MOJI CUKRČKI, v kateri govorim o tem, zakaj rituali in s teboj delim svojih 5 najljubših. 5 ritualčkov za 5 dni ženske esence! Zveni dobro, kaj?