Zemlja kliče Tamaro?

eve-in-the-garden

Od nekdaj me je bolj zanimalo nevidno kakor vidno. To se pravi, da me je vedno bolj zanimalo tisto, česar naše čudovite fizične oči ne morejo videti, kot tisto, kar lahko. In to ne pomeni, da materialni svet zavračam. Ne. To pomeni zgolj, da vem, da materialni svet ni vse, kar je.

Včeraj sem bila ponovno priča strahu, ki ga imajo mnogi strogo intelektualni ljudje pred nevidnim. Saj nič ne rečem, jaz imam tudi rada intelekt. Je pa res, da sem imela velik del svojega življenja rada izključno intelekt, zaradi česar sem ga potem ob sestopu iz tistega obdobja nekaj časa povsem zavračala. Se mu rogala, tako kot se mnogi intelektualci rogajo ostalim smrtnikom. In mahala proti njemu kot proti roju sitnih muh (kar včasih, roko na srce, tudi je). A sedaj nisem več sovražno nastrojena proti umu. Sedaj se mi zdi samo eno izmed čudovitih orodjih, ki so nam bila dana. Tako je: eno izmed orodij, a nikakor ne edino.

Kar se pa vse prepogosto zgodi, je to, da ljudje postanemo orodje našemu umu. Oklepamo se uma in zanemarimo preostali del svoje celote. In s tem je vse čisto v redu, če nam tako paše, ampak – mar ne vsi zavestno ali ne stremimo k sreči in izpolnjenosti v tem življenju? K temu, da ljubimo in smo ljubljeni?

No, nisem še spoznala uma, ki bi lahko ljubil.

In nisem še spoznala človeka, ki bi se kot pijanec plota zanašal na svoj intelekt, in bil videti srečen.

In to zato, ker tiste radosti in izpolnjenosti ne moremo najti, če pustimo vse razen enega dela naše celote – prazne.

Nekoč sem v neki knjigi prebrala, da ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Hm. Ja. A imejmo v mislih, da naš um ni edini, od koder izvira naše razumevanje. Saj smo vsi že kdaj doživeli, da smo nekaj preprosto vedeli, brez da bi to kjerkoli izvedeli? Ali pa, da smo nekaj razumeli, brez da bi nam kdo o tem povedal? Res, naš um ni edini filter, ki rešeta informacije. Tu je še naše telo, naš čudovit zemeljski tempelj, znotraj katerega izkušamo življenje. In če ji dovolimo, je tu tudi naša duša, naša attha, ki ima v vsakem trenutku dostop do vsega vedenja, ki ga potrebujemo …

Ja, vedno me je bolj zanimalo nevidno kakor vidno; čutne zaznave, čustva, impulzi, intuicija, prisotnost, zavest. Ker vem, da je ravno nevidno tisto, kar lahko naredi našo vidno izkušnjo bolj srečno in izpolnjeno … torej takšno, kakršno si od nekdaj želimo, ne?

Nismo samo telo, nismo samo um in nismo samo duša; ko zaobjamemo vse tri dele naše celote, lahko zaživimo kot ženske, ki nam je namenjeno biti – kot ženske, ki svojo ženskost črpajo iz ženske esence.

Ženska esenca je bistvo, ki ti je bilo podarjeno, da ga izkusiš, izmojstriš, izživiš znotraj tega čudovitega kraja, ki je žensko telo, v katerega si se rodila. Toda to, da jo izživiš s pomočjo in znotraj tvojega fizičnega telesa, še ne pomeni, da je ženska esenca vezana na omejitve telesa. Ne. Ženska esenca zajema vse tri dele tvoje celote: telo, um in dušo. Vedno znova se rojeva v duši, um ji pa pomaga, da se s pomočjo in znotraj telesa izrazi. Ja, telo je tempelj za izkušnjo ženske esence. Čudovito orodje za izkušnjo ženske esence, pa so ravno rituali: trenutki zame, ko odpade vse, kar je bilo in vse, kar še mora biti, in sem pomembna samo jaz, tukaj in zdaj, v svojem izkušanju življenja. Njami!

Več o tem, kako sem se sama lotila zaobjemanja vseh svojih delov celote, najdeš na tej strani, kjer te čaka tudi moje darilo: brezplačna knjižica RITUALČKI, MOJI CUKRČKI, v kateri govorim o tem, zakaj rituali in s teboj delim svojih 5 najljubših. 5 ritualčkov za 5 dni ženske esence! Zveni dobro, kaj?

mi že slediš na instagramu (1).png

Advertisements

Skrb zase

Odkar sem jo odkrila, rada veliko govorim o skrbi zase. Odkar sem poldrugo leto tega, ko je šel moj triinpolletni Svarun prvič v vrtec, ugotovila, da se kot mama samohranilka, ki trmasto, neomajno sledi svojim sanjam, svojemu Delu, samo razdajam in nikoli napolnim, sem začela. Počasi. Začela sem tako, kot sem najbolje znala, z jogo in meditacijo in rednim jemanjem časa zase; včasih je ta bil ta čas celodnevna samota, ko sem jo potrebovala, spet drugič pa zgolj deset sekund prisotnega dihanja, medtem ko mi je Svarun na travniku naročil, naj mižim, da bi mi lahko nabral rožice in me z njimi razveselil.

Mama mi je sicer vedno prigovarjala, naj poskrbim vendar malo zase. In včasih, ko me je videla v brezbrižno raztrganih pajkicah (ki jih v moji omari še zdaj ne primanjkuje), mi je po škorpijonsko zabrusila: »Tako lepa si, ampak zdi se mi, da delaš vse, kar je v tvoji moči, da bi se naredila grdo.« In četudi raztrgane pajkice meni še vedno ne pomenijo nujno, da ne skrbim zase, vem, o čem je govorila. Govorila je že, ampak besede, še tako dobronamerne, nimajo moči, če za njimi lastna izkušnja ne stoji. Svoje mame nisem nikoli videla, da bi predano skrbela zase samo zato, ker bi ji bilo mar. V svojem življenju nisem bila priča temu, da bi moja mama ljubeče, a odločno postavila meje svojim trem hčerkam, in rekla nekaj takega, kot: »Drage moje, veste, da vas imam neskončno rada, ampak zdaj potrebujem čas zase. Zdaj moram najprej sprejeti, da bi vam lahko še naprej dajala.« Razumem jo in sem sočutna do nje, kajti zavedam se, da najbrž tudi sama ni bila tekom svojega odraščanja priča čemu takemu s strani svoje mame, moje energične, garaške bake Mice, ki še dandanes zvesto prazni svojo kupico, brez da bi jo kdaj pridržala k izviru. In tudi njo razumem, kajti v naši s popolnostjo obsedeni družbi, se je od ženske vedno pričakovalo predvsem, da bo popolna žena, mati in gospodinja, tudi če se konec dneva komajda plazi po vseh štirih. Dandanes, ko se pa – nekateri bolj, drugi manj – trudimo, da bi zaobjeli in, kolikor je v naši moči, tudi zaživeli koncept enakopravnosti med spoloma, se od žensk pričakuje, da bodo poleg vloge popolne žene, matere in gospodinje, za nameček nonšalantno sprejele še vlogo tiste, ki prida svoj delež k družinski blagajni.

Ženska esenca, katere bistvo je sprejemanje, je tako v današnjih ženskah (in tudi moških) izvisela. In če ne sprejemamo, ne moramo dajati, vsaj ne zares. Vsaj ne iz srca, nesebično in ljubeče ob slastnem zavedanju, da je naša posoda polna. In če ne dajemo namerno, saj veste, tako, kot da to zares mislimo, zgolj previdno odtegujemo nekaj kapljic tu in tam ob grenkem zavedanju, da se bomo prej ali slej iztrošilo. Ker smo se doslej še vsakič.

Zato drage moje ženske, ki to berete: čas je, da začnemo polniti svoje kupice, redno in radikalno. Seveda, ljudje nasploh se moramo izuriti v polnjenju svojih kupic, vendar ob zavedanju, da smo ženske povečini bolj nagnjene k ugajanju in zadovoljevanju potreb drugih pred svojimi lastnimi, polagam to na srce predvsem nam: ženske moramo skrbeti zase. Kdo drug bo to počel za nas, če ne same? Čas je, da nonšalantno zaobjamemo skrb zase, na katero smo v naši družbi pozabili takoj ko smo razvrednotili, izbrisali boginjo ter tja, v vrhovno vizijo božanskega, namesto čudovitega prepleta dveh enakovrednih polov, ki sta vir vsega življenja, postavila zgolj boga z jajci.

Skrbeti zase pomeni (za vse, razen za mamice novorojenčkov) zadovoljiti naprej svoje potrebe, preden se voljno predamo potrebam ljudem okoli nas. Skrb zase je lahko celodnevni umik v samoto na prvi dan menstruacije, tista obrazna maska, po kateri čutimo, da naša koža hrepeni že ves teden, ali čas, posvečen meditaciji, ko bi v resnici morale početi tisoč in eno stvar.

Nenazadnje je skrb zase lahko tudi slovo, ko je čas za to. In včeraj je bil moj dan za točno to. Za slovo, kot ga še ni bilo. Za čudovito, ljubeče, boleče, nežno, razumevajoče, zavestno, sproščeno slovo od njega, ki ga je tako preprosto imeti rad.

S tem slovesom sem sami sebi izkazala več ljubezni kot s čimerkoli poprej. Ja, tudi če me v tem trenutku ta dopis nenehoma pošilja v krčevit jok, s katerim sem včeraj zamenjala tudi dobršen del svoje noči. Toda ta krč je tiste sorte, ki se pojavi vselej, preden se rodi nekaj novega, prav tako kot popadki, ki intenzivno napovedujejo prihod novega človeškega bitja v ta svet.

Ta krč je tiste sorte, ki rojeva svobodo sprejemanja same sebe.

app_gold.jpg