Ko zasledujem svoje udobje, me dan nagradi

 

DSC_2488

Res! Včeraj zjutraj sem se počutila nergavo, že nekaj dni pred pa sem bila nekoliko zadirčna in napeta. In s kupom stvari, ki bi jih morala narediti, bi se takšna prav z lahkoto ujela v tisti akcijski pogon, brez da bi pred tem napolnila svojo kupico. Ampak potem … potem sem se odločila najprej poskrbeti za svoje udobje. Svaruna sem za nekaj uric peljala k moji noni in ko sem se vrnila sem izklopila telefon in internet. Prižgala sem čudovito pesem, ki nam jo za vsako dobro jutro posebej namiksa naša draga Metka – in plesala in skakala in se zvijala in se potila dobrih petnajst minut. Potem sem dobrih štirideset minut delala jogo. In potem sem petnajst minut meditirala. In potem, dragi moji, potem se JE DAN ODVIL PO MOJE! Tako …

Morda se vam bo zdelo smešno, ampak šele ko sem nedolgo tega v nekem astrološkem članku prebrala, da moji luni v raku ogromno pomeni udobje, sem začela premlevati, ali je temu res tako.

Udobje?

Nikoli nisem zares razmišljala o njem.

Udobje?

To, da mi nič ne manjka. To, da se lahko sproščeno zleknem in skozi svojo membrano ženske esence prepuščam vse užitke k sebi. To, da se imam v tem trenutku tako fino, da ne razmišljam ne o prejšnjem in ne o sledečem, ampak preprosto srkam to, kar je.

Udobje.

Začela sem se zavedati, da se v svojem dosedanjem življenju nisem kaj prida posvečala svojemu udobju. Začela sem se zavedati, da sem očitno prav zgledno posvojila mantro naših sloven(celj)skih prednikov, da je treba v življenju pač malo potrpeti, stisniti zobe, zamižati na eno oko. In začela sem se zavedati, da sem mnogokrat kljub temu, da sem opazila, ko mi nekaj ni bilo udobno in vedela, kako bi lahko to popravila, raje preprosto zamahnila z roko in si zamrmrala: »Ah, saj ni važno.«

No, važno ni bilo do pred dvema tednoma.

Tistega dne je na obisk prišla prijateljica Špela. Skuhali smo kosilo in se vsi trije posedli za mizico v naši ljubki majceni kuhinjici. Jaz sem usedla na svoje ustaljeno mesto – na stol, s katerega vedno visi vsaj kakšna vrečka plastičnih smeti. Tistega dne so na stolu kraljevale kar tri nabito polne vreče, ker se mi v preteklih dneh očitno ni preveč ljubilo do ekološkega otoka, in ko sem se usedla, je v moj hrbet prav predrzno rinila svojo bulo ena izmed plastičnih vreč. To sem seveda nemudoma zaznala, a prav tako nemudoma sem nato v svojih mislih najbrž pritisnila gumb za avtomatiziran odziv in po tekočem traku zamahnila z roko in si malodušno zamrmrala: »Ah, saj ni važno, bom že potrpela. Saj bom tukaj samo kakih deset minut.«

Tedaj pa se je moja ženska duša, moja attha, ki se polni z užitkom, uprla in zaprepadeno zaklicala: »Ja?! In kakšnih deset minut bo to, če te ta vreča tako nesramno tišči v hrbet, da se počutiš popolnoma neudobno?!«

Postala sem.

»Uh, tole je pa skrajno neudobno,« sem, princeska na zrnu graha, suvereno pripomnila, vstala in odnesla smeti pred vrata stanovanja. In bila ob tem sila ponosna nase. Ker sem se odločila zase in za svoje udobje. Ker mi ni treba trpeti prav ničesar. In ker je vsak trenutek portal do brezčasnosti užitka. Mhm!

Veste, v trenutku, ko se je moja attha odločno uprla neudobju in mi pomolila tisto retorično vprašanje v zvezi z naslednjimi desetimi minutami, mi je postalo kristalno jasno, da si nedvomno želim, da bi bilo nadaljnjih deset minut udobnih. In ne samo, da si želim udobnih nadaljnjih deset minut – želim si udobja na vsakem svojem koraku. In upam si trditi, da sem precej prepričana, da sem se tedaj, v tistem trenutku, odločila, da bom vedno in povsod skrbela za svoje udobje.

No, in potem.

Danes zvečer sva se vozila mimo Lipice domov po poti, ki je potihem tudi razlog, da se naključnega obiska Sežane vedno tako razveselim, ko naju je zametlo. Sredi novembra. Saj, nona me je že popoldan svarila (eno njenih najljubših opravil – in mojih alergenov), da pada golomraznica. Saj, dva dni že diši po snegu. In sedaj je res prišel, prvi sneg. Sredi novembra.

Medtem ko je Svarun z zadnjega sedeža navijal in lovil snežinke na jezik, so mene preplavljali mešani občutki. Seveda se mi je zdel prizor skozi okno naravnost čudovit in radostno sem podoživela tisto slastno nebeško tišino in spokojnost, ki na Zemljo naseli skupaj z zapadlim snegom; hkrati pa mi ob misli na zimo stisne pri srcu, ker me sneg spominja na tisti moker mraz, ki se ti zažre do kosti in prav pošteno popljuva vse moje predstave o zimski idili. Zime nisem nikdar prav zares marala, ampak odkar sem mama temu vilinčku, ki je k meni najbrž smuknil naravnost iz Narnije – tako obožuje zimo in sneg in mraz – se jo učim tolerirati in na trenutke tudi že ljubiti. To izgleda tako, da se ob misli na zimo zimo belo ne spomnim več na mokre noge in ledene prste, ampak na Svarunovo radost in navihanost na snegu.

Svarun je zaspal medtem ko sva se vozila domov in potlej sem ga kot običajno skušala nesti do najinega stanovanja v četrtem nadstropju, ampak danes me je desno koleno zares glasno opomnilo, da deček postaja pretežak zame. Zato sem ga nekje v drugem nadstropju spustila na tla, da se je predramil, in vodila do najinih vrat. Tam se je mirno, ampak povsem neprisotno sezul in usmerila sem ga v spalnico, da se je ob svetlobi solne lučke zabubil pod debelo zimsko pregrinjalo. Kadar je tako, da se predrami iz spanca, mu vedno zapojem kakšno iz našega nabora uspavanko, ki mu pomagajo ponovno potopiti se v globok spanec. Danes je iz mene sama začela vreti He yama yo, čudovita tradicionalna mantra severnoameriških Indijancev iz plemena Lakota, ki se pomirjujoče ponavlja in s tem ustvarja nek pristen občutek varnosti.

He yama yo wanna henne yo

He yama yo wanna henne yo

Wahi hi yayhana he he he yo

Wahi he he he yo wahi

Pojem. In opazim, da vmes razmišljam o tem, ali se mi bo, ko Svarun ponovno trdno zaspi, res še vedno ljubilo enkrat v avto po vse vreče, ki sem jih prej pustila doli; zdaj bi se mi morda še ljubilo, toda če bo to trajalo v nedogled, mislim da v prid moji angažiranosti ne upam dati roke v ogenj.  Pojem. In opazim, da je v meni tendenca po pospešku; najraje bi prevrtela ta trenutek naprej in izkoristila voljo, da grem v tem snegu in mrazu še enkrat v avto in privlečem vse torbe domov. Pojem. In opazim, da nisem v tem trenutku. Tedaj pa mi šine.

»Tamara, poješ!« se oglasi znotraj mene, »počneš tisto, kar počneš najraje na svetu. Počneš tisto, o čemer podnevi in ponoči sanjaš že kakih osemindvajset let. Se spomniš male Tamarice, ki je najraje vandrala naokrog z mikrofonom in kasetnikom in se snemala, medtem ko je pela Tajčino Hajde, da ludujemo ove noči

Seveda se spomnim. Na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje male Tamarice, ki si je želela samo in preprosto – peti. In na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje odrasle Tamare, ki je iz Indije prišla neomajno odločena, da se nauči igrati kitaro, uglasbi vse pesmi, ki so tedaj vrele iz nje, in se zares v polnosti končno preda glasbi. Kitaro sem si nemudoma po prihodu iz Indije za zadnjih 330 evrov tudi zares kupila in sprva sem bila zelo vztrajna pri učenju, toda vesolje je imelo zame druge načrte; čez nekaj mesecev sem zanosila in dala moje petje povsem nonšalantno na stranski tir.

Vesolje je imelo zame druge načrte in sedaj vem, zakaj. Šest let nazaj nisem bila niti slučajno pripravljena ustvarjati glasbo, ki si jo od nekdaj želim predati svetu; pomislite, živela sem z samimi glasbeniki, pa si pred njimi nisem upala niti ust odpreti v strahu, da bi se mojemu petju posmehovali, ga skritizirali, ali celo huje – popolnoma ignorirali. Ja, šest let nazaj sem bila še popolnoma ujeta v manjvrednostnem kompleksu, svetlobna leta stran od svoje avtentičnosti in preprosto prezaposlena s tem, kar si drugi utegnejo misliti o meni. Živela sem navzven, za tisto, kar se vidi/ sliši/ voha odzunaj in pojma nisem imela o medici, tej blaženi zadovoljnosti s seboj in svetom, ki prihaja odznotraj.

Ja, šest let tega je bilo pač drugače. Danes pa je tako, da v plašču ležim na postelji poleg Svaruna in mu pojem uspavanko, medtem ko moja desna roka zaščitniško počiva na njegovem ramenu. Pojem in sem z mislimi nekje drugje. Vem, da me čaka še pohod v mraz in sneg, zaradi katerega se že zdaj tresem, in vem, da bi se temu najraje izognila, toda ker ne vem kako, mi je neudobno že sedaj, v razmišljanju o tem podvigu. Tedaj pa mi ponovno šine.

»Hej, kaj ko bi preprosto uživala v tem trenutku? Kaj, ko bi našla udobje v tem trenutku in ne razmišljala o tem, kako bo čez pet ali deset ali petnajst minut tam doli na mrazu? Nenazadnje počneš tisto, kar najraje počneš.«

»Da bi našla udobje v tem trenutku, kaj?« me premami misel, »navsezadnje res pojem ves dan in pravkar mi je ponujena še ena priložnost, ko lahko z glasom dobro denem … no, prav, pa poskusimo.«

Izdihnila sem pričakovanja; o tem, kdaj bo Svarun zaspal, o tem, koliko volje bom imela skakljati po snegu in mrazu. Izdihnila sem vse, kar me držalo izven tega trenutka. In nato sem zapela. Iz srca. Žametno. Sočno. Doživeto. Zapela sem in začutila, kako udobna je v resnici ta sproščenost, ta razbremenjenost, ki me je preplavila. Zapela sem in začutila, kako me pesem mehča; fizično sem postajala mehka in voljna in zadovoljna. Zapela sem in dovolila, da me užitek preproste radosti napolni od glave do peta.

In sedaj sem ponosna nase. Naredila sem korak v smeri svojega udobja. In udobje … udobje je tisto, ki me zmehča, da lahko sploh začutim užitek ob tem in onem in vsem, kar počnem.

Ker sem zasledovala svoje udobje, se je dan odvil po moje. Lahkotno sem pristopila k vsemu, kar me je čakalo, potrpežljivo pristopila k vsem, s katerimi sem preživljala čas, in se v svoji koži počutila optimalno udobno. V zadnjih izdihljajih, po tem, ko je Svarun končno spet zaspal ob moji uspavanki, pa me je dan bogato nagradil, saj mi je nanudil navdiha za tale zapis, ki ste ga pravkar prebrali. Hvala vam.

Just a reminder_ (1)

Advertisements

DARILO: Rituali iz Ženske Esence

45782422_1968430673234457_4235952632876761088_n

»Draga, vse, kar rabiš je 5 stavkov,« mi reče, da bi moji furiji postavila ogledalo, »kdo si, čemu je namenjen tvoj program in kaj bo vseboval.«

»Ampak, ampak,« začnem, »Sara, jaz ne znam stvari povedati na kratko. 5 stavkov, halo? A si kdaj prebrala kak moj dopis? Poleg tega pa sem nekdo, ki piše (»pisateljica« mi, kot vidite, še ne gre z jezika) in kot taka besed preprosto ne morem kar tako stresati iz rokava in svetu ponuditi kar … karkoli. A razumeš? Moj perfekcionizem bi totalno pošizil, no.«

Kaj slišite v mojem odgovoru?

Jaz slišim Ne morem. In slišim Ne znam.

Hja, kaj naj rečem: po vseh teh letih samoprepoznavanja (ker v samospoznavanje zaradi naše ciklične, spremenljive narave, ne verjamem več) me v grlu še vedno pričaka cmok vsakič, ko moram napisati nekaj stavkov o sebi.

Kdo sem?

Temu vprašanju v svoji prihajajoči knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco namenjam cel razdelek, skupek mnogih poglavij, ampak ko je treba nanj odgovoriti, se mi še vedno zatakne, ker pridejo trenutki in dnevi in tedni in meseci, ko ne verjamem več, da sem vse to, kar čutim, da bi lahko bila. In ko ti trenutki pridejo, z njimi obsedim in jim prisluhnem, potem pa – smuk! – skočim spet v tisto svojo sočno, mehko bujnost, ki prebiva v mojem bistvu in ki, ko se zavedam svoje organske ženskosti, brezsramno pronica skozi vse moje pore na plano, v svet. Kako pa lahko tako močno skočim? Zato, ker mi odrivno moč daje moj ritual, čas med tem in naslednjim trenutkom, ki je namenjen samo in izključno – meni.

Nemudoma po zgornjem pogovoru s Saro sem obstala s trenutkom, v katerem nisem več verjela vase. Nisem več verjela, da zaradi vsega, kar me še čaka ta vikend, zmorem v pet stavkov stisniti cel razdelek svoje knjige; nisem več verjela, da znam o sebi napisati nekaj smiselnih stavkov brez, da bi se počutila … narobe. Ne. Verjela nisem – sem se pa v tistem trenutku odločila. Odločila sem se, da mi Ne morem in Ne znam tokrat ne bosta nadela uzde. Seveda, s svojim strahom, ki mi te stvari šepeče v uho, da bi me obvaroval, sem malce posedela. Prisluhnila sem mu in ga slišala, nato pa sem vstala in mu rekla: »Dragi moj strah, hvala ti, ker me čuvaš pred neznanim. Ampak odločila sem se, da bom vseeno zaplesala. Zaplesala bom in preprosto zaupala, da to življenje, ki me vabi na ples, ni nek Povodni mož, ki me bo zapeljal v pogubo. Zaupam mu. Ti se pa zase sam odloči. Seveda greš lahko z mano na ples, toda v tem primeru od mene nikar ne pričakuj, da bom posedala pri mizi kot kup nesreče in dovolila, da me pete samo srbijo. Vedi, da ko bo glasba zaigrala, bom jaz vstala in nabrusila svoje pete.«

To je bil pa en tak smuk!, kaj?

Smuk v vero vase, kaj?

Ja. In odrivno moč zanj mi je dal RITUAL, ki sem si ga pričarala takoj po zgornjem pogovoru s Saro. Za petnajst minut sem se namreč potopila v čudovito meditacijo in se iz nje prebudila popolnoma navdahnjena, da pričnem s tem dopisom, za katerega prej nisem verjela, da ga bom sposobna spraviti skupaj.

Torej, kdo sem?

Sem Tamara Mihalič (ja, še vedno me ščemi pri srcu, na enak način kot vedno, ko počnem nekaj novega). Sem avtorica knjige v prihajanju Attha: Prebujanje v žensko esenco in pričujočega bloga al-Iksir, kjer pišem o izkušanju življenja iz slastne, divje, čarobne ženskosti. Sem ženska, mama, ljubimka in še marsikaj: sestra; pevka; raziskovalka življenja; učiteljica in učenka, vedno in povsod. Sem mnogo vsega in ravno zaradi izobilja vlog v svojem življenju sem pred leti, ko sem ob še čisto majhnem Svarunu, ki se je kobacal okrog mene, skušala na noge postaviti svoj prvi biznis, nekaj sveto spoznala: najprej se moram naučiti poskrbeti zase, da bom lahko potlej poskrbela za kogarkoli in karkoli drugega. Sedaj vem – to so bili prvi zametki ritualov, ki jih je v moje zavedanje posejala moja ženska esenca. Temu danes pravim, da »polnim svojo kupico«, da jo potlej lahko prelijem naprej do vseh ostalih. Svojo kupico polnim z RITUALI, trenutki zame, ki me pripeljejo v izkušnjo same sebe v tem trenutku, tem prostoru, tem življenju – in me zavoljo te izkušnje napolnijo z ljubeznijo, z mirom, s hvaležnostjo, s sočutjem in z željo, da bi te občutke delila naprej … in te občutke tudi BOM delila naprej – in tudi s teboj, če se odločiš, da se pridružiš Sarini 44-dnevni delavnici 44 KORAKOV DO IZVIRA FONTANE OBILJA.

Svojo naklonjenost RITUALOM, ki v naša življenja prinašajo tisto včasih pozabljeno svetost, sem zaokrožila v tedenski program Rituali iz ženske esence, ki bo DARILO vsem udeleženkam zgoraj omenjene 44-dnevne delavnice. (Darilo tukaj stoji z velikimi črkami, ker se vam moram opravičiti za napako, ki sem jo naredila v prejšnjem e-mailu: napisala sem, da s kodo TAMARA44 prejmete popust na ceno delavnice, temu pa ni tako. Hm, če prav pomislim, me je najbrž zmedel tisti popust, o katerem sem govorila v začetku tega tedna s Svarunom, hihi. Ne prejmete popusta, prejmete pa DVE DARILI, dva bonus enotedenska programa – enega od Jerice in enega od mene.) V tednu med 10. in 15. decembrom 2018 se vam bom tak vsak dan v živo javila in vam predstavila en ritualček, ki je v moje življenje prisijal kot dolgo pričakovano sonce – in za katerega sem prepričana, da lahko prav tako dvigne tudi tebe! To je 5 dni, 5 FB live srečanj, v katerih bomo:

  • zaobjele pomen rituala in ritualnosti za našo žensko dušo, za našo attho
  • spoznale pet ritualov, ki jih lahko v svoje življenje vključiš takoj
  • se naučile prepoznavanja potreb naše trojne narave: telesa, uma in duše
  • govorile o skrbi zase in se jo kot kraljice svojega življenja dokončno odločile prioritizirati

To je moje DARILO vsem vam, čudovitim ženskam, ki ste pripravljene počastiti in zaobjeti svojo ženskost v vseh njenih izraznih oblikah.

Kako do darila? V svojo prijavo vpiši kodo TAMARA44, pa bo.

Just a reminder_

Senzualnost, seksualnost. Tomejto, tomato.

dreamcatcher.jpg

Utrujena sem. Telesno utrujena. Bolijo me okončine in zapirajo se mi oči. Ne, to ni posledica tistega petnajstminutnega joga božanja, ki sem ga spet uvedla v svojo jutranjo rutino. Moja utrujenost je posledica nečesa drugega.

Veste, zadnje čase veliko sanjam. Zame je to kot za nekoga, ki si sanj pred tem nikdar ni zapomnil, velika stvar. In ja, sanjam sicer izrekam srčno dobrodošlico, a vendarle priznavam, da me vsakič znova tudi utrudijo. Sanjam namreč takšne sanje, ki so zelo dinamične, zelo doživete, polne premikov in sloves in iz katerih me navadno še dolgo pred jutrom potegne neka nevidna sila, ki me pusti tam – spet v telesu, spet na postelji, zasoplo, odprtih ust in širokih oči: negibno razmišljujoč, kaj vse se je pravkar zgodilo. Nimam nočnih mor. Samo vse, kar se v mojih sanjah dogaja, je zelo intenzivno. In kot tako na obalo mojega zavedanja naplavlja spomine iz preteklosti, ki še venomer znatno oblikujejo mojo sedanjost. Močno sanjam. Močno sanjam in te sanje, vem, krepijo mojega duha, ampak telo mu še ne zmore slediti. Zato je telo zmozgano in izžeto.

Ti spomini, naplavine na obalo mojega zavedanja, so polni moških, ki sem jih nekoč poznala. Tukaj so, da potegnem rdečo nit našim sočnim, skupnim trenutkom. In tukaj so, da se vsakič znova znajdem v tistem trenutku, ko me pri srcu stisne, da obraz namrščim v vedno več gub in si zmedeno zamomljam nekaj v stilu: »Ne, tega nočem več. Tako se več ne grem.«

Tako se več ne grem, ker me pusti prazno in izpraznjeno in še bolj hrepenečo po še. Sem se pa tako šla precej dolgo. Vse odkar sem nekje po poti pobrala informacijo, da je samo to – telesna intimnost z nekom – tisto, kar me bo napolnilo. Zdaj še vedno verjamem, da lahko zdrava intimnost dobrodušno prida k vsebini kupice, ki jo že same predano polnimo, ne more pa nam je popolnoma napolniti. Samo me smo tiste, ki jo lahko. To pa tako, da si v življenju redno zagotavljamo dovolj užitka; tako, da si v življenju redno pričaramo dovolj senzualnega užitka, ki ga izkušamo s pomočjo (vsaj) petih (toda če mene vprašate, še mnogo več) čutov. Kajti senzualnost je tista, ki neko izkušnjo zaokroži v življenje, medtem ko nas obkroža s prisotnostjo. 

Senzualnost seveda ni enako kot seksualnost. Jaz pa sem, tako vsaj kaže, nekje na svoji poti med njima nezavedno narisala enačaj. Zamenjala sem ju. In zato se je v mojih partnerskih odnosih doslej redno dogajalo, kar se je pač dogajalo. Tisto, ob čemer se zdaj v sanjah kisam  in mrščim; tisto, čemur odločno odkimavam.

Odkimavam temu, da moškim nisem nikoli dovolila stopiti v svojo moško esenco. Nisem jim dala časa, da ob meni postanejo lovci, ki se jim cedijo sline za svojim plenom, za mano. Ne. Ko sem uzrla nekoga, ki mi je bil všeč – ki je bil nujno tudi nekdo, za katerega sem naskrivaj verjela, da je malo predober zame: preveč čeden, preveč kul, preveč všečen – sem preprosto vzela Artemidin lok in vanj ustrelila odločno puščico. Šla sem se zapeljivko, femme fatale, saj jo poznate, in v določenem trenutku svojega življenja sem celo vodila evidenco fantov, ki so prečkali moje ustnice, in tistih, ki so prečkali moj tempelj. Ob tem sem mislila, da sem totalna faca. Vem, saj vem. Lahko me obsojate, imate vso pravico, ne zamerim vam. Ampak sama se več ne. Ne obsojam se, odkar vem, kaj je mojemu početju botrovalo.

»Meni se ne da dolgoveziti,« sem svoje početje utemeljevala svojim prijateljicam (predvsem pa sami sebi), ko sem naslednjega jutra prišla domov in tam neizogibno tudi na dan z novo staro zgodbo o prejšnjem večeru, ko sem nekoga spoznala in je ena stvar vodila k drugi.

»Če mi je nekdo všeč in če sem jaz njemu všeč in če je poleg tega to obema jasna – zakaj čakala bi na maj?« sem skomigala z rameni in v svoji nonšalantnosti pred samo seboj tajila bolečo, skelečo skrivnost, ki mi je medtem razžirala prsi. V mojih razpokah, ki so postajale globlje vsakič, ko sem podoživela tisto staro zgodbo zapeljevanja, je glasno odmevalo, da nisem nobena femme fatale – ampak zgolj švedski bife, čigar sadje je bilo popolnoma samopostrežno.

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Globoko v sebi nisem nikdar zares verjela, da bi bila lahko nekomu zares všeč, vsaj ne dolgoročno. Zato me je na bojne pohode venomer vodila tista tendenca, da naredim vse na hitro. Hitro zmutim, dokler je še vroče, ker – kdo bo pa jedel mlačno? Mnogokrat sem zato s fanti spala še istega večera, ko sem jih spoznala. »Tako bom vsaj kaj dobila«, sem bila prepričana, »če počakam do jutra, ko dnevna svetloba posveti na moje obličje, bi se vsak še tako pogumen primerek obrnil in zbežal, ne samo zaradi krute realnosti mojega nenaličenega obraza, marveč tudi zato, ker poleg zapeljivke nimam ničesar zares ponuditi. Kateri moški pa si želi poslušati o paleti mojih čustev? Ali o mojih sanjah? Lepo te prosim, Tamara. «

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Ti občutki so mi omogočali skok v moško energijo, kjer sem bila jaz lovec in je bil moški moj plen. In tam sem srečevala takšne, ki so si želeli biti povabljeni. Takšne, ki so želeli biti zapeljani in peljani s strani ženske. Ja, iz moške esence v meni sem lahko lovila samo tiste fizične moške z bolj izraženo žensko energijo, kajti na koncu se vsaka celota uravnovesi. Lovila sem jih, ker sem bila prepričana, da mi lahko samo intimnost napolni mojo izpraznjeno, izsušeno kupico da lahko samo telesna intimnost nahrani lačno, shirano mene. Izkazalo pa se je, da me spolna intimnost ne samo ne more napolniti, marveč me še bolj izprazni, saj sem se zavzeto postavljala v položaj, kjer je bilo moje zadovoljstvo odvisno od nekoga drugega. V meni je namreč še vedno obstajalo prepričanje, da potrebujem moškega, da bom srečna. V meni, ki se imam za feministko. V meni, emancipirani sodobni ženski. V meni in moji bolečini, da sama nisem dovolj.

Ob tem se sedaj mrščim. In odkimavam. Ker nočem več tega. In ne samo, da tega nočem, zavedam se tudi, da tega ne potrebujem več. Odkar sem odkrila, da senzualnost in seksualnost nista eno in isto, imam namreč druge stvari, ki me polnijo. Ki prižgejo vse moje čute, vse moje čutnice, in ki me od vrha temena do konic nožnih prstov preplavljajo in zibljejo na toplih, spokojnih, mehkih valovih zadovoljnosti.

Narava je ena izmed teh stvari. Glasba je še ena. Pa kreativnost, branje arturijanskih legend s Svarunom pred spanjem, masala chai, tišina vzhajajočega sonca, moj oltar, eterična olja …

Draga prijateljica, s katero sva se danes pogovarjali o eteričnih oljih, mi je rekla: »Nikoli si ne bi mislila, da me bo aromaterapija kdaj tako potegnila.«

Vem. Tudi jaz ne. Ampak po drugi strani je aromaterapija logičen naslednji korak na tej poti, po kateri stopamo v žensko esenco. Zaradi prebujanja v našo primarno ženskost si malo po malo dovoljujemo senzualnosti, vedno več senzualnosti. Zaradi prebujanja v žensko znotraj nas samih si življenje dovoljujemo izkušati z (vsaj) vsemi petimi čutili. To ni nekaj, v kar smo bile vzgojene. Vzgojene smo bile v delo in garanje, v užitek pa smo se primorane same izučiti. Nič hudega. Pot tega učenja je namreč tako zelo prijetna. Kajne?

»Užitek moramo najprej same poznati, da bi ga lahko predajale naprej,« pravi v filmu Beneška kurtizana mama, ki je bila svoj dan kurtizana, svoji hčeri, medtem ko jo uri v svojih veščinah.

Užitek moramo poznati! Pa ne samo zato, da bi ga lahko delile. Užitek moramo poznati, ker nas napolni. Senzualnost moramo poznati, ker nas osvobodi »tega kar bi morale« in katapultira v »tisto, kar si želimo«. In ko užitek zares spoznamo, se bomo na vsakem koraku zbegano spraševale, kako smo lahko sploh preživele življenje brez senzualnosti.

You're beautiful!(1)

Pričarajmo!

Spomnim se, bilo je sedem let tega. Pravkar sem bila napisala diplomsko nalogo na temo frazeologije in kulture v primeru Jamajške kreolščine na oddelku za anglistiko in amerikanistiko filozofske fakultete v Ljubljani. Pravkar sem bila zaokrožila en del svojega življenja. Po osemnajstih letih izobraževanja v institucijah sem kot prava patriarhalna pridna punčka staršem v ponos, sebi pa v odvezo, dokončala študij angleščine: niti približno tako modra, kot sem bila od sebe pričakovala, da bom do te točke in niti približno tako povezana sama s seboj, da bi vedela, kaj naj bi bil moj naslednji korak. Ja, od mene je bilo pričakovano, da si poiščem službo in zaživim srečno do konca svojih dni s fantom, s katerim sva prijateljevala že dobra tri leta in je bil po vseh standardih resen in prijazen in preprosto »f’nt za ožen’t«.

Ampak kaj, ko meni ta scenarij ni bil kaj prida všeč. Moja duša, moja draga vodnica, moja attha, kot jo sedaj imenujem, se je kot prestrašen boter ježek skrčila v drobno bodečo žogico vsakič, ko sem samo pomislila, da lahko vnaprej prav dobro predvidim vse, kar se bo zgodilo v mojem življenju, če nečesa ne spremenim. Ja, v tistem obdobju me je moja attha s svojimi bodicami zbodla vsakič, ko se je skušala ubraniti ideje, da lahko moje življenje postane tako predvidljivo. In s predvidljivostjo kot tako niti ni nič narobe, če vprašate mene; včasih je naravnost koristna in podporna. Ampak jaz osebno imam svoje stvari raje malce bolj proste.

In tako sem se odločila, da si življenje malce začinim. Še v odnosu z omenjenim fantom sem se od glave do peta zaljubila v prvega filozofa in glasbenika, ki mi je prečkal pot, nato kupila enosmerno vozovnico za v Indijo in povsem strahopetno položila besede o končanem razmerju v usta mojemu užaljenemu fantu. Še danes se spomnim, kako sem se tistega toplega poletnega večera, ko sva prišla z najinega zadnjega izleta na morje, pričela lahkotno, radoživo, iskrivo smejati življenju – medtem ko je on na robu solza v naglici odvihral z našega dovoza. Ne, nisem se smejala njemu in njegovim čustvom. V resnici mi je bilo žal, da so se ta tri leta tako klavrno končala. Želela sem si, da bi mu tedaj zmogla spoštljivo in sočutno povedati o svojih čustvih in načrtih, v katerih pač ni bilo več prostora zanj. Želela sem si stik z svojo močjo, da bi lahko stala za svojimi besedami in dejanji pred seboj in pred njim – stik, ki se je pričel vzpostavljati ravno tam in tedaj. Na makedamskem dovozu pred hišo mojih staršev sem se smejoča in radostna zazrla v avgustovsko zvezdnato nebo, globoko vdihnila, in si zašepetala: »Kako je lepo.« Vetrc se je igral z mojimi lasmi, topel poletni zrak je božal mojo golo kožo in neskončni prizor nad menoj je božal moje sanje o veličini in barvitosti in razigranosti in nepredvidljivosti življenja.

Zamaknjena od lepote sem zašepetala življenju: »Želim si zaplesati s teboj!«

Pa sva se začela vrteti, življenje in jaz, v plesu, ki mu dandanes pravim Prebujanje v žensko esenco. Slednje je tudi podnaslov moje prve knjige iz serije Attha, ki izide to jesen in slednje je tisto, kar se je pričelo v meni rojevati pred sedmimi leti: približevanje sami sebi, da bom srečno živela in mi bo dobro na Zemlji. Prebujanje v žensko esenco je potovanje, na katerega sem se vkrcala v lotusovem položaju, v senci akacijevih dreves s pogledom na Tržaški zaliv za hišo mojih staršev, ko sem ob zaključku šolanja po mnogih letih želja končno začela dnevno meditirati. Meditacija je moje življenje naredila veliko bolj zavestno, in nenadoma sem se (ne)vede, (ne)hote pričela ukvarjati z vprašanji, kot so: »Kaj pomeni biti ženska v današnjem svetu? Kaj ženska počne, kako to počne in zakaj to počne? Kaj je tisto, kar nas loči od moških?«

Iščoč odgovore sem v predanem samoizpraševanju posadila semena zavedanja in poletela v čudovito Indijo, katere barvitost in drugačnost me je tako začarala, da sem na sama vprašanja pozabila, toda odgovori – odgovori so vseeno začeli kliti v meni. Dnevno sem jih pisala in z njimi polnila snop svojih zvežčičev. Kot deklica, ki se širokih oči uči od sveta, sem začela občudovati mehkobo svoje ženskosti, ko sem si dovolila samo biti; ko nisem čutila potrebe po tem, da bi izpadla razgledana, učena, brihtna, luštkana, svobodomiselna belka, ki ne more skriti svoje potrebe po tem, da bi se z nečim identificirala; ko nisem čutila potrebe po tem, da bi nekdo bila. Učila sem se plavati s tokom, kar mi je po osemnajstih letih institucij in režima sprva predstavljalo velik izziv. Učila sem se sprostiti v trenutek, brez da bi morala kje biti ali kaj početi. Učila sem se sprejemati vse, kar mi prihaja naproti, brez da karkoli pričakujem. Učila sem se biti prijazna in mehka in topla tudi v svoji odločnosti. Učila sem se … in potihem bala, kaj bo, ko pridem domov.

Na srečo je vesolje slišalo ta moj strah ter mi nekega dne na plaži pustilo čarobno paličico. Nekdo bi morda v njej videl kanzashi, japonsko lasno paličico, saj je moja čarobna paličica v svojem prejšnjem življenju najbrž res služila v oporo figam, v katere so si punce spenjale lase. Ampak jaz sem v leseni in črni kanzashi z zlato spiralo po vsej dolžini videla svojo čarobno paličico. Videla in vedela, kaj mi želi vesolje z njo sporočiti: ključ do tega, kar si želiš, je v osredotočeni nameri. Ključ do zavestnega življenja posvečenih trenutkov in veliko preudarnosti, ki sem se ga v Indiji učila čarati, je v osredotočeni nameri. Pri čarobnih paličicah je namreč tako, da je en konec običajno ožji od drugega, zato, da paličico primemo za širši konec in v konico ožjega konca zberemo energijo svoje namere, ki jo želimo prebuditi v svet. Naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

In sedaj se dogaja. Ta zapis je v resnici plod moje hvaležnosti, da se po sedmih letih v mojem življenju končno odpira prostor in čas za ritualnost, ki se ji vztrajno odpiram in ki jo vztrajno vabim k sebi. Hvaležna sem, da mi je dano živeti v času, ko se lahko kot ženska vse svobodneje odločam in obračam h koreninam ženskosti, tako prisotnim v vseh nas. Hvaležna sem, da mi je dano živeti tako blizu čudovite narave, v kateri najdem svoj navdih, svojo učiteljico, svojo terapevtko. Hvaležna sem, da mi je dano ustvarjati in svetu nuditi svoje dušne kreacije – in hvaležna sem vsem vam, da jih berete. Hvaležna sem, da mi je dano opazovati luno in sonce in zvezde in naravo in svojega sina, ki je življenje, plešoče življenje samo. In hvaležna sem, da se lahko s tem plešočim življenjem tudi sama zavrtim, vedno znova.

Kako?

Danes, na primer, je ob 13:48 prazna luna, čas za umiritev in razmislek. Danes je zatorej odlična priložnost, da si vzamemo nekaj trenutkov v dnevu zase in si odgovorimo na vprašanja:

Kaj želim negovati, prebuditi v tem mesecu?

Čemu želim nanuditi več pozornosti?

S čim si želim biti noseča?

Kaj hočem, da se rodi?

Že vem? Že veš? Danes te vse podpira, da to izveš. Da se o tem odločiš.

flow