Ne čaka – pričakuje me!

Včasih sem tako rada tekla. No, v bistvu ne vem, koliko je resnice v tem, da sem uživala, ko so moja stopala v belo-zelenih Mizunkah topo udarjala ob beton, ampak rada sem imela vsaj eno stvar v zvezi s tekom: razdaljo. Ja, včasih sem rada tekla. Kajti ko sem tekla, sem bežala. Bežala sem pred …

Nadaljuj z branjem Ne čaka – pričakuje me!

Zemlja kliče Tamaro?

Od nekdaj me je bolj zanimalo nevidno kakor vidno. To se pravi, da me je vedno bolj zanimalo tisto, česar naše čudovite fizične oči ne morejo videti, kot tisto, kar lahko. In to ne pomeni, da materialni svet zavračam. Ne. To pomeni zgolj, da vem, da materialni svet ni vse, kar je. Včeraj sem bila ponovno …

Nadaljuj z branjem Zemlja kliče Tamaro?

Ritualčki, moji cukrčki

Kava; ja, prava kava. Piškot; prvi v seriji, ker so bile pač te prasadam paličice božansko dobre, to se pravi dovolj dobre za bogove - in boginje. In tale nasmeh, ki ga je ujela ljubezniva fotografinja Iva. Ta nasmeh zrcali moje počutje ob vsakem ritualčku, ki si ga namenim. Ta nasmeh zrcali užitek - blagoslovljen, sproščen …

Nadaljuj z branjem Ritualčki, moji cukrčki