Zakaj ne cvetimo (in kje naj začnemo)

ef7209c90bff3005157f357d11d2236d

*Zakaj si ne dovolimo zacveteti?

*Zakaj si ne dovolimo zavzeti prostora in časa, ki ju potrebujemo, da se odpremo svetu kot čudoviti rožni popek prvemu majskemu soncu?

*Zakaj si ne dovolimo biti vse, kar si želimo, če je že golo dejstvo, da smo sedaj tukaj, dovoljšen razlog, da nam to pripada?

Mislim, da sem v današnjih sanjah dobila odgovor na vprašanje, zakaj ta vprašanja ponovno terjajo mojo pozornost ravno sedaj, tik pred začetkom svojega prvega programa za resnične ženske (iz mesa in krvi in še mnogih drugih čarobnih snovi), ki si želijo in ki vedo, da lahko ~ cvetijo. Mislim pa tudi, da ta izkušnja ni samo moja in da lahko v njej prepozna sebe še marsikatera ženska – in najbrž tudi moški.

*

Danes ponoči sem imela mnogo razburljivih sanj, ampak tiste, ki so me potegnile iz spanca, so bile sanje o mojem življenju. Natančneje, o mojem življenju iz srednješolskih let, ko sem si najbolj od vsega želela biti všečna in sem bila v tej smeri pripravljena storiti marsikaj. Ampak ne glede na to, kako sem se trudila ugajati in biti »kul« in zaželena, nisem nikoli zares verjela, da bom vse to kdaj postala. Kajti če sem se ozrla okrog sebe, je bilo naokrog toliko boljših in lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših punc, da je bil vsak moj poskus že v štartu obsojen na propad.

Zbudila sem se torej s priokusom teh sanj v ustih in prva misel, ki mi je šinila, ko sem se še zaprtih oči  usedla, je bila: »No, saj vse to je še vedno res.«

Ja. V teh petnajstih letih se na tem področju ni veliko spremenilo. Toliko let kasneje se še vedno – večinoma povsem nezavedno – trudim ugajati. Danes mi sicer ni kaj dosti mar zato, da bi bila »kul« in zaželena, si pa po drugi strani želim biti … brana in slišana. Ja, želim si, da bi to, kar (tako neskončno rada) dajem v svet, padlo na plodna tla, ampak zapuščina srednješolskih dni mi veleva, da moram vedno stremeti k višjemu saldu, saj je kvaliteta pomembnejša od kvantitete in koliko pomembnejši od kako.

»Oprosti, ampak nisem po župi priplavala, da bi v to verjela!« jo zaslišim, mojo žensko dušo, mojo attho. In se strinjam z njo. Toda ne glede na to, da se strinjam, se še vedno primerjam. In ne glede na to, da se strinjam, je vsak moj poskus biti vse, kar si želim, že v štartu obsojen na propad, kajti okrog sebe lahko še vedno opazim veliko lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših Žensk.

No. To, kar opažam, je na mnogo načinov lahko zelo resnično. Itak. Vedno bodo okoli mene takšni in drugačni ljudje, ampak nihče izmed njih ne more biti jaz … in ravno to je tisto, na kar se moramo osredotočati, če si želimo cveteti, torej biti vse, kar si želimo.

Vem, da smo bile ženske tekom zgodovine primorane ugajati (in ne pričakujem, da se bo to samo od sebe čez noč spremenilo). Vem, da smo bile primorane tekmovati med seboj, kajti v svetu, iz katerega poganjamo, je bilo vedno prostora samo za eno – za najboljšo in najlepšo in najbolj suho izmed nas (in ne me vprašat, kaj ima suhost s tem, ampak ta se na nek nepojasnjen način vedno prikrade na seznam stvari, ki nam preprečujejo, da bi, kajne?). Vem, da se je zgodovina, ki še zdaleč ni bila pisana na žensko dušo, globoko usedla v kolektivno ženskost, zaradi česar še vedno čutimo vzgib k tekmovalnosti in primerjanju in izključevanju.

Ampak dajmo se raje začeti pogovarjati o drugih stvareh.

Na primer o navdihu, ki nas zakuri, ko katera izmed nas zares zacveti.

Pa o hvaležnosti, s katero smo blagoslovljene, ko nam je dano opaziti razlike in podobnosti med nami.

In nenazadnje o blagodejnosti, ki jo čutimo, ko se nekam vključimo in nas zatorej nekdo sprejme.

Če bodo to stvari, ki oblikujejo in odslikujejo naše dneve, imamo mnogo večjo možnost, da zacvetimo. In kljub temu, da nam cvetenje pripada, nam ga nihče ne bo metal v hrbet. Kako ti tudi ga? Za cvetenje sta namreč potrebna čas in prostor, ki si ju lahko vzameš samo ti … zase … ker veš, da je tako prav. 

Da bi skupaj zacvetele v vsem, kar si želimo biti, sem za vse nas ustvarila program SAJ CVETIŠ!, ki ponuja 22 dni ženske esence za izkušnjo pomladi v sebi, h kateremu te toplo vabim. Več o programu lahko izveš na tej strani: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis, kjer se lahko tudi prijaviš in zagotoviš svoje mesto v ženskem krogu.

Hvala!

mi že slediš na instagramu

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s