Jaz sem se potem v določenem trenutku sesedla na kopalnična tla (ker sva s Svarunom pripravljala inhalacijo) in zajokala. Vmes sem se malo tudi malo smejala, ker me je Svarun skušal nasmejati s svojo opazko o mojem joku (»Pol joka, pol smeha, pol kurjega dreka, a mami?«), ampak predvsem sem se spraševala, kje je meja med sledenjem sebi in egom. In za dobrih petnajst minut so se nadme zgrnili najtemnejši oblaki, ki so prerokovali, da je moja usoda prepuščena na milost in nemilost … na milost in nemilost MENI, v bistvu.

V trenutku, ko sem se zavedala, da še vedno sama režiram svoj show, sem se – meni nič, tebi nič – pobrala in iskreno videla samo še blagoslov. Dobesedno preklopila sem. Iz tiste razpoke na nebu, ki je bila pred tem spustila vso mojo težo na tla, je sedaj posvetilo sonce. Sedaj sem spet jasno videla. In sedaj se mi je zdel tisti impulzivni odziv odveč. Če bi ga lahko, bi ga takoj zatem zradirala. Če bi lahko potovala v preteklost, pa bi ga preskočila ali ukrotila.

Ampak zakaj?

Zakaj bi se nečemu upirala? Zakaj bi se osredotočala na nekaj, česar ne želim, namesto na to, kar želim? Seveda je zelo zavestno od nas, da gojimo vpogled v lastna dejanja in v to, kako bi se na nekaj lahko odzvali bolj v skladu s sabo. To se mi zdi super. Ampak to ni niti slučajno enako temu, da se lastnim odzivom upiramo, da jih želimo zradirati, da zaradi njih bentimo in se sabotiramo. V bistvu je ravno nasprotno, saj na to na poti vase ovira; pot vase je namreč vedno pot sprejemanja. In jaz zase vem, da bi rada sprejemala.

Kaj pa ti? Ali si pripravljena sprejemati vse, kar pride iz tebe, kot tudi zunaj tebe, in tako z življenjem zaplesati svoj večni … tango, čačača, freestyle, flamenco, salso, makareno?

Če si, se vidiva JUTRI, 5.4. ob 9:00 zjutraj na fb page-u Attha, kjer ti bom povedala, kaj ti bo takšno sprejemanje prineslo (poleg tanga ali makarene, seveda) in kako ti lahko jaz pri tem pomagam.