Danes imam NIČ dan.

Če pogledaš od daleč, je ta dan videti kot črna luknja sredi ognjenega polja – zadje čase se res počutim “on fire”.

Če pogledaš ta dan od blizu, pa je povsod sama črnina, povsod samo – nič.

Nalašč sem današnjo črno luknjo predstavila od daleč in blizu. To pa zato, ker se ljudje tako radi ujamemo v en kvadratni milimeter resničnosti in pozabimo na hektare in hektare vsega, kar soobstaja – in konec koncev tudi vse, kar je bilo in vse, kar še bo.

In nalašč sem današnji dan orisala kot črno luknjo: v brk vsesplošnemu strahu pred luknjami, ki nas spominjajo na padanje (neuspeh) in na ujetost (ujetost, nezmožnost, frustracija), pa seveda zaradi totalne averzije do črne barve, ki nas spominja na uganko, skrivnost, neznanko.

Zate ne morem trditi, ampak zase vem, da sem se včasih vsakič, ko se je zgodila kakšna neprijetna stvar, osredotočila na to eno stvar in pozabila na vse ostalo, kar je … pozabila na življenje.

In vsakič, ko se je zgodil tak menstrualni dan kot danes, takoimenovan črna luknja, ko mi prija počivanje, pa počasnost, in nisem preveč za urnik in akcijo, se je prižgala tista “grižnja savjesti” (hrvaščina je tako poetična, tako lepo teče, se ti ne zdi?) – slaba vest in občutki krivde, ker pač “je treba delat”. Slaba vest je bila tako neprijetna, da je nisem mogla zdržati, zato sem črni luknji samozavestno napovedala vojno: naredila bom vse, da spremenim to, kar je.

Posledica?

Drama, drama, drama. Ja, ranjena punčka v meni, mala Tamarica, je zelo nagnjena k drami.

To je tisti trenutek, ko dan, ki spominja na črno luknjo, pogledaš od blizu, in ugotoviš, da je povsod sama črnina, povsod samo – nič, ali pa morda “nič, kar bi si želel/a videti v tem trenutku” in potem te drobni glasek ranjene punčke navznoter spomni, da si se črnine bal/a že kot mal/a, ker NE VEŠ, kaj je pod posteljo, če je luč ugasnjena in “ojoj, spet se je to zgodilo”.

Obstaja pa še ena pot:

tisti trenutek, ko dan, ki spominja na črno luknjo, pogledaš od blizu, in ugotoviš, da je povsod sama črnina, povsod samo – nič, ali pa morda “nič, kar bi si želel/a videti v tem trenutku” in potem te jasen glasek boginje mame navznoter spomni: “Če greš sredi noči iz osvetljene kuhinje v temen gozd, sprva ne vidiš ničesar, ker so tvoje oči navajene na svetlobo. Zelo kmalu pa se oči privadijo na novo okolje in sedaj lahko vidiš stvari, ki jih podnevi ne moreš: zvezde, in luno, pa netopirje, in rumeno-bleščeče oči sosedovih mačk. In sedaj lahko sprejmeš lepoto, ki jo lahko vidiš samo v temi.”

*

Ljuba, ljubi. 31.1. zvečer sem zaslišala zelo jasno povabilo, naj začnem vsak dan ustvarjati čas in prostor za tisto, česar si v življenju želim več & želim vsak dan: pisati. Pisati… ker v tem uživam & me torej dela živo! Povabilo je prišlo s strani boginje: povabilo, naj se vsak dan prikažem & naredim svoj delež pri najinem soustvarjanju ~ sklopu zapisov s skupnim naslovom V IMENU BOGINJE. Ful bom vesela, če se nama z branjem /& komentiranjem /& deljenjem teh zapisov na potovanju pridružiš. Dobrodošla, dobrodošel.

Bi še?

Če so ti všeč ti zapisi, potem te bo najbrž poklical tudi Obred prehoda: mitopoetsko potovanje iz Punčke v Mamo, ki ga ponujam individualno – v marcu pa predvidoma prihaja tudi skupinski obred. O Obredu prehoda si lahko več prebereš in se nanj prijaviš tukaj, z branjem mojih zapisov pa lahko nadaljuješ tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki jo naročiš tukaj … ali pa počakaš na jutrišnji zapis.