BUŽEC ON, BUŠCA JAZ

#vimenuboginje

Včeraj, ko mi je med pogovorom prijateljica (ki danes, mimogrede, praznuje rojstni dan: vse najboljše, A.!) šepetaje povedala o sladkem pričakovanju novega domeka za njeno družino, je vame kot strela z jasnega bušnilo pomembno spoznanje. To spoznanje je bilo: kako pomembno se je zavedati sezonskih resničnosti svojega življenja!

Kaj mislim s tem?

Kako pomembno je ne samo prepoznati – marveč tudi počastiti točno ta trenutek in točno to postajo v našem življenju!

Če se tega, za kar v našem življenju trenutno gre, ne zavedamo, zlahka zdrknemo v past primerjanja z drugimi, in posledično v vlogo žrtve, in posledično v monodramo, ki se vrti okrog enoedine stvari: kako je življenje do mene nepravično! No, vsaj pri meni je ta spirala izgledala tako.

Moja nona Nada ima navado reči nekaj, kar me je vse dokler se dometa svoje žrtve nisem začela zavedati, totalno iritiralo: “Bužec on, bušca jaz.” Slednje ti je mogoče poznano, saj je naslov monokomedije Toneta Pavčka, v kateri “po domače”, v kraškem narečju, njegova hčerka Saša odigra vlogo ženske srednjih let, ki, razočarana nad resničnim življenjem, jasno sliši klic Podzemlja.

Zanimivo dejstvo je, da je bila Pavčkova žena doma iz sosednje vasi, med našo in njeno vasico je samo reka Glinščica. In sedaj, ko vlečem vse te nitke ubožnosti, ne morem, da se ne bi spomnila na nonino sestrično, ki je živela v točno tisti vasi, od koder je bila doma Pavčkova žena, in ki je vedno, primerno ali neprimerno, v kontekstu ali čisto izven njega, za vsakogar, o komer je tekla beseda, rekla: “Buwgi/ buwga.”

Ne pravim, da je tu pri nas leglo ubožnosti. Ne pravim niti, da ni.

Se mi pa zdi, da se nas ima še mnogo marsikaj za pogovoriti z arhetipom žrtve v nas, ki pretkano in potuhnjeno vleče življenja niti.

Zakaj govorim o vsem tem?

No, ker je dom v divji naravi, daleč stran od večjih mest, da lahko ponoči vidim bogato zvezdnato nebo, in partnerski odnos, v katerem se počutim “kot doma”, nekaj, kar si tudi jaz želim. In videti nekoga, ki to že ima, je bilo za ranjeno Punčko v meni težko, boleče, usodno – pri čemer se z “usodno” nanašam na to, da je kot po avtopilotu nemudoma prevzela že tisočkrat uprizorjeno vlogo v svoji lastni monodrami “Bušca jaz”.

Točno to se mi je pred Obredom prehoda dogajalo z mojo najboljšo prijateljico Niko. Od nje sem odhajala težkega srca in z grenkim priokusom v ustih – in ja, včasih tudi objokana in globoko žalostna. Ne zato, ker bi si želela njenega moža ali njenega doma ali njenega življenja … vse njeno sem ji iz globin srca priželela. Ampak … svoje pa sem priželela sebi. In ker nisem vedela, kako do vsega tega priti in ker sem verjela, da si vsega tega itak ne zaslužim, sem se začela smiliti sama sebi.

Sočutje!

Neskončne zaloge sočutja imam za to malo pikico pokico Tamarico vse odkar je nekega dne po obisku pri Niki boginja vzela moje srce v svoje naročje in mu razodela modrosti sezonskih resničnosti.

Zaradi tega lahko sedaj

vem, kdo sem,
in vem, kam grem,
in predvsem –
kje na svoji poti se nahajam.

Zaradi tega lahko sedaj rečem (in to tudi resno mislim): “Resnično sem vesela zate.”

In to rečem in tudi resno mislim naravnost

iz tega trenutka

na tej postaji

v mojem življenju,

ki je MOJ TRENUTNI DOM.

*

Ljuba, ljubi. 31.1. zvečer sem zaslišala zelo jasno povabilo, naj začnem vsak dan ustvarjati čas in prostor za tisto, česar si v življenju želim več & želim vsak dan: pisati. Pisati… ker v tem uživam & me torej dela živo! Povabilo je prišlo s strani boginje: povabilo, naj se vsak dan prikažem & naredim svoj delež pri najinem soustvarjanju ~ sklopu zapisov s skupnim naslovom V IMENU BOGINJE. Ful bom vesela, če se nama z branjem /& komentiranjem /& deljenjem teh zapisov na potovanju pridružiš. Dobrodošla, dobrodošel.

A še bi?

Če so ti všeč ti zapisi, potem te bo najbrž poklical tudi Obred prehoda: mitopoetsko potovanje iz Punčke v Mamo, ki ga ponujam individualno in kjer oživljamo stik z boginjo in se med drugim učimo trenutnih sezonskih resničnosti naših življenj; v marcu predvidoma prihaja tudi skupinski Obred. O Obredu prehoda si lahko več prebereš in se nanj prijaviš tukaj, z branjem mojih zapisov pa lahko nadaljuješ tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki jo naročiš tukaj … ali pa počakaš na jutrišnji zapis. 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s