Pod ime “Moj hrbet se krivi pod zgodbami” povezujem zapise s potovanja v Podzemlje in nazaj, na katerega te vabim s seboj. Doslej sem se pred vsakim potovanjem v Podzemlje k Temni boginji umaknila s socialnih medijev, šla navznoter in navzdol ter dala svet na pavzo; on hold. Tokrat sem dobila jasno sporočilo, naj tega ne storim, marveč naj – nasprotno – svoje potovanje popisujem in delim, medtem ko sem na njem, ter s tem pripomorem k destigmatizaciji Podzemlja, torej temne, ženske, plodne, skrivnostne polovice nas samih … pa tudi leta, tedna in življenja.

21/6

Morda malo ironično, toda lupljene čebule, ki me obdaja in mi še vedno zastira pogled na Vse, me je poklicalo ravno ob poletnem solsticiju, v najsvetlejšem in najbolj ekstravertiranem delu leta.

Morda malo ironično, ampak Temna boginja pokliče, ko Temna boginja pokliče. In ko Temna boginja pokliče, je pred nami potovanje navznoter in navzdol.

Včasih sem se še upirala in izpraševala in se ji skušala izmuzniti z izgovori, sedaj pa tega ne počnem več, kajti vse, kar sem kadarkoli dobila v zameno, je bilo: »Tiho, Tamara. Pota Podzemlja so popolna.«

Vsakič ko sedaj zaslišim,

da me kliče tisti hripav seksi glas,

odložim, karkoli v rokah držim,

in se samo prepustim

in korak za korakom v svoje najgloblje globine spustim.

Tokrat sem Podzemlje zavohala že na daleč. Kot prvič zadnjih nekaj tednov nimam apetita, kar je vedno znak, da se hranim z nečim drugim kot hrano; da glodam neko kost od nekega okostnjaka iz neke omare. Nadalje se mi po glavi že nekaj časa mota Gabor Mate in želja, da bi zavoljo svoje prakse vodenja Obredov prehoda za skupine in za posameznice pridobila več razumevanja o fiziologiji travme. Tu je bila tudi želja, da bi Svarunu dala možnost zdravljenja posledic, ki jih je v njem pustil moj odnos z nekdanjim partnerjem in potem pogovor s prijateljico Ano, ki se že nekaj časa ukvarja z zdravljenjem travm iz otroštva in ki mi je svetovala, da bom Svarunu najbolje pomagala tako, da dokončno pozdravim svoje travme. Nenazadnje pa sem včeraj povsem nepričakovano dobila določeno informacijo v zvezi z zgoraj omenjenim odnosom, ki jo je moje telo z vso gotovostjo držalo in mi jo skušalo predati že tedaj, štiri leta nazaj … pa sem se odločila, da bom namesto svojemu telesu raje zaupala nekomu drugemu. Ta zadnji triger, ta informacija, ki sem jo vedela, pa svojemu vedenju nisem zaupala, me je navdušila, ker mi je nudila dokaz, da moja intuicija še vedno teče »kot švicarska ura«. Po drugi strani pa me je soočila z dejstvom, da je prišel čas, ko lahko preneham biti besna na svojega nekdanjega partnerja – in polna sramu, ker sem bila tako šibka, da sem njegovo vedenje tolerirala – in to travmatično izkušnjo pozdravim tako zase kot za svojega sina.

Nikoli se še nisem poglabljala v travmo. Vsaj ne poimensko. Zvenela je tako … dokončno. Kot nekaj, kar te nekoč zaznamuje in potem zate ni več rešitve. Poleg tega pa sem vedno mislila, da travme povzročijo samo izključno grozljive stvari, kot so vojna ali posilstvo.

Sedaj vem, da nič od zgoraj naštetega ne drži. Dr. Mate pravi, da travma ni stvar, ki se nam zgodi, marveč naša reakcija na to, kar se nam zgodi. Besedo »travma« najpogosteje najdemo v besedni zvezi »otroška travma«, kajti večina travm prav zares izvira iz otroštva – iz obdobja v življenju, ko so naše samoregulacijske sposobnosti zelo nizke, poleg tega pa bodisi še nismo sposobni suvereno komunicirati, bodisi nimamo skrbnikov, ki bi nam zagotavljali varen prostor, kjer bi se lahko izrazili. Et voila, travma je rojena.

Spuščam se na še eno potovanje navznoter in navzdol – in na tega te povabim s seboj.

Zakaj?

Zato, ker hrepenim po destigmatizaciji POTOVANJA V PODZEMLJE, ki ga rada imenujem tudi Potovanje navznoter in navzdol. Tako kot je noč bistven del dneva in zima bistven del leta, je tudi potovanje navznoter in navzdol bistven del naše življenjske izkušnje: bistven del, ki smo mu ob sterilizaciji ženske esence v svetu ne samo naprtili mnogo negativnih konotacij, marveč tudi izbrisali spomin na naše prirojene sposobnosti soočanja s »težkim« v življenju. To se mi ne zdi samo »škoda«, ampak povsem nezaslišano. In to lahko spremenimo. In obudimo našo globoko resnico, globoko modrost, ki nas nauči deskati na valovih »težkih časov«.

Hvala ti. Rada te imam.

Tamara