MATERINSKA RANA

Kako bom komurkoli drugemu všeč, če še svoji mami nisem?

Si že kdaj imela to misel?

In sploh ni nujno, da ti je mama ali materinska figura kdaj v obraz navrgla, da ji nisi všeč. Dovolj je, da si kot mala (ali velika!) antenica iz pogleda ali tona glasu razbrala, da nisi sprejeta in da nisi okej. Dr. Gabor Mate, priznani raziskovalec človeške sence, ki se osredotoča na travme in odvisnosti, pravi, da travma ni tisto, kar se ti je zgodilo, marveč tvoj notranji odziv na neko zunanje dogajanje. Ko zaslišimo besedo “travma”, običajno pomislimo na grozote, ki so se morale zgoditi, toda včeraj mi je, denimo, prijateljica povedala anekdoto o ženski, katere najhujša travma je: nekoč jo je kot dojenčico mama držala v naročju in nenadoma pogledala stran od nje. To je to: dovolj, da je v njej nastala luknja.

Mogoče si imela to izkušnjo, mogoče ne, dejstvo pa je, da v glavnem vsi v naši kulturi odrastemo z vsaj enojno – če že ne dvojno ali trojno – materinsko rano.

Poznamo tri plasti materinske rane:

  • ločena od biološke mame (s strani mame smo se počutile zapuščene in/ali obsojane in/ali nesprejete in/ali je bila mama celo fizično odsotna)
  • ločena od boginje (to rano imamo vsaj vse tiste, ki smo bile indoktrinirane v eno izmed treh dominantnih religij – krščanstvo, islam, židovstvo -, v katerih je ženski princip božanskega povsem potlačen/polariziran)
  • ločena od Matere Narave (z nastankom mest se je počasi razvijal občutek ločenosti od narave, od okolja, v katerem živimo, in prišli smo do točke, kjer smo povsem pozabili, da vse, kar imamo, imamo zaradi – če že ne direkt iz – Narave)

Ko si priznamo materinsko rano in se hočejo vsa potlačena čustva nemudoma izraziti, običajno postanemo jezne na svojo biološko mamo. Lahko jo začnemo kriviti za vse, kar “nam” je storila. In nekaj časa to še gre – dokler ne ugotovimo, da se čisto nič bolje ne počutimo, če smo jezne nanjo in ji to povemo in/ali pokažemo.

Zakaj se ne počutimo bolje? 

Zato, ker nas naše biološke mame niso dolžne sprejeti. To ni (več) njihova dolžnost.

Skoraj roko v ogenj lahko dam, da so naše ljube, drage mame naredile, kot so najbolje vedele in znale – tam in tedaj, ko so bile še odgovorne za nas.

Od tukaj naprej pa vzamemo vajeti v svoje roke. Kajti sedaj smo me odgovorne zase.

Pride čas v življenju, ko moramo starše razbremeniti krivde in reči: “Kar je bilo, je bilo.” Lahko je bilo grdo in hudo in boleče in tega nikakor ne zanikamo. Kar pa počemo, je to, da ODRASTEMO: vstopimo v arhetip Mame, ki ve, da se življenje ne dogaja njej … ker je ona tista, ki dogaja.

Obred prehoda je individualno potovanje, na katerem budiva arhetip Mame, ki živi globoko v vsaki od nas. Mama v nas nato Ranjeni Punčki v nas (tistemu delu, ki je besen na svojo biološko mamo) nudi vse, kar si je želela in je potrebovala.

Zase, za svojo majhno Punčko, in za svet ti je dano postati točno takšna Mama, kakršno si si želela in si jo potrebovala. Kakšno darilo, mar ne?

Te kliče potovanje?

Obred prehoda: https://mailchi.mp/87095566484d/obred-prehoda

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s