V petek, 19.2., je na drugo stran prešel Đorđe Balašević – Đole, ki je vsaj zame glasbi dodal besede. Najprej je bila samo glasba … in potem je prišel on in tako mojstrsko ubesedil življenje, da se mu večno klanjam.

Moja prva anekdota z njim:

Imela sem kakih šest let, ko naju je prijateljičina mama peljala na plesne vaje, in med potjo do Sežane, na kateri smo poslušali neko jugo nostalgijo, sem nenadoma izjavila: “Uuu, tega pevca pa rada posluša tudi moja mama.”

“Koga rada posluša tvoja mama?” preveri.

“Tega. Miloševića.”

Prasne v smeh: “Ma ne, ne. Dvomim, da rada posluša Miloševića.”

Pa se popravim: “Ajaaa nee, ne Miloševića. Tuđmana rada posluša, točno!”

“Si prepričana, da rada posluša Tuđmana?”

“Ja. Stoprocentno.”

Ko smo prispeli domov, je mamo pobarala po identiteti skrivnostnega glasbenika in ugotovila, da je bilo ves čas govora o Balaševiću … ki je tudi moj prvi najljubši glasbenik + poet = kantavtor in definitivno moj zgled.

Hvala ti, Panonski mornar & eto, sad si doslikao Portret života svog.