RESNIČNO … POMEMBNO

Ob začetku vsakega meseca potegnem iz oraklja eno karto, ki je potem moja zvezda severnica tekom tega meseca. To karto nato za mesec dni – ali dlje, če čutim, da vpliv še drži – posadim na oltar, od koder se mi smeji, me vodi in me opominja na to, kar je ta mesec *resnično pomembno*.

Mmm, prioritete. Kako ločiti tisto, kar je *resnično pomembno*, od vsega ostalega, kar v tem trenutku mogoče ni bistvenega pomena?

Mogoče se spomniš, da sem nedolgo tega govorila o blagodejnosti discipline? No, disciplina je tudi to, da znamo v določenem trenutku kakšno stvar, ki trenutno ni prioriteta, spustiti z rok. Je ne več žvečiti, ampak jo izpljuniti neprežvečeno, podobno kot sem v Indiji to storila s paan masalo. Je ne nositi, ampak jo izpustiti. Tako kot v tisti zen zgodbi, v kateri dva meniha prečkata reko in se starejši od njiju odzove na klic na pomoč s strani mlade, lepe ženske, ter jo na ramah nese preko reke. Mlajši, zaprepaden, ne more verjeti, da je starešina to res storil, saj se je vendar zaobljubil, da se ne bo nikoli dotaknil ženske. Po nekaj urah tišine se le sooči s starejšim menihom in ga pobara, kako je lahko pomagal ženski. Starešina mu preprosto odgovori: »Brat moj, žensko sem odložil na drugem bregu reke – zakaj jo ti še vedno nosiš?«

Otroci so čudoviti učitelji spuščanja, saj vedno živijo v sedanjosti. Prejšnji vikend je na obisk prišel prijatelj, ki je bil Svarunu zelo všeč in s katerim se je lepo povezal. Ko sva ga po dobrih štiriindvajsetih urah odpeljala nazaj na železniško postajo in je vlak odsopihal dalje, se ozre k meni, se za trenutek našobi, in pravi: »Škoda, da je moral že iti.« Za trenutek. Kajti že v naslednjem trenutku se mi nagajivo nasmehne, se me dotakne in zbeži, z besedami: »Ti loviš«.

Trenutek.

Čustvo zaznano.

Polnokrvno izživeto.

In potem dalje.

Prijateljica Urška, ki je bila eden mojih čustvenih stebrov v času zgodnjega materinstva in ki je mama petim otrokom, mi je dala enega najboljših nasvetov vseh časov, ko mi je dejala, naj si pazljivo izbiram svoje bitke.

Pa smo spet tu. Naredili smo krog in se znova znašli pri vprašanju, kaj je *resnično pomembno*. In ker v življenju vse, kar počnemo, počnemo v krogih, in ker naša življenja potekajo v krogih, se odgovor na to vprašanje seveda venomer spreminja. Kar pa se ne spreminja, je dejstvo, da je potrebno tisto, kar je v tem trenutku v življenju *resnično pomembno*, zavarovati in torej: odsekati, spustiti ali izpljuniti vse, kar jemlje energijo tej punčici našega očesa.

Mimogrede, a ugibaš, katero karto sem dobila v začetku marca?

Ekskalibur, seveda.

Ognjeni meč resnice.

Čas je, da ostane samo resnica.

In vse, kar je resnično, *resnično pomembno*.

Meni je videti in slišati in čutiti in sprejeti in živeti resnico daleč najbolj pomagala Temna boginja. In zdaj lahko z njo delaš tudi ti, trenutno preko Oraklja Temne boginje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s