Ljube ženske, namesto rož vam za 8. marec poklanjam pesem, ki sem jo napisala lani in govori o tem, kako rože rastejo iz razpok v naši koži:

MOJE TELO JE INŠTRUMENT

Moje telo je inštrument.

Ne nujno zato,ker je krhko in lomljivo –

v resnici je močno in mogočno,

a z njim je treba ravnati

preudarno in spoštljivo.

Tako kot vsaka stvar in bitje

ima svoje potrebe

in tisti, ki rokuje z njo

rabi oko in rabi uho,

da dojame, da je telo

debela knjiga spominov.

Na vsakem milimetru moje kože

so nekoč že rasle rože,

so se sprehajali in prsti in poljubi,

in ponekod tudi dotiki,

neprimerno manj ljubi,

zato ne glede na to,

kje se me dotakneš

in s čim

in na kakšen način –

z blazinicami prstov,

ki so mehke kot oblački,

z vrtnicami ustnic:

žametnih, dehtečih,

a obdanih s trnjem brade,

morda z mokroto jezika,

ali kar z zobmi –

privre na plano kak spomin,

kajti telo venomer šepeče

in spomine in skomine.

Naj ponovim:

ne glede na to,

kjer se me dotakneš

in s čim

in na kakšen način,

privre iz mene kak spomin

in s spominom nek napev.

Če se me dotakneš tako,

bom morda zagodla,

če pihneš točno tja,

bom kot slavček zažgolela

in včasih se bom vnela

in zgorela,

še preden me pogledaš.

Ja, moje telo je inštrument.

In vsem, ki bodo kdaj igrali nanj:

ne moreš me prvič vzeti v roke

in pričakovati simfonije.

Ni, da skoparim s svojo glasbo,

a da iz mene izvabiš kak ton,

ne moreš biti kakor slon

(v trgovini s porcelanom).

Lepo nežno in počasi,

na rahlo in z občutkom

in ne božaj, da bi zaigral –

božaj izključno, da bi se igral,

da bi raziskoval.

Ne igraj, da bo popolno,

igraj samo zato,

da si tukaj z njo,

z žensko, ki je moje telo.

Lahko ti je jasno,

kaj bi rad slišal,

ampak sprejmi, da ne veš,

kako bo do tega prišlo,

kajti za živo bitje kot je telo,

je vsak dan nov zakaj in nov zato.

Ne igraj, da bo lepo –

igraj, ker je lepo

in ker bi rad delil vse to.

Tudi če nisi še nikoli ničesar posadil

in se ti zdi, da o tem nič ne veš,

vzemi seme tega trenutka,

v katerem ti je z mano lepo,

in ga s poljubom posadi

v zemljo mojega telesa,

in če ostaneš dovolj dolgo,

če zdržiš mrtvilo zime

in vse do naslednje pomladi,

boš lahko občudoval rože,

ki zacvetijo in razpok sredi kože.

In navsezgodaj zjutraj,

ko vse še spi,

one pa se soncu odpro,

boš lahko slišal,

kako od užitka in slasti

tiho pojo

himno življenju.

© Tamara Mihalič, POLNOKRVNA: Zbirka poezije za sodobno žensko s staro dušo