Ča ča ča

b21ec2cd26748a5b2406c0c043012f45

Moja prva kolumna za občinsko glasilo naše, moje občine Hrpelje-Kozina:

Ko to pišem, me v želodcu znano tišči. Priznam: imam precejšnjo tremo. Kajti napisati članek za občinsko glasilo pomeni napisati članek, ki ga bodo brali ljudje, s katerimi se srečujem v trgovini in na pošti, pa v vrtcu, na igrišču, v naravi – če tistih, ki so me rodili, vzgojili in učili niti ne omenjam. In napisati članek za ljudi, ki te poznajo, je ranljivo.

Saj veš, o čem govorim. Gotovo si bil/a tudi sam/a že v situaciji, ko je bilo težko spregovoriti, ko se je bilo težko izraziti. Ampak če si res bil/a kdaj v takšni situaciji: mar nisi nazadnje ugotovil/a, da je ne glede na to, kako težko je kdaj povedati, kar imamo povedati, še težje molčati … in imeti nekaj za povedati?

No, jaz sem. Navsezadnje beseda ni konj. Konj ne, je pa lahko most.

Beseda je lahko most med ljudmi. In besede, ki jih vtkemo v iskrene, resnične zgodbe o izkušnjah iz našega življenja, ustvarjajo zares trdne mostove. Zato, ker so si naše izkušnje med seboj bolj podobne kot različne. Zato, ker so si naše izkušnje podobne tudi, če si naša življenja niso. Samo pomislimo, koliko manj same in čudne in izolirane se počutimo, ko nam kdo pove nekaj, kar se mu je pravkar zgodilo, mi pa na to odvrnemo: »Ej, točno vem, o čem govoriš. Isto se je zgodilo meni.« Dobro je vedeti, da se ne samo mi tako počutimo, da se vse to ne dogaja samo nam. In dobro je, da to vemo.

In ravno zato vam danes pišem tole pisemce. Da vam povem eno kratko zgodbico, ki se mi je zgodila pred kratkim in v kateri se lahko najbrž še marsikdo prepozna.

Jaz: »Uuu, danes je pa pravi dan za vse tiste opravke, ki me čakajo v Sežani. Spotoma pa še par stvari prevzamem in dostavim in tako ubijem tri muhe na en mah. Krasno.«

Zadovoljno zagodem ob misli na to, da bo moje popoldne dodobra izkoriščeno, moj čas pa aktivno preživet, in niti ne slišim, kako življenje ob tem zašepeta: »Hm, ne vem, no.«

Čez pol ure, tik za tem, ko sem vsem štirim ljudem, ki bi jih morala v Sežani ali na poti srečati, sporočila, da se oglasim, me kličejo z vrtca, ker se moj šestletni Svarun zvija na ležalniku od bolečin v trebuhu in glasno stoka.

Jaz: »Očitno iz te moke ne bo kruha.«

Odhitim po Svaruna in z njim popoldan preživim na relaciji kavč – kopalnica. In ko malček čez nekaj ur vendarle zaspi, da se njegovo telo okrepi, pomislim: »Hej, ta današnji incident me pa na nekaj spominja … aha, saj res.«

Namrščim se in to nemudoma zatem obžalujem, kajti ob tej obrazni grimasi začutim ostro bolečino v zgornjem delu nosa, kjer mi je pred slabima dvema tednoma počila kost. In ravno na to nesrečo sem se spomnila, ko mi je danes življenje preprečilo, da bi šla v Sežano po opravkih. Namreč, podobno kot sem bila danes prepričana, da je dan za opravke v Sežani, sem bila malo pred Božičem prepričana, da sem zbrala dovolj poguma za predstavitve svoje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je izšla lani avgusta.

Jaz: »Uuu, zdaj sem pa res pripravljena, da pošljem knjigo v svet!«

Bila sem pripravljena in bila sem prepričana. In to prepričanje ni izhajalo, tako kot običajno, iz glave. Da sem pripravljena na korak naprej, sem čutila v telesu. In res sem bila! In korak naprej sem tudi naredila … čeprav bi bil morda tokrat korak vstran boljša izbira, glede na to, da so bila pred mano vrata. A kakorkoli, od te pripravljenosti in prepričanosti niti slišala, kako mi je Življenje potihem šepetalo: »Hm, ne vem, no.«

Na Božič sem nič hudega sluteča naredila korak naprej – in zakorakala naravnost v masivna vhodna vrata. Bum! Diagnoza: nosna piramida je počena. Obležim. In razmišljam: »Ko vsaj ne bi naredila koraka naprej! Potem se nič od tega ne bi zgodilo. Ampak če bi naredila korak vstran in se to ne bi zgodilo, se ne bi bila primorana ustaviti. In če se ne bi ustavila, se morda še dolgo ne bi zavedala stvari, ki sem se jih začela zavedati, ko sem takole ležala in gledala v strop.«

Stvari, kot so: nisem vsak dan mlajša in v življenju se lahko zgodi marsikaj, kar nas ustavi in vse sprejmem in vse je z razlogom, ampak ravno zaradi tega, ker ne vem, kakšen bo jutrišnji dan, bom danes živela tako, da lahko rečem, da živim. In povedala, kar imam povedati.

Vabim te, da tudi ti storiš isto. Da še danes živiš, kar imaš živeti. Da še danes poveš, kar imaš povedati. In da zaplešeš z življenjem en ča ča ča.

A zakaj ravno ča ča ča?

Zato, ker ča ča ča plešemo tako, da gremo korak naprej in nato nazaj in nato še malo vstran. Veš, moja najljubša definicija optimista je tista od Roberta Braulta, ki pravi, da je optimist nekdo, ki ve, da korak nazaj, potem ko si naredil korak naprej, ni katastrofa, ampak ča ča ča. In moja želja je, da ta dopis vsaj malo zrahlja prepričanje, da moramo v življenju vedno samo naprej, naprej, naprej. Ne. Tudi korak nazaj ali korak vstran je čisto na mestu – če se odločimo, da bomo živeli tako, da bomo z življenjem plesali ča ča ča.

*

Če ti je bil ta zapis všeč, sem prepričana, da moraš ošvrkniti tudi tole stran, kjer izveš več o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri je mnogo, mnogo več takšnih – in podobnih zapisov.

70909917_469179483680198_5595633227457888256_n

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s