Rezine mojega srca

87530746_210665053417128_7465270523342094336_n

Medtem ko sem čakala, da se zaključi rojstni dan, na katerega sem peljala Svaruna, sem z dragim prijateljem Jogijem sedela na čaju in se počutila skorajda krivo, ker sem se samo prve pol ure, ko sem mu govorila o Elijini nenadni smrti, jokala, preostali dve uri in pol pa režala. Pokažem mu psičkino fotografijo, ki sem jo prejšnje noči, ko zaradi silne žalosti nisem mogla spati, prilepila v dnevnik, nakar me vpraša, ali ga sme prelistati.

»Prelistati?! Dnevnik?!« v šoku odvrnem in skoraj bleknem: »Ne, to je samo moje.«

In nemudoma se spomnim nekega dogodka iz prejšnjih let, ko sem na štantu prodajala granole in energijske ploščice, ampak počasi že začela širiti glas o moji prihajajoči knjigi. In ker knjiga ni bila izdana in je zatorej nisem mogla lično izložiti na svojo mizo, sem vzela svoj tedanji dnevnik, ga zavila v bel papir in nanj nakracala naslov knjige v nastajanju, Attha: Prebujanje v žensko esenco. Ni, da se mi je zamisel zdela briljantna, a v resnici niti nisem razmišljala, koliko je dobra ali ne, saj boljše ideje, kako predstaviti nekaj, kar je bilo v tistem trenutku enako otipljivo kot zvezdni prah ali kripto valute ali flirtanje prek interneta, nisem imela. No. Ne samo, da ideja ni bila briljantna, izkazala se je za porazno. Ko sem se namreč vrnila k svoji mizi, od katere sem bila pred kake pol ure odvandrala, da bi se podružila z ljudmi na dogodku, sem slonečega nanjo našla mladega moškega, izredno zatopljenega v moj dnevnik. Tla so se mi začela drobiti pod nogami. Srce se je potopilo, želodec se je stisnil, in pljučem se je zdelo, da zadnjič zajemajo zrak.

Naglo stopim do njega in potihem, a odločno zamrmram: »Am, to je v bistvu moj dnevnik.«

Sama sebi: »Zelo slaba ideja, Tamara!«

On: »O. Oprosti.«

Njegova punca, moja prijateljica: »Ma Janko!«

On: »Ne, sej v bistvu je bilo zelo zanimivo pisanje …«

Jaz, tlom pod mojimi nogami: »Zemljo, otvori se

Ko se mi ta dogodek odvrti pred očmi, Jogi še vedno v roki drži moj dnevnik. Moj dnevnik: moje pisanje in moje srce; moj kaos in moje zveličanje.

Da bi ponovila sram in strah prejšnjega dogodka, ko nekdo prebere moje necenzurirane misli, se mi na prvo žogo seveda zdi nepojmljivo. Ampak potem pomislim, kolikokrat sem si že in kolikokrat si še bom izbrala, da se želim preživljati tako, da s svetom delim »fetine« – ali po slovensko rezine – svojega srca. No, kolikokrat? Vsakič znova. Ker druge poti ni.

Ozrem se navznoter in navzdol in svojemu telesu pomignem: »No, kaj praviš?«

In ko prisluhnem, slišim, da ne ugovarja. Nasprotno, počuti se žgečkljivo. To se mu zdi vznemirljivo. Zato globoko vdihnem in počasi prikimam: »Okej.«

Pogovori s telesom so tako preprosti. In vem, morda se zdi smešno, da dialogom s telesom pravim pogovori, kajti pogovori običajno terjajo besede, s telesom pa načeloma govorimo jezik občutkov. Ampak ja, tudi to so pogovori. Kajti kot nekomu, ki je tako odkrito zaljubljen v besede, se mi vedno bolj zdi, da najpomembnejše pogovore izvedemo – molče. Brez besed. S pogledi. In dotiki. Pa občutki. In z ljubečo prisotnostjo.

Jogi torej odpre moj dnevnik in lista. Lista in le tu pa tam prebere kaj, kar je napisano z velikimi tiskanimi črkami ali kaj, kar je podčrtano. Lista in jaz se počutim žgečkljivo. Smejim se. Letim z metuljčki v trebuhu. Sram in strah v meni vestno recitirata svojo mantro, da je deliti se z nekom, četudi samo preko besed, ranljivo; in ranljivosti sem se že majhna naučila izogibati, saj sem imela vtis, da je ranljivost nasprotje od moči.

Lista moj dnevnik in jaz se ob tem počutim obenem ranljivo in močno, obenem ponižno in brezkompromisno v vsem, kar sem. Lista moj dnevnik in sram in strah in žgečkljivost in metuljčki so ves čas prisotni, poleg njih pa tudi glasno šumenje mojega telesa, ki se stresa ob resnici: »To je tako intimno, to je tako intimno, to je tako intimno.« Ampak modrega zvežčiča, ki mi ga je sestra prinesla iz Finske, zato ker je intimno, še ne zaprem, se ne umaknem, ne zlezem pod mizo, si z rokami obraza ne pokrijem, se ne tako ali drugače skrijem. Vem, to sem doslej vestno počela: se delila, se razkrila, se prestrašila, se umaknila, se napolnila in ponovila vajo. Neštetokrat.

Tokrat ne. Tokrat obsedim. Kar je malce lažje. Kajti če bi stala, bi me burja prej s tlemi zravnala. Obsedim. In ne grem na stranišče ali na telefon. Tam sem, priča svojemu telesu, priča vsemu, kar se v meni dogaja pri tem majhnem koraku za človeštvo, ki je tako zelo velik korak zame.

Obsedim, kajti tega sem si potihem želela:

Povedati in biti slišana. Pokazati in biti videna. Prikazati se in biti čutena. Deliti in biti – sprejeta. Deliti in biti kljub temu, ali pa morda ravno zato – sprejeta.

In nekaj mi pravi, da si tega ne želim samo jaz …

*

Če si tega želiš tudi ti, te vabim, da si prebereš mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri lahko več izveš na tej povezavi.

cropped-attha_naslovnica.jpg

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s