Temna mati

78d774d6073fae2e001b433c1a2a599a

Pravkar se mi je izbrisal celoten zapis, ki sem ga nameravala danes objaviti tu na blogu. Nemoteno sem sledila navdihu in pisala vse dokler ni v spodnjem desnem kotu začela svareče utripati rdeča križec na bateriji in je bilo zatorej prepozno, da bi dokument shranila. In ko sem ugotovila, da sem izgubila nekaj, v kar sem vložila svojo ljubezen in strast, sem se skrušila, roke nemočno prekrižala na tipkovnici, glavo zakopala v blazino iz dlani in naglas zajokala.

»Mami, ne bodi žalostna, ne bodi jezna zaradi tega,« mi nežno prigovarja Svarun.

In vsakič, ko mi to kdo reče, me stisne, kajti točno tako se spominjam vseh tistih dobronamernih prigovarjanj iz otroštva, zaradi katerih sem bila tako velik del svojega življenja tako ločena od svojega telesa, svojih čustev, svoje duše. In razumem ta prigovarjanja, res jih. Sedaj, ko sem mama, razumem od kod ta potreba, da bi svoje otroke zavarovali pred vsem, kar je neprijetno in težko. In čutiti jezo in žalost in nemoč in strah je nedvomno neprijetno in težko. Ampak ni samo to. Ni samo neprijetno in težko.

»Sem že, srček moj, tako pač čutim,« odvrnem in diham in živim vse, kar je v meni v tem trenutku.

Hudo mi je. In boli. Ampak če dovolim, da boli, ugotovim, da malo boli in potem ne boli več. Če se pa bolečini uprem in jo z vsemi štirimi rinem stran od sebe, proč iz svoje izkušnje, potem boli veliko bolj in veliko dlje, kajti tedaj ne boli samo to, kar se je pravkar zgodilo, marveč tudi to, da se upiram nečemu, kar se bo tako ali tako zgodilo, in nečemu, kar mi prinaša darilo. Mhm. V škatlici teme se skriva darilo. Tako kot se na dnu oceana skriva biser. In šele ko smo sami pripravljeni zakorakati v temo, kljub temu da nas je grozno strah – in preživimo! – in šele ko smo se sami pripravljeni potopiti na dno oceana, kljub temu da res ne maramo globin – in preživimo! – lahko zaupamo, da tudi drugi to zmorejo – in preživijo. Šele tedaj lahko svojim otrokom dovolimo, da čutijo VSE, kar je njihovo, dotlej pa je bolj ko ne: »Ne bodi žalosten, no. Ni vredno/ vreden/ vredna tvojih solz.«

»Mami, jaz te bom kar pustil, da si malo žalostna,« mi sedaj navrže Svarun in se preko lego kock priplazi k meni, »ampak najprej te bom malo objel.«

Razpre svoje ročice in se stisne k meni. In jaz sem srečna in ganjena. Kajti to je tisto, kar dajem jaz njemu, odkar razumem, kako pomembno je čutiti svoja čustva. Ampak kljub temu mi je včasih težko poslušati njegov jok, in čutiti njegovo napetost. In to je vedno tedaj, ko se z vsemi štirimi upiram škatlici teme, v kateri se skriva darilo. Ko se sama upiram temni boginji, je tudi v drugih ne morem prenesti in jo obsojam, zavračam, negiram. Kadar pa temno boginjo sprejmem kot staro zaveznico, kot veliko in ljubečo mamo, ki mi nenehno daje priložnosti, da postanem bolj in bolj jaz in se imam zato lepše  in lepše na svetu, jo lahko sprejmem tudi v drugih.

Vso temno polovico leta se že potapljam v darilo, v zdravilo, v medicino temne boginje. Temne matere, ki ljubeče drži prostor za vso žalost in jezo in trpljenje in strah celega sveta. In ugotavljam: koliko ljubezni je potrebne za to! Koliko? Toooooliko.

Čez nekaj časa ga pobaram: »Ej, Svarun, zakaj si mi prej rekel, da me boš kar pustil, da bom malo žalostna? Ful mi je bilo všeč, ampak me zanima, od kod je to prišlo?«

»Aja,« me pogleda iz tuš kabine, od koder veselo prepeva, in pomisli, »zato, ker se vedno upiram tvoji žalosti. Ampak danes sem razumel, da je lahko tudi žalost del veselja.«

Del veselja. Del življenja. Del. Ja.

*

Če ti je bil ta zapis všeč, te povabim, da si več prebereš v in o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco. Na tej povezavi izveš vse o knjigi.

cropped-attha_naslovnica.jpg

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s