Ravno prav!

4:53

Tako sem vznemirjena, da se vsa tresem in na ustnicah, presušenih od dihanja skozi usta (bronhitis pač), se mi riše nasmeh.

Moja glava je pokonci od dveh in pol (pol treh za tiste, ki jim je primorščina tuja) in ker nič ne kaže, da bom kaj kmalu spet zaspala, se odplazim v dnevno sobo po računalnik z namenom, da izpišem to gnečo. To, da sem se prebudila okrog treh ponoči, ni nič nenavadnega, toda v manj turbulentnih časih se običajno obrnem na drugo stran in odločno zaspim nazaj, navkljub vsem »skrivnostim, ki mi jih ima povedati jutranja sapica«. Ne vem, če ste že slišali, ampak moj dragi Jalāl ad-Dīn Muhammad Rūmi, kot tudi mnogi pred in za njim, je mnogokrat izpostavil, da je okrog treh ponoči tančica med svetovi najtanjša, zaradi česar ljudje lažje dojamemo, razumemo, poštekamo stvari, ki jih sicer ne bi. In če je ta tančica med svetovi, o kateri govorim, zate čisto preveč abstraktna – hej, nisi sam/a! – v osnovi govorim o vsem, kar nam v luči dneva preprečuje, da ne jemljemo vsega tako presneto osebno.

Pipipip – pipipip – pipipip – pipipip.

Termometer pravi, da imam 37.9⁰C vročine. Ravno prav torej.

Ravno prav?

Da se prepustim in zaupam. Storila sem vse, kar mi je bilo storiti, in zato je sedaj edino, kar je še od mene pričakovano, to, da zaupam. Zaupam, da bo moja prva knjiga lahko moje roke podaljšala in povečala do te mere, da bodo lahko objele vse kotičke naše ljube dežele – vse ženske in moške, lačne objema.

Mejdun, izdaja knjige …

me v resnici zelo spominja na porod skoraj šest let tega, na katerega sem bila – tako se mi vsaj zdi – mnogo bolje pripravljena. Nanj sem »se pripravljala« dobro leto, četudi gre za izkušnjo, na katero se po mojem ne moremo zares pripraviti; kar lahko storimo, je, da se obrnemo navznoter in navzdol, zapremo oči in dihamo … in to je, mimogrede, skoraj vedno moj odgovor na vprašanje: »Kaj lahko še storim?«

Na tisto oktobrsko polno luno sem se torej pripravljala tako rekoč leto dni – na ta »porod« pa se pripravljam že vse življenje, a se mi kljub temu zdi, da se nikamor ne premaknem. Popadki so. O, ja. Nedvomno jih čutim zelo jasno. Ampak jaz se ne odpiram. Neki figurativni medenični vrat, ki drži tole mojo knjigo pred očmi sveta, se je stisnil in če bi me videl kak Anglež, bi gotovo rekel: »Blimey, you’re holding on for dear life!« Ja, na vse kriplje se oklepam, da ne bi padla. Padla? V predajo, jasno. V razumevanje, da sem svoj del naloge opravila in mi sedaj preostane samo še eno.

Zaupati.

Samo tako, med mano in tabo: roditi Svaruna je bilo mnogo, mnogo lažje kot rojevati … sebe, v bistvu. Svojo ranljivost. Kajti zaupanje je ranljivo. Ko pa zaupanje preraste v vero, nas samo še krepi.

Ko tole pišem, se potim kot nilski konj na tekočem traku. (Ne sprašuj, od kod ta prispodoba. Ampak vseeno ti lahko povem, da prihaja naravnost iz surovosti tega telesa, ki se celi.) Moj pot me umiva in me začini s spomini na vse, kar mi je doslej preprečevalo, da se povsem predam in zaupam. In ta začimba mi daje karakter in moč in neomajnost, ki priča o poti, ki sem jo prehodila in pretekla in preplazila, mnogokrat klecnila in vsakič znova vstala, zato, da lahko sedaj, v tem trenutku …

Pipipip – pipipip – pipipip – pipipip.

Termometer pravi, da imam 37.5⁰C vročine: »Huh, tale zapis pa je naredil malce reda, kaj?«

Kje sem že bila?

Aha, vročina je padla.

Ravno prav torej.

Da spustim nadzor in VERJAMEM, da me bo življenje ujelo.

Še ena lekcija iz verovanja, pač …

5:39

67624988_632065437316037_336960151674159104_n.jpg

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s