Ovira na cesti?

67106045_391280044862618_7793088519299137536_n

Ženska esenca nas uči tega, česar je mene naučila že večkrat omenjena prijateljica Sara: vse, kar se nam v življenju zgodi, je neskončna ljubeča podpora na naši poti, in ne ovira, ki nas skuša iztiriti. Čisto vse. Vključno z izredno živahnim otrokom, ki energično skače po postelji, ko bi moral že preštevati ovčice. Vključno z gnečo na cesti tedaj, ko že krepko zamujamo. Vključno s polno steklenico soka rdeče pese – no, ali pač črnega vina, s katerim smo želele proslaviti čisto stanovanje – ki nam zdrsne s pulta, se razbije in prelije do vseh kotov in kotičkov naše bele kuhinje samo nekaj trenutkov za tem, ko so se bila pomita tla posušila. V takšnih primerih se seveda lahko odločimo iztiriti – izbira je navsezadnje venomer naša. Lahko se osredotočimo na to, kako bi nekaj moralo biti in predvsem, kako ne bi smelo biti. Lahko se odločimo vdano in pohlevno kot žrtveno jagnje spraševati, zakaj se mora vse to ravno nam dogajati. Ja, prav zares se lahko odločimo obupano spraševati, zakaj se karkoli dogaja – ob tem pa popolnoma spregledati, da se nam pravzaprav nikoli nič ne dogaja. Ker v resnici me vse ustvarjamo.

Lahko se torej odločimo, da bomo žrtev svojih okoliščin – vso pravico imamo do tega. Lahko se pa odločimo za drugačen pristop. Tak, kjer najprej za trenutek zamižimo, saj vemo, da na ta način najlažje, najhitreje in najuspešneje odvržemo breme zunanjih okoliščin ter vzpostavimo stik s seboj. Ko se obrnemo navznoter in ugotovimo, da je polje ženske esence, ki stremi k radosti in užitku, še vedno tu, se povežemo še z danim trenutkom. Zato prisotno, preudarno in globoko vdihnemo, zatem pa ravno tako prisotno, preudarno in globoko izdihnemo. Z zavestnim vdihom si dovolimo zares začutiti vsa čustva, ki nas v tem trenutku prevevajo. Z zavestnim izdihom pa vsa ta čustva izpustimo in začutimo, kako se sproščamo, umirjamo. In tako bomo morda že ob prvem, morda pa ob drugem, ali tretjem, ali osmem, ali sedemnajstem krogotoku našega dihanja pripravljene, da sprejmemo in zaslišimo nežno šepetanje naše ženske duše, naše atthe, kako nam iz globin šepeče, naj se na svoji poti ne damo motiti. Pravi, da imamo ves ljubi čas na svetu. In da je vse tako, kot mora biti. Kajti ženska esenca pozna samo plavanje s tokom.

Kaj pa tisto neskončno morje črepinj in rdečila na naših sveže pomitih tleh? Nebodigatreba?

Mogoče res. Ampak kaj pa, če so črepinje in rdečilo danes tukaj samo zato, da jih sprejmemo, resnično sprejmemo? Sprejmemo, ne da bi ponovno zašle v tisto zloglasno ulico samoobsojanja?

»Spet nisem bila dovolj prisotna!« sem si skrušeno pridigala in se popolnoma nezavedno grajala po neki podobni nezgodi, v kateri sem nemudoma po čiščenju na tla spustila polno (kupljena je bila namreč istega dne) steklenico dragocenega konopljinega olja. Med nerganjem sem iz omare izvlekla papirnato vrečko in vanjo nejevoljno metala zelene črepinje, za katerimi sem brskala po rumeni oljni luži na tleh, medtem pa pazila, da ne stopim vanjo. Kuhinja, ki se je tik pred tem bleščala v svoji brezhibni belini, je sedaj sijala zavoljo mastnega rumenila enega najdražjih olj. In jaz sem sredi nje samopomilovalno in hkrati jezno čepela in se oštevala in karala in grdila, ker sem to dovolila. Ko pa sem naenkrat zaslišala lastno dikcijo, sem postala; ko sem opazila, kako neljubeče se pogovarjam s seboj, sem se zamislila. In se sebi nemudoma iz srca opravičila. In se odločila, da to, kar se je pravkar zgodilo, nima moči ali pristojnosti, da bi definiralo kakovost mojega bivanja. Zato sem sklenila, da bom ponovno počistila kuhinjo. Ne zato, ker sem čutila, da moram, in ne zato, ker nisem želela, da kdo od nas treh, lastnikov s skupno osmimi tačkami, stopi na črepinjo in si poreže podplat. Seveda si tega nisem želela, toda to ni bil razlog, da sem ponovno vzela v roke metlo. Razlog je bil, da mi je imeti čisto kuhinjo preprosto v prevelik užitek, da bi si želela gledati obstoječi nered.

Ko sem vse to sklenila, mi je od nekod šinilo: »Kaj pa, če sem to dovolila samo zato, da bi lahko to nemudoma spustila? Spustila razlage in očitanje in nerganje – spustila vse, kar ne služi in sprejela, kar je? Navsezadnje imam kot ženska pomembnejše stvari za početi, kot je zatikanje ob preteklost. Recimo to, da v sedanjost in prihodnost tega sveta izdihnem čim več ženske esence, ki jo lahko krepim in gojim prav tukaj in zdaj.«

To spoznanje je priplavalo naravnost iz moje ženske duše, moje atthe, ki se je raje kot na to, da bi olja ne smela spustiti, osredotočila na tisto, kar jo napaja – užitek ob misli na čisto kuhinjo. Moja attha se namreč napaja iz ženske esence in ta se pri izkušanju užitka res ne da motiti. Najde ga lahko vedno in povsod. Če ji le dovolimo. Ko ji le dovolimo.

In me ji bomo dovolile, kaj?

(Odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide avgusta letos)

Več o meni in o knjigi lahko izveš tukaj  ali tukaj. Prednaročiš pa jo lahko tukaj. (Če slučajno ne deluje, pa me pocukaj za rokav na tamaraattha@gmail.com.)

Attha sestrstvo (6)

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s